Jedro

Ko pritožnica vztraja pri izvedencu socialnovarstvene stroke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tem za vprašanja pravilne uporabe prava, na kar pa mora sodišče odgovoriti samo in tudi je v tem postopku.

Za uveljavljanje odškodnine iz naslova škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku procesna predpostavka predhoden postopek poskusa mirne rešitve spora, določen v prvem odstavku 27. člena ZDOdv. Tak predhoden postopek mirne rešitve spora je tožnica začela le zaradi kršitve pravice do stikov z očetom in pravice do družinskega življenja.

Oče je s tožnico vzpostavil stike junija 2017, tožbo pa je tožnica vložila šele po izteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka (prim. prvi odstavek 352. člena OZ), decembra 2021. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je začetek teka zastaranja treba vezati na čas, ko je tožnica lahko izvedela za storilca in obseg škode, to pa je bilo po pravilni presoji že v letu 2017, ko je bilo dokončno, da se ne bo vrnila v RS, ampak bo ostala na Kitajskem. Tako se izkaže, da je tožba vložena po izteku zastaralnega roka, saj v situaciji, ko je tožnica znotraj 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka izvedela za storilca in obseg škode, preprečuje uporabo objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II.Vsaka pravdna stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) zavrnilo zahtevek za plačilo 100.000 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in sklenilo da je tožeča stranka dolžna toženkama povrniti celotne pravdne stroške.

2.Tožnica v pravočasni pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1 (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje drugemu sodniku. Po prepričanju tožnice ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, razlogi o odločilnih dejstvih niso navedeni, razlogi pa so tudi v nasprotju z izrekom.

Najprej opozarja, da je zmotno stališče, da ni podana odgovornost Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS), ker policija ne bi mogla preprečiti odvzema mladoletnega otroka, in da ni podana pasivna legitimacija RS za ravnanje delavcev CSD. Meni tudi, da zahtevek ni zastaran. S tožnico je oče vzpostavil stik šele leta 2023. Ker je tožnica mladoletna, začne zastaranje teči šele z njeno polnoletnostjo. Tožnici škoda še vedno nastaja, saj nima rednih stikov z očetom.

Sklicuje se na mnenje Varuha človekovih pravic, češ da CSD ni upošteval koristi otroka in da tožnika ni enakopravno obravnaval glede pravic v razmerju do otroka, s čimer je nedopustno posegel v pravico očeta do enakosti pred zakonom, da je sledil le navedbam matere in ji omogočil, da je z otrokom pobegnila iz RS. Tožnica zato meni, da CSD ni izpolnil svojih zakonskih obveznosti, zaradi česar je podan odškodninski temelj, do česar se sodišče ni opredelilo. Navaja, da je oče tožnico našel na Kitajskem približno pred enim letom in jo je nato videl le nekajkrat za kratek čas. Ob tem je videl, da živi v težkih pogojih. Pred tem ga tri leta ni videla, pri čemer jo je oče neuspešno iskal po vsem svetu, zato meni, da je utemeljen zahtevek zaradi sojenja v nerazumnem roku. Ne drži, da bi dal oče soglasje za namestitev tožnice v krizni center, saj ni nobene listine, ki bi to potrdila. Res je, da je pomagal pripraviti prtljago, a to ob vseh drugih okoliščinah ne more pomeniti izraza prave volje. Ves čas je ponavljal, da želi, da tožnica ostane pri njem. Oče tožnice ni smel odpeljati s Policijske postaje X, kjer so se pogovarjali z delavkami CSD, ampak so mu omogočili le, da je šel v bližnjo trgovino po nekaj hrane, ki so jo pojedli na policijski postaji. Prereka tudi ugotovitev sodišča, da A. A. ni zagotovila očetu, da bosta tožnica in mati v varni hiši nameščeni le 24 ur. Da takega zagotovila naj ne bi bilo, naj bi kazala količina prtljage, ki jo je pripeljal zanju. Pojasnjuje, da je prtljago pripravila mati, oče pa je želel, da je tožnica preskrbljena, zato je vse tudi pripeljal. Pritožba navaja, da je oče po namestitvi tožnice in matere v varno hišo v P. poslal še en paket na naslov CSD P., ki pa se je vrnil, ker tožnice ni bilo več v RS.

