Jedro

Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena tri tedne pred smrtjo, o tem, da gre za prevaro, ne pove ničesar. Sodišče namreč ni štelo za verjetno, da bi bil zapustnik v kakšni stiski ali da bi bilo njegovo zdravstveno stanje ob podpisu pogodbe tako slabo, da bi imel pred seboj le še malo življenjske dobe, predvsem pa, da bi bilo to znano pogodbenikoma.

Dejstvo, da je toženec po smrti zapustnika in takoj po pridobitvi celotne nepremičnine pričel s prodajo nepremičnine, bi bilo lahko odločilno v zvezi z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe, to je nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ne pa v zvezi s samo verjetnostjo terjatve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 8. 2022 v zvezi s sklepom z dne 6. 9. 2022. II. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. S sklepom z dne 9.8.2022 je sodišče prve stopnje ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. S sklepom z dne 6.9.2022 je sodišče prve stopnje sklep z dne 9. 8. 2022 v izreku dopolnilo tako, da se izrek glasi tako, da se ugovoru zoper sklep o začasni odredbi ugodi, sklep o začasni odredbi z dne 24. 6. 2021 razveljavi in predlog za izdajo začasne odredbe zavrne, opravljena dejanja zavarovanja pa se razveljavijo.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi, podrejeno pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je v ponovnem odločanju sodišče nelogično zavzelo diametralno nasprotno stališče, ki nima nobene razumljive pravne logike, saj je presojalo enake trditvene in dokazne navedbe pravdnih strank. Podrobno pojasni, kakšne zahtevke je postavila v tožbi in na katerih bistvenih dejstvih jih je utemeljevala. Napačen je zaključek sodišča, da je bil razlog sklenitve pogodbe samo v toženčevi zagotovitvi pomoči in oskrbe pokojnemu A. A. in s tem njegovo mirno starost. Iz 7. točke sporne pogodbe z dne 4. 8. 2020 nedvoumno in jasno izhaja, da se je pogodba sklepala tudi iz razloga, da bo toženec lahko zagotovil bančni hipotekarni kredit, v korist česar si je toženec celo izgovoril prepoved odtujitve in obremenitve na delu nepremičnine. V konkretnem primeru si je toženec izgovoril solastniški delež ½ nepremičnine že ob sklenitvi pogodbe, zato tak argument sodišča ne vzdrži. Napačen je tudi zaključek sodišča, da ni bilo prevare, ker je bil namen sklepanja pogodbe, da izročitelj/preživljanec razdeli svoje nepremično premoženje že v času življenja in si v zameno zagotovi pomoč, oskrbo in s tem mirno starost. Ne vzdrži niti stališče sodišča, da prevare ni, ker je bilo najetje hipotekarnega kredita pretežno v interesni sferi toženca, saj naj bi izgradil samostojno stanovanjsko enoto, saj je ravno ta namen motiviral toženca k temu, da je prevaral zapustnika. Argumenti sodišča v zvezi s tem so pomanjkljivi in v osnovi materialno pravno napačni. Sodišče spregleda, da je informativni izračun iz časa pred sklenitvijo pogodbe. Nesporno je, da toženec ni izgradil ne samostojne stanovanjske enote niti si ni pridobil kredita, kot je zavajal očeta. Toženec si za to po sklenitvi pogodbe niti prizadeval ni. Ali je bil pokojni v stiski v času sklepanja pogodbe, zaradi česar se ga je dalo na lahek način prevarati, sodišče sploh ni presojalo. Sklepa se ne da preizkusiti. Toženec je na hitro in za prvo silo preuredil hišo šele po smrti očeta, da jo bo lažje prodal. Dejstvo, da je toženec po smrti zapustnika in takoj po pridobitvi celotne nepremičnine pričel s prodajo nepremičnine, sodišče sploh ne presoja. Prodaja hiše