Jedro

Ker do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, se ni bilo potrebno ukvarjati z elementi civilnega delikta (protipravnost, vzročna zveza, odgovornost), in v tem okviru z vprašanji, ali je toženka opustila dolžno ravnanje ter s tem ravnala protipravno in krivdno, in ali bi tožnik lahko preprečil nastanek škode.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti 165,24 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 1.692 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2020 dalje (I. točka izreka) in da je tožnik dolžan toženki povrniti 396,06 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka), stranskemu intervenientu pa 18,50 EUR pravdnih stroškov (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, in sicer zaradi zmotne uporabe materialnega prava in absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje, drugemu sodniku posamezniku.

Tožnik trdi, da so razlogi sodbe nejasni in sami s seboj v nasprotju. Sodišče se najprej sklicuje na fotografijo iz odgovora na tožbo, in ugotovi, da je do nezgode prišlo na stacionaži 13.048,72 m, nato pa pritrdi toženki, da na tem delu cestišča ni moglo priti do padca skale z brežine, ker je ob cesti postavljen betonski zid, nad zidom pa nameščena varnostna ograja. V nadaljevanju navede, da bi tožnik lahko prevozil skalo v km 13.300, na območju zidu, kar je tožnik potrdil, nato pa zaključi, da v tem delu ni zabeleženo padanje kamenja. Ker sodišče glede kraja dogodka ni zavzelo jasnega stališča, se tožnik zoper odločitev ne more ustrezno pritožiti. Razlogi sodbe so v nasprotju z zapisnikom o zaslišanju tožnika na naroku za glavno obravnavo 21. 10. 2021. Sodišče tožnikove izpovedi ni povzelo v celoti. Če bi jo, bi ugotovilo, da je tožnik povedal, da je pred njega priletel kamen premera 40 cm, ki se je ob padcu razletel, tako da je bil kamen, na katerega je nato zapeljal, velik 20 cm. Sodišče tožniku neutemeljeno očita, da je izpovedoval nekonsistentno. Tožnik je izpovedal, da je kamen padel z brežine in se prikotalil pred vozilo. V nobenem delu svoje izpovedi ni izpovedal, da je skala priletela direktno pred njegovo vozilo. Tožnik se zaradi nejasnih razlogov sodbe (glede kraja dogodka) ne more opredeliti do obrazložitve izpodbijane sodbe, da je toženka izkazala, da kamnov ni na cesti. Pavšalna je presoja, da je toženka izpolnila svoje obveznosti. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanji, ali je imel tožnik sploh dovolj časa, da bi se izognil skali na cesti, in ali je bilo njegovo ravnanje z vidika ravnanja povprečnega voznika neskrbno. Ni jasno, ali bi v primeru popolne reakcije nevarno situacijo sploh lahko rešil. Če kamenja na cesti zaradi postavljene ograje nikoli ni bilo, je vprašanje, zakaj se na tem delu ceste nahaja prometni znak, ki opozarja na kamenje na cesti.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpel v škodnem dogodku 24. 11. 2019. Tega dne je vozil po cesti iz smeri A. proti B., ko naj bi z brežine nad cesto padla skala (kamen), ki jo je prevozil in pri tem poškodoval svoje vozilo. Ker zahtevana odškodnina ne presega 2.000 EUR, je sodišče prve stopnje spor pravilno obravnavalo kot spor majhne vrednosti (prvi odstavek 443. člena ZPP1). V takšnem sporu je mogoče izpodbijati sodbo le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Relativne procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v teh sporih niso dopusten pritožbeni razlog.

6. Kot relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče vezano, je sodišče prve stopnje ugotovilo: - da je toženka (preko Direkcije Republike Slovenije za infrastrukturo) upravljavec ceste z oznako G II 108, odsek 1183, na kateri naj bi prišlo do škodnega dogodka, - da je bil v času škodnega dogodka na podlagi koncesijske pogodbe za izvajanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja sporne ceste zadolžen C. d. d. (stranski intervenient), - da je tožnik potrdil, da je glede na razliko stacionaže2 na posnetku ceste, kot jo prikazuje fotografija levo zgoraj na 5. strani odgovora na tožbo (13.084,72 m), in stacionaže, navedene na cestnih tablicah, mesto, na katerem je prevozil kamen, približno v km 13.300, - da se na odseku od km 13.249 do km 13.317 nad cestiščem razteza obcestni zid, nad katerim so nameščene lovilno – varovalne ograje, - da po podatkih iz dnevnikov pregleda ceste v obdobju od 17. do 24. 11. 2019, na delu cestišča, na katerem naj bi prišlo do škodnega dogodka (stacionaža 13.300), ni bilo odstranjevanja ovir z vozišča, - da bi glede na smer tožnikove vožnje kamen z brežine lahko padel na nasprotni vozni pas (torej ne na tožnikovega), - da je tožnikovo vozilo izpolnjevalo pogoje za nadaljnjo udeležbo v prometu (večjo verodostojnost oziroma dokazno težo ima zapis v obvestilu Policijske postaje z dne 24. 11. 2019, da je tožnikovo vozilo vozno, kot tožnikova izpoved, da je vozilo po škodnem dogodku odpeljala avtovleka), - da prometni znak, nameščen približno 2 km pred zatrjevanim mestom škodnega dogodka (pri km 14.500), opozarja na nevarnost kamenja na cesti, v dolžini 7 km. Na povzetih dejanskih ugotovitvah temelji dokazna presoja sodišča prve stopnje, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, na tej presoji pa materialnopravni zaključek, da toženka za vtoževano škodo ni odškodninsko odgovorna (163. člen OZ3).

