Jedro

V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ponuja sklep, da bi se lahko tožnica posledicam izognila s tem, da bi sprejela pomoč, ki je toženka ne zavrača in še vedno obstaja njena pripravljenost, da se s tožnico zbliža in ji pomaga. Nenazadnje tožnica sama v pritožbi navaja, da bi bila vesela in hvaležna toženkine pomoči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica uveljavljala razvezo izročilne pogodbe z dne 20. 6. 1985, ki jo je sklenila s toženko, ugotovitev neveljavnosti in izbris vknjižbe lastninske pravice, ki je bila na njeni podlagi vknjižena v korist toženke pri nepremičninah parc. št. 3/11, 4 in 4/10 do določenega solastniškega deleža in ponovno vzpostavitev vknjižbe lastninske pravice v korist tožnice ter izpraznitev in izročitev nepremičnine v tožničino posest (I. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je sklenilo, da tožnica v celoti nosi stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga tožnica pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da odklanja toženkino (hčerino) izpolnitev obveznosti v obliki zagotavljanja nege in postrežbe. Ni sporno, da je pri tožnici nastopilo zdravstveno stanje, ki zahteva takšno storitev. Dejstvo je, da sta pravdni stranki v letu 2016 prekinili stike, od spomladi 2018 pa tožnica to pomoč nujno potrebuje. Zmotna je tudi ugotovitev, da sta za konflikt v letu 2016, ki je tudi povod za prekinitev stikov med pravdnima strankama, v približno enaki meri odgovorni obe stranki. Za konflikt je odgovorna v celoti toženka. Tožnica je tedaj le predlagala, da toženka prejeto dediščino svojega očeta prispeva k obnovi strehe, čemur je toženka nasprotovala. Ni bilo nobenega razloga, da se je toženka razjezila nad takšnim predlogom in zabrusila žaljive besede. Tožnica je povsem upravičeno reagirala z užaljenostjo nad grdo izrečenimi besedami. Drži, da je toženka po tem dogodku še večkrat prišla na dom tožnice, a jo je tožnica odslovila, da naj jo pusti pri miru. Takšno tožničino ravnanje še ne pomeni, da tožnica odklanja izpolnitev pogodbeno prevzete obveznosti toženke. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožnica od toženke ni zahtevala izpolnitve pogodbe, ko so za to nastopili pogoji v letu 2018, torej ko so se pojavile težave s srcem. Tožnica do leta 2018 ni zahtevala pomoči, ker so ji pomagali drugi, vendar pa je ostala prezrta trditev in izpoved tožnice, da preden je šla na operacijo srca je naročila nečaku in nečakinji, naj toženko obvestita, da gre v bolnico na operacijo. Po izpovedi nečakinje A. A. je toženka na to obvestilo le skomignila z rameni. Toženka je ni poklicala ali se pozanimala pri tožnici, kakšne težave ima. Tožnica je preko svoje nečakinje želela toženko obvestiti o svoji bolezni in na ta način implicitno tudi, da potrebuje pomoč. Zato ni pravilna ugotovitev sodišča, da tožnica zavrača izpolnjevanje obveznosti po pogodbi. Zmotna je ugotovitev, da gre za vzajemno pasivnost obeh pravdnih strank, pravilna pa je ugotovitev, da sta se stranki po letu 2016 odtujili. Sodišče je (ne)upravičenost razlogov za odklanjanje pomoči iskalo v odnosu med pravdnima strankama pred letom 2016, pri čemer je zmotno ugotovilo, da tožnica odklanja pomoč iz neupravičenih razlogov. Gornja dejstva narekujejo drugačno odločitev. Odklanjanje ni bilo iz neutemeljenih razlogov.

