Up-101/94

25. marec 1995

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe R.U. iz K. na seji senata dne 25. marca 1996

s k l e n i l o :

1.Ustavna pritožba R.U. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1362/94 z dne 26.1.1995 in zoper odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve št. 58 102/001/94 0024SB z dne 30.8.1994 se ne sprejme.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Sekretariata za upravo pri Občini Kamnik št. 561-1/94-3 z dne 2.11.1994 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

1.Pritožnik je dne 14.11.1994 vložil ustavno pritožbo zoper izpodbijano odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, dne 9.5.1995 pa še zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je le-to zavrnilo kot neutemeljeno njegovo tožbo v upravnem sporu. S to tožbo je pritožnik predlagal, da sodišče odpravi odločbo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ker naj ne bi bila pravilna, ker ni bilo upoštevano dejansko stanje, in naj bi bila izdana v škodo otroka. Po navedbah pritožnika Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ugotavlja, da glede na okoliščine, ki jih je ugotovil upravni organ, ni mogoče trditi, da tožnik neustrezno skrbi za otroka, vendar da so, upoštevajoč otrokove koristi in potrebe, razmere in pogoji, ki jih lahko nudi mati, za otroka ugodnejše, kot če bi mladoletna hčerka živela pri očetu.

2.Pritožnik trdi, da je bila kršena njegova pravica do poštenega sojenja, kot jo zagotavlja 6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ker sodišče ni izvedlo ponujenih dokazov in ni spoznalo za pravilno ugotovljeno dejansko stanje tisto stanje, ki ga zatrjuje pritožnik. Glede izpodbijane odločbe Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve pritožnik zatrjuje kršitve, ki jih je mogoče subsumirati pod 23. in 54. člen Ustave, ki opredeljujeta pravico do sodnega varstva in pravice in dolžnosti staršev. Sklep Sekretariata za upravo izpodbija v povezavi z izvršbo navedene odločbe Ministrstva in glede njega posebej ne navaja, katera pravica naj bi mu bila kršena z njegovo izdajo, zatrjuje le, da niso proučene posledice za otroka, če bi se odločba na podlagi izpodbijanega sklepa izvršila. Pritožnik se na Ustavno sodišče obrača s prošnjo, naj samo pribavi potrebne spise in pretehta argumente ter odloči v otrokovo korist.

3.Pri presoji ustavne pritožbe se je treba omejiti na ocenjevanje, ali je bila pritožniku z izpodbijanimi akti kršena kakšna človekova pravica ali svoboščina. Očetova ustavna pritožba se na otrokove pravice ne more sklicevati. Pritožnik v svojih obširnih navajanjih in zatrjevanjih izraža predvsem nezadovoljstvo z izpodbijanimi akti. To nezadovoljstvo še ne more biti argument za kršitev ustavne pravice. Ugotavljanje, ali so organi pri svojem odločanju oziroma sojenju prav uporabili materialno in procesno pravo, samo po sebi ni stvar Ustavnega sodišča v postopku zaradi ustavne pritožbe. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo v sistemu rednih in izrednih pravnih sredstev, ampak je poseben institut za presojo posamičnih aktov zaradi varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato Ustavno sodišče ne more preverjati meritorne odločitve oziroma dokazne ocene organa, ki je izdal posamični akt; ugotavlja le, ali ni morda v postopku odločanja o pravicah in obveznostih posameznika prišlo do ustavno nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine. Dejansko stanje, ki ga Ustavno sodišče lahko ugotavlja, ni dejansko stanje, ki je bilo podlaga za odločitev upravnih organov in sodišča o tem, kateri od staršev ob upoštevanju vseh okoliščin izkazuje boljše pogoje za otrokov nadaljnji razvoj, ampak samo dejansko stanje zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Dejstvo, da je bilo v upravnem postopku ugodeno zahtevku otrokove matere in ne zahtevku otrokovega očeta in da je Vrhovno sodišče tožbo otrokovega očeta v upravnem sporu zavrnilo, ne pomeni že samo po sebi, da so bili ti organi pristranski. Glede na načelo proste presoje dokazov, ki je uveljavljeno v vseh sodobnih postopkih, upravni organi in sodišča sami odločajo o tem, katera dejstva bodo šteli za dokazana, oziroma o tem, katere dokaze bodo izvedli in kako bodo presojali njihovo verodostojnost. Prosta presoja ni samovoljna presoja, temveč je kritična presoja, saj temelji na analizi vsakega dokaza posebej, na njegovi primerjavi z nasprotnimi dokazi in na presoji vseh dokazov skupaj. Po tej poti organ presodi, katero dejstvo je treba vzeti za dokazano in resnično. V konkretni zadevi je bil v ponovljenem postopku pred Centrom za socialno delo izveden obsežen dokazni postopek, tehtanje dokazov je bilo v odločbi primerno prikazano. Ta postopek je tudi zahteval daljši čas za izvedbo. Zato kršitev pravice po 23. členu Ustave, da o pravicah in dolžnostih brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, ni podana. Prav tako tudi ni podana kršitev pravice in dolžnosti staršev po 54. členu Ustave glede vzdrževanja, izobraževanja in vzgajanja otrok in v tem členu vsebovano načelo enakosti moškega in ženske, saj z dodelitvijo otroka materi očetu njegove starševske pravice in dolžnosti niso bile odvzete. Zaradi dejstva, da starša živita ločeno, je tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, sicer omejen v načinu izvajanja svoje pravice, vendar to omejitev podrobneje ureja zakon in to tako, da je omogočeno varovanje otrokovih koristi.

4.Ustavno sodišče med drugim ne sprejme ustavne pritožbe, kadar očitno ne gre za kršitev ustavnih pravic s pravnomočnim posamičnim aktom. Prav to se je pokazalo v preizkusu obravnavane pritožbe. Obravnavanje izpodbijanega sklepa Sekretariata za upravo pa je bilo treba zavreči, saj zaradi ugovora Centra za socialno delo ni bil izvedljiv in ga je kasneje nadomestil nov sklep Upravne enote.

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega in drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik senata dr. Lovro Šturm in člana dr. Tone Jerovšek in mag. Matevž Krivic.

Predsednik senata dr. Lovro Šturm