namreč kaže, da toženec v resnici nikoli ni imel namena izdelati samostojno stanovanjsko enoto in renovirati stanovanje za to, da bi omogočil boljše bivanjske razmere pokojnemu očetu niti namena bivati v hiši. Izpodbijani sklep nima razlogov o tem, da je bil pokojni osamljen, zaradi starosti in zdravstvenih težav pa je potreboval oporo in je bil v zadnjih mesecih svojega življenja lahka tarča toženčevi preračunljivosti in zavajanju. Prav tako nima nobenega smisla zaključek, da je nerelevantno, da je bila pogodba sklenjena zgolj tri tedne pred smrtjo zapustnika, saj časovna komponenta ni zakonski stan prevare, s čimer si sodišče kontradiktorno prihaja tudi v nasprotje s svojo predhodno odločitvijo, kjer je to okoliščino štelo kot relevantno. Toženec se je s pogodbo zavezal, da bo skrbel za zapustnika in skrbel, da bo imel čiste in urejene prostore, česar ni storil. Nepravilna je tudi odločitev sodišča, da tožnica ni s stopnjo verjetnosti izkazala, da toženec obveznosti ni izpolnjeval. Tožnica je posebej poudarila, da so fotografije posnete po tem, ko je pokojni stric umrl. Tudi če bi toženec pospravljal prvo nadstropje, to še v ničemer ne dokazuje, da je pokojnemu stricu nudil primerne, svetle in čiste prostore, saj pokojni pred smrtjo ni živel v prvem nadstropju. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi predložila tudi slike stanja o nevzdrževanosti objekta, ki je še danes nevzdrževan, česar sodišče tudi ni upoštevalo. Pokojni stric optičnega interneta ni potreboval ali želel, niti ni bil zaobsežen v sklopu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. To, da je toženec poklical zdravstveno službo ob smrti pokojnega očeta, prav tako nima nobenega vpliva na to, ali je toženec izpolnjeval svoje pogodbene obveznosti, saj je bil pokojni takrat že mrtev. Sodišče ocenjuje, da je do obdukcijskih diagnoz prišlo zaradi nenadne srčne smrti. Srčno popuščanje, putika, bronhitis in multiorgansko opešanje ne nastane ob smrti. Med obema strankama je nesporno, da stric ni želel k zdravniku. Zaključek sodišča, da ker v zdravstvenem kartonu ni vpisano, da se zapustnik zdravi za navedenimi boleznimi, ni mogoče verjeti, da bi zapustnik res pred smrtjo trpel za zdravstvenimi tegobami, je protispisen. Osebna zdravnica je že v letu 2003 zapustniku zaradi alkoholizma odredila obvezno zdravljenje, česar se zapustnik ni držal. Odločitev sodišča je v nasprotju s predloženimi dokazi, saj iz njih jasno izhajajo težave zapustnika z alkoholom, srčnim popuščanjem in ostalimi zdravstvenimi težavami, kar dokazuje, da njegova smrt ni bila nepričakovana. V obdukcijskem zapisniku je celo zapisano multiorgansko opešanje, ki je splošno znano ravno pri osebah, ki imajo težave s pitjem alkohola, pri čemer je bila pri zapustniku odvisnost od alkohola ugotovljena že v letu 2005. Odločitev sodišča v zvezi s tretjim podrednim zahtevkom je protispisna in brez pravih razlogov, s čimer je sodišče storilo absolutne bistvene kršitve po 14. in 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala za verjetno, da njena terjatev obstoji. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo svojo odločitev v zvezi z vsemi postavljenimi tožbenimi zahtevki. Pritožba tožnice pravilnosti odločitve ne omaje. Pritožbeno sodišče se v celoti sklicuje na pravilne razloge sodišča prve stopnje, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja, da je sklep sodišča prve stopnje mogoče preizkusiti, saj vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, prav tako pa tudi ni podana očitana protispisnost odločitve. Sodišče ni prezrlo, da iz same izročilne pogodbe in pogodbe o dosmrtnem preživljanju kot razlog za sklenitev pogodbe izhaja toženčeva pomoč in oskrba zaradi zagotovitve mirne starosti zapustnika, na koncu pa je tudi navedeno, da bo toženec vzel hipotekarni kredit, da bi izgradil samostojno stanovanjsko enoto oziroma renoviral stanovanjsko stavbo, pri čemer pa najetje kredita ni izrecno navedeno kot namen sklepanja pogodbe. Tudi sicer pa je izkazano, da se je toženec v kritičnem času (sicer pred sklenitvijo pogodbe) res zanimal za kredit pri banki (informativni izračun v prilogi B14), za verjetno pa je izkazal tudi, da je prenavljal hišo, ki je predmet te pravde. Da je bilo to že po smrti pokojnega A. A. in da so bile fotografije posnete po smrti, kot trdi tožnica, pa zaenkrat ni verjetno izkazano. Dejstvo, da je bila pogodba sklenjena tri tedne pred smrtjo, pa o tem, da gre za prevaro, ne pove ničesar. Sodišče namreč ni štelo za verjetno, da bi bil zapustnik v kakšni stiski ali da bi bilo njegovo zdravstveno stanje ob podpisu pogodbe tako slabo, da bi imel pred seboj le še malo življenjske dobe, predvsem pa, da bi bilo to znano pogodbenikoma. Zato ne drži tudi trditev pritožbe, da sodišče prve stopnje nima razlogov o trditvah tožnice v zvezi s stisko pokojnika. A. A. je umrl kmalu po podpisu pogodbe, na podlagi do sedaj zbranega gradiva pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni verjetno izkazano, da toženec ni izpolnjeval obveznosti po pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni bilo prerekano, da je bil toženec zadnja dva dni zaporedoma obakrat pri zapustniku, da je čistil hišo in uredil napeljavo optičnega kabla, prav tako je poskrbel za očetov pogreb in uredil nagrobni spomenik. Pritožnica sicer zatrjuje, da optičnega kabla zapustnik zase ni potreboval niti ni bil zaobsežen v sklopu pogodbe o dosmrtnem preživljanju, po mnenju pritožbenega sodišča pa vseeno skrb za pokojnikovo nepremičnino kaže tudi na določeno skrb za pokojnika kot njenega lastnika.

6. Glede pričakovanosti smrti A. A. je sodišče prve stopnje prav tako pravilno zaključilo, da zaenkrat ni z verjetnostjo izkazano, da je bila njegova smrt pričakovana v kratkem. Zgolj na podlagi zapisov v obdukcijskem zapisniku kaj takega zaenkrat ni mogoče zaključiti (nedvomno gre tu za strokovno vprašanje, kjer bo potrebna pomoč izvedenca). Kot prva obdukcijska diagnoza je namreč navedena nenadna naravna srčna smrt, v zdravstvenem kartonu pa tudi po letu 2014 ni vpisov. Zgolj težave zapustnika v zvezi s pitjem alkoholnih pijač v letu 2003 pa še ne zadoščajo za sklep o verjetno pričakovani skorajšnji smrti ob podpisu pogodbe v letu 2020. 7. Dejstvo, da je toženec po smrti zapustnika in takoj po pridobitvi celotne nepremičnine pričel s prodajo nepremičnine, bi bilo lahko odločilno v zvezi z drugim pogojem za izdajo začasne odredbe, to je nevarnostjo, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, ne pa v zvezi s samo verjetnostjo terjatve. Tovrstne pritožbene navedbe niso utemeljene, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da že osnovni pogoj iz 1. odst. 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ ni izpolnjen. Kakšno je današnje stanje nepremičnine, pa za odločitev o zadevi ni relevantno.

8. Glede na navedeno in ker ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 9. 8. 2022 v zvezi s sklepom z dne 6. 9. 2022 (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo do odločitve o glavni stvari.