Jedro

V primeru začasne razporeditve delavca k drugemu delodajalcu lahko ostane delavec v delovnem razmerju pri matičnem delodajalcu, ali pa začasno preide v delovno razmerje k delodajalcu, h kateremu je razporejen, kar je odvisno od dogovora med delodajalcema.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo primarnemu tožbenemu zahtevku tako, da je prvotoženo stranko A. zavezalo, da tožnika pozove nazaj na delo in mu izplača vse pripadajoče plače od 10.4.1997 dalje do dneva, ko bo tožnik prišel na delo (1. tč. izreka) razveljavilo sklepa drugotožene stranke št. 1001 z dne 15.4.1997 in komisije za pritožbe z dne 21.5.1997 (2. in 3. tč. izreka) ter hkrati prvotoženo stranko zavezalo, da mu v 8-ih dneh povrne stroške v znesku 112.572,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.1.1998 dalje do plačila (4. tč.

izreka). Ugotovilo je, da tožniku pri prvotoženi stranki ni nikoli prenehalo delovno razmerje, ker mu o tem ni izdala nobene listine, in da pri drugotoženi stranki ni bil nikoli v delovnem razmerju, zato tudi ni bila pristojna izdati izpodbijanih sklepov o prenehanju delovnega razmerja, ki ju je kot nezakonita razveljavilo.

Zoper sodbo se pritožujeta obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom na razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata stroške pritožbe. Sodišču očitata, da ni pravilno ocenilo nekaj pomembnih in nespornih dejstev, čeprav jih je ocenjevalo. Tožnik je podpisal prvo pogodbo o zaposlitvi z drugotoženo stranko, zato vsaj za čas, ki je bil določen v tej pogodbi o zaposlitvi, ne more biti pomislekov, da pri njej ne bi bil v delovnem razmerju. Dejstvo, da ni podpisal aneksov, s katerimi se je podaljševalo delovno razmerje ne pomeni, da pri njej več ni bil v delovnem razmerju, saj je še hodil na delo k drugotoženi stranki, od nje prejemal plačo, aneksov ni izpodbijal pred sodiščem, niti ni uveljavljal varstva pravic zoper sklepe o razporeditvi. Nadalje meni, da sodišče ni pravilno ocenilo narave sporazumov, sklenjenih na podlagi 20. člena TZTPD (verjetno mišljen ZTPDR), v katerih je jasno določeno, da delavcem v času delovnega razmerja pri drugotoženi stranki vse pravice iz delovnega razmerja pri prvotoženi stranki mirujejo. Mirovanje pravic je v konkretnem primeru pomenilo, da so imeli delavci le pravico do vrnitve nazaj v delovno razmerje k prvotoženi stranki, kjer so vse ostale pravice uresničevali pri drugotožni. Tožnik je delal za drugotožno stranko, ker je prodajal njeno blago, uporabljal njene poslovne listine in od nje prejemal plačo, za kar kot dokaz prilaga obračunski list. Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v 20. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89 - s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZTPDR), ki določa, da je delavec lahko začasno razporejen v drugo organizacijo na delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica na podlagi sporazumno sprejetega sklepa pristojnih organov zadevnih organizacij za 6 mesecev oz. dokler ni končano delo, v zvezi s 24. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93; v nadaljevanju ZDR), po katerem se v primeru začasne razporeditve delodajalca sporazumeta, v kateri organizaciji bo delavec v delovnem razmerju. Kolikor sklene delavec delovno razmerje za določen čas pri delodajalcu, kamor je razporejen, mu pri njegovem delodajalcu mirujejo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, razen tistih, za katere kolektivna pogodba ali splošni akta določa drugače. Toženi stranki sta 30.9.1996 in 20.12.1996 ter 28.3.1997 (priloga B 8, B 7 in B 6) sklenili pisni sporazum o začasnem prevzemu delavcev k drugotoženi stranki, na podlagi citiranih zakonskih določb in se dogovorili o mirovanju pravic delavcev pri prvotoženi stranki ter začasnem delovnem razmerju pri prevzemniku, vendar pa prvotožena stranka teh sporazumov sama ni dosledno uresničevala. Pravilno je sicer stališče pritožnic, da je bil tožnik pravnoformalno in dejansko vsaj v času od 1.10.1996 do 31.12.1996 v delovnem razmerju pri drugotoženi stranki ne glede na sklep prvotožene stranke št. 1001 z dne 7.10.1996 (priloga A 5), v katerem je določeno, da obdrži vse pravice iz delovnega razmerja v matičnem podjetju, saj je za ta čas podpisal pogodbo o zaposlitvi z drugotoženo stranko in ker ni možen sočasen obstoj delovnega razmerja pri dveh delodajalcih. Ker pa delovno razmerje za določen čas preneha s potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno in tožnik po 1.1.1997 z drugotoženo stranko, pri kateri je sicer opravljal delo, več ni podpisal pogodb oz. aneksov k pogodbi o zaposlitvi, je za odločitev o tožbenem zahtevku odločilnega pomena le še sklep prvotožene stranke z dne 20.1.1997 (priloga A 5), s katerim je bil ponovno začasno, najdalj do 30.6.1997 razporejen k drugotoženi stranki in v katerem je hkrati odločeno, da kljub začasni razporeditvi obdrži vse pravice iz delovnega razmerja v matičnem podjetju, torej pri prvotoženi stranki. Ob takšnem dokončnem sklepu in nepodpisanih aneksih k pogodbi o zaposlitvi z drugotoženo stranko je nastal položaj, da je bil tožnik le še začasno razporejen k drugotoženi stranki, s katero ni ponovno sklenil delovnega razmerja za določen čas, zato je iz tega razloga prvotožena stranka pasivno legitimirana v zvezi z reševanjem tožbenega zahtevka pod 1. tč.

