Jedro

V konkretnem primeru se je tožena stranka pri odločanju o odmeri in višini nagrade oprla izključno na listine, ki jih je predložila tožeča stranka, izpodbijani sklep pa je izdala, ne da bi tožečo stranko pred tem seznanila z razlogi in vsebino svoje (deloma zavrnilne) odločitve in ne da bi ji dala možnost, da se o tem skladno z določili 1. in 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP seznani ter tudi izreče še preden je bil izpodbijani sklep izdan in vročen tožeči stranki, ki je tako šele v tožbi imela prvič možnost, da se argumentirano in dokazno podprto izreče glede relevantnih pravnih in dejanskih razlogov za predlagani obračun stroškov opravljenih odvetniških storitev po predloženem stroškovniku, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka v smislu 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Okrožnega sodišča v Kranju - službe za brezplačno pravno pomoč št. Bpp 984/2014 z dne 27. 9. 2016 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka z izrekom pod točko 1 priznala tožeči stranki nagrado v višini 408,70 EUR, pri čemer je v navedeni znesek vštet DDV v višini 73,70 EUR. V izreku pod točko 2. in 3. je navedla številko transakcijskega računa, na katerega se v navedenem roku skladno z določili 44. in 45. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) nakaže omenjeni znesek; v izreku pod točko 4 pa je še navedla davčno številko odvetniške pisarne, sedaj tožeče stranke.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je bila prosilcu A.A. z odločbo tožene stranke št. Bpp 984/2012 z dne 29. 10. 2014 dodeljena redna brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v kazenski zadevi, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Kpr 49467/2011 (samo za Kpr zadevo). Po končanem postopku je tožeča stranka predložila stroškovnik in toženi stranki predlagala, da ji za opravljeno delo prizna nagrado in stroške po priglašenih postavkah. Vendar tožena stranka navedenemu predlogu ni ugodila v celoti, ker je upoštevajoč določila Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) in obseg opravljenega dela ocenila, da predloženi stroškovnik ni povsem v skladu z določili ZOdvT in obsegom opravljenega dela. Tožeči stranki je tako priznala osnovno nagrado v višini 90,00 EUR po tarifni številki 4100 in nagrado za predhodni postopek po tarifni številki 4200 v višini 75,00 EUR ter nagrado za udeležbo na preiskovalnih dejanjih v skupni višini 150,00 EUR po tarifni številki 4102; priznala ji je tudi 20,00 EUR kot pavšalni znesek za plačilo potnih in telekomunikacijskih storitev po tarifni št. 6002 ZodvT, oziroma skupno 408,70 EUR, vključno s pripadajočim davkom na dodano vrednost (DDV) po stopnji 22 % oziroma v višini 73,70 EUR. Pri tem pa še navaja, da tožeči stranki ni priznala zahtevane nagrade za ugovor zoper obtožbo na podlagi tarifne številke 4400 v višini 140,00 EUR, ker je le-ta že zajeta v nagradi za predhodni postopek po tarifni številki 4200 ZOdvT, ki zajema predkazenski postopek, preiskavo in tudi stadij obtoževanja z morebitno kontrolo obtožbe.

3. V tožbi, ki ji prilaga tudi listine (tožbene priloge A1 - A5) tožeča stranka kot zmoten označuje zaključek v izpodbijanem sklepu, da se tožeči stranki ne prizna zahtevane nagrade za ugovor zoper obtožbo na podlagi tarifne številke 4400 v višini 140,00 EUR, ker naj bi bila po stališču tožene stranke le-ta že zajeta v nagradi za predhodni postopek po tarifni številki 4200 ZOdvT, ki zajema predkazenski postopek, preiskavo in tudi stadij obtoževanja z morebitno kontrolo obtožbe, iz česar je mogoče sklepati, da tožna stranka ugovora zoper obtožnico ne šteje med pravna sredstva. Tako stališče tožene stranke pa tožeča stranka smatra za pravno zmotno. Četudi ugovor zoper obtožnico ni zajet v XXIII. poglavju ZKP (Redna pravna sredstva), ga je, po stališču tožeče stranke, ob upoštevanju teleološke metode razlage pravnih norm mogoče šteti kot tipično pravno sredstvo, s katerim obdolženi nasprotuje nastopu pravnomočnosti, saj je namen postopka s pravnimi sredstvi prav v tem, da se prepreči izdaja pravnomočne odločbe. To pa je mogoče doseči tudi z vložitvijo ugovora zoper obtožnico, o čemer se je že večkrat enotno izrekla tudi sodna praksa, med drugim Okrožno sodišče v Ljubljani v sklepu št. X K 51362/2012 z dne 3. 12. 2014 ter tudi Ustavno sodišče v sklepu št. I Up-59/96 z dne 2. 7. 1996. Zato meni, da se kot napačno izkaže stališče tožene stranke, da je nagrada za ugovor zoper obtožnico že zajeta v nagradi za predhodni postopek po tarifni številki 4200 ZOdvT, s čimer naj bi bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Sodišču v tožbenem zahtevku predlaga, da izpodbijani sklep v 1. točki izreka spremeni tako, da se tožeči stranki prizna nagrada v višini 579,50 EUR z vštetim DDV v višini 104,50 EUR.

4. V odgovoru na tožbo tožena stranka izrecno vztraja pri svojih navedbah in argumentih za izdajo izpodbijanega sklepa, na katere se v celoti sklicuje ter jih dodatno še podrobneje utemeljuje. Sodišču predlaga, da naj tožbo zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

5. Tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 14. 12. 2016 vztraja pri tožbenih navedbah in tudi pri tožbenem predlogu v celoti. Dodatno prilaga sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. Bpp 60/2016 z dne 25. 11. 2016, za katerega navaja, da kaže v prid njenim navedbam o obstoju ustaljene sodne prakse v zvezi z vprašanjem priznavanja nagrade za ugovor zoper obtožnico na podlagi tarifne številke 4400 ZodvT, od katere odločitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu očitno odstopa.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavanem primeru med strankama ostaja sporno vprašanje, ali je tožeča stranka, kot izvajalec brezplačne pravne pomoči, upravičena do višje nagrade, kot ji je bila skupno odmerjena z izpodbijanim sklepom na podlagi posameznih postavk, ki glede večine prijavljenih postavk za plačilo opravljenih storitev pravne pomoči med strankama niti niso sporne. Pač pa med strankama ostaja sporno vprašanje (ne)priznanja nagrade po tarifni št. 4400 ZOdvT za ugovor zoper obtožnico in posledično tudi v sumarnem znesku kot celoti.

8. Tožena stranka namreč v konkretnem primeru ni v celoti sledila predlogu tožeče stranke o odmeri nagrade po vseh priglašenih postavkah, povečane za 22 % DDV, temelječem na predloženem stroškovniku, ki ga je uveljavljala tožeča stranka, ampak le delno, in sicer tako, da ji je priznala nagrado v sumarnem znesku v višini 408,70 EUR, z vštetim pripadajočim DDV v višini 73,70 EUR. Nasprotno pa tožeča stranka vztraja, da se ji prizna zahtevana nagrada v celoti oziroma v višini 579,50 EUR z vštetim DDV v višini 104,50 EUR, kar vključuje tudi izrecno zahtevano nagrado za ugovor zoper obtožbo na podlagi tarifne številke 4400 v višini 140,00 EUR. Navedenemu stališču tožeče stranke sodišče lahko v celoti sledi, saj ga logično prepričljivo utemeljuje na podlagi 23. in 25. člena Ustave v povezavi z določili XXIII. poglavja ZKP, ob pravilni uporabi teleološke metode razlage navedenih pravnih norm in ustaljene sodne prakse, izhajajoče iz izpostavljenih odločb Ustavnega sodišča in Okrožnih sodišč v Ljubljani in Kopru, po katerih se prizna nagrada za ugovor zoper obtožbo na podlagi tarifne številke 4400 ZOdveT, saj ni zajeta v nagradi za predhodni postopek po tarifni številki 4200 ZOdvT, kot meni tožena stranka, po presoji sodišča zmotno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso v primerljivih zadevah. Tako se v konkretnem primeru glede na navedeno kot utemeljen izkaže tožbeni očitek nepravilne uporabe materialnega prava (tarifna št. 4200 ZOdvT).

9. Obračun in izplačilo nagrade in stroškov za nudenje storitev pravne pomoči odvetniku, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi, je zakonodajalec uredil z določili ZBPP. Tako je z določilom 2. odstavka 11. člena ZBPP opredelil, kaj zajema dodeljena brezplačna pravna pomoč, z določilom 6. odstavka 30. člena ZBPP pa je določil, da je odvetnik za pravno pomoč po tem zakonu upravičen do nagrade in do povračila stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene pomoči; kakršnikoli dogovori med upravičencem in odvetnikom za višje plačilo ali dogovori za plačilo v odstotku ali pavšalnem znesku od zneska, ki ga bo sodišče prisodilo stranki, in ki nadomeščajo plačilo po odvetniški ali notarski tarifi so nični (7. odstavek); odvetnik je dolžan voditi stroškovnik o opravljenih storitvah pravne pomoči in ga navesti na ali priložiti k napotnici zaradi obračuna in plačila opravljenih storitev pravne pomoči (8. odstavek). Napotnica mora, med drugim, vsebovati obliko in obseg odobrene pravne pomoči, vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal s prilogami, skupni znesek stroškov, ki so bili porabljeni za nudenje pravne pomoči, obračun stroškov in posamezne zneske, ki jih je potrebno izplačati oziroma vrniti (4. odstavek 39. člena ZBPP).

10. Izvajalec brezplačne pravne pomoči je v skladu z določili 40. člena ZBPP dolžan napotnico po končani opravi storitev pravne pomoči predložiti strokovni službi. Zaradi obračuna stroškov je dolžan k napotnici priložiti stroškovnik za opravljena dejanja pravne pomoči v izvirniku oziroma mora biti priloženo originalno potrdilo sodišča oziroma drugega organa ali osebe o oprostitvi plačila stroškov postopka, oziroma, mora biti predložen zapisnik o prvem pravnem nasvetu. Po določilu 4. odstavka 39. člena ZBPP mora napotnica vsebovati tudi vrsto, obseg in datum opravljenih dejanj pravne pomoči in osebo ali organ, ki jo je izvajal, s prilogami. Iz citiranih določil ZBPP torej ne izhaja, da bi moral izvajalec k napotnici priložiti tudi kopije vseh vlog, ki jih je poslal sodišču v zadevi, v kateri je izvajal brezplačno pravno pomoč, pač pa si pristojni organ, če oceni, da je to potrebno, pridobi spis zadeve, v kateri se je izvajala pravna pomoč in so bile opravljene storitve, katerih obračun se zahteva z napotnico.

11. V skladu z določbo 2. odstavka 34. člena ZBPP pristojni organ pri reševanju zadev postopa po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek, to je Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), če ZBPP ne določa drugače. Navedeno pomeni, da je zakonodajalec pristojnemu organu pri reševanju zadev zapovedal subsidiarno uporabo vseh določil celotnega ZUP, razen v primeru, če materialni predpis (ZBPP) glede posameznih procesnih določil, institutov ali rokov izrecno določa kako drugače. ZUP med drugim določa, da mora organ v skladu s temeljnim načelom zakonitosti (6. člen ZUP) in materialne resnice (8. člen ZUP) pred izdajo odločbe ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (138. člen ZUP). V ta namen uradna oseba, ki vodi postopek, odredi po uradni dolžnosti izvedbo vsakega dokaza, če spozna, da je to potrebno za razjasnitev zadeve (2. odstavek 139. člena ZUP). Po določbi 140. člena ZUP mora stranka dejansko stanje, na katero opira svoj zahtevek, navesti natančno, po resnici in določno. Če ne gre za splošno znana dejstva, mora stranka za svoje navedbe predlagati dokaze in jih, če je mogoče, predložiti. Četudi je ob upoštevanju določila 1. odstavka 140. člena ZUP trditveno in dokazno breme sicer na strani stranke upravnega postopka, ni nepomembno, da ob upoštevanju 2. odstavka 140. člena ZUP organ od stranke ne more zahtevati predložitve dokazov, ki jih lahko hitreje in lažje priskrbi sam.

12. V konkretnem primeru se je tožena stranka pri odločanju o odmeri in višini nagrade oprla izključno na listine, ki jih je predložila tožeča stranka, izpodbijani sklep pa je izdala, ne da bi tožečo stranko pred tem seznanila z razlogi in vsebino svoje (deloma zavrnilne) odločitve in ne da bi ji dala možnost, da se o tem skladno z določili 1. in 5. točke 3. odstavka 146. člena ZUP seznani ter tudi izreče še preden je bil izpodbijani sklep izdan in vročen tožeči stranki, ki je tako šele v tožbi imela prvič možnost, da se argumentirano in dokazno podprto izreče glede relevantnih pravnih in dejanskih razlogov za predlagani obračun stroškov opravljenih odvetniških storitev po predloženem stroškovniku, kar predstavlja bistveno kršitev pravil postopka v smislu 2. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Prav tako v izreku izpodbijanega sklepa tudi ni odločeno o vseh zahtevkih tožeče stranke na podlagi vseh uveljavljanih postavk predloženega stroškovnika, temveč je zgolj sumarno in le v ugodilnem delu po predloženem stroškovniku tožeče stranke. Nasprotno pa zavrnilni del izpodbijanega sklepa v izreku le-tega sploh ni vsebovan, ampak kot tak izhaja zgolj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki v svojem izreku tako ne vsebuje odločitve o vseh zahtevkih tožeče stranke, kar je v nasprotju z določilom 1. odstavka 213. člena ZUP, po katerem se v izreku odloči o predmetu postopka in vseh zahtevkih strank. Ker z izrekom izpodbijanega sklepa torej v nasprotju z določili 213. člena ZUP ni bilo v celoti odločeno o vseh zahtevkih tožeče stranke oziroma o vseh postavkah predloženega stroškovnika, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusti, kar prav tako predstavlja bistveno kršitev pravil postopka v smislu 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP.

13. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo tako, da je izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30 dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede materialnega prava in vodenja postopka (4. odstavek 64. člena ZUS-1).

K točki 2:

14. Izrek o stroških temelji na določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v povezavi s 1. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, po katerem se tožniku priznajo stroški v višini 15,00 EUR, če je bila zadeva, kot v obravnavanem primeru, rešena na seji ter se je tožnik v postopku zastopal sam in torej ni imel drugega pooblaščenca.