Mati je delavcem CSD ves čas govorila, da namerava tožnico samovoljno odpeljati na Kitajsko, a kljub temu niso sprejeli nobenih ukrepov, njihova pasivnost pa se je odrazila v kršitvi očetove pravice do enakega obravnavanja (14. člen Ustave RS2 , v nadaljevanju: URS), pravice do varstva očetovstva in otroka (53. člen USRS) ter kršitvah pravic iz 35., 54., 56. in 21. člena URS ter 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP).

Nadalje pritožnica opozarja, da je oče policiste in CSD obvestil da jo je mati hranila le s čipsom, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe policista B. B. Policiste in CSD je obvestil, da je bilo stanovanje razmetano, da je bila mati nasilna (razbit krožnik, razrezana jakna, razbita sosedova vrata, zažgana krpa). Policisti so ugotovili, da je mati nestabilna ter nevarna sebi in drugim, kar pomeni, da je bila vir ogrožanja ona in ne oče. Ugotovili so tudi, da pomeni hranjenje s čipsom v sklopu ugotovljenih okoliščin kaznivo dejanje zanemarjanja otroka, kar bi po zakonu morali prijaviti na CSD. Pritožnici se zdi neprimerno, da je CSD na podlagi ravnanj v kriznem centru prišel do zaključka, da mati ustrezno skrbi za tožnico: tam je bila verjetno pripravljena storiti vse, le da bi otroka odpeljala na Kitajsko in je temu prilagodila svoje obnašanje.

Nerazumno je, da bi moral oče hoditi na stike s tožnico na Kitajsko, saj to pomeni finančno breme. Policija in CSD bi morala predvideti dolgoročne posledice ter zaščititi otroka in ga dodeliti staršu, ki ga ne ogroža. Policija in CSD sta po prepričanju tožnice ravnala protipravno, ko je nista dala očetu, ampak sta jo po napadu z nožem dodelila psihično nestabilni osebi. Oče bi zanjo lahko poskrbel v domačem in ne v tujem okolju, kar je zanjo stresno. Glede izgube stikov se sklicuje na odločbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) Berrehab vs. Nizozemska. Pritožnica meni tudi, da ni bila utemeljena selitev matere z otrokom iz kriznega centra v P. v L. Ker je bila mati nameščena v L. po lastni želji, bi moral CSD posumiti, da želi s tožnico zapustiti RS in v L. iskati pomoč kitajske ambasade. CSD je bil nedvomno seznanjen, da se mati skupaj s tožnico želi vrniti na Kitajsko trdila je, da tožnica potrebuje vizo, ki jo je treba urediti na Kitajskem veleposlaništvu. CSD ni ugotovil koristi tožnice, ki naj bi bila v tem, da odide na Kitajsko. Nepošteno je, da mora oče dokazovati, zakaj bi bilo za tožnico bolj koristno, če bi živela v RS.

Tožnica meni, da gre za v obravnavani zadevi za mednarodni protipraven odvzem otroka. Je namreč državljanka RS in je v tej državi tudi živela, zato je RS država izvora ne glede na to, da je prej bivala na Kitajskem. Tožnica je bila protipravno, s pomočjo institucij RS, odpeljana na Kitajsko. Ti organi bi morali narediti vse, kar je v njihovi moči, da bi kot državljanka ostala v RS.