Zmotni so tudi razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s prebolevanjem bolezni v letu 1991 ali 2000. Sodišče je presodilo, da ni verjetno, da je toženka v tem času zmerjala tožnico z žaljivimi besedami „crkni, če živeti ne moreš“. Takrat je tožnica potrebovala pomoč toženke, ki je ni dobila. Tožnica takrat ni še zahtevala preklica pogodbe zavoljo vnukov. Sicer pa je toženkino navajanje v vlogah in narokih, da je pripravljena nuditi tožnici potrebno pomoč, nekonkretizirano, saj ni podprto s konkretnimi ravnanji. Zato tožnica ni bila pripravljena pristati na toženkin predlog. To pa ne pomeni, da tožnica neutemeljeno odklanja stike in pomoč. Toženka bi lahko pokazala več samoiniciativnosti in sama ponudila pomoč, ne pa da mora tožnica zanjo posebej prositi. Po navedenem ni pravilna ugotovitev, da tožnica zavrača pomoč iz neutemeljenih razlogov. Tožnica bi bila pomoči vesela in zanjo hvaležna.

Napačna je tudi odločitev v zvezi s presojo spremenjenih okoliščin. Sodišče sicer ugotavlja, da je podana medsebojna odtujenost pravdnih strank, a ocenjuje, da je zanjo v znatnem delu odgovorna tožnica. Sledenje je, kot že navedeno zmotno ugotovljeno. Možnost razveze pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin pa je sicer podana že z nastopom takšnih okoliščin, kot je medsebojna odtujenost. Pri tem ni odločilno, kdo je zanjo odgovoren oziroma iz kakšnih razlogov je nastopila. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) v 112. členu ne določa (ne)krivdnega odnosa do spremenjenih okoliščin, zato je razveza pogodbe mogoča tudi takrat, kadar sta za nastop spremenjenih okoliščin odgovorni obe stranki. Takšno stališče je zavzeto v odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 194/2008. Samo dejstvo medsebojne odtujenosti pogodbenih strank je eden izmed pogojev za razvezo pogodbe. Zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče prve stopnje ni popolno ugotovilo dejanskega stanja, saj ni ugotavljalo še ostalih predpostavk v okviru 112. člena OZ.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica s tožbo uveljavlja zahtevek za razvezo izročilne pogodbe, ki jo je s toženko (hčerko) sklenila 20. 6. 1985, ko je bila stara 38 let, hčerka pa 19 let. Z njo je tožnica kot izročevalka toženki kot prevzemnici prepustila v popolno in nepreklicno last prostore v prvem nadstropju v stanovanjski hiši na naslovu B. (potrditvah tožene stranke za rešitev stanovanjskega problema mlade družine), toženka pa se je hkrati zavezala tožnici v primeru bolezni in onemoglosti nuditi brezplačno postrežbo in nego.1 Tožnica je zahtevala razvezo na dveh pravnih podlagah: zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti in zaradi spremenjenih okoliščin. Materialnopravni okvir spora v zvezi s preklicem pogodbe zaradi neizpolnjevanja prevzemnikovih bremen so predvsem določbe 115. člena ZD (ki se uporablja na podlagi 1060. člen OZ), sedaj 555. člena OZ, ki sta vsebinsko enaka, glede razveze izročilne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin po sklenitvi pogodbe pa so uporabna splošna pravila zakona, ki ureja obligacijska razmerja (133. člen ZOR, sedaj 112. člen, ki sta v bistvenem podobna)2, saj ZD (kot tudi sedaj OZ) ne ureja razveze tovrstne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin.

6. Zavrnitev tožbenega zahtevka na obeh podlagah je pravilna. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na njegovi podlagi tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni storilo kršitve procesne narave, ki jo očita pritožba, niti tistih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (prvi in drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v tč. 9 do 30 zelo obširno in natančno na podlagi celovitega dokaznega postopka, v katerem je zaslišalo pravdni stranki in številne priče, ugotovilo bistvene okoliščine primera, ki se nanašajo na medsebojni odnos med strankama, od sklenitve pogodbe do leta 2016, ko je med pravdnima stranka nastal konflikt, ki je vodil v prekinitev stikov med njima, in kasnejši čas, ko so v letu 2018 nesporno nastopili pogoji za izvajanje izročilne pogodbe. V izpodbijani sodbi je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da je pri tožnici v letu 2018 nastopilo zdravstveno stanje (težave s srcem), ki je vodilo do operacije srca in terja(lo) določeno nego in postrežbo.

