Jedro

Dediščinska tožba je dajatvena tožba. Z njo tožnik od toženca zahteva „izročitev“ stvari iz zapuščine. Od okoliščin posamičnega primera je odvisno, kako konkretno bo oblikovan zahtevek. Tožnik z dediščinsko tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada.

Po 141. členu ZD za oporočnega dediča pravica zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu posestniku zastara v dvajsetih letih od razglasitve oporoke. Ta rok je zastaralen, kar pomeni, da pod pogoji, določenimi v OZ, lahko pride do pretrganja zastaranja.

Že prva tožba je bila dediščinska, saj je z njo tožnik od toženca poleg ugotovitve, da je oporočni dedič, zahteval tudi izročitev nepremičnin v posest. Tako je bilo s to tožbo zastaranje že pretrgano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 281,52 EUR.

Obrazložitev

1. Po sklepu o dedovanju po pokojnem dedu F. L. je dedoval njegov vnuk toženec I. Ž. Kasneje je bila najdena oporoka v prid njegovega brata tožnika E. Ž. in tako je tožnik vložil tožbo, s katero je od sodišča zahteval, naj ugotovi, da je oporočni dedič vsega premoženja po pokojnem F. L. na podlagi naknadno najdene pravno veljavne oporoke in da mu je toženec dolžan povrniti to nasledstvo in mu izročiti vse nepremičnine, ki so vpisane v vl. št. 27 k. o. ... Sodišče prve stopnje je tak njegov zahtevek zavrnilo, Višje sodišče v Celju pa je s sodbo Cp 167/2002 pritožbi tožnika ugodilo in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo.

2. Na podlagi te sodbe se je tožnik skušal kot lastnik podedovanih nepremičnin vpisati v zemljiško knjigo, vendar je sodišče odločilo, da ta sodba ne more biti podlaga za vknjižbo lastninske pravice v zemljiško knjigo. Zato je v tej pravdi s tožbo zahteval primarno, naj sodišče ugotovi, da je lastnik spornih nepremičnin, podrejeno pa, naj sodišče tožencu naloži, da mu je dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino za vpis vseh nepremičnin z določno navedenimi parcelnimi številkami, ki so bile prej vpisane v vl. št. 27 k. o. ...

3. Sodišče prve stopnje je tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev, da je lastnik spornih nepremičnin, zavrglo, ker je ocenilo, da gre za že razsojeno zadevo. Ugodilo pa je zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine.

4. Višje sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in je potrdilo odločitev, da je toženec tožniku dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino. Poleg tega pa je ugodilo pritožbi tožnika in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugodilo tudi zahtevku za ugotovitev, da je tožnik lastnik spornih nepremičnin.

5. Zoper takšno odločitev toženec vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, naj sodbo sodišča druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče v tem postopku obravnavalo zahtevek, ki je predmet dediščinske tožbe, odločalo pa je tako kot da bi šlo za lastninsko tožbo. Opozarja, da se je tožnik šele po nekaj letih postopka, ki je tekel po prvi tožbi zavedel, da v dediščinski tožbi ni uveljavljal izstavitve zemljiškoknjižne listine in je skušal to pomanjkljivost rešiti z obravnavano tožbo. Toženec meni, da taka tožba ni dopustna, ker je zahtevek na podlagi 141. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) zastaran. Navaja, da po tej določbi pravica zahtevati zapuščino zastara v dvajsetih letih, ta zastaralni rok pa je v obravnavani zadevi že davno potekel. 6. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki je nanjo odgovoril. Navaja, da v tej zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, saj je status edinega oporočnega dediča že pridobil s sodbo Cp 167/2002. Poudarja, da se zato, ker v izreku te sodbe nepremičnine, ki jih je pridobil, niso bile konkretizirane, ni mogel vpisati v zemljiško knjigo. Zato je postavil zahtevek, s katerim je zahteval le, da se ugotovi identifikacija parcel, ki mu kot dediču pripadajo in naj mu toženec, ki je v zemljiški knjigi še vedno vpisan kot lastnik teh nepremičnin, izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino za vpis njegove lastninske pravice. Opozarja, da bi odločitev, za katero se zavzema toženec, torej da je vse pravdne poti, da se vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik, zamudil, ogrozila njegovo ustavno pravico do premoženja (33. člen Ustave Republike Slovenije). Toženec navaja, da je leta 1995 z vidika zemljiškoknjižnega prava zadoščala formulacija zahtevka kot je bil postavljen, ni pa omogočala identifikacije podedovanega premoženja po konkretnih parcelah, kar se zahteva po sedanjem Zakonu o zemljiški knjigi (v nadaljevanju ZZK-1). Sedaj namreč sam zemljiškoknjižni vložek ne daje več operativnih možnosti za vknjižbo, ampak samo parcela kot zemljiškoknjižni element. Predlaga, naj revizijsko sodišče revizijo zavrne kot neutemeljeno.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je res zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bistveni del dediščinske tožbe ugotovitveni del. Dediščinska tožba je namreč dajatvena tožba. Z njo tožnik od toženca zahteva „izročitev“ stvari iz zapuščine. Od okoliščin posamičnega primera je odvisno, kako konkretno bo oblikovan zahtevek. Tožnik z dediščinsko tožbo od sodišča zahteva, naj tožencu naloži opravo takšnih pravnih dejanj, da bo tožniku pravno in dejansko zagotovljen položaj, ki mu kot dediču pripada(1). Kadar je odločitev odvisna od obstoja nekega pravnega razmerja (predhodno vprašanje), lahko tožeča stranka v tožbi poleg dajatvenega zahtevka postavi še vmesni ugotovitveni zahtevek o obstoju tega pravnega razmerja. S tem si zagotovi, da bo sodišče tudi o obstoju prejudicialnega pravnega razmerja odločilo v izreku sodbe z učinkom pravnomočnosti(2).

