Jedro

Ker tožnikovi dohodki presegajo limit za odobritev BPP, ki ga določa zakon, je bila njegova prošnja za dodelitev BPP utemeljeno zavrnjena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Pristojni organ za brezplačno pravno pomoč je z izpodbijano odločbo na podlagi 2., 12., 31. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev redne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem II. stopnje v izvršilnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Domžalah, opr. št. 1295 I 287/2010 zaradi izterjave 1 115,67 EUR s pp.

Iz obrazložitve sledi, da je pristojni organ za BPP vpogledal tožnikovo prošnjo in priložene listine ter na tej podlagi ugotovil, da tožnik z višino lastnega dohodka presega limit za odobritev BPP in da je zato njegova prošnja za dodelitev BPP neutemeljena. Ugotovil je namreč, da je tožnik v obdobju treh mesecev pred mesecem vložitve prošnje, torej od januarja do marca 2012 prejel dohodek v skupni višini 2 456,76 EUR, ki ga predstavlja neto pokojnina tožnika. V skladu z drugim odstavkom 23. člena ZBPP je tožnik samska oseba. Povprečni mesečni dohodek tožnika tako znaša 818,92 EUR in presega višino 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki trenutno znaša 260,00 EUR, s tem pa presega limit za odobritev BPP iz 13. člena ZBPP. Pristojni organ je vpogledal tudi v obračune pokojnine tožnika za relevantno obdobje, iz katerih izhaja, da se tožniku na podlagi sodnih prepovedi mesečno odteguje od neto zneska pokojnine. Ker pa drugih izjem, razen izplačanih preživnin, pri odhodkih, ki ji je mogoče odšteti od dohodka prosilca, Zakon o socialno varstvenih prejemkih ne predvideva, se omenjene sodne prepovedi ne morejo upoštevati kot zakonsko dovoljena izjema pri priznanju oziroma odobritvi BPP. Pristojni organ tožniku še pojasni, da v konkretnem primeru niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za to, da bi se pri odločanju uporabila določba 36. člena ZBPP o dodelitvi nujne brezplačne pomoči. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja. V tožbi, ki jo sam označi za laično, navaja, da je iz listinskih dokazov, priloženih v dosedanjih tožbah, razvidno, da je procesno, pravdno in finančno nesposoben nastopati pred organi in sodišči. To sledi tudi iz izvedenskega mnenja psihiatra, ki ga prilaga in po katerem je napadena odločba nezakonita in celo nična. Zato od sodišča pričakuje, da jo zaradi ugotovljene procesne in pravdne nesposobnosti odpravi po uradni dolžnosti in zadevo vrne v ponovni postopek drugemu organu za BPP.

Tožena stranka je na poziv sodišča posredovala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in predloženih spisov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Pravilni so tudi njeni razlogi, zato jih sodišče ne ponavlja, temveč se na podlagi 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) nanje sklicuje.

Tožbeni ugovori ne prepričajo o nasprotnem. V čem je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita oziroma celo nična, tožnik ne pove. Razlogov za takšen zaključek pa sodišče samo, pri njenem preizkusu po uradni dolžnosti tudi ni našlo. Iz spisov zadeve namreč dovolj jasno sledi, da tožnikovi dohodki presegajo limit za odobritev BPP, ki ga določa zakon. To pa pomeni, da tožena stranka ni imela podlage za drugačno odločitev, kot je izpodbijana in da zato tožnik tudi s sklicevanjem na svojo procesno oziroma pravdno nesposobnost ne more biti uspešen.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.