8. Ni (več) sporno, da pravdni stranki od leta 2016, ko je nastal medsebojni besedni konflikt v zvezi z dediščino, ki naj bi jo toženka dobila po svojem očetu, nimata več stikov. Toženka je po tem še nekajkrat prišla k tožnici, ki pa jo je vsakič zavrnila z besedami, naj jo pusti na miru. Pritožba zmotno meni, da je pri tehtanju, ali ima izročevalka pravico do vrnitve premoženja (razveze pogodbe) ali zgolj izpolnitveni zahtevek (v luči 115. člena ZD oz. 555. člena OZ), odločilno le to, da toženka od leta 2018, ko je nastopilo tožničino slabo zdravstveno stanje, ki terja pomoč, le-te ne nudi. Toženka se je zahtevku branila s trditvami, da tožnica (od leta 2016) stike in pomoč odklanja iz neupravičenih razlogov. Kot je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, razveze pogodbe zaradi neizpolnitve ne more zahtevati stranka, ki sama odklanja izpolnitev pogodbe. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka iz tega naslova je zato ključna presoja celostnega odnosa med pravdnima strankama in ga ni mogoče izolirano presojati. Sodišče prve stopnje se je zato pravilno ukvarjalo z vprašanjem, katera stranka je odgovorna za to, da se izročilna pogodba sedaj ne izvaja, čeprav bi se morala, ker je pri tožnici nastalo zdravstveno stanje, ki terja izvajanje pogodbene obveznosti. Odločilen je odgovor na vprašanje, v breme katere stranke gre vzajemna pasivnost strank in odtujitev po konfliktu v letu 2016 in nadaljnje, ali tožnica odklanja stike iz ne-upravičenih razlogov.

9. Sodišče prve stopnje je celovito ugotovilo in presojalo pretekli odnos med strankama. Tudi po presoji pritožbenega sodišča na podlagi dokaznega postopka ugotovljena dejanska podlaga v izpodbijani sodbi utemeljuje zaključek, da tožeča stranka neupravičeno odklanja stike in s tem možnost toženkinega nudenja potrebne pomoči v okviru pogodbene zaveze. Pritožba konkretno ne pove, zakaj naj bi bila ugotovitev sodišča prve stopnje, ki ima oporo v dokaznem postopku, nepravilna. Tudi golo nestrinjanje tožnice z ugotovitvijo izpodbijane sodbe, da sta pravdni stranki za konflikt v letu 2016 (ki ne predstavlja upravičenega razloga za neizvajanje bremen niti za odklanjanje izpolnitve) približno v enaki meri odgovorni, ne pripelje do drugačne odločitve, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, v kateri se je opredelilo tudi do trditev tožnice, ki jih izpostavlja v pritožbi (glej 12 in 13 točka izpodbijane sodbe). Sodišče je presojalo trditve pravdnih strank glede nastalega konflikta v letu 2016, vendar pa je za odločitev o zahtevku, kot že omenjeno, pomemben tudi odnos pred tem. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno prvega sodišča, zakaj šteje, da tožnica odklanja izpolnitev iz neutemeljenih razlogov. Pri tem ni prezrlo trditev in izpovedi tožnice v zvezi s tem, kdo je obvestil toženko o tožničini operaciji srca. Pritožnica neutemeljeno navaja, da obvestilo o operaciji srca izkazuje potrebo po toženkini pomoči. Z ozirom na to, da je tožnica po konfliktu leta 2016 sama odklanjala stike s toženko (kljub toženkinim nekajkratnim poskusom po kontaktu), je bilo na strani tožnice, da jasno izrazi toženki svoje potrebe in željo po pomoči zaradi nastopa težav s srcem. To zlasti velja v situaciji, ko stranki ne živita skupaj.

10. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka v obdobjih, ko tožnica začasno (zaradi bolezni3 ter prometne nesreče) ni mogla skrbeti zase (leta 1999 ali 2000 in 2014), obveznosti iz pogodbe v pretežni meri izpolnjevala. O takšnem zaključku pritožbeno sodišče nima pomislekov, saj temelji na prepričljivi dokazni oceni v postopku izvedenih dokazov, zlasti na izpovedi pravdnih strank. S pritožbenim nekonkretiziranim navajanjem, da so zmotni razlogi izpodbijane sodbe v zvezi s prebolevanjem bolezni borelije (v letu 1999 ali 2000), ne more uspešno izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je toženka tožnici v času zdravljenja izpolnila pogodbeno zavezo nege in postrežbe. Dokazno je ocenilo tudi izpovedi pravdnih strank v zvezi s trditvijo tožnice o izreku žaljivih besed s strani toženke, ko se je tožnica vrnila z zdravljenja iz Nemčije. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj ni verjetno, da bi bila toženka žaljiva. Ugotovitev, da so tožnici pred sporom v letu 2016 tudi njeni prijatelji in sorodniki nudili pomoč, še ne pomeni, da toženka ni izpolnjevala prevzete obveznosti. V izpodbijani sodbi ugotovljeno tožničino neuresničeno pričakovanje o (večjem in drugačnem) obsegu toženkine pomoči (izven pogodbene zaveze) pred letom 2016, ko je tožnica še lahko polno skrbela zase, tudi po presoji pritožbenega sodišča ni upravičeni razlog za tožničino naknadno odklanjanje stikov s toženko. Neizpolnitev tožničinih pričakovanj o obsegu dela in pomoči (na hiši/vrtu id.) pred letom 2016, ko (še) ni nastopil pogoj za (trajno) izvajanje pogodbe, ne utemeljuje sklepa, da tožnica upravičeno zavrača stike in pomoč po letu 2016. 11. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je toženka po konfliktu v letu 2016 (do takrat sta bili stranki še v pogostih stikih, čeprav so bili včasih tudi napeti) želela ponovno vzpostaviti odnos, tudi tekom postopka je večkrat izrazila pripravljenost, da se s tožnico zbliža in ji pomaga. Drži, da v postopku toženka ponujene pomoči, ki je s pogodbo opredeljena kot nega in postrežba, ni opredelila s konkretnim ravnanjem; vendar pa je iz razlogov izpodbijane sodbe (glej tč. 27), ki jih pritožba ne graja, razbrati, da je (tudi) tožnica sama pogodbeno določilo sprejemala tako, da se ji je toženka zavezala nuditi nego in oskrbo v obliki osnovnih življenjskih opravil (kot so priprava hrane, skrb za čistočo prostorov in osebno higieno). Pomoč v obsegu, ki presega ta gospodinjska opravila, tako s pogodbo niti ni bila dogovorjena. Glede na to, da je tožnica po letu 2016 nekajkrat zavrnila stike s toženko, je tudi po oceni pritožbenega sodišča bilo na strani tožnice, da jasno in nedvoumno pokaže tožnici, da potrebuje konkretno pomoč po nastopu slabega zdravstvenega stanja. Zmotno je pritožbeno zavzemanje, da bi morala toženka sama ponujati pomoč ne da bi tožnica to zahtevala. Ne more zahtevati razveze pogodbe izročevalec, ki prevzemniku ne sporoča svojih potreb/želja. Želja in potreb, ki jih tožnica ni izrazila, toženka ne more izpolniti.

