Jedro

Pojem menična izjava ima v meničnem pravu poseben pomen: gre za izjavo volje na menici, menične izjave in menica pa tvorijo skladno načelu inkorporacije celoto.

Pomen izdaje spornih bianko menic za nastanek obveznosti druge tožene stranke, kakršen je razviden iz razlogov izpodbijane sodbe, pa je zmoten, ker bianko menica, zato ker nima vseh bistvenih sestavin, ki jih kot take predpisuje ZM, ne ustvarja meničnopravnih obveznosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v 1., 2., 3., 5., 6. in 7. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: "1./

Sklep o meničnem plačilnem nalogu z dne 02. 12. 2004 se razveljavi.

2./

Ugotovi se, da ima tožeča stranka terjatev do prvotožene stranke, in sicer:

4. 9,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 06. 2004

5. 5,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 06. 2004

6. 116.565,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 05. 2004

7. 124.639,90 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 01. 06. 2004

8. 120.601,99 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 06. 2004. 3./

V točki 2./ ugotovljeno terjatev je prvotožena stranka dolžna plačati v skladu s sklepom naslovnega sodišča o potrditvi prisilne poravnave, opr. št. St 314/2004 z dne 05. 09. 2005 v zvezi s popravnim sklepom z dne 13. 12. 2005, ki določa, da izplača prvotožena stranka (dolžnik) upnikom terjatve v višini 20% v nominalni vrednosti brez obresti v roku enega leta od pravnomočnosti sklepa o potrditvi prisilne poravnave ter zakonske zamudne obresti od tako zmanjšanih glavnic za čas od 29. 12. 2006 do plačila, v 15. dneh.

4./

Kar zahteva tožeča stranka več ali drugače, se zavrne.

5./

Drugotožena stranka je dolžna plačati tožeči znesek 59.930,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, in sicer:

4. 9,000.000,00 SIT za čas od 10.06.2004 do 31. 12. 2006

5. 5,000.000,00 SIT za čas od 26.06.2004 do 31. 12. 2006

6. 116.565,24 SIT za čas od 01.05.2004 do 31. 12. 2006

7. 124.639,90 SIT za čas od 01.06.2004 do 31. 12. 2006

8. 120.601,99 SIT za čas od 26.06.2004 do 31. 12. 2006 in od zneska 59.930,76 EUR za čas od 01. 01. 2007 do plačila, v 15 dneh dalje do plačila.

6./

Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.401,85 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do plačila.

7./

Toženi stranki sami nosita svoje pravdne stroške." Proti sodbi sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba je utemeljena.

Z dnem uvedbe EUR (1. 1. 2007) so plačilno sredstvo v domači državi bankovci in kovanci, ki se glasijo na EUR (3. člen Zakona o uvedbi EUR, Ur. l. RS, št. 114/2006). Z istim zakonom (13. člen) je bilo določeno tudi, da se z dnem uvedbe EUR šteje, da se tolarski zneski, navedeni v predpisih, sodnih in upravnih aktih, vrednostnih papirjih, pogodbah, drugih pravnih aktih, plačilnih instrumentih, razen bankovcev in kovancev, listinah, obvestilih, obračunih in evidencah in v drugih sredstvih s pravnim učinkom, glasijo na EUR, preračunano po tečaju zamenjave. Sodišče prve stopnje je skladno s pravkar citiranimi določbami Zakona o uvedbi EUR v obrazložitvi sodbe z dne 5. 3. 2007 pravilno preračunalo zneske, na katere se glasijo zatrjevane obligacijske obveznosti toženih strank, v EUR. V izreku pa je prvi toženi stranki naložilo plačilo terjatve, katere višino je ugotovilo v SIT. Iz doslej razloženega sledi, da izrek v 2. in posledično v 3. točki nasprotuje obrazložitvi. Ker izpodbijane sodbe v tem delu pritožbeno sodišče ne more preizkusiti, je podana uradoma upoštevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti. Kako, pa je razvidno že iz zgoraj obrazloženega.

Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da ima pojem menična izjava v meničnem pravu poseben pomen: gre za izjavo volje na menici, menične izjave in menica pa tvorijo skladno načelu inkorporacije celoto (prim. J. Ž., M., Ljubljana 1999, stran 30). Listini v prilogah A 11 in A 12, ki ju je podpisala druga tožena stranka, tako nista menični izjavi v pravnem pomenu. Pritožbeno sodišče pa zato tudi ne more sprejeti stališča sodišča prve stopnje, da "ima menična izjava tudi pravno naravo poroštva." Pravno naravo meničnopravnega poroštva ima namreč le izjava avalista na menici (29. člen Zakona o menici, ZM).

