Jedro

Upravni organ ne more upoštevati carinske olajšave brez strankine zahteve oziroma carinske deklaracije.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1092/95-8 z dne 14.2.2001 se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 1.6.1995. Z njo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice K. z dne 16.3.1995, s katero je le-ta tožečo stranko zavezala k plačilu zneska v višini 9.971.742,00 SIT iz naslova carine in drugih uvoznih dajatev za vlačilca v lasti tujega podjetja, ki sta bila ocarinjena po uvozni carinski deklaraciji z dne 12.6.1993 na podlagi določbe 30. b člena carinskega zakona (CZ/76).

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da med strankama ni sporno, da sta se oba vlačilca v lasti tujega podjetja nahajala na carinskem območju Republike Slovenije, še preden sta bila ocarinjena po uvozni carinski deklaraciji z dne 12.6.1993 in sicer A. od 6.6.1992 dalje in S. od 8.10.1991 dalje. Prav tako med strankama ni sporno, da sta se oba vlačilca gospodarsko izkoriščala od zgoraj navedenih datumov pa do 12.6.1993. Po določbi 2. odstavka 249. člena CZ/76 lahko začnejo pristojni carinski organi postopek carinjenja po uradni dolžnosti, če je carinsko blago dano v prost promet predno je izveden carinski postopek in so plačane carina in druge uvozne davščine. Na navedeni podlagi je prvostopenjski carinski organ tudi izdal odločbo, s katero je obračunal carino in druge uvozne davščine ter prometni davek. Višino carine in drugih uvoznih davščin pa je tožena stranka ugotovila na podlagi 314. člena CZ/76. Res je sicer, da vlačilca nista bila začasno uvožena, vendar je pri tem potrebno poudariti, da je bila podlaga za obračun carinskih dajatev 2. odstavek 249. člena CZ/76, 314. člen CZ/76 pa je bil uporabljen glede na prav tako ugotovitev carinarnice, da sta se oba vlačilca gospodarsko izkoriščala in sta torej prinašala korist, čemur tudi tožeča stranka ne ugovarja. Sodišče se v celoti strinja z razlogi odločbe tožene stranke in se nanje sklicuje (67. člen ZUS). Carinski status obeh vlačilcev se je poskušal rešiti, vendar je to uspelo šele z UCD, ko sta bila oba vlačilca uvožena na podlagi določbe 30. b člena CZ/76 kot tuja vloga na podlagi ustreznih potrdil Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj Republike Slovenije. Vendar to še ne pomeni, da tožeča stranka ni dolžna poravnati tudi carinskih dajatev, ki se nanašajo na obdobje, ko še ni bil izveden carinski postopek, saj sta bila vlačilca kot carinsko blago dana v prost promet in sta se v spornem obdobju tudi gospodarsko izkoriščala in tožniku prinašala korist. Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da je izpodbijana sodba nezakonita in sprejeta zaradi fiskalnih interesov države z uporabo restriktivnih tolmačenj predpisov ter brez upoštevanja dejanskih okoliščin primera, brez objektivne ocene podanih dokazov oziroma dejanj. Tožeča stranka vztraja pri tožbenih navedbah. Carinski organi do leta 1995 niso sprožili carinskega postopka po uradni dolžnosti, ker je Carinarnica K. odobrila tožeči stranki preko Luke K. večkratno podaljšanje roka ureditve carinskega statusa vlačilcev in tako tudi konkludentna dejanja. Carinarnica K. je s svojim pismom z dne 22.7.1992 določila Luki K. rok za ureditev carinskega statusa obravnavanih vlačilcev do 31.7.1992. S svojim pismom z dne 30.9.1992 ju je Luka K. obvestila, da so pri Carinarnici K. "izposlovali" podaljšanje za normalno opravljanje poslov do 31.10.1992. Carinarnica K. do takrat ni uvedla, postopka carinjenja po uradni dolžnosti iz 2. odstavka 249. člena CZ. Takoj po registraciji B.K. d.o.o. v Sloveniji sta B.K. in Luka K. sklenila pogodbo o poslovno tehničnem sodelovanju (30.7.1992). V skladu s to pogodbo je B.K. moral zagotoviti kvalitetne storitve luške vleke, ker je Luka K. kot uporabnik k. pristanišča in ustanovitelj proste cone v luki morala zagotoviti poleg ostalega tudi varne pogoje plovbe v coni za pristanišče, odprto za mednarodni promet. Po 3. členu omenjene pogodbe je morala Luka K. nuditi B.K. potrebno pomoč za dokazovanje in uresničitev pravice do uporabe carinske cone v skladu s predpisi. Luka K. je iz storitev luške vleke trajno ustvarila gospodarsko korist. Namreč, kot akvizicijo je prejemala 12 % od obračunanih storitev vleke, kar je bil čisti zaslužek. Tožeča stranka je delala z izgubo. Luka K. bi morala biti vsaj soodgovorna, ker so vlačilci bili v prosti uporabi pred