Tožničin oče ni imel možnosti uveljavljati pravnih sredstev in ostalih ukrepov, saj je že odločanje o začasni odredbi trajalo 2 meseca. Sprašuje se, koliko bi trajal šele razvezni postopek. Napačno je bilo uporabljeno materialno pravo o tem, čigavo je bilo breme, da omogoči sodno rešitev spora med staršema. Delavci CSD bi ob ustrezni skrbnosti lahko preprečili odhod na Kitajsko in bi sodišču nemudoma predlagali izdajo začasne odredbe. Ker tega niso storili, so ravnali protipravno. Aktivno legitimacijo za začasno odredbo je 411. člen ZPP podelil staršem, a jo lahko sodišče med postopkom izda tudi po uradni dolžnosti. Po 119. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) bi moral CSD predlagati začasno odredbo še pred začetkom razveznega postopka. Oče bi (kot prava neuka stranka) sicer lahko posegel po pravnem varstvu, a se postavi vprašanje, če je imel dovolj časa in strokovne pomoči s strani CSD, da bi to učinkovito storil. Delavci CSD so spregledali, da je lahko otrok ogrožen že zaradi izgube stikov z očetom in zaradi njegove nemožnosti sodelovanja pri izbiri otrokovega bivališča. Prav stanje, ko je očetu odvzeta možnost sodelovati pri odločitvah glede koristi otroka, samo po sebi predstavlja otrokovo ogroženost. Nasilje matere nad tožnico se nadaljuje tudi na Kitajskem. Čeprav očetu z nobeno sodno odločbo ni odvzeta roditeljska pravica, mu je onemogočeno izvajanje stikov in kakršna koli oblika družinskega življenja. Kot nesorazmeren ukrep pritožnica vidi odvzem otroka in nastanitev v krizni center. CSD in policija sta ugotovila, da ni bilo zaznati indicev za prekršek ali kaznivo dejanje, hkrati pa je bil sprejet najbolj restriktiven ukrep, odvzem otroka.

Pritožba nasprotuje odločitvi sodišča, ki je zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca psihiatra. Oče več let trpi hude duševne bolečine, saj je izgubil hčerko, kar bi bilo mogoče ugotoviti le s pomočjo izvedenca psihiatra. Sodišče dokaznega predloga ne bi smelo zavrniti, zavrnitve pa tudi ni obrazložilo, le omenilo je, da dokaz ni potreben. Z opustitvijo izvedbe dokazov je sodišče arbitrarno opustilo presojo protipravnega položaja tožnice, kršena pa je bila tudi pravica do kontradiktornosti. V pritožbi tožnica vztraja pri postavitvi izvedenca socialnovarstvene stroke, ki bo pregledal gradivo v spisu in se izjasnil ali je CSD ravnal z ustrezno skrbnostjo. Navaja še, da sodišče ni celovito ocenilo izpovedbe tožnika in prič, tudi ne listin, in ni ugotavljalo okoliščin sklenitve zakonske zveze in rojstva otroka, okoliščin in vztrajanja prebivanja družine na Kitajskem. Tožnica je pritožbi priložila nekaj listin, ki jih ni mogla pridobiti prej.

V pritožbi zoper stroške tožnica opozarja, da toženki nista vložili stroškovnikov, zato jima sodišče stroškov ne bi smelo priznati, njune vloge pa niso bile potrebne.

3.Obe toženki sta odgovorili na pritožbo, ki ji nasprotujeta in predlagata potrditev izpodbijane sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.V okviru prit0žbenih razlogov in ob uradnem preizkusu, ko mora po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava in kršitve pravil postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Izvedlo je potrebne dokaze, nepotrebne obrazloženo zavrnilo, sprejeto odločitev pa obrazložilo s pravilnimi in popolnimi pravnimi in dejanskimi razlogi, ki omogočajo pritožbeni preizkus. Končno tožnica do zaključka glavne obravnave ni grajala bistvenih kršitev določb ZPP, ampak je glede tega poslala vlogo 4. 3. 2024, že po zaključku glavne obravnave, kar je prepozno. Ko pritožnica vztraja pri izvedencu socialnovarstvene stroke, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da gre pri tem za vprašanja pravilne uporabe prava, na kar pa mora sodišče odgovoriti samo in tudi je v tem postopku.

6.V zvezi s pritožbeno trditvijo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da ni podana pasivna legitimacija RS za ravnanje delavcev CSD, je treba pojasniti, da v izpodbijani sodbi ni take ugotovitve. Sodišče je npr. v 11. točki obrazložitve izrecno zapisalo, da je odgovornost RS lahko podana tako za ravnanje delavcev policije, kot za ravnanje delavcev CSD, v nadaljevanju iste točke pa je stališče tudi podrobno pojasnilo. Podobno velja za trditvi, da je oče zahteval izločitev sodnika, a je bil njegov predlog zavrnjen, in da sodišče kljub izrecni zahtevi, da se razpiše obravnava, te ni razpisalo. Obe navedbi se nanašata na postopek, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Kopru, v predmetnem postopku pa tožnica ni vložila predloga za izločitev sodnice, prav tako ni bil zavrnjen njen predlog za razpis obravnave.3 Brezpredmetno so tudi pritožbene navedbe v zvezi s stroškovno odločitvijo, ko pritožnica zapiše, da je sodišče ugotovilo, da je tožnik zoper CSD uspel s 4 %, saj tudi take ugotovitve v izpodbijani sodbi ni.

7.Neutemeljeno je nadalje pritožbeno sklicevanje na upravičenost do odškodnine zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku. Ob prvi podaji trditev za tovrstno škodo namreč pravda še ni bila končana in obseg škode še ni mogel biti znan. Kot drugo je pomembno, da je tudi za uveljavljanje odškodnine iz naslova škode zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku procesna predpostavka predhoden postopek poskusa mirne rešitve spora, določen v prvem odstavku 27. člena Zakona o državnem odvetništvu4 (v nadaljevanju: ZDOdv). Tak predhoden postopek mirne rešitve spora je tožnica začela le zaradi kršitve pravice do stikov z očetom in pravice do družinskega življenja.

8.Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da v gornjih odstavkih niso povzete pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zatrjevano škodo zaradi izgube na zaslužku, saj ta ne predstavlja tožničine škode, temveč škodo njenega očeta. Enako velja za zatrjevano nematerialno škodo, ki naj bi bila v tem, da oče zaradi odtujitve tožnice več let trpi hude duševne bolečine in s tem povezano zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra - tudi v tem primeru gre za očetovo škodo. V tem postopku namreč C. C. ni tožnik, zato ni mogoče odločati o škodi, ki naj bi nastala njemu. Zahtevek, s katerim je zahteval povrnitev njemu nastale škode, je bil predmet pravde pred Okrožnim sodiščem v Kopru.5

9.Po presoji pritožbenega sodišča je pravilno stališče, da je tožbeni zahtevek v tej zadevi zastaral. Kot je bilo ugotovljeno, je oče s tožnico vzpostavil stike junija 2017,6 tožbo pa je tožnica vložila šele po izteku subjektivnega triletnega zastaralnega roka (prim. prvi odstavek 352. člena Obligacijskega zakonika,7

v nadaljevanju: OZ), decembra 2021. Sodišče je pravilno pojasnilo, da je začetek teka zastaranja treba vezati na čas, ko je tožnica lahko izvedela za storilca in obseg škode, to pa je bilo po pravilni presoji že v letu 2017, ko je bilo dokončno, da se ne bo vrnila v RS, ampak bo ostala na Kitajskem. Tako se izkaže, da je tožba vložena po izteku zastaralnega roka, saj v situaciji, ko je tožnica znotraj 3-letnega subjektivnega zastaralnega roka izvedela za storilca in obseg škode, preprečuje uporabo objektivnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 352. člena OZ. V izpodbijani sodbi je tudi že pojasnjeno, da bi tožnica škodo, za katero meni, da še traja, lahko uveljavljala kot bodočo škodo. Tudi v primeru, če škoda še traja, to ne pomeni, da jo je mogoče uveljavljati časovno neomejeno. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen že zaradi zastaranja. Ne glede na to pritožbeno sodišče odgovarja tudi na druge pritožbene navedbe.

10.Pritožbene trditve, da naj bi iz izpovedbe policista B. B. izhajalo, da je bilo ugotovljeno, da je mati hranila tožnico le s čipsom in da je bil zato podan sum kaznivega dejanja zanemarjanja otroka, niso izkazane. Kot priča zaslišani B. B. ni o tem ničesar izpovedal. Podobno velja za trditev, da so policisti ugotovili, da je mati nestabilna ter zato nevarna sebi in drugim. Policisti so ugotovili le, da je mati v stiski, niso pa ugotovili ogroženosti, tudi kakšnih znakov neuravnovešenosti oz. nestabilnosti in nasilja pri materi ne. Glede trditev, da naj bi mati očeta napadla z nožem, je sodišče v 25. točki obrazložitve ugotovilo, da tega, da naj bi očeta tožnice mati zabodla v hrbet, policistom ni povedal nihče, tudi sam oče tožnice ne. Te ugotovitve pritožba ne prereka.

11.Za odločitev in za odgovor na ugotovitve Varuha človekovih pravic je pomembna ugotovitev iz 33. točke obrazložitve, da CSD, dokler ni imel ocene, da je tožnica ogrožena, ni imel podlage, da bi sodišču predlagal sprejem kakršnih koli ukrepov. Take okoliščine pa v tej zadevi niso bile ugotovljene.

12.Iz prejšnjih dveh odstavkov je razvidno, da policisti in CSD niso imeli podlage za ukrepanje. Policisti niso ugotovili znakov kaznivega dejanja ali prekrška, prav tako niso zaznali okoliščin, ki bi jim narekovale postopanje po 57. členu Zakona o duševnem zdravju8 (v nadaljevanju: ZDZdr). Na drugi strani tudi CSD ni ugotovil okoliščin iz katerih bi izhajala tožničina ogroženost, kar bi bila podlaga za sprejem ustreznih ukrepov. V tej zvezi je treba pojasniti, da nastanitev tožnice z materjo v krizni center ni pomenila ukrepa odvzema otroka,9 ampak je šlo za sporazumno začasno rešitev nastale situacije (ko se mati tožnice ni želela več vrniti na dom tožničinega očeta v H.). Pritrditi velja presoji, da je mogoče ravnanje tožničinega očeta (ki je šel večkrat domov po oblačila za tožnico in mater in jima pomagal dati stvari v avto ter je materi celo izročil denar) v zvezi z nastanitvijo tožnice in njene matere v krizni center (varno hišo) razumeti kot tiho soglasje. Prav tako je pravilna presoja, da na podlagi izvedenih dokazov ni mogoče zaključiti, da je A. A. očetu rekla, da bosta tožnica in njena mati v varni hiši le 24 ur. Da je tako sklepanje pravilno kaže tudi v pritožbi podana trditev, da je oče tožnice še po namestitvi na naslov CSD. poslal dodaten paket (ki pa mu je bil zaradi odhoda tožnice v L. oz. iz RS vrnjen).

13.V obravnavanem primeru sta imela oba starša roditeljsko pravico. Ker ni bilo nobene sodne odločbe, ki bi urejala izvrševanje roditeljske pravice, tudi ni bilo mogoče govoriti o kaznivem dejanju odvzema mladoletne osebe iz 190. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), oba starša pa sta lahko roditeljsko pravico izvrševala v celoti samostojno. Pravilna je zato ugotovitev, da policisti, četudi bi ugotovili, da želi tožničina mati skupaj z njo proti volji očeta zapustiti RS, tega ne bi bili dolžni preprečiti. V obravnavanem dogodku 22. 12. 2016 so tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ustrezno v postopek vključili CSD. Pritožbeno sodišče pritrjuje, da v ravnanju socialne delavke A. A. ni mogoče najti protipravnosti. Kot rečeno, je bil odhod tožnice z materjo v krizni center začasna rešitev, vprašanje, komu naj bo dodeljena tožnica, pa še niti ni bilo odprto. Pa tudi sicer delavci CSD ne bi imeli pristojnosti odločiti o njem, saj je taka odločitev v pristojnosti sodišča.

