Jedro

Organ je od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oziroma dokazov, se na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec, ki ne predloži nobenih listin, kar seveda ni dopustno.

Določbo prvega odstavka 97. člena ZTuj-2 je treba razlagati tako, da velja zgolj za izkazovanje istovetnosti tujca, ki prosi za izdajo določenega lastnega dovoljenja po ZTuj-2, ne pa kadar v skladu s 47.a členom ZTuj-2 kot begunec prosi za izdajo dovoljenja za družinskega člana, sploh za svojega otroka. V tem primeru morajo za izkazovanje istovetnosti otroka veljati tudi druge dokazne listine, ne zgolj tiste, navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2.

Izrek

Tožbi se ugodi. Izpodbijana odločba Ministrstva za notranje zadeve, št. 2140-140/2018/12 z dne 27. 12. 2018 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za notranje zadeve prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca A. A. iz Eritreje zavrnila. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik vložil prošnjo na podlagi 47.a člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca, in sicer za sina A. A., roj. ... 2010 v kraju Adikeih, državljana Eritreje. Prošnji je priložil tudi pisno soglasje, s katerim Ministrstvu za notranje zadeve RS dovoljuje, da za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskem članu posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij in pooblastilo za zastopanje ter krstni list v izvirniku. Poleg krstnega lista je tožnik poslal tudi pisno pojasnilo, zakaj ima krstni list na prostoru, kjer je navedeno očetovo ime znake brisanja in popravljanja (vidne so namreč mejanske poškodbe papirja in popravki imena otroka). Navedel je, da je do navedenih poškodb prišlo, ker je duhovnik ob krstu napačno zapisal očetovo ime zaradi neukosti. Hkrati je navedel, da otrok živi z materjo v Izraelu, kar je tudi razlog, da za sina ne more pridobiti nobenih dokumentov, saj jih tudi v Izraelu ne vpisujejo v dokumente staršev.

2. Tožena stranka je z namenom ugotovitve istovetnosti tožnikovega sina in družinske vezi med njima v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2 preverjala pristnost dokazil, ki jih je tožnik predložil. Za ugotovitev o pristnosti posredovanega krstnega lista in o morebitnih znakih ponarejanja je tožena stranka zaprosila Nacionalni forenzični laboratorij za mnenje. Iz Poročila o preiskavi z mnenjem z dne 26. 9. 2018 izhaja, da leva stran rokopisa ni izpolnjena rokopisno, kot je videti s prostim očesom, ampak je rokopis natisnjen z brizgalnim tiskalnikom. Desna stran pa je izpolnjena rokopisno, z izjemo zadnje vrstice. Tudi štampiljčni in prstni odtisi so natisnjeni z brizgalnim tiskalnikom. Na desni strani je prenarejeno ime očeta in letnica. Prav tako je hrbtna stran obrazca, na katerem je natisnjen spodnji krstni list zamaknjena in se ne ujema s postavitvijo obrazca na prvi strani. V postopku izdaje dovoljenja pa tožnik tudi ni predložil drugega dokumenta, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti istovetnost A. A., kot se to v skladu s 47.a členom ZTuj-2 zahteva za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskemu članu begunca. Ministrstvo je tožnika seznanilo z ugotovitvami v postopku, in sicer, da vlagatelj v roku 4 mesecev ni predložil za mld. A. A. ničesar drugega kot v celoti ponarejen in prenarejen krstni list in tako ni dokazal istovetnosti za svojega sina. Ministrstvo pa tudi ni sledilo izjavi tožnika, da je krstni list najpomembnejši dokument v Eritreji, saj je iz poročila EASO iz maja 2015 razvidno, da mora eritrejski državljan v skladu z eritrejsko zakonodajo priglasiti rojstvo otroka eritrejskim državnim organom, pri čemer se na podlagi take priglasitve lahko pridobi potrdilo o prijavljenem rojstvu otroka, za izpisek pa lahko državljani Eritreje zaprosijo v pisarnah za civilne statuse, možno pa jih je pridobiti tudi po pooblaščencu.

