Jedro

Pri presoji, ali je odreditev pripora neogibna, mora sodišče pretehtati: a) ali je poseg sploh nujen, ker cilja brez njega ni mogoče doseči; b) ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in c) ali je teža posledic posega v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale.

Izrek

Zahteva zagovornice osumljenega J.V. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 4.4.2007 zoper osumljenega J.V. odredil pripor iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki teče od 2.4.2007 od 7.30 ure dalje, ko je bila osumljencu odvzeta prostost. Zunajobravnavni senat istega sodišča je z izpodbijanim pravnomočnim sklepom pritožbo osumljenčeve zagovornice zoper prvostopenjski sklep zavrnil. Zoper ta pravnomočni sklep je zagovornica osumljenega J.V. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, ne da bi izrecno navedla, iz katerih razlogov. Iz obrazložitve pa je razvidno, da v zahtevi zatrjuje, da zoper osumljenca ni podan utemeljen sum glede kaznivih dejanj, navedenih v prvostopenjskem sklepu pod točkama 1/a in 1/b, da sodišče ni ugotovilo tistih konkretnih okoliščin, ki bi utemeljevale sklepanje, da pri osumljencu obstaja realna nevarnost, da bo ponovil istovrstno kaznivo dejanje ter da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi. S temi navedbami po vsebini uveljavlja kršitev 3. točke 1. odstavka 201. člena in 2. odstavka 202. člena ZKP, torej razlog iz 3. točke 1. odstavka 420. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in osumljenca nemudoma izpusti na prostost. Vrhovna državna tožilka K.U. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, zato Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo kot neutemeljeno zavrne.

Osumljeni J.V., ki mu je bil odgovor vrhovne državne tožilke poslan v izjavo, poudarja, da kaznivega dejanja velike tatvine ni storil in denarja na bančnem avtomatu ni dvignil, saj v času storitve kaznivega dejanja v L. sploh ni bil, nakupe v C. pa da je opravil po naročilih nekega I., kateremu je izročil vse predmete, za uslugo pa dobil 50 EUR. V izjavi našteva dokaze, ki naj si jih sodišče preskrbi in na ta način preveri njegov alibi, saj bo tako spoznalo, da govori resnico.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pogoj za odreditev pripora so: a) utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje; b) da je podan kateri iz pripornih razlogov iz 1. do 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP in c) da je odreditev pripora neogibno potrebna za potek postopka ali varnost ljudi.

Preiskovalni sodnik je v zadnjem odstavku na tretji strani in v prvem odstavku na četrti strani navedel dokaze in podatke, ki, razen kazenske ovadbe, ki v tem pogledu nima dokazne vrednosti, kažejo, da je podan utemeljen sum, da je obsojenec storil tudi nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine, opisano pod točkama 1/a in 1/b na drugi strani obrazložitve prvostopenjskega sklepa. Sklepanje o utemeljenem sumu glede teh dveh izvršitvenih dejanj je sodišče oprlo na posnetek video-nadzornega sistema Zdravilišča L. na katerem je razvidno, da je osumljenčev osebni avtomobil takoj zatem, ko so bili opravljeni dvigi na bančnem avtomatu, ki se nahaja v zgradbi Zdravilišča L., zapustil zavarovano parkirišče zdravilišča. Da je osumljenec vozil to vozilo, pa je sklepalo na podlagi izjave varnostnika P.K., ki da je videl osumljenca, ko je nekaj minut po 13. uri sedel v to vozilo in se po nakupu, opravljenem v prodajalni B.B. v C., kjer ga je posnela varnostna kamera, s parkirišča odpeljal. Glede na te okoliščine in časovno povezanost dvigov denarja z bančnega avtomata ter poznejših nakupov, je sodišče ugotovilo, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec obe navedeni nadaljevani kaznivi dejanji storil v celotnem obsegu. Po oceni Vrhovnega sodišča ni mogoče trditi, da je tako sklepanje nerazumno. Kolikor pa vložnica zgolj z naštevanjem nekaterih, iz celotnega konteksta izvzetih okoliščin, ponuja presojo, da utemeljen sum za nadaljevano kaznivo dejanje velike tatvine ni v zadostni meri izkazan, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Točno je, kar navaja vložnica, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan takrat, ko sodišče ugotovi konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na konkretnih izkušnjah utemeljen in specifičen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo prav osumljenec na prostosti ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. Tej zahtevi je sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu v celoti zadostilo. Ugotovilo je, da naj bi osumljenec storil osem izvršitvenih kaznivih dejanj zoper premoženje, ki ju je državni tožilec opredelil kot nadaljevani kaznivi dejanji velike tatvine in goljufije, da naj bi pri tem pokazal izredno spretnost in z udejanjenimi dvigi ter nakupi do konca izkoristil dano priložnost okoristiti se na škodo I.P. Navedlo je tudi, da je bil osumljenec doslej že večkrat kaznovan zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje, nazadnje na enotno kazen devetih let zapora, očitani kaznivi dejanji pa naj bi storil med pogojnim odpustom. Glede na navedene okoliščine in dejstvo, da je osumljenec brez zaposlitve, je zaključilo, da so za osumljenca kazniva dejanja edini način pridobivanja sredstev za življenje. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče z navedeno argumentacijo v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Kolikor pa vložnica zatrjuje, da je osumljenec pod nadzorom policije, saj je v kazenskem postopku, pa še na pogojnem odpustu, da živi v urejeni družini in da ima sredstva za preživljanje, kar da kaže, da pri njem priporni razlog ponovitvene nevarnosti ni izkazan, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. To pa je razlog, iz katerega tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti.

Vložnici tudi ni mogoče pritrditi, ko navaja, da odreditev pripora ni utemeljena, ker da ne obstaja sorazmernost med posegom v osumljenčevo "svobodo gibanja" in zagotavljanjem varnosti ljudi na drugi strani. Pri presoji, ali je odreditev pripora neogibna, v konkretnem primeru za varnost ljudi, mora sodišče pretehtati: a) ali je poseg sploh nujen, ker cilja ni mogoče doseči brez ocenjevanega (konkretnega) ukrepa, torej z ukrepom, ki je po svoji naravi milejši; b) ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja in c) ali je teža posledic tega ukrepa v prizadeto človekovo pravico proporcionalna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi ukrepa nastale (načelo sorazmernosti v ožjem pomenu oziroma načelo proporcionalnosti). Odločitev, ki jo je v izpodbijani pravnomočni odločbi sprejelo sodišče prenese presojo z vseh vidikov tega testa. Na podlagi okoliščin, ki kažejo na izjemno visoko stopnjo osumljenčeve ponovitvene nevarnosti, načina storitve in teže osumljenčevega posega v oškodovančeve premoženjske pravice, s katerim je bila ogrožena varnost slednjega, je pravilno sklepalo, da je zaradi zagotovitve varnosti morebitnih novih oškodovancev odreditev pripora zoper osumljenca neogibno potrebna. Pogoj za uporabo milejših ukrepov je, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo pričakovanje, da jih bo tisti, zoper katerega bodo ti ukrepi odrejeni, tudi spoštoval. Glede na okoliščine, ki jih je pri osumljencu ugotovilo sodišče, pa ni nobene podlage za sklepanje, da bi bilo pri njem ponovitveno nevarnost mogoče odpraviti s katerim od ukrepov, ki so milejši od odreditve pripora.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, na katere se v zahtevi sklicuje zagovornica osumljenega J.V., ni podane, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.