Jedro

Akt o imenovanju vršilca dolžnosti dekana je prenehal učinkovati z dnem imenovanja dekana. S tem dnem si tožnika svojega položaja, vezanega na pričakovano opravljanje funkcije vršilca dolžnosti dekana, ne moreta več spremeniti oziroma izboljšati. Tožnika zato ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi odprave izpodbijanega akta. Pravni interes mora namreč vključevati tudi interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta.

Izrek

I. Pritožba se zavrže. II. Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano 1. točko izreka sklepa je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožnikov zoper dva sklepa tožene stranke, oba z dne 15. 7. 2009, in sicer : sklep, s katerim je rektor tožene stranke imenoval prof. dr. A. A. za vršilca dolžnosti dekana Univerze na B., Fakultete za C., D., mu podelil vse pristojnosti, ki mu pripadajo kot dekanu, in naložil, da v sodelovanju s senatom fakultete izvede postopek izvolitve in imenovanje dekana na način, določen v Statutu Univerze na B.; in sklep o podelitvi posebnih pooblastil vršilcu dolžnosti dekana. Sodišče prve stopnje je z 2. točko izreka izpodbijanega sklepa, zavrglo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe.

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi k izpodbijani 1. točki izreka sklepa sklicuje na določbe 1., 2. in 36. člena ZUS-1 in določbi 23. in prvega odstavka 157. člena Ustave RS (URS). Navaja, da tožnika v tožbi nista navedla in izkazala, da izpodbijana sklepa posegata v njune pravice ali pravne koristi. Ker tožnika pravnega interesa za tožbo in s tem svoje aktivne legitimacije nista izkazala, je ob predhodnem preizkusu tožbo zavrglo.

3. Tožnika v pritožbi uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajata, da je Fakulteta za C., D. (v nadaljevanju FC) javnopravna institucija. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo preizkusiti tudi glede varovanja javnega interesa. Ker je rektor kršil podzakonske predpise in posegel v avtonomijo fakultete, bi moralo sodišče pozvati državno pravobranilstvo, da vstopi v postopek zaradi zaščite javnega interesa. Ne strinjata se s stališčem sodišča prve stopnje, da nista izkazala pravnega interesa za tožbo. Menita, da vodenje in upravljanje FC predstavlja pravico do upravljanja javnih zadev v smislu 44. člena URS. To pravico bi z izvolitvijo na funkcijo dekana v skladu s Pravili FC pridobila tudi tožnika. Imenovanje tretje osebe na to funkcijo zato posega v njune pravice, ki jima pripadajo tako na podlagi 44. člena URS kot tudi na podlagi Zakona o visokem šolstvu in na njegovi podlagi sprejetih Pravil FC. Z zavrženjem tožbe jima je bila odvzeta pravica do sodnega varstva in kršena pravica iz 1. člena ZUS-1. Navajata še, da sta akta tožene stranke sprejeta v nasprotju z veljavnimi predpisi in moralnimi načeli. Akta sta zato nična in ju lahko izpodbija kdorkoli in kadarkoli, brez izkazovanja pravnega interesa.

4. V odgovoru na pritožbo se tožena stranka strinja z odločitvijo in z razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo sodišče prve stopnje. Dodatno navaja, da tudi določba 19. člena Pravil FC iz leta 2006, na katero se v tožbi sklicujeta tožnika, ne daje pravne podlage za imenovanje prodekana na funkcijo vršilca dolžnosti dekana, saj navedena Pravila niso bila usklajena s spremembami Statuta Univerze na B.. Meni, da je sklicevanje tožnikov na 44. člen URS pritožbena novota. Ne glede na to pa urejanje notranjih razmerij na univerzi in volitve organov univerze in njenih članic ne predstavlja upravljanja javnih zadev v smislu 44. člena URS. Te ustavne določbe tudi ni mogoče razlagati na način, kot jo razlagata tožnika. Navaja še, da so navedbe tožnikov o ničnosti izpodbijanih aktov brez argumentacije in glede na to, da ZUS-1 ne pozna instituta popularne tožbe, tudi brez pravne podlage. Vztraja pri navedbi v odgovoru na tožbo, da je tožba vložena prepozno in bi jo moralo sodišče že iz tega razloga zavreči. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo zavrne in tožnikoma naloži v plačilo stroške pritožbenega postopka.

K 1. točki izreka

5. Pritožba ni dovoljena.

6. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, ki je v tem, da si lahko izboljša svoj pravni položaj. Izkazovanje pravnega interesa je procesna predpostavka za vodenje upravnega spora. Na obstoj pravnega interesa zato paziti sodišče po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora, tudi Vrhovno sodišče v pritožbenem postopku. Če Vrhovno sodišče ugotovi, da pritožnik nima pravnega interesa za pritožbo, pritožbo kot nedovoljeno zavrže. 7. Vrhovno sodišče je v obravnavani zadevi ugotovilo, da tožnika v času odločanja Vrhovnega sodišča ne izkazujeta več pravnega interesa za vodenje upravnega spora. Pravni interes v upravnem sporu mora namreč vključevati interes za odpravo pravnih učinkov izpodbijanega akta. Če teh ni več, pa preneha tudi pravovarstvena potreba za upravni spor. Zato je pravni interes tožnikov v tem upravnem sporu v času odločanja pritožbenega sodišča le še dejanske in ne pravne narave.

8. V obravnavani zadevi sporno imenovanje vršilca dolžnosti dekana je imelo namreč pravne učinke le do izvolitve in imenovanja dekana v skladu s Statutom Univerze na B.. Pritožbeno sodišče je z vpogledom na spletno stran Univerze na B., Fakultete za C., D., v rubriki novice, ugotovilo, da je bila z dnem 16. 12. 2009 za dekanjo te fakultete imenovana izr. prof. dr. E. E. Z dnem imenovanja dekanje oziroma z dnem prevzema funkcije, pa je funkcija vršilca dolžnosti dekana prenehala in izpodbijana akta sta prenehala učinkovati. Z dnem imenovanja dekanje si zato tožnika svojega položaja, to je pričakovanega opravljanja funkcije vršilca dolžnosti dekana, ne moreta več spremeniti oziroma izboljšati. S tem dnem je bila namreč možnost njunega imenovanja na funkcijo vršilca dolžnosti dekana za tisto časovno obdobje izčrpana.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni podan nobeden od razlogov za izrek izpodbijanih aktov tožene stranke za nične, saj nepravilnosti, ki jo sicer pavšalno zatrjujeta tožnika, ne v ZUP ne v katerem koli drugem zakonu s področja upravnega prava niso izrecno določene kot razlog za ničnost. 10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi tretjega odstavka 343. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. K 2. točki izreka

11. Tožena stranka z navedbami v odgovoru na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi Vrhovnega sodišča, zato skladno z določbami prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 165. člena ZPP sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.