3. Tožeča stranka je vložila tožbo v tem upravnem sporu, v katerem navaja, da tožena stranka tožniku ni dala možnosti, da bi se lahko izjasnil o Poročilu o preiskavi z mnenjem št. 233-3504/2018/2 z dne 26. 9. 2018 pred izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka se tudi ni opredelila do navedb matere tožnikovega sina, ki je navedla, da se strinja, da gre sin k očetu, saj je tudi to dokument. ZTuj-2 nikjer ne določa, katere so listine, ki dokazujejo istovetnost. Materina izjava je gotovo znak istovetnosti. Zamude pri pridobivanju podatkov pa so več kot utemeljene, zato je nezakonit tudi sklep o zavrnitvi predloga za podaljšanje roka. Ko mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo z migracijami, ugotovijo družinsko vez, ugotovijo tudi istovetnost, ker drugače družinske vezi ne morejo ugotoviti. Tožena stranka pri odločanju tudi ni upoštevala, da je iz Eritreje pobegnila tudi mati tožnikovega sina, zato tožnik v matični državi nima nikogar in je pridobivanje listin zelo oteženo. Iz izjave matere tožnikovega sina izhaja, da se boji stopiti v stik z eritrejskimi oblastmi, ker je iz Eritreje pobegnila. Identifikacijskega dokumenta pa ne more dobiti od Izraelskih oblasti. Tožnik zato listine še vsekakor pridobiva. Sklicuje se tudi na določilo 47.a člena ZTuj-2, po kateri mora za preverjanje družinskih vezi organ priskrbeti podatke od mednarodnih organizacij, ki delujejo na področju migracij. Tožnik je v zvezi s tem podpisal soglasje, vendar se tožena stranka z mednarodnimi organizacijami, ki delujejo na področju migracij ni povezala, kar predstavlja kršitev materialnega zakona.

4. Tožnik še nadalje poudarja, da je tožena stranka dne 4. 12. 2018 izdala tudi sklep, s katerim je zavrnila tožnikovo prošnjo za podaljšanje roka, zoper katerega pa ni pritožbe. Zato izpodbija tudi ta sklep sedaj v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari. Tožnik živi izven matične države, prav tako tudi njegova sedanja žena, ki je v Ugandi, mati tožnikovega otroka in sin pa ne živita v Eritreji, ampak v Izraelu kot begunca, pri čemer je mati tožnikovega otroka napisala, da ker je begunka, se boji stopiti v stik z eritrejskimi oblastmi. Vse navedeno so več kot opravičljivi razlogi, da bi se tožniku lahko podaljšal rok za pridobivanje podatkov. Tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