14.V skladu z ustaljeno sodno prakso ESČP pojem "običajno prebivališče" ustreza kraju, ki izraža neko integracijo otroka v socialno in družinsko okolje, upoštevajo se dolžina, rednost, razmere bivanja in razlogi za bivanje na ozemlju države ter razlogi za preselitev družine v to državo, državljanstvo otrok, kraj in razmere šolanja, znanje jezikov ter družinske in socialne vezi otroka v navedeni državi. Upoštevati je treba otrokovo starost in dejstvo, da je praviloma okolje mlajšega otroka predvsem družinsko okolje, na katero odločilno vpliva oseba ali osebe, s katerimi otrok živi, ki ga dejansko varujejo in vzgajajo ter zanj skrbijo. Poleg tega mora običajno prebivanje trajati določen čas, da izkazuje zadostno stalnost ali rednost, kar torej pomeni, da razumevanje očeta tožnice, da je apriori šteti kot bivališče tožnice kraj v RS, kamor je ravnokar prispela, ni točno. Vprašati se je treba tudi, za kateri kraj je obstajala skupna želja ali namen staršev, da bi tam otrok živel, če je ni, ali se je otrok že prilagodil na življenje v RS, tudi glede družinskih in družbenih odnosov, ali okoliščine nakazujejo na stabilnost bivanja v naši državi, ali se je prejšnje običajno prebivališče otroka že spremenilo. Ker ni tako, ni mogoče izhajati iz predpostavke "protipravnega odvzema otroka s strani matere", ki bi narekovala odločitev o vrnitvi oz. v našem primeru odločitev o prepovedi odhoda, za kar bi bila druga toženka dolžna uporabiti vse razpoložljive ukrepe. V nasprotnem primeru bi se namreč lahko zogodilo, da bi se otroku odvzela pravica živeti z enim od roditeljev v njemu bolj domačem okolju oz. v kraju njegovega običajnega prebivališča (gre za izjemen primer, ko starša po sporu nameravata živeti vsak v svoji, zelo oddaljeni državi - načeloma naj otrok ne bi bil proti volji staršev ločen od njih, razen če ni podan kak izjemen primer, tak je tudi, ko starša živita ločeno, posebej ko gre za večje razdalje - glej npr. 9. člen Konvencije o otrokovih pravicah). V zvezi s tem je Višje sodišče v Kopru v sodbi I Cp 259/2023 (ko je obravnavalo pritožbo očeta tožnice zoper sodbo v zadevi P 175/2022 Okrožnega sodišča v Kopru) ugotovilo, da bi bilo zato narobe, materi tožnice, katere viza za bivanje v RS je bila pred iztekom,10 onemogočiti urejanje potrebnih dokumentov za vrnitev hčere na Kitajsko skupaj z njo (hčerin potni list je ostal pri očetu). V tem primeru bi dejansko lahko prišlo do ločitve matere in otroka, torej do zrcalne situacije, kot jo očita oče tožnice delavcem CSD, a s pomembno razliko v korist matere, to je, da je njena država ves čas predstavlja kraj tožničinega običajnega bivališča, kjer otrok po oceni delavcev CSD glede na razpoložljive informacije ni bil ogrožen. Pri končni presoji je tako ena od odločilnih okoliščin prav običajno bivališče tožnice.

15.Pomembno je tudi, da sta imela tožničina starša vse možnosti, da sprožita ustrezne postopke (tudi predlagata začasne odredbe). Glede na ugotovitve iz prejšnjih točk pa CSD ni imel dolžnosti, da bi preprečil tožničini materi, da z njo odide iz RS na Kitajsko. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožničina mati socialni delavki povedala med drugim, da je predlagala, da se vsi (tudi oče tožnice) vrnejo na Kitajsko, kar kaže, da ni bil njen namen odtujiti tožnico od očeta, ampak je bila njena želja po vrnitvi na Kitajsko le posledica kulturnih razlik in dejstva, da se v H. ni dobro počutila.

