Jedro

Tožeča stranka je zahtevala plačilo posredniške provizije in je torej ona tista, ki bi morala postaviti določne trditve, da si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P. in tudi, da je naročnika obvestila o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 491,59 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude s plačilom pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15. dnevnega roka naprej do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo posredniške provizije v višini 28.737,32 EUR z obrestmi.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožeča stranka. V pritožbi meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da sta posredniško pogodbo z dne 20. 5. 2008 podpisala brata T. in Z. Z. Poleg tega meni, da je prvostopenjsko sodišče dalo preveliko težo izpovedbi priče po imenu R. C. Prvostopenjsko sodišče naj bi tudi kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni zaslišalo prič Z. Z. in T. Z. ter J. S. Priča C. ni znala pojasniti, zakaj je vso elektronsko pošto o dobavi mleka pošiljala Z. Z. in zakaj mu je bila dne 25. 5. 2008 poslana ponudba „Offer PN 08ZZ1100I“, ki je bila napisana na memorandumu tožeče stranke in jo je sopodpisala tudi tožena stranka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo opisala razloge, zaradi katerih je po njenem mnenju pritožba tožeče stranke neutemeljena. Zahtevala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta tožeča in tožena stranka sklenili „Pogodbo št. PG – D07 – 08“ (priloga A2), ki naj bi bila po svoji naravi posredniška pogodba za prodajo mleka (1). Prvostopenjsko sodišče je tudi ugotovilo, da je kot datum sklenitve te pogodbe zapisan na pogodbi 20. 5. 2008. Tožena stranka je bila naročnik, tožeča stranka pa posrednik. Med strankama je bilo nesporno, da je tožena stranka sklenila pogodbo o dobavi mleka z inozemskim kupcem (P.), ki mu je tudi zares dobavljala mleko (prvostopenjska sodba, rš. 11).

6. Po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča je P. nekaj časa pošiljal podatke o količinah prodanega mleku (ki ga je prodajala P. tožena stranka) kar tožeči stranki.

7. Tožeča stranka je zahtevala plačilo provizije za domnevno posredovanje pri sklenitvi med toženo stranko in P. sklenjene pogodbe. V členu 5 Pogodbe je bilo namreč dogovorjeno, da se provizija obračunava od vsakega litra prodanega mleka.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba tožeče stranke z besedo ne izpodbija sodbe v tistem delu (rš. 17), v katerem prvostopenjsko sodišče ugotovi, da tožeča stranka ni pojasnila, kako je izračunala zneske provizije, ki jo je zahtevala, in da niti ni podala nikakršnih navedb, kako je prišla do podatka o količinah, ki ga je uporabila za izračun. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bila zaradi pomanjkljivih trditev tožba torej nesklepčna glede višine zahtevka, in torej neutemeljena. Celo če bi bil zahtevek utemeljen po temelju, bi torej moralo prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrniti, ker ni niti mogel biti dokazan po višini. Ker vsega tega pritožba sploh ne izpodbija, je pritožba neutemeljena že iz tega razloga. Celo če bi namreč pritožnica uspela s pritožbo v tistem delu, v katerem se nanaša na temelj svojega zahtevka, bi bila njena pritožba neuspešna. Tako bi bilo zato, ker ni niti postavila navedb, v čem naj bi bila odločitev prvostopenjskega sodišča nepravilna glede višine zahtevka.

9. Pritožbeno sodišče bo ne glede na to odgovorilo tudi na pritožbene navedbe glede temelja zahtevka, čeprav to za odločitev niti ni odločilno.

10. Pritožbeno sodišče ne vidi prav nobenega razloga, zakaj ne bi pripisalo pričanju priče R. C. enakega pomena, kot ga je prvostopenjsko sodišče. Priča R. C. je bila zastopnik P. Priča C. je jasno izpovedala, da tožeča stranka ni vzpostavila stika na podlagi posredovanja tožeče stranke, in poleg tega imena tožeče stranke celo niti ni poznal. Predstavnika tožeče stranke, Z. Z., ki naj bi potrditvah tožeče stranke za tožečo stranko sodeloval pri posredovanju, je sicer poznal, predstavil pa ga je njegov brat, T. Z. T. Z. je bil v času, ko je bila domnevno sklenjena posredniška pogodba in še nekaj časa po tem direktor tožene stranke. Priča C. je pojasnila tudi, da ponudba, ki jo je posredovala tožeča stranka ni bila sprejeta s strani P. (za podrobnosti glej tudi prvostopenjsko sodbo, rš. 12).