5. Dne 8. 3. 2019 je tožnik vložil še pripravljalno vlogo, kateri je priložil prevod izjave matere otroka, podano pred notarjem B. B. iz Tel Aviva, iz katere izhaja, da je oče njenega otroka A. A. roj. ... 2010 tožnik. Prav tako je priložil potrdilo Uprave za izvrševanje in tujino Okrožje Tel Aviv, iz katerega izhaja, da je iz kartoteke razvidno, da je otrok A. A. v resnici sin C. C, pri čemer je bil vpis opravljen na osnovi materine izjave. Iz navedenih dokumentov še izhaja, da je tožnikova partnerka D. D. rodila sina A. A. dne ... 2010, potem ko je tožnik že zapustil matično državo. Mati A. A. je podala izjavo šele 31. 1. 2019 in je torej tožnik ni mogel pridobiti pravočasno, kar je razumno, glede na to, v kakšni situaciji se tožnik nahaja in glede na status njegove bivše partnerke, ki je begunka v Izraelu. Tudi iz izjave direktorja Državnega centra za obravnavo preživelih suženjstva in trgovine z ljudmi Mesila izhaja, da je iz kartoteke njihovega centra razvidno, da je D. D. mati A. A. Iz vsega navedenega izhaja, da ima tožnik s Sloveniji status begunca, z njegovim otrokom in bivšo partnerko pa se v Izraelu ukvarja Center za obravnavo preživelih suženjstva in trgovine z ljudmi. Niti tožnik niti njegova bivša partnerka v matični državi nimata nikogar, ki bi jima lahko priskrbel civilni rojstni list za otroka, pridobivanje takega dokumenta v Eritreji pa bi bilo za mamo tudi neravno.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe iz tožbe in se zavzemala za njeno zavrnitev. Vztrajala je pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Sklicevala se je tudi na Direktivo 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite in glede vsebine te zaščite. Poudarja tudi, da je tožena stranka tožnika z dopisom z dne 21. 11. 2018 seznanila z ugotovitvami v postopku, med drugim tudi z vsebino Poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 26. 9. 2018 in tako tožniku ni kršila pravice do izjave. Tožena stranka je tožniku tudi dala dovolj časa, da pridobi ustrezne dokumente, saj je od vložitve vloge do izdaje odločbe preteklo 4 mesece, tožnik pa tudi ni pojasnil zakaj dokumentov ne more predložiti. Tožnik v svoji prošnji za podaljšanje roka tudi ni navedel opravičljivih razlogov za podaljšanje, saj je jasno zapisal, da dokumenta o istovetnosti sina ne more predložiti. Iz tega izhaja, da je ostala istovetnost sina nedokazana.

7. Tožba je utemeljena.

8. Tožeča stranka je v tožbi najprej uveljavljala kršitev pravice do izjave iz 9. člena ZUP. Navedla je, da ji Poročilo o preiskavi z mnenjem št. 233-3504/2018/2 z dne 26. 9. 2018 ni bilo vročeno, da bi se lahko o njem izjavila.

9. Načelo zaslišanja stranke oz. pravica do izjave in do sodelovanja v postopku iz prvega odstavka 9. člena ZUP je eno izmed temeljih načel upravnega postopka. Preden se izda odločba, je treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke). Podrobneje je pravica do izjave konkretizirana v 146. členu ZUP, ki v prvem in drugem odstavku določa, da ima stranka pravico udeleževati se ugotovitvenega postopka in za dosego namena, ki ga ima ta postopek, dajati potrebne podatke ter braniti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi, navajati sme dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost ugotovljenih dejstev, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Vse do izdaje odločbe ima pravico dopolnjevati in pojasnjevati svoje trditve. Posledično pa v skladu s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Da bi lahko zagotovila vse zgoraj navedeno, mora organ pred izdajo odločbe stranko seznaniti o vseh za postopek odločilnih dokazih, sploh v primeru, kadar je dokaz pridobil po uradni dolžnosti.

10. V obravnavani zadevi je sicer tožena stranka z dopisom št. 2140-140/2018/9 z dne 21. 11. 2018 tožnika seznanila, da namerava njegov predlog za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana begunca zavrniti iz razloga, ker tožnik ni izkazal istovetnosti in družinske vezi z njegovim sinom. Pri tem se je sklicevala na Poročilo o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija št. 233-3504/2018/2 (2P505-12) z dne 26. 9. 2018, v zvezi s katerim je navedla, da iz njega izhaja, da leva stran rokopisa ni izpolnjena rokopisno, kot je videti s prostim očesom, ampak je rokopis natisnjen z brizgalnim tiskalnikom, nadalje da je desna stran izpolnjena rokopisno, z izjemo zadnje vrstice, in da so štampiljčni in pristni odtisi natisnjeni z brizganim tiskalnikom, na desni strani pa je prenarejeno ime očeta in letnica rojstva. Vendar pa tožena stranka tožniku ni vročila celotnega poročila z dne 26. 9. 2018. Zgolj kratek povzetek, zreduciran na manjši odstavek, ki je tudi selektivno izvzet iz celotnega poročila, pa še ne zadostuje za zagotovitev pravice do izjave v zvezi s po uradni dolžnosti pridobljenim ključnim dokazom, na katerega je tožena stranka oprla svojo odločitev. Sodišče zato ugotavlja, da je tožena stranka s tem, ko tožniku pred izdajo odločbe ni vročila celotnega Poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija št. 233-3504/2018/2 (2P505-12) z dne 26. 9. 2018, storila bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1).

