Jedro

Ugotovitev vseh okoliščin, tudi tistih, ki ne govorijo v prid sprejeti odločitvi, je pogoj za razumno in preverljivo odločitev. Dokazna ocena je racionalno sprejemljiva le, če je upoštevan uspeh celotnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tretje tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek, da se ½ stanovanja na E. 7 v X ne všteva v tožnikov dedni delež. Tožniku je naložena obveznost, da tretje toženi stranki povrne 2.051,00 € pravdnih stroškov.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP ter kršitev 8. čl. ZPP. Navaja, da je sodišče dokaze izvajalo mimo dokaznega sklepa. Meni, da rezultat dokaznega postopka ne utemeljuje odločitve. Opozarja na zaključka: da tožnik stanovanja ni uporabljal; da je takoj po pridobitvi stanovanja sklenil kupno pogodbo s 4. toženko. Opozarja, da je sodišče sledilo izpovedima tožnika in 4. toženke, da je mati imela namen stanovanje podariti 4. toženki. Ne nasprotuje ugotovitvam: da se je pravni posel s stanovanjem sklenil, ker je 4. toženka potrebovala kredit za obnovo stanovanja na E. 7; da kredita 4. toženka ne bi mogla dobiti, če bi ji mati stanovanje podarila; da bi v primeru prodaje stanovanja četrti toženki le-ta morala plačati prometni davek, tožniku pa ga zaradi vlaganja v gradnjo ni bilo treba plačati. Zaključek, da je tožnik ½ delež na stanovanju dobil kot darilo, zaradi zgoraj navedenih ugotovitev sodišča označuje za nesprejemljiv. Opozarja, da zaključek o tožnikovem obdarovanju temelji na pisni izjavi 4. toženke na red. št. 132 zapuščinskega spisa o nakupu stanovanja in pavšalnem sklicevanju, da je 4. toženka z odpovedjo dediščini v tožnikovo korist plačala kupnino za stanovanje. Opozarja na neskladje med izpovedbama tožnika in 4. toženke na eni strani ter uporabljeno izjavo 4. toženke, selektivno vzeto iz zapuščinskega spisa in nepravilno tolmačeno na drugi strani. Vztraja, da je bil materin namen, da stanovanje podari 4. toženki. Meni, da toženkina izjava o nakupu ne potrjuje pretoka denarja, sodišče pa 4. toženke ni vprašalo, kaj konkretno je mislila s takšno izjavo. Opozarja na nedoslednost 3. toženke, ki priznava, da je mati stanovanje vedno želela podariti 4. toženki, zahteva pa vračunavanje vrednosti stanovanja v tožnikov dedni delež. Dvomi, da so v postopku zastopana prava stališča prve toženke in meni, da bi prva toženka morala biti zaslišana. V nasprotju s sklepanjem sodišča, da je četrta toženka z odstopom dednega deleža tožniku plačala kupnino za stanovanje, navaja možnost, da je četrta toženka dedni delež tožniku odstopila iz hvaležnosti, ker je omogočil prepis stanovanja nanjo. Navaja, da sodbe v delu, ko govori o nezatrjevani navideznosti pogodbe, ne razume in iz obrazložitve na 4. strani sodbe sklepa, da sodišče sprejema trditev, da je bila s stanovanjem obdarovana četrta toženka. Zato ocenjuje, da so odločilna dejstva med seboj v nasprotju. Meni, da je sodišče spregledalo 4. odstavek 46. čl. Zakona o dedovanju, ki določa, da se darilo ne vračuna, če je zapustnik ob daritvi ali pozneje ali v oporoki izjavil, naj se darilo ne vračuna v dedni delež, ali če je iz okoliščin mogoče sklepati, da je bila to zapustnikova volja. Za primer, da bi pritožbeno sodišče sledilo, da je bilo stanovanje podarjeno tožniku, bi moralo upoštevati končni namen zapustnice, da se stanovanje podari četrti toženki, kar se je tudi zgodilo. Meni, da bi se stanovanje lahko vračunalo kot darilo četrti toženki, nikakor pa tožniku zgolj zato, ker mu je četrta toženka odstopila dedni delež.