11. S posredniško pogodbo se posrednik zavezuje, da si bo prizadeval najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe. Posrednik mora obvestiti naročitelja o vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah (837. in 843. člen OZ). Tožeča stranka je zahtevala plačilo posredniške provizije in je torej ona tista, ki bi morala postaviti določne trditve, da si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P. in tudi, da je naročnika obvestil o za vseh za nameravani posel pomembnih okoliščinah. Tožeča stranka pa ustreznih konkretnih trditev, kako si je prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem podjetje P., sploh ni dala (prim. pomanjkljive navedbe tožeče stranke na l. št. 19 in 26). Zato prič Z. Z. in T. Z. ter J. S. ni bilo potrebno zaslišati (212. člen ZPP). Edina zaslišana priča R. C. je celo zavrnila trditev, da je bila pogodba s toženo stranko sklenjena na temelju ponudbe tožeče stranke. Na pravilnost takšne trditve kaže tudi okoliščina, da so se glede sklenitve pogodbe sestali predstavnik tožeče stranke, zastopnik P. (in priča v tej zadevi) C. in tožena stranka v gostilni X., dne 26. 5. 2008, zaradi pogajanj. Z. Z. na tem sestanku ni nastopal kot posrednik. Pravilno je torej prvostopenjsko sodišče sklepalo, da tožeča ni niti sodelovala kot posrednik niti pri iskanju sopogodbenika za toženo stranko, niti ko je tožena stranka sklepala pogodbo o dobavi mleka s P. Zakaj so bila poročila o prodaji mleka sprva pošiljana na naslov tožeče stranke, pa je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v rš. 12. 12. Del e-poštnega naslova je lahko enak firmi družbe, lahko pa tudi ne. Nobenega razloga zato ni, da bi R. C. mora poznati tožečo stranko zgolj zato, ker je pošiljal elektronska poštna obvestila o nakupih mleka na naslov: zz@...

13. Tudi ostala dejstva, o katerih pritožba sama sebi zastavlja različna vprašanje, je prvostopenjsko sodišče pojasnilo v svoji obrazložitvi. Kolikor pa jih ni, pa ni naloga pritožbenega sodišča, da nanje odgovarja. Pritožnik je namreč tisti, ki mora določno grajati odločbo prvostopenjskega sodišča in navesti razloge, zaradi katerih naj bi bila zmotna (3. točka 335. člena ZPP).

14. Pritožba ima prav, da je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo, da je bil za tožečo stranko podpisnik Pogodbe Z. Z. Vendar pa ta ugotovitev na samo odločitev prvostopenjskega sodišča ni imela nikakršnega vpliva. Prvostopenjsko sodišče je namreč izhajalo od predpostavke, da je bila Pogodba veljavna. Glede na to pa je tudi popolnoma vseeno, ali je bila ugotovitev prvostopenjskega sodišča o osebah, ki so pogodbo podpisale, pravilna ali napačna.

15. Pritožbeno sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na nekatere bistvene kršitve določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP). V okviru uradnega preizkusa izpodbijanega dela sodbe ni našlo niti takšnih kršitev, niti tistih, ki so bile uveljavljane v pritožbi. Pritožbo je zato Višje sodišče zavrnilo in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožena stranka je na temelju 1. odstavka 154. in 1. odstavka 165. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo v višini 875 OT (tf. št. 21/1 in 18/1 Odvetniške tarife, do povrnitev materialnih stroškov v višini 2 % (3. odstavek 13. člena OT) in do 20 % DDV, torej skupaj do 491,59 EUR. Če tožeča stranka teh stroškov ne bo poravnala v 15 dneh, bo tožena stranka upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti (1. odstavek 378. člena OZ.

(1) To pogodbo bo pritožbeno sodišče v nadaljevanju označevalo kot „Pogodba“.