rešitvijo njihovega carinskega statusa. V Slovenijo so preko pogodbenega vlaganja vnesli imetje v vrednosti 3.400.000 USD za deset in več let. Na območju Slovenije so pošteno opravljali storitve luške vleke od leta 1965 in so poleg drugih vlaganj zgradili vlačilce na svoje stroške prav za potrebe varnosti koperskega pristanišča. Z razpadom bivše države, brez sporazuma njenih sestavnih delov, so se znašli v Sloveniji. Za obravnavane vlačilce so davke in carine plačali bivši skupni državi in je to poleg kvalitetnih storitev in gospodarskega interesa Republike Slovenije prav gotovo bil razlog za toleranco, ki jo je do Luke K., kot uporabnika pristanišča, imela Carinarnica K. Uporaba 2. odstavka 249. člena CZ je v konkretnem primeru neutemeljena. Ker vlačilca nista bila začasno uvožena v Slovenijo, ni uresničena niti relevantna predpostavka, da bi se za njiju uporabila določba citiranega člena CZ. Podaja ugovor zastaranja za vodenje carinskega postopka, kot tudi za plačilo carine. Ugovarja tudi vročitvi izpodbijane sodbe neposredno na slovenskem jeziku, kar je v nasprotju s pogodbo o nudenju pravne pomoči med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, po kateri bi sodba morala biti dostavljena po uradni poti. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in odpravi odločbo tožene stranke z dne 1.6.1995. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih navedbah in predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je mogoče po 314. členu CZ/76, torej kot začasno uvoženo ocariniti carinsko blago po sprejemu carinske deklaracije, če je bilo po tej deklaraciji isto blago že uvoženo na podlagi določbe 30.b člena CZ/76. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in iz predloženih spisov je carinski organ po uradni dolžnosti na podlagi 249. člena CZ/76 v letu 1995 ocarinil blago z uporabo določbe 314. člena CZ/76 potem, ko je ugotovil, da sta bila vlačilca A. in S., uvožena po carinski deklaraciji z dne 12.6.1993 na podlagi določbe 30.b člena CZ, dana v prosti promet in sta se gospodarsko izkoriščala na območju Republike Slovenije (od 8.10.1991 vlačilec S. in od 6.6.1992 vlačilec A.) preden je bil izveden carinski postopek. Po določbi 314. člena CZ/76 pa je za začasno uvoženo blago treba plačati carino in druge uvozne davščine, če se je vrednost blaga zmanjšala zaradi uporabe, rabe ali drugačnega razpolaganja, ki je deklarantu ali drugim osebam prineslo ali moglo prinesti neko korist. V tem primeru se carina in druge uvozne davščine obračunajo in plačujejo letno od zneska 20 % vrednosti, ki pomeni carinsko osnovo. Carinski zavezanec sme zahtevati, da se carina in druge uvozne davščine obračunavajo tudi za krajše obdobje. Prav uporabi te zakonske določbe CZ/76 ugovarja v pritožbi tožeča stranka in zatrjuje, da v konkretni zadevi ni šlo za začasno uvoženo blago oziroma, da niso bili izpolnjeni pogoji za carinjenje spornih vlačilcev po tej določbi. Po presoji pritožbenega sodišča, že samo dejstvo, da je bilo blago dano v prost promet preden je bil izveden carinski postopek, še ne pomeni, da so bili izpolnjeni pogoji za uporabo 314. člena CZ/76, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje. Gre namreč za carinsko olajšavo, ki je upravni organ ne more upoštevati brez strankine zahteve oziroma carinske deklaracije.

Slednja namreč pomeni ravnanje oziroma dejanje, s katerim oseba - carinski zavezanec na predpisan način izrazi namen, da se za blago začne določen carinski postopek. Da bi tožeča stranka deklaracijo s takšno zahtevo vložila pa iz izpodbijane sodbe in iz predloženih spisov ne izhaja oziroma takšne deklaracije ni med spisi. Ker se izpodbijana sodba, glede te za odločitev o zadevi pomembne okoliščine, ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu (14. točka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v zvezi z 16. členom ZUS). Ob podani takšni kršitvi določb postopka pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje bo zato moralo v ponovnem postopku preveriti, ali so bili v konkretni zadevi sploh podani pogoji za carinjenje spornih vlačilcev po določbi 314. člena CZ/76. Ker je bilo treba že zaradi navedenega pritožbi ugoditi, pritožbeno sodišče drugih pritožbenih ugovorov ni obravnavalo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče, na podlagi 74. člena ZUS, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in jo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek.