Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica se je 19.06.1993 kot sopotnica v avtomobilu poškodovala v prometni nesreči, ko je ob trčenju z glavo udarila v nosilec varnostnega pasu. Od tožene stranke, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno zavarovanje odgovornosti, je zahtevala 5.100.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje ji je od zahtevanih 1.500.000,00 SIT odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti prisodilo 1.300.000,00 SIT, od zahtevanih 300.000,00 SIT za strah 200.000,00 SIT, od zahtevanih 2.000.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.500.000,00 SIT in od zahtevanih 1.300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi skaženosti 500.000,00 SIT, skupaj torej 3.500.000,00 SIT odškodnine. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Proti sodbi sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za telesne bolečine in neugodnosti zvišalo na vseh zahtevanih 1.500.000,00 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti pa na 800.000,00 SIT. Zato je sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da mora po njej tožena stranka plačati tožnici 4.000.000,00 SIT odškodnine, presežno še zahtevanih 1.100.000,00 SIT pa je zavrnilo. Pritožbo tožene stranke je v celoti zavrnilo in še na novo odločilo o pravdnih stroških.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje izpodbija prisojo 1.800.000,00 SIT odškodnine, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga ustrezno spremembo sodb sodišč druge in prve stopnje. Po njenem mnenju znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti le 800.000,00 SIT, za strah 100.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti 1.000.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 300.000,00 SIT, skupaj torej 2.200.000,00 SIT. Ugotovljeni obseg posameznih oblik škode ne upravičuje višje prisoje, kar tožena stranka utemeljuje z delnim povzetkom tega obsega. Poudarja, da tožnica med zdravljenjem ni trpela kakšnih posebnih neugodnosti, na primer hudih operativnih posegov, ki bi upravičevali prisojo odškodnine v izpodbijani višini. Tožnica danes strahu ali njegovih posledic ne trpi več, ker je strah dejansko že izzvenel. Prizadetost tožničinih življenjskih aktivnosti je le malenkostna, saj ni utrpela hude poškodbe glave. Iz medicinske dokumentacije izhaja, da je šlo samo za pretres možganov, ne pa za kontuzijo. Tudi sam pretres možganov ni bil tako hud, da bi upravičeval tolikšno odškodnino. Tožničina brazgotina na glavi ni takšna, da bi ob pogledu nanjo pri drugih ljudeh vzbujala določene stresne situacije. Morda povzroča določeno pozornost pri naključnih srečanjih z neznanci. Taka srečanja pa so redka, pa tudi brazgotina ni tako moteča, da bi tožnica morala razlagati, kako je prišlo do nje in kako se počuti ter zato trpeti duševne bolečine. Znanci pa so se na brazgotino že navadili. Tudi iz same fotografije v spisu izhaja, da brazgotina predstavlja le določeno estetsko manjvrednost kože. Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP 1977 (v nadaljevanju ZPP).

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč, na katere so zaradi izrečne prepovedi iz tretjega odstavka 385. člena ZPP vezani revizijsko sodišče in stranke, je tožnica utrpela naslednji obseg nepremoženjske škode. V času prometne nesreče je bila 17 let stara dijakinja, nato natakarica, sedaj dela v pisarni z računalnikom in ob delu študira srednjo ekonomsko šolo. Na podlagi medicinske dokumentacije in pregleda tožnice je izvedenec ugotovil, da je tožnica utrpela rahlo udarnino skorje čelnotemenskega režnja leve možganske poloble, rahlo desnostransko ohromitev, pretres možganov, postkomocionalni sindrom, popoškodbene glavobole, raztrganino na levi ličnici in levem čelnosenčničnotemenskem predelu. V bolnici je bila od 19.06.1993 do 23.06.1993. Najprej so ji v anasteziji kirurško oskrbeli obsežne raztrganine na glavi, vstavili so ji tudi trak za odtekanje sokrvice, ki so ga po dveh dneh odstranili, vendar so morali pred njenim odhodom na novo zarezati v svežo brazgotino, da so odstranili nateklo kri s sokrvico. Enak poseg so morali opraviti tudi pri prvem kontrolnem kirurškem pregledu. Tožnica je morala jemati antibiotike in analgetike, prestati rentgenske preiskave ter dodatne preiskave z elektroencefalogramom, kraniogramom in tomografijo možgan. Zaradi znakov postkomocionalnega sindroma se je kasneje zglasila tudi pri nevrologu, ki je predpisal zdravila proti epilepsiji in h kateremu je šla na 8 kontrolnih pregledov. Zaradi v prometni nesreči dobljenih poškodb je bila v prvem šolskem letu odsotna 118 ur in v drugem šolskem letu 422 ur od pouka. Stalne hude telesne bolečine je trpela 20 dni, občane hude pa 60 dni, stalne zmerne 30 dni, občasne zmerne pa 90 dni, nato stalne blažje 180 dni, občasne blažje v obliki glavobolov pa trpi še sedaj in jih bo tudi v bodoče ob psihofizičnih naporih. Zaradi težav postkomocionalnega sindroma je hodila k nevrologu še 5 let po nesreči. Tožnica se je ob samem trčenju in zaradi močnega krvavenja z glave tudi takoj po njem močno ustrašila za svoje življenje, tri tedne je prestajala intenziven sekundarni strah za izgled obraza, v nadaljnjih šestih mesecih pa se je intenzivnost te zaskrbljenosti zmanjševala.