9. Po 141. členu ZD za oporočnega dediča pravica zahtevati zapuščino nasproti nepoštenemu posestniku zastara v dvajsetih letih od razglasitve oporoke. Ta rok je zastaralen, kar pomeni, da pod pogoji, določenimi v OZ, lahko pride do pretrganja zastaranja(3). Po 365. členu OZ se zastaranje pretrga z vložitvijo tožbe in z vsakim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala, ali izterjala terjatev. To seveda pomeni, da zastaralni rok pretrga tudi vložitev dediščinske tožbe.

10. Že prva tožba, o kateri je bilo pravnomočno odločeno s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 167/2002 z dne 27. 3. 2003, je bila dediščinska, saj je z njo tožnik od toženca poleg ugotovitve, da je oporočni dedič, zahteval tudi izročitev nepremičnin v posest. Tako je bilo s to tožbo zastaranje že pretrgano. Prvi odstavek 369. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa zakon. V tretjem odstavku 369. člena OZ je določeno, da v primeru, ko je bilo zastaranje pretrgano s tožbo, začne znova teči od dneva, ko je spor končan. To pa pomeni, da je dvajsetletni zastaralni rok začel ponovno teči po izdaji sodbe Višjega sodišča v Celju dne 27. 3. 2003. Tožba v obravnavani zadevi je bila vložena 10. 4. 2007, torej znotraj tega roka, zato je pravilna odločitev, da je neutemeljen ugovor zastaranja tožene stranke, prav tako pa tudi revizija v tem delu.

11. Tožnik je z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom zahteval ugotovitev, da je kot oporočni dedič s smrtjo zapustnika pridobil lastninsko pravico na spornih nepremičninah. Glede na to, da gre za dediščinsko tožbo, pa je lahko od sodišča zahteval, naj neposredno tožencu tudi naloži izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Odločitev, da toženec sam krije svoje stroške revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Na podlagi navedenih določb pa mora toženec tožniku tudi povrniti njegove stroške odgovora na revizijo v skupnem znesku 281,52 EUR (500 točk po 0,46 EUR, kar znaša 230,00 EUR, 2 % materialne stroške, kar znaša 4,6 EUR in od skupnega zneska 234,6 EUR še 20 % DDV, ki znaša 46, 92 EUR).

Op. št. (1): N. Gavella, V. Belaj, Naslijedno pravo, Narodne novine, Zagreb 2008, stran 308. Op. št. (2): A. Galič, Vmesni ugotovitveni zahtevek v pravdnem postopku, ZZR PF Ljubljana, LVI. letnik, 1996, str. 60 in 61 in odločba Vrhovnega sodišča RS II Ips 362/2001. Op. št. (3): K. Zupančič, V. Žnidaršič, Dedno pravo, Uradni list RS, Ljubljana 2009, stran 286.