izreka izpodbijane sodbe. Iz tega razloga in ne zato, ker prvotožena stranka nikoli ni izdala sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožniku, ki bi bil v primeru razporejanja delavca k drugemu delodajalcu po že citiranih zakonskih podlagah itak le dekleratorne narave, je tožbenemu zahtevku o reintegraciji in izplačilu vseh pripadajočih plač od 10.4.1997 dalje, ko je dejansko prenehal opravljati delo na podlagi razporeditve k drugotoženi stranki utemeljeno ugodeno in je iz takšnih razlogov ugoditvena odločba 1. tč. izreka izpodbijane sodbe zakonita.

Posledično je izpodbijana sodna odločba zakonita tudi v delu, ki se nanaša na razveljavitev sklepov št. 1001 z dne 15.4.1997 in 21.5.1997 o prenehanju delovnega razmerja tožniku pri drugotoženi stranki, saj je potrebno šteti, da je bil tožnik v času njune izdaje pravnoformalno ponovno v delovnem razmerju pri prvotoženi stranki in da je za drugotoženo stranko opravljal delo le še na podlagi sklepa z dne 20.1.1997 o začasni razporeditvi. Za obstoj delovnega razmerja pri prvotoženi stranki začasno razporejanje od enega k drugemu delodajalcu po 20. členu ZTPDR v zvezi s 24. členom ZDR niso odločilne pritožbene navedbe o prodajanju blaga in uporabljanju poslovnih listin drugotožene stranke niti dejstvo, da je tožniku plačo obračunavala in izplačevala drugotožena stranka. Za odločitev o tem delu tožbenega zahtevka je bistveno le, da je sklepa o prenehanju delovnega razmerja izdal nepristojni delodajalec, ker tožnik pri njem več ni bil v delovnem razmerju, zato je bilo potrebno takšni odločitvi razveljaviti že iz formalnih razlogov. Sicer pa v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov delavcu delovno razmerje ne more zakonito prenehati, v kolikor takšno dejstvo ni ugotovljeno na način in po postopku, opredeljenem v 9. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur. l. RS, št. 11/93; v nadaljevanju SKPG) v zvezi s 18. členom ZTPDR in 23. členom ZDR. Določba 5. člena pogodbe o zaposlitve (priloga A 1 in A 24), po kateri je tožnik soglašal, da mu v primeru, če ne bo dosegel 50 % v 3. členu predvidenega prometa, po tromesečnem prejemanju zajamčene plače delovno razmerje preneha, sama po sebi ne predstavlja ustrezne podlage za zakonito prenehanje delovnega razmerja.

Ker je sodišče prve stopnje izvedlo sicer vse potrebne dokaze za ugotovitev odločilnih dejstev in tožbenemu zahtevku ob upoštevanju tudi dejanskih in pravnih razlogov iz te sodne odločbe, utemeljeno ugodilo, je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo.

Glede na izid pritožbenega postopka je bilo potrebno hkrati odločiti, da trpi tožena stranka sama svoje stroške pritožbe.