Obravnavana poškodba je zmanjšala tožničine življenjske aktivnosti, zaradi česar tožnica duševno trpi. Njena intelektualna učinkovitost je zmanjšana zaradi blažje motnje koncentracije in zapomnjenja večjih količin svežih podatkov. Zato je morala v učenje v redni šoli vlagati večje napore, kar velja tudi za sedanji študij ob delu in težave s povečano koncentracijo pri sedanjem delu v pisarni ob računalniku ter delu, ki ga bo opravljala v bodoče kot ekonomski tehnik in ki je vezano na koncentracijo in pomnjenje. Zaradi popoškodbenih glavobolov je morala opustiti tenis in kolesarjenje, tako da se sedaj poleg službe le uči. Med izkazane težave zaradi postkomocionalnega sindroma spadajo po izvedenčevih ugotovitvah tudi tožničine težave zaradi neprenašanja sonca, hrupa, pri gledanju televizije in večja občutljivost. Iz medicinske dokumentacije, izvedenčevih ugotovitev, tožničine izpovedi, ugotovitev sodišča na obravnavi in fotografij v spisu izhaja, da je po obsežni raztrganinski rani na glavi ostala brazgotina, zaradi katere tožnica duševno trpi. Brazgotina je dolga, neenakomerne širine, rdeče barve in poteka preko leve ličnice, zunanjega kota levega očesa, veke, čela in se končuje v lasišču. Sodišče prve stopnje je posebej poudarilo, da je brazgotina na področju ličnice vidno rdeče barve, opazna in prav pozornost vzbujajoča. Pri tožnici povzroča občutek manjvrednosti in se z njo ne bo mogla nikoli sprijazniti.

Iz obširneje povzetih dejanskih ugotovitev obeh sodišč izhaja, da tožena stranka z nekaterimi od svojih revizijskih trditev nedovoljeno poskuša poseči v dejansko podlago obeh sodb. Gre za njene trditve, da je pri tožnici šlo le za lažji pretres možganov. Izvedenec je jasno obrazložil, na katerih objektivnih znakih (med drugim tudi na prehodni rahli desnostranski ohromitvi) temelji njegova opredelitev, da je prišlo tudi do rahle udarnine čelnotemenskega režnja leve možganske poloble. Zdravljenje ni bilo tako enostavno, kot želi prikazati revizija, saj je šlo za kirurško oskrbo obsežne rane na glavi v anesteziji z dvema dodatnima posegoma in za kasnejše večletno zdravljenje pri nevrologu, daljše obdobje močnejših glavobolov in še preostale popoškodbene glavobole, ki jih bo tožnica glede na svojo mladost prenašala še mnogo let. Tudi strah, zlasti zaskrbljenost za izid zdravljenja in izgled obraza, je bil obsežen in dolgotrajen. Opredelitev poškodbe in težav zaradi postkomocionalnega sindroma ne potrjujejo trditev tožene stranke, da gre le za manjše zmanjšanje življenjskih aktivnosti in lažji pretres možganov. Revizijske trditve o brazgotini na tožničinem obrazu, ki da predstavlja le estetsko manjvrednost kože, in zatrjevanje o reakcijah znanih ali neznanih ljudi in o tožničinem reagiranju izrečno nasprotujejo dejanskim ugotovitvam obeh sodišč o teh okoliščinah, predstavljajo pa tudi neprimeren poizkus bagateliziranja tiste oblike škode, zaradi katere je tožnica glede na svojo starost, spol in dejstvo, da gre za brazgotino na obrazu, še posebej občutljiva. Tožena stranka je glede na svoje revizijske trditve prezrla, da sta sodišči pri prisoji odškodnine pri telesnih in duševnih bolečinah upoštevali tudi bodočo škodo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje ob delnem zvišanju odškodnine materialnopravno pravilno uporabilo vse kriterije iz 200. in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih za prisojo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo. Ob pravilni konkretizaciji in individualizaciji škode je prisojena odškodnina za vsako od uveljavljanih oblik in za vse oblike skupaj ustrezno umeščena v okvir siceršnje prisoje odškodnin za primere, ki so podobni tej odškodninski zadevi.

Po vsem obrazloženem revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen. V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo tožene stranke zavrnilo, z njo pa tudi njene priglašene revizijske stroške.