11. Nadalje iz citiranega poročila Nacionalnega forenzičnega laboratorija glede spornega krstnega lista izhaja, da mnenja o pristnosti oz. ponarejenosti obrazca krstnega lista ne morejo podati, saj primerjalnih obrazcev ali podatkov o pristnih tovrstnih eritrejskih krstnih listov v njihovih zbirkah nimajo, kar pomeni, da ne držijo ugotovitve tožene stranke iz izpodbijane odločbe, da je krstni list ponarejen. Ugotovitev organa je zato v nasprotju s samimi podatki v spisu oz. v nasprotju s samim poročilom, v katerem je krstni list označen s statusom „nedokazljivo“, pri čemer iz poročila tudi izhaja, kaj pomeni status „nedokazljivo“, in sicer je pod točko 4. z naslovom „Mnenja in razlage“ obrazloženo, da se za „nedokazljivo“ šteje takrat, kadar rezultati preiskave ne kažejo niti, da je dokument pristen, niti da ni. Morebitne omejitve preiskave so tolikšne, da preiskava ni mogoča. Po obrazloženem je tako podana tudi bistvena kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.

12. Sodišče se tudi strinja s tožbenimi navedbami, da tožena stranka družinske vezi tožnika z njegovim sinom ni preverjala s pomočjo mednarodnih organizacij v skladu s tretjim odstavkom 47.a člena ZTuj-2 iz razloga, ker se lahko s pomočjo mednarodnih organizacij preverjajo družinske vezi in ne istovetnost, slednje pa tožnik za svojega sina ni izkazal, saj ni predložil ustreznih listin, ki jih za izkazovanje istovetnosti tujca predpisuje 97. člen ZTuj-2. 13. Sodišče Evropske unije (SEU) je glede tega vprašanja v zadevi E. proti Staatssecretaris voor Veiligheid en Justitie (C-635/17) z dne 13. 3. 2019 navedlo, da iz ciljev Direktive Sveta 2003/86/ES z dne 22. septembra 2003 o pravici do združitve družine (v nadaljevanju: Direktiva 2003/86/ES) izhaja, da sta sponzor in njegov družinski član, na katerega se nanaša prošnja za združitev družine, dolžna sodelovati s pristojnimi nacionalnimi organi, zlasti zato, da se ugotovi njuna identiteta, obstoj družinskega razmerja in razlogi, ki opravičujejo njuno prošnjo, kar pomeni, da je treba predložiti, kadar je mogoče, zahtevana dokazila ter po potrebi zahtevana pojasnila in informacije. Poudarjeno je, da posebni položaj beguncev pomeni, da je zanje ali za njihove družinske člane pogosto nemogoče ali nevarno predložiti uradne dokumente ali stopiti v stik z diplomatskimi ali konzularnimi organi v državi izvora (66. točka). Navedeno pa pomeni, da je organ od prosilca (begunca) načeloma upravičen zahtevati predložitev dokumentov, ki jih izdajajo pristojni organi izvorne države, vendar je v primeru njihove nepredložitve dolžan zahtevati pojasnila o razlogih za to. Pri tem mora vzeti v obzir vse upoštevne elemente, tako splošne glede razmer v državi iz izvora, kot tudi glede posebnega (konkretnega) položaja begunca in njegovega družinskega člana ter posebnih težav pri pridobivanju uradnih listinskih dokazov. V tem primeru dolžnost sodelovanja prosilca pomeni dolžnost dati zahtevana pojasnila in informacije. To pa ob nadaljnjem poudarku SEU, da je še posebej pomembna razlaga nacionalne zakonodaje na način, da se upoštevajo koristi otrok (njihovo potrebo, da vzdržujejo redne stike z očetom in materjo), in da se spodbuja družinsko življenje, pomeni, da za dokazovanje istovetnosti družinskih članov begunca in njegovega družinskega razmerja ne morejo veljati enako stroga pravila kot za druge tujce, ki uveljavljajo pravico do združitve družine – tako glede dokaznih zahtev za predložitev uradnih listin kot glede posledic, če listine niso predložene, saj je za doseganje zasledovalnih učinkov Direktive 2003/86/ES obveznost sodelovanja med prosilcem in organom vzajemna.1

14. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na prvi odstavek 97. člena ZTuj-2, ki določa, da tujec dokazuje svojo istovetnost s tujo potno listino, osebno izkaznico ali drugo ustrezno listino, ki je v državi tujca predpisana, in s katero lahko dokazuje istovetnost, s potno listino za tujca, z dovoljenjem za prebivanje, izdanem v obliki samostojne listine, ali z drugo javno listino, ki jo je izdal državni organ, v kateri je fotografija, na podlagi katere je mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. V luči zgoraj citirane odločbe SEU C-635/17 z dne 13. 3. 2019, je navedeno določbo treba razlagati tako, da velja zgolj za izkazovanje istovetnosti tujca, ki prosi za izdajo določenega lastnega dovoljenja po ZTuj-2, ne pa kadar v skladu s 47.a členom ZTuj-2 kot begunec prosi za izdajo dovoljenja za družinskega člana, sploh za svojega otroka. V tem primeru morajo za izkazovanje istovetnosti otroka veljati tudi druge dokazne listine, ne zgolj tiste, navedene v prvem odstavku 97. člena ZTuj-2. 15. Sodišče tudi ugotavlja, da gre pri odločitvi tožene stranke, ki je prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje družinskega člana begunca zavrnila, ker je ta predložil listine, vendar ne pristne, brez da bi družinske vezi preverila pri mednarodni organizaciji, za kršitev pravice do enakopravnega obravnavanja.2 V primeru, ko prosilec ne predloži nobenih listin oz. dokazov, se namreč na podlagi pisnega soglasja, s katerim prosilec dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij, ugotavlja izkazovanje družinskih vezi (tretji odstavek 47.a člena ZTuj-2). V primeru, če begunec ne poseduje listinskih dokazov za izkazovanje družinskih vezi, mora navesti vsa dejstva o družinskih članih, s katerimi se združiti, zlasti njihova osebna imena, datume in kraje rojstev, naslove prebivališča ter podatke o tem, kje v času vložitve bivajo. Tujec, ki predloži listine, za katere se ugotovi, da niso pristne, bi bil zato v slabšem položaju kot tujec, ki ne predloži nobenih listin, kar seveda ni dopustno.

16. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je tudi tožnik v obravnavani zadevi v prošnji za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje za družinskega člana za sina A. A. vse potrebne podatke tudi navedel. Prav tako je predložil pisno soglasje, s katerim pristojnemu organu dovoljuje, da lahko za preverjanje družinskih vezi podatke o družinskih članih posreduje mednarodnim organizacijam, ki delujejo na področju migracij.

