Jedro

Ker je toženec po zapadlosti dolga namesto izposojenega zneska denarja tožnici izročil v last in prosto razpolago svoj osebni avto, se ne more sklicevati zgolj na izročitev v prodajo po čl. 309 ZOR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec M. K. dolžan vrniti tožeči stranki J. F. posojilo v znesku 208.125,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.11.1995 dalje do plačila in znesek 24.702,39 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1996 dalje do plačila ter ji povrniti njene pravdne stroške, vse v 15 dneh. Odločilo je še, da je tožnica dolžna povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 125.122,60 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov po. čl. 353 ZPP/77, pri čemer predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po prepričanju pritožnice je izvedeni dokazni postopek potrdil z njene strani zatrjevano dejstvo, da ji je toženec najprej izročil avto kot garancijo - ustrezno zavarovanje, vse dokler toženec ne bo izpolnil dolga iz posojilne pogodbe, nato pa je s potekom časa in zaradi spremenjenih okoliščin privolil, da tožnica izročen avto proda in se iz doseženega zneska poplača (309. čl. ZOR). Dejstvo, da se je toženec ob zapadlosti zavedal, da ne bo mogel vrniti denarja v znesku 15.000,00 DEM in je zato po zapadlosti tožnici pripeljal svoj osebni avtomobil, ki ga je ocenil na 17.000,00 do 18.000,00 DEM, kaže na to, da ga je pripeljal kot zavarovanje oziroma ji ga je izročil v prodajo. Nelogično bi bilo, da bi dal v nadomestno izpolnitev več, kot je bil dolžan plačati. Nadalje je toženec smiselno tudi sam povedal, da če bi prodal vikend in dobil kupnino, bi tožnici dolg vrnil v denarju in avto vzel nazaj in dokler je računal na kupnino od vikenda, je vsakokrat tožnici prepovedal prodajo avtomobila, ko ga je le-ta o nameravani prodaji predhodno obvestila. Ker pa se mu je prodaja vikenda "sfižila", je toženec pristal na to, da tožnica sama proda avto in se poplača iz kupnine, hkrati pa se je zavedal, da presežka od prodaje tudi ne bo več, saj je avto s časom izgubil na vrednosti. Zato je protispisna ugotovitev sodišča, da je tožnica potrdilo z dne 16.11.1995 razumela tako, da je vozilo njena last in da se strinja z nadomestno izpolnitvijo. Sodišče prve stopnje je povsem formalistično oprlo svojo sodbo na zapis toženca z dne 16.11.1995, ki ga je sam spisal, čeprav je bilo dejansko ravnanje toženca, kot opišejo tudi priče, ves čas drugačno, tožnica pa ga tudi ni razumela niti izvrševala tako, kot ga sedaj razlagata toženec in sodišče. V kolikor bi šlo res za nadomestno izpolnitev, je logično, da tožnica sama s prodajo avtomobila ne bi zavlačevala. Nadomestna izpolnitev, če bi bila res dogovorjena, pa za tožnico in njenega moža tudi ni bila ugodna, saj še enega avtomobila nista potrebovala. Nadalje bi bila nadomestna izpolnitev dokončno izvršena šele s prepisom lastništva na tožnico, da bi jo bilo mogoče šteti za izvršeno. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče se popolnoma strinja z razlogi in odločitvijo prvostopnega sodišča, ko to ugotovi, da je toženec tožnici namesto posojenega zneska denarja ob njegovi zapadlosti izročil v last osebni avtomobil. Tako je opravil nadomestno izpolnitev po čl. 308 ZOR, s katero se je tožnica strinjala. Navedeno namreč ne izhaja zgolj iz izpovedbe toženca, pač pa tudi iz potrdila z dne 16.11.1995 (dan zapadlosti terjatve), ki ga je poleg toženca podpisala tudi tožnica in iz katerega nedvoumno izhaja to, kar ugotavlja prvostopno sodišče, torej "da toženec daje tožnici za nadomestilo dolga v last osebni avtomobil in s tem pravico do svobodnega razpolaganja z njim." Glede na navedeno ter še glede na dodatno ugotovitev prvostopnega sodišča, ko se je prepričalo, da tožnica pozna pomen besed "izročiti v last", so nerazumljive pritožbene trditve o protispisnosti navedene prvostopne ugotovitve ter njeni formalističnosti, čeprav naj bi bilo ravnanje toženca ves čas drugačno, tožnica pa potrdila tudi ni razumela niti izvrševala tako, kot sedaj ugotavlja prvostopno sodišče. Pritožbeno sodišče mora poudariti, da je besedilo navedenega potrdila tako jasno, enostavno in razumljivo, da je nemogoče kaj drugega razumeti kot tisto, kar potrdilo potrjuje. Ne potrebuje torej nobene dodatne razlage oziroma tolmačenja. Zato so nasprotne pritožbene navedbe tožnice o tem, da je bilo "vozilo izročeno kot garancija" za čas vrnitve posojila, nato pa je toženec s potekom časa in zaradi spremenjenih okoliščin privolil, da tožnica izročeno osebno vozilo proda in se iz doseženega zneska poplača (čl. 309. čl. ZOR), neprepričljive, sicer pa tudi sama tožnica zaslišana kot stranka (list. št. 24 spisa) izpove, da je toženec takoj rekel, da z vozilom lahko razpolaga, torej tako, kot nedvoumno - poleg prenosa lastništva - izhaja iz potrdila. Tožnica sicer ni pojasnila, kaj si predstavlja pod zatrjevano "garancijo", vendar tako iz pomena njene izpovedbe kot pritoženih navedb samih izhaja, da naj bi šlo za zavarovanje dolga z izročitvijo osebnega avtomobila, njegovih dokumentov ter vseh ključev, pri čemer je seveda netipično, da bi bilo "zavarovanje" dano po zapadlosti terjatve in ne ob njenem nastanku ter obenem dogovorjena še možnost takojšnjega pravnega razpolaganja z njim. Kot že rečeno, pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov glede izročitve osebnega avtomobila v last tožnici, zato v zvezi s tem le še opozarja na prvostopno ugotovitev, po kateri je toženčevo izjavo, da je vozilo vredno toliko kot dolg (15.000,00 DEM) potrdil tudi tožničin mož, kar še dodatno potrdi smisel navedenega potrdila. S tem pa je tudi ovržena pritožbena trditev, da je toženec avto cenil na 17.000,00 do 18.000,00 DEM. Če pa tožnica ne ve, kaj je podpisala, gre izključno za njeno neskrbnost pri sklenitvi navedenega obveznostnega razmerja (1. odst. 18. člena ZOR), na katero pa se ne more uspešno sklicevati. Glede na to pa, da pravdni stranki nista opravili formalnega prepisa lastništva osebenega avta (v izogib dvakratnemu plačilu davka), je seveda logično, da je tožnica toženca obveščala o nameravanih prodajah, saj tožnica tudi prezre, da ni ona končno sklenila kupoprodajne pogodbe s kupcem avta, kot zatrjuje, ampak toženec kot njegov formalni lastnik, kot izhaja iz predložene pogodbe. V kolikor je tožnica res čakala, da bo toženec prodal svoj vikend in avto ponovno odkupil, kot zatrjuje in kar se končno sklada tudi s toženčevo izpovedbo, tega kot nova lastnica ni bila dolžna storiti in je pač njen problem, če res iz tega razloga avta dalj časa ni prodala drugemu kupca in s tem izgubljala na ceni oziroma vrednosti osebnega avtomobila. Sicer pa s to izjavo le še potrjuje resnično vsebino sklenjenega in pisno potrjenega dogovora o lastništvu osebnega avtomobila, ne pa v pritožbi zatrjevane izročitve v prodajo po čl. 309 ZOR. Tudi pritožbena trditev, da tožnica in njen mož nista potrebovala še enega osebnega avtomobila, zaradi česar nadomestna izpolnitev zanjo ne bi bila ugodna, ne dokazuje nasprotnega od ugotovljenega, saj je popolnoma jasno, da je bilo vozilo izročeno v last in s tem povezano nadalnje prosto razpolaganje zgolj zato, ker toženec ob času zapadlosti terjatev ni imel denarja za vrnitev posojila. Tako se izkaže, da je dejansko stanje popolno ugotovljeno, materialno pravo pravilno uporabljeno in ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 2. odst. 365. čl. ZPP/77, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 368 ZPP/77).