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Očitanega nasprotja med razlogi izpodbijane sodbe ni. Iz razlogov o odločilnih dejstvih povsem jasno izhaja, kateri del sporne ceste sodišče prve stopnje glede na trditve obeh pravdnih strank šteje za možni kraj škodnega dogodka (stacionaža 13.300 m). Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazni postopek, v okviru katerega je zaslišalo tožnika in vpogledalo listinsko dokumentacijo v spisu, nato pa odločilen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka oprlo na ugotovitev, da na zatrjevanem kraju škodnega dogodka (stacionaža 13.300 m) glede na zaščitno – varnostne ukrepe (obcestni zid, varovalna ograja, pregledi ceste) ni moglo priti do padca skale (premera 40 cm4) na cesto. Glede na jasnost razlogov glede možnega mesta škodnega dogodka, je neutemeljen pritožbeni očitek, da se ni mogoče opredeliti do pravilnosti dokazne presoje, da kamna (kamnov) ni bilo na cesti. Z ugotovitvijo, da zid in ograja onemogočata padce večjih kamnov z brežine na cesto, zato na tem delu ceste ni kamenja (in ga tudi 24. 11. 2019 ni bilo), se torej pritožnik v pritožbi neutemeljeno ne sooči. Pritožbena navedba o prometnem znaku, ki opozarja na nevarnost kamenja na cesti, je nekonkretizirano navržena. Obstoj prometnega znaka, ki udeležence v prometu opozarja na potrebo po prilagoditvi vožnje oziroma dodatni previdnosti zaradi nevarnosti kamenja na 7 – kilometrski razdalji ceste, ni v nasprotju z (v pritožbi neprerekano) ugotovitvijo, da na spornem delu ceste (stacionaža 13.300 m) ni moglo priti do padca kamna na cesto.

8. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, t. i. protispisnosti, ki je podana, če sodišče pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov v razlogih sodbe tem listinam/zapisnikom pripiše drugačno vsebino od resnične. Pritožbene navedbe o napačno oziroma pomanjkljivo povzeti tožnikovi izpovedi, s katerimi pritožnik dejansko meri na napačno dokazno oceno tožnikove izpovedi glede poteka škodnega dogodka (ali je bil kamen velik 20 ali 40 cm5, ali je kamen nenadoma priletel pred njegovo vozilo ali pa se je prikotalil na njegov del vozišča), pomenijo izpodbijanje po sodišču prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja, kar glede na omejene pritožbene razloge ni dopustno.

9. Glede na dokazno presojo, da do škodnega dogodka ni prišlo na zatrjevani način, se sodišču prve stopnje ni bilo treba ukvarjali z elementi civilnega delikta (protipravnost, vzročna zveza, odgovornost), in v tem okviru z vprašanji, ali je toženka opustila dolžno ravnanje (ter s tem ravnala protipravno in krivdno), in ali bi tožnik lahko preprečil nastanek škode.6 Ugotovitev, da je izvajalec rednega vzdrževanja ceste ravnal z ustrezno dolžno skrbnostjo (opravljal je redne preglede spornega dela ceste), je bila zgolj del dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za omenjeno dokazno presojo, da zatrjevani potek škodnega dogodka v postopku ni bil dokazan.7

10. Pritožbeni očitki torej niso utemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev materialnega in procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, toženki pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njene pritožbene stroške v višini 165,24 EUR (250 točk za odgovor na pritožbo po tar. št. 21/1 OT8 in 20 točk za končno obvestilo stranki po tar. št. 39/4 OT, povečano za 2 % materialne stroške, po tretjem odstavku 11. člena OT, upoštevajoč vrednost točke 0,60 EUR). Priznane stroške ji mora tožnik plačati v roku 8 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena v zvezi s četrtim odstavkom 458. člena ZPP), v primeru zamude s plačilom pa ji od izteka 8 - dnevnega paricijskega roka dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

1 Zakon o o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Stacionaža je oznaka odseka ceste, postavljena ob desnem robu vozišča na vsakih 500 m. 3 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. Tisti, ki opravlja komunalno ali drugo podobno dejavnost splošnega pomena, odgovarja za škodo, če brez utemeljenega razloga neha opravljati ali neredno opravlja svoje storitve (163. člen OZ). 4 Gre za tožnikovo oceno velikosti skale/kamna ob padcu na cesto. 5 Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je bil ob padcu velik 40 cm, oziroma 20 cm, ko se je na cesti razletel in ga je prevozil. 6 Ker kamenja na cesti ni bilo, so pravno nepomembne okoliščine, ali je bil sporni cestni odsek pregleden (ali bi tožnik glede na preglednost cestnega odseka in vozne lastnosti vozila lahko zavil na prost levi vozni pas), in ali bi moral tožnik ravnati drugače, ker ga je prometni znak opozarjal na nevarnost kamenja na cesti. 7 V ugotovitvi, da na spornem delu ceste kamni ne padajo z brežine na cesto, je vsebovana ugotovitev, da je bilo poskrbljeno za ustrezno stanje ceste (zid, ograja, pregled cest, prometni znak). 8 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembo, v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Zakona o državnem odvetništvu, Ur. l. RS, št. 23/2017.