16.Tožnica v pritožbi ne pojasni, zakaj njen oče ne bi mogel sprožiti potrebnih postopkov. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je oče univerzitetno izobražen, o možnostih ga je obveščal CSD, celo ob prvi intervenciji v oktobru 2016 so mu policisti omenili, naj težave z ženo rešita s pomočjo CSD, pa se ni obrnil nanj. Če ne bi imel sredstev za ustrezen postopek, je imel na voljo BPP. Ko je v pritožbi omenjen dvom, ali je imel oče dovolj časa in strokovne podpore CSD, da bi učinkovito uporabil potrebno pravno varstvo, je treba odgovoriti, da je oče med drugim vedel, da 3. 1. 2017 materi poteče viza, kar pomeni, da ne bo več mogla bivati v RS. Po nastanitvi v krizni center mu je delavka CSD povedala, da lahko mati zapusti krizni center, če želi. Vse to so informacije, na podlagi katerih je lahko sklepal, da obstaja velika verjetnost, da bo odpotovala na Kitajsko. Zato ni nobenega razumnega razloga, zakaj se je oče na sodišče obrnil šele 30. 12. 2016, ne pa že takrat, ko je prvič zaznal, da tožničina mati namerava oditi na Kitajsko (v oktobru, ko je s tožnico odšla na železniško postajo v I.).

17.V tej zadevi je neustrezno pritožbeno sklicevanje na zadevo Berrehab proti Nizozemski. V njej je namreč ESČP odločilo, da 8. člen EKČP Nizozemski preprečuje, da bi izgnala očeta, ki je bil kljub razvezi zakonske zveze večkrat na teden v stiku s svojim otrokom, torej ne gre za primerljivo zadevo.

18.Končno so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na stroškovno odločitev. Najprej je treba pojasniti, da sta obe toženki pravočasno priglasili stroške. V izpodbijani sodbi je glede stroškov odločeno le po temelju, zato je v tem trenutku brezpredmetno sklicevanje na nepotrebnost posamezne vloge. Pritožbeno sodišče seveda ne trdi, da so potrebne prav vse vloge pravdnih strank, a vendar je nesmiselno zatrjevati, da nobena vloga toženk ne bi bila potrebna. Če ne drugega sta zaradi zavarovanja svoje pravne koristi morali vložiti vsaj odgovor na tožbo, torej bodo stroški vsaj delno priznani. Kot rečeno, bo sicer o potrebnosti stroškov posameznih vlog sodišče odločalo v nadaljevanju s posebnim sklepom.

19.Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20.Tožnica ni uspela s pritožbo, zato sama krije svoje pritožbene stroške, toženki pa sami krijeta stroške odgovorov na pritožbo, saj z njima nista prispevali k odločitvi pritožbenega sodišča in je bil zato ta strošek nepotreben (prvi odstavek 155. člena v zvezi z prvim odstavkom 165. člena ZPP).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

2Uradni list RS, št. 33/1991-I, s spremembami.

3Iz spisa je razvidno, da so bile glavne obravnave 11. 7. 2023, 26. 9. 2023, 23. 11. 2023 in 27. 2. 2024, tožničin oče pa se jih je udeleževal po videokonferenčni povezavi s ....

4Uradni list RS, št. 23/2017, s spremembami.

5Ta se je naprej vodila pod opr. št. P 529/2017, nato pa pod P 175/2022.

6Pritožbena trditev, da je oče tožnico našel na Kitajskem šele eno leto pred vložitvijo tožbe, ne drži, saj iz spisa izhaja, da je oče od matere tožnice že v maju 2017 dobil podatek o tožničinem prebivališču in da je šel že junija 2017 na Kitajsko.

7Uradni list RS, št. 83/2001, s spremembami.

8Uradni list RS, št. 77/2008, s spremembami.

9Ukrep odvzema otroka namreč pomeni, da se otrok odvzame obema staršema, uporabiti pa ga je mogoče le, če so starši zanemarili otrokovo vzgojo ali če bi bilo zaradi drugih pomembnih razlogov to v otrokovo korist (glej prvi odstavek 120. člena ZZZDR).

10Veljavna je bila do 3.1.2017, kar je vedel tudi tožnik.

Zveza:

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 352/1, 352/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.