V zvezi s primeroma, na katera se sodišče prve stopnje sklicuje v prid omenjenemu stališču, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz obrazložitve primera z opravilno številko sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1229/2005 izhaja, da je bila pri podpisu na pooblastilu toženke za izpolnitev menice navedena beseda porok. V zadevi z opravilno številko I Cp 4761/05 pa je bil sporen obseg izdane menice. Zato ti dve zadevi ne podpirata stališča, da "ima menična izjava vselej tudi pravno naravo poroštva".

Iz katerega dela besedila listin v prilogah A 11 in A 12, poimenovanih "menična izjava," je sodišče prve stopnje sklepalo, da sta "hkrati tudi poroštveni izjavi drugotožene stranke," iz razlogov izpodbijane sodbe ni razvidno. Če to stališče temelji na abstraktnem izhodišču, da ima "menična izjava tudi pravno naravo poroštva," pa je to stališče materialnopravno zmotno (prim. zgoraj), na kar pritožnik smiselno pravilno opozarja. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da izpodbijane sodbe tudi v tem delu ne more preizkusiti. Zato ne more odgovoriti na pritožbene trditve, ki vsebini listin v prilogah A 11 in A 12, odrekajo pomen poroštvenih izjav. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in s tem razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP.

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje opisano pomanjkljivost odpraviti. To bo storilo tako, da bo, če bo znova presojalo o pogodbeni podlagi obveznosti druge tožene stranke, ugotovilo, ali držijo trditve tožeče stranke, da se je "druga tožena stranka z izdajo menice kot porok zavezala za vračilo posojila." S tem v zvezi bi kazalo upoštevati, da sta bili menici v prilogah A 11 in A 12 izdani s strani druge tožene stranke kot bianko menici, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Z njima in pooblastiloma v prilogah A 11 in A 12 za njuno izpolnitev je zato druga toženka pridobitelja pooblastila, da izpolni menični blanket in s tem zaveže izdajatelja (prim. sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 35/2003 z dne 20. 5. 2004). Pomen izdaje spornih bianko menic za nastanek obveznosti druge tožene stranke, kakršen je razviden iz razlogov izpodbijane sodbe, pa je zmoten, ker bianko menica zato, ker nima vseh bistvenih sestavin, ki jih kot take predpisuje ZM, ne ustvarja meničnopravnih obveznosti.

Sodišče sme razveljaviti sklep o plačilnem nalogu in začeti postopek kot po tožbi po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi plačilnega naloga (1. odstavek 437. člen ZPP), če spozna, da je utemeljen ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga. V obravnavanem gospodarskem sporu sodišče ni postopalo tako. Ni namreč počakalo na pravnomočnost sklepa o razveljavitvi plačilnega naloga. Poleg tega iz razlogov izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče razveljavilo izdani plačilni nalog zato, ker naj bi tožeča stranka trdila, da podlaga tožbe ni menica, in ne zato, ker bi presodilo, da bi bil utemeljen ugovor, da ni bilo pogojev za izdajo plačilnega naloga.

Na podlagi razlogov izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče sklepa, da je izrek izpodbijane sodbe neločljiva celota. Če namreč sodišče prve stopnje ne bi razumelo izvajanj tožeče stranke v nadaljnjem postopku, da ne vztraja več pri predlogu za izdajo meničnega plačilnega naloga, temveč uveljavlja le pogodbeno podlago, ki ji je sledilo v 5. točki izreka, plačilnega naloga ne bi razveljavilo. V opisani procesni situaciji pa je treba tudi v pritožbenem postopku izrek izpodbijane sodbe obravnavati kot celoto, saj bi tožeči stranki sicer odvzeli pravico do pritožbe glede odločitve o razveljavitvi sklepa o meničnem plačilnem nalogu, ne da bi bilo sploh odločeno o pogojih za izdajo plačilnega naloga. Pritožbeno sodišče dodaja še, da argument sodišča prve stopnje, da tožeča stranka uveljavlja plačilo zgolj na podlagi pogodbe, ni podprt s trditvami tožeče stranke. Tožeča stranka je namreč na naroku za glavno obravnavo izrecno navedla, da terjatev uveljavlja tako "na podlagi menic kot tudi na podlagi posojilnih pogodb" (zapisnik z glavne obravnave, ki je bila 5. 3. 2007, l. št. 26).

V novem postopku bo moralo biti sodišče prve stopnje pozorno še na dvoje. Prvič, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od neplačanih obresti je lahko utemeljen le od vložitve tožbe (381. člen OZ). In drugič, izrek o zakonskih zamudnih obresti glede prve toženke ni razumljiv. Tako iz njega ni razvidno, kdaj zakonske zamudne obresti od ugotovljene terjatve prenehajo teči zaradi vsebine pravnomočnega sklepa o potrditvi prisilne poravnave.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.