17. Razlogi tožene stranke, ki je v obravnavani zadevi odločitev o tem, da tožnik ni izkazal istovetnosti svojega sina A. A., ker ni predložil listine iz prvega odstavka 97. člena ZTuj-2, so zato nepravilni, saj tožena stranka v tem delu ni pravilno uporabila materialnega prava, posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

18. Nadalje sodišče ugotavlja, da je je tožnik v vlogi z dne 8. 8. 2018 pojasnil, da so na krstnem listu, natančneje na prevodu v latinici, napake v črkovanju, in sicer je do napak prišlo zaradi neizobraženosti duhovnika, ki je izpolnjeval papirje, saj je zapisal fonetično, do razlike v datumih izdaje dokumenta pa je prišlo zato, ker je na levi strani (kjer je zapis v tingrijskem jeziku) zapisan v Etiopskem koledarju, na desni (kjer je zapis v latinici) pa je Gregorjanski koledar. To je tožnik sporočil skupaj s predložitvijo krstnega lista in izjavo matere, da je tožnik oče A. A. V nadaljnji vlogi z dne 21. 8. 2018 je tožnik navedel, da njegova sedanja soproga trenutno živ v Ugandi in nima eritrejskih dokumentov, njegova bivša žena in sin pa živita v Izraelu, kar je tudi razlog, da njegova mama ali on ne moreta urediti originalnega eritrejskega identifikacijskega dokumenta o otroku. V vlogi z dne 29. 11. 2018 pa je še pojasnil, da je sin A. A. skupaj s svojo mamo Eritrejo zapustil leta 2012, mama pa je s seboj vzela samo njegov krstni list, pri čemer osebne izkaznice ni imel ter tudi ne potnega lista. Njegova bivša žena tudi ne sme iti na DKP, ker je zaradi ogroženosti in strahu za lastno življenje Eritrejo zapustila. Glede civilnega rojstnega lista za sina A. A. je navedel, da je v Eritreji najbolj pomembno imeti krstni list ter si civilnega sploh ne urejajo, ker jim za potrebe cepljenja, vpisa v šolo in ostale zadeve zadostuje krstni list. Pojasnil je tudi, da je edina možnost še, da njegova bivša soproga poskusi preko UNHCR-ja pridobiti identifikacijski dokument za sina A. A. Tožnik je računal na zaslišanje in eventualno podaljšanje roka za predložitev dokazil, vendar mu le-teh do tistega trenutka ni uspelo pridobiti, zato je v vlogi z dne 29. 11. 2018 zaprosil za dodatni 30 dnevni rok.

19. Sodišče ugotavlja, da je tožnik z navedbami v gornjih vlogah opisal okoliščine, zakaj dokumentov, ki bi izkazovali istovetnost in družinsko vez A. A. z njim še do dne 29. 11. 2018 ni mogel pridobiti, zato tožena stranka ni imela podlage, da je s sklepom št. 2140-140/2018713 z dne 4. 12. 2018 zavrnila tožnikovo prošnjo za dodatni 30 dnevni rok za predložitev ustreznih dokazil. Do dne, ko je tožnik zaprosil za podaljšanje roka, tožena stranka še ni izdala odločbe, zato bi procesni rok lahko podaljšala na podlagi tretjega odstavka 99. člena ZUP. Tožnik zoper ta sklep tudi ni imel pravnega sredstva, zato je sodišče o nasprotovanjih zoper izdani sklep odločalo ob obravnavanju predmetne tožbe zoper izpodbijano odločbo.

20. Po obrazloženem, ker je sodišče ugotovilo obstoj bistvenih kršitev določb postopka, in sicer 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1, in ker je tožena stranka nepravilno uporabila materialno prava ter tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je sodišče v skladu s 2., 3. in 4. točko 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. V skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 je zadevo vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo morala tožena stranka v skladu z določbo 47.a člena ZTuj-2 preveriti družinske vezi tožnika z njegovim sinom A. A. s pomočjo mednarodnih organizacij, v kolikor mu ne bodo zadoščali dokumenti, katere je tožnik posedoval v tem upravnem sporu z vlogo z dne 8. 3. 2019. 21. Sodišče je v obravnavani zadevi odločilo na seji in ni opravilo glavne obravnave, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

1 Navedeno sodno prakso SEU je povzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 95/2019 z dne 18. 9. 2019. 2 Tako tudi sodna UPRS II U 95/2019 z dne 14. 4. 2021.