Jedro

Za zaključek o neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice sta odločilni okoliščini, da toženka za vknjižbo solastninske pravice ni imela veljavne materialnopravne podlage in da ob pridobitvi ni bila v dobri veri.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe povrniti 317,91 EUR stroškov odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Tožnik je na podlagi priposestvovanja uveljavljal zoper eno od dveh zemljiškoknjižnih solastnic nepremičnine zahtevek na ugotovitev, da je lastnik parc. št. 1856/277 k.o. ... do ½ (I. točka) in da mu je toženka dolžna izstaviti primerno listino, na podlagi katere bo mogoč zemljiškoknjižni prenos lastninske pravice na njegovo ime do ½ (II. točka).

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku v celoti ugodilo.

4. Zoper navedeno odločitev je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 – ZPP-UPB3; v nadaljevanju ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremeni tako, da zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik nima nobene podlage, da bi verjel, da je nepremičnina njegova last. Med njegovim prednikom Cestnim skladom Občine ... in prednikom toženke M. K. nikoli ni bila sklenjena pravno veljavna in učinkovita pogodba. Predložena pogodba ni pristna, saj je podpis K. ponarejen, K. pa nepremičnine ni prodal, temveč se je s skladom dogovoril, da ima pravico črpati gramoz, po zaključku črpanja pa je dolžan vzpostaviti prvotno stanje. Ne prvo ne drugostopenjsko sodišče nista navedli, zakaj sodišče ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom, ki bi potrdil ali ovrgel navedbe toženke o nepristnosti pogodbe. Ni ugotovljeno, ali je tožnik res pravni naslednik sklada in sposoben sklepati pravne posle. Ker je sklad prišel do posesti na fraudulenten način, priposestvovalna doba ni mogla teči. Sicer pa tožnik zemljišča ni imel v posesti in na njem ni postavil objekta. Črpanje gramoza je bilo zaključeno po nekaj letih. Toženka je takrat živela v Nemčiji, zato za prodajo ni mogla vedeti. Kako je sodišče prišlo do nasprotnega zaključka, sodišče druge stopnje ni pojasnilo, zato je ugotovitev v nasprotju s predlaganimi dokazi oziroma protispisna. Podalo je tudi napačne zaključke glede sosporništva in kršilo ustavo.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen ZPP), ki je nanjo odgovorila. V odgovoru opozarja na nedovoljenost navedb, s katerimi se izpodbija v postopku ugotovljeno dejansko stanje, pritrjuje drugostopenjskim stališčem in predlaga zavrnitev revizije.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Pritrditi je razlogom sodišča druge stopnje, da s tožbo proti eni od v zemljiško knjigo vknjiženih solastnic niso bila kršena določila o sosporništvu. Nujno sosporništvo je podano le v primeru, kadar so upravičenci glede sporne materialne pravice v takšnem razmerju, da lahko le vsi skupaj upravljajo in razpolagajo s pravico, v katero posega tožba. Pravdni stranki sta resda v sporu glede pridobitve lastninske pravice na celotnem zemljišču s priposestvovanjem (to vprašanje je rešeno v obrazložitvah sodb), vendar je tožnik učinek tega priposestvovanja uveljavljal le v razmerju do ene solastnice, tako da je tožil na ugotovitev, da je lastnik (na toženko vknjiženega) polovičnega solastniškega deleža. S tako oblikovano tožbo je posegel zgolj v solastninsko pravico toženke, zato odločitev o zahtevku v nobenem primeru ne posega v upravičenja druge solastnice.

8. Glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje je pravilen zaključek, da je tožnik kot dobroverni posestnik zemljišča (najkasneje) s potekom 20 letne priposestvovalne dobe tj. 1. 1. 1998 pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ne glede na dejstvo, da je bila tedaj v zemljiški knjigi kot lastnica vknjižena prednica toženke O. H.. Z izpolnitvijo zakonskih pogojev je namreč originarno pridobil lastninsko pravico, lastninska pravica O. H. pa je prenehala. V kolikor revizija meri na to, da sta nižji sodišči zmotno ocenili dokaze in napačno ugotovili dejansko stanje, odločilno za zaključek o priposestvovanju (tj. okoliščine o sklenitvi in vsebini pogodbe, o pravnem nasledstvu tožnika, o izvrševanju posesti in védenju toženke), je treba pojasniti, da gre za vprašanje pravilne ugotovitve dejanskega stanja, česar z revizijo ni mogoče izpodbijati (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijske trditve glede dogovora o črpanju gramoza pa celo presegajo trditveno podlago strank in predstavljajo nedovoljene revizijske novote (prim. 372. člen ZPP). Nadalje je neutemeljen očitek, da sodišči nižjih stopenj nista obrazložili zavrnitve dokaznega predloga za izvedbo dokaza z izvedencem grafologom. Sodišče prve stopnje je razloge podalo v tretjem odstavku na strani sedem. Toženka, ki je v postopku pred sodiščem prve stopnje uspela, resda ni imela pravnega interesa za vložitev pritožbe, vendar je imela možnost, da bi svoja stališča do pritožbenih navedb oziroma glede v postopku ugotovljenega dejanskega stanja in z njim povezanih domnevnih procesnih kršitev uveljavila v pritožbenem postopku, tako da bi odgovorila na pritožbo tožnika, ki ji je bila vročena(1). Ker te procesne možnosti ni izkoristila, sodišče druge stopnje ni bilo dolžno presojati pravilnosti prvostopenjskih razlogov, temveč se je lahko oprlo na tista dejstva, na podlagi katerih je odločilo sodišče prve stopnje. Zaradi navedenega izostanek drugostopenjskih razlogov o zavrnitvi dokaza ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka. Neutemeljen je tudi procesni očitek o protispisnosti, saj v postopku ugotovljeno dejansko stanje ne obsega ugotovitve, da je toženka za prodajo vedela, temveč ravno nasprotno (zadnji odstavek na strani šest prvostopenjske sodbe in prvi odstavek na strani tri drugostopenjske sodbe), so pa toženka in njeni predniki vedeli, da tožnik na nepremičnini izvršuje posest (drugi odstavek na strani tri drugostopenjske sodbe). Očitka, da naj bi sodišče druge stopnje kršilo ustavno načelo enakosti, zaradi njegove pavšalnosti ni mogoče obravnavati.

9. Obravnavani primer zastavlja vprašanje, kako na tožnikovo lastninsko pravico, pridobljeno s priposestvovanjem, vplivajo okoliščine, da je O. H. nekaj let kasneje umrla in da je na podlagi dedovanja v zemljiški knjigi kot solastnica od leta 2003 dalje vknjižena toženka. Sodišče druge stopnje je, ob malce nejasni in nedosledno izpeljani obrazložitvi, vendarle pravilno zaključilo, da ima v takšnem primeru lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, močnejši lastninskopravni položaj. Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002, v nadaljevanju SPZ) med pridobitne načine uvršča tudi pridobitev lastninske pravice z dedovanjem (39. člen SPZ). Gre za izvedeni način pridobitve, kar pomeni, da dediči pridobijo lastninsko pravico v trenutku zapustnikove smrti v enakem obsegu, kot jo je imel pred tem zapustnik (41. člen SPZ). Ker spada v zapuščino le tisto premoženje, ki je od zapustnika, nepremičnina pa glede na stvarnopravna pravila v času zapustničine smrti dejansko ni bila njena, ni mogla biti predmet dedovanja. Toženka zato, četudi je bila zapustnica v zemljiški knjigi formalno vknjižena kot lastnica, kot dedinja ni mogla vstopiti v (neobstoječ) lastninskopravni položaj zapustnice in (so)lastninske pravice ni mogla pridobiti. Poleg tega se je zavedala, da v posestni položaj ni vstopila, saj je bila seznanjena, da je nepremičnina v posesti tožnika in to dopuščala. Za zaključek o neveljavnosti v zemljiško knjigo vpisane pravice sta tako odločilni okoliščini, da toženka za vknjižbo solastninske pravice ni imela veljavne materialnopravne podlage in da ob pridobitvi ni bila v dobri veri. Tudi njeno sklicevanje na izjemo iz drugega odstavka 44. člena SPZ ni utemeljeno, saj se ta nanaša le na primere pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice. Na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero se namreč lahko sklicuje le tisti, ki je na navedeni podlagi pridobil veljavno pogodbeno lastninsko pravico na nepremičnini, kar pa dedič, ki ob zapustnikovi smrti po zakonu (zunajknjižno) vstopi v njegov pravni položaj, ni.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Toženka, ki z revizijo ni uspela, sama krije svoje stroške revizijskega postopka, tožniku pa mora povrniti njegove stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški znašajo 317,91 EUR in obsegajo nagrado odvetniku za sestavo odgovora na revizijo, materialne stroške, davek na dodano vrednost in plačano sodno takso za odgovor na revizijo (razvidni so iz odmere na list. št. 77 spisa). Le-te je toženka dolžna plačati v petnajstdnevnem roku (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Glej odločbe Ustavnega sodišča RS Up-350/04 in Up-210/04 z dne 11. 2. 2005, Up-465/01 z dne 25. 11. 2003, Up-3072/08 in Up-104/10 z dne 19. 4. 2011, Up-1266/05 z dne 7. 6. 2007.