3. Tretje tožena V. J. je na pritožbo dogovorila. Ocenjuje verodostojnost posameznih izpovedb, zanika možnost, da bi bila obravnavana pogodba sklenjena iz davčnih razlogov, sicer pa pritrjuje ugotovitvam in zaključkom sodišča prve stopnje. Predlaga zavrnitev pritožbe in zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik graja dokazno oceno in posledično njen rezultat ocenjuje za nepravilen in zanj nesprejemljiv. Kot razlog za neprepričljivost zatrjuje ugotovitev nasprotujočih si pravno pomembnih dejstev. Te nasprotujoče ugotovitve naj bi povzročile nepreverljivost in nerazumnost sodbe. Pritožbeno sodišče s pritožnikom ne soglaša. Dejstvo, da je sodišče, ki je zahtevek zavrnilo, izpostavilo tudi okoliščine, ki potrjujejo nekatere od tožnikovih trditev, kaže ravno nasprotno kot razloguje pritožba. Sodišče je skušalo razčistiti vse, v zvezi s prometom ½ deleža na stanovanju na E. 7 pomembne okoliščine, kar je pogoj za pravilno, razumno in preverljivo odločitev, kakršno je sprejelo. Del tožnikovih trditev – npr. da je bil končni namen pravnih poslov s stanovanjem ta, da ½ solastninski delež v končni fazi pridobi M. J.; da sta mati in M. J. razmišljali tudi o sklenitvi direktne kupne pogodbe; da tožnik stanovanja nikoli ni imel v neposredni posesti – se je v dokaznem postopku potrdil, ne pa vse njegove trditve. Prišlo je do sklenitve dveh pogodb, glede katerih izvedeni dokazi niso potrdili drugačne podlage (cause) od tiste, ki jo izkazuje tip sklenjenih pogodb - darilna (causa donandi) in kupna (causa credendi, causa acquirendi). Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje za prepričljivo. Posamezni dokazi so pravilno ovrednoteni; zaključki so razumni in življenjsko sprejemljivi; pri odločitvi je upoštevan uspeh celotnega dokaznega postopka. Sodišče je torej upoštevalo metodološki napotek iz 8. čl. ZPP in rezultat dokazne ocene prepričljivo in življenjsko utemeljilo. V nasprotju s pritožbo, ki izpostavljanje rezultatov izvedenih dokazov in njihovo vrednotenje ocenjuje kot neprepričljivost sodbe in nasprotje v razlogih sodbe, pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre za vseobsegajočo dokazno oceno, ki je analitično sintetična, racionalno sprejemljiva in preverljiva.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik 1/2 solastninski delež na stanovanju na E. 7 v X (1) odtujil odplačno. Odločilno težo je dalo dne 22. 06. 2008 v zapuščinskem postopku podani izjavi (dokaz A 10, v zapuščinskem spisu na list št. 193 in 194), s katero M. J. (četrta toženka) potrjuje, da je leta 1990 prvo polovico stanovanja kupila. S to izjavo se je M. J. odpovedala dedovanju, česar ni bila dolžna utemeljevati in tudi sicer ni imela razlogov, da bi dejstva glede načina pridobitve stanovanja ob tej priliki potvarjala. Niti v tožbi, kateri je to listino priložila, niti v pritožbi M. J. ni pojasnila, zakaj je s to izjavo potrdila nekaj, kar v tem postopku zatrjuje za neresnično. Ker je to izjavo 4. toženka podajala spontano (podane odpovedi dedovanju ji ni bilo treba utemeljevati), je verodostojnejša od njene, v vlogi z dne 26. 05. 2009 (list. št. 26 do 28) podane trditve, da tožnik od stanovanja (pravnega posla s stanovanjem) ni imel kakršnihkoli koristi. Nenazadnje tudi zato, ker svojo trditev negira sama s svojo izpovedjo. Na naroku dne 22. 12. 2010 je izpovedala, da je v letu 1990, ko je mama podarila stanovanje, materi obljubila, da bo zaradi tega (torej posla v zvezi s stanovanjem) v zapuščinskem postopku svoj delež odstopila tožniku (list. št. 47). Taka izpoved skupaj z drugimi dokazi vodi k zaključku o odplačnosti njene, s tožnikom sklenjene pogodbe za stanovanje.

7. Zgoraj povzete ugotovitve prvostopenjskega sodišča zanikajo tožnikovo trditev, da je bil zgolj posrednik pri brezplačnem prenosu stanovanja od mame na četrto toženko. Dokazni postopek je pokazal, da gre pri darilni pogodbi z dne 27. 10. 1990 in kupoprodajni pogodbi z dne 06. 11. 1990 za povezani pogodbi, pri katerih so pogodbeniki res zasledovali namen, da stanovanje pridobi v last M. J., vendar ne neodplačno, ampak odplačno od tožnika. Da je tožnik na sestro lahko prenesel stanovanje, ga je moral pred tem pridobiti. Pridobil ga je od mame, ki za izročeno stanovanje ni prejela nasprotne izpolnitve – torej z neodplačnim pravnim poslom – šlo je torej za darilo. Izvedeni dokazi niso potrdili tožnikovih trditev, da mati ni imela namena tožnika obdariti, tožnik pa ne prevzeti oz. sprejeti darila. Izjema sta tožnikova izpoved in izpoved četrte toženke, ki pa nista prepričljivi, ker jima tudi v delu, ki se nanaša na kupno pogodbo (gre za povezani pogodbi) ni mogoče slediti. To pa zadošča za sklep o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Dediču se namreč v dedni delež vračuna vse, kar je na kakršenkoli način dobil v dar od zapustnika (1. odstavek 46. čl. Zakona o dedovanju). Zapustničine volje, naj bi se darilo tožniku ne vračunalo v dedni delež, ni zatrjevala nobena od strank.

8. Namen pogodbenikov pri dne 27. 10. 1990 sklenjeni darilni pogodbi je razviden iz njenega zapisa (dokaz A4). Pogodbeno voljo, drugačno od tiste, ki je razvidna iz pisne pogodbe, je mogoče dokazati samo s skladnimi in prepričljivimi dokazi. V obravnavani zadevi takih dokazov ni. Poleg pisne darilne pogodbe tudi izjava 4. toženke in četrto toženkina izpovedba, negirata tožnikovo trditev, da je bil zgolj posrednik pri brezplačnem prenosu stanovanja od mame na sestro. Res je bil v sorodstvu ustvarjen vtis, da mama želi stanovanje podariti hčerki M. in celo, da je to tudi storila. Tako V. J. kot V. M. J. sta bili še v teku zapuščinskega postopka v to prepričani. To je razvidno iz nastopanja V. M. J. in pooblaščenca V. J. na zapuščinski obravnavi 20. 10. 2000 (dokaz A8), dopisa V. M. J. z dne 03. 05. 2000 (dokaz A11), vloge V. J. z dne 22. 05. 2001 (list. št. 110 in 111 zapuščinskega spisa). Tudi v tem postopku je V. J. izpovedovala o maminem namenu stanovanje podariti M. J. Vsi ti dokazi pa nimajo take dokazne moči kot v zapuščinskem postopku spontano podana izjava M. J., ki je pri poslu sodelovala. Njene sestre so zaznale zgolj zunanji vtis, ki je bil glede pravnega posla oz. pravnih poslov ustvarjen, pri sklepanju poslov pa niso sodelovale. Tožnik, na katerem je dokazno breme, torej kljub izpovedi, skladni z njegovimi trditvami, ni uspel ovreči oz. izkazati drugačne pravne narave v zvezi s stanovanjem sklenjenih poslov, kot jo izkazujejo listine oz. pisne pogodbe.

9. Na kašen način je M. izpolnila svojo obveznost iz kupne pogodbe oz. ali jo sploh je izpolnila, za odločitev v tem sporu ni odločilno. Prvostopno sodišče je sledilo izpovedima tožnika in četrte toženke, da v kupni pogodbi določena kupnina ni bila izročena, v nasprotju z njunima izpovedbama pa štelo, da je četrta toženka obveznost iz kupne pogodbe izpolnila z odstopom dednega deleža tožniku. Tako sklepanje je logična posledica dejstva, da je bila taka izpolnitev pogodbe dogovorjena. Pritožbeni trditvi, da je vzrok za odpoved dedovanju lahko tudi povsem nematerialne narave (hvaležnost, naklonjenost …), je načelno sicer mogoče pritrditi, vendar je v danem primeru zaradi pogodbeno dogovorjene izpolnitve neverjetna.

10. Dvomov v pristnost prvotoženkinega odgovora na tožbo tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni izrazila, v pritožbenem postopku pa je navajanje novih dejstev nedopustno (1. odstavek 337. čl. ZPP). Strankina izbira je, ali se bo postopka udeleževala, kar vključuje tudi odločitev, ali bo zaslišana ali ne. Pritožbena graja dejstva, da prava toženka ni bila zaslišana, zato ni upoštevna. Na dejstvo, da tožnik navideznosti pogodbe ni zatrjeval, je sodišče zgolj opozorilo, zato ni razumljivo, zakaj pritožba, ki ne zatrjuje nasprotnega, ta del sodbe označuje za nerazumljiv.

11. Trditev, da je sodišče dokaze izvajalo mimo dokaznega sklepa, je v pritožbi zgolj navržena. Pritožba ne navaja kateri dokazi naj bi ne bili vsebovani v dokaznem sklepu in kako naj bi očitana procesna kršitev vplivala na odločitev. Očitek o kršitvi 287. čl. ZPP, ki res predvideva, da sodišče nabor dokazov, ki bo izveden, odredi s sklepom, je zato nepreverljiv.

12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Tretje tožena stranka, ki je zahtevala povrnitev stroškov pritožbenega postopka, do povrnitve le-teh ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k razjasnitvi zadeve ni prispeval, stroški njegove sestave niso potrebni (1. odstavek 165. čl. v zvezi 1. odstavkom 155. čl. ZPP). Pritožnik stroškov pritožbenega postopka ni priglasil. (1) V nadaljevanju se zaradi poenostavljenega podajanja „ ½ solastninski delež na stanovanju na E. 7 v X“ označuje „stanovanje“.