12. Neutemeljen je tudi očitek zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z zavrnitvijo zahtevka za razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Zmotno je pritožbeno stališče, da že obstoj dejstva, da sta pravdni stranki medsebojno odtujeni, omogoča razvezo pogodbe. Pri tem se tožnica po presoji pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na primer VS RS II Ips 194/2008, ki se v dejanskem smislu v bistvenem razlikuje od obravnavanega primera. Razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščine je mogoče zahtevati v skladu s 112. členom OZ, ki določa predpostavke za uveljavljanje spremenjenih okoliščin (tč. 32 izpodbijane sodbe). Dejstvo je, da je po konfliktu v letu 2016 prišlo do spremenjenega odnosa oz. odtujitve med pravdnima stranka, za katerega pa je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, v znatnem delu odgovorna tožnica. Tožnica od konflikta v letu 2016 naprej odklanja stike iz razlogov, ki niso upravičeni. Sodišče prve stopnje je zanesljivo ugotovilo, da jih odklanja zato, ker je razočarana nad tem, da ji toženka v časih, ko sta bili še v pogostih odnosih, ni pomagala v večjem obsegu, kot ji je dejansko. Toženka ji takrat ni mogla v takšnem obsegu pomagati zaradi objektivnih razlogov, saj je imela tri majhne otroke, poleg tega pa ni bila toženkina pogodbena ali moralna obveznost, da tožnici ob neobstoju pogojev iz izročilne pogodbe nudi pomoč pri raznovrstnih opravilih in dejavnosti, s katerimi se je tožnica ukvarjala. Tudi prispevanje denarja (denarna pomoč oziroma dejanje preživnine) ni bila toženkina pogodbena obveznost in tako njeno slabo finančno staje ne more biti upravičen razlog za odklonilni odnos do toženke. Ni pravno učinkovito pritožbeno sklicevanje na obstoj odtujitve zaradi okoliščin, ki so nastale v pretežni meri na strani stranke, ki odklanja uresničevanje pogodbe. Stranka se lahko uspešno sklicuje na spremenjene okoliščine med drugim le, če bi se jim bila lahko izognila ali odvrnila njihove posledice.4 V izpodbijani sodbi ugotovljeno dejansko stanje ponuja sklep, da bi se lahko tožnica posledicam izognila s tem, da bi sprejela pomoč, ki je toženka ne zavrača in še vedno obstaja njena pripravljenost, da se s tožnico zbliža in ji pomaga. Nenazadnje tožnica sama v pritožbi navaja, da bi bila vesela in hvaležna toženkine pomoči. 13. Glede na navedeno pritožbeni razlogi niso podani. Ker sodišče prve stopnje pri odločanju tudi ni zagrešilo uradno upoštevnih procesnih kršitev, je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, ni upravičena do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k razjasnitvi zadeve oziroma odločanju na pritožbeni ravni, zato naj tudi toženka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen ZPP).

1 Sodišče prve stopnje je pogodbo ocenilo z vsemi v izpodbijani sodbi ugotovljenimi značilnostmi kot izročilno pogodbo, ki ima zaradi pridržane pravice značilnost dvostranske odplačne pogodbe (primerjaj odločbo VSL 1379/2014, id.). Pridržanje pravic ob izročitvi ne spreminja njene naravae. Tega zaključka pritožba v pritožbi ne izpodbija. 2 ZD (kot tudi po letu 2012 veljavni OZ) ne ureja razveze tovrstne pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin, zato se primarno upoštevajo splošna pravila, ki veljajo za dvostranska vzajemna razmerja; analogna uporaba drugih določb (npr. pogodbe o dosmrtnem preživljanju ali o preužitku) glede na značilnosti sporne pogodbe ne pride v poštev. 3 zaradi zdravljenja borelije v Nemčiji, kjer je tožnica pred tem vrsto let živela in delala in imela zato tam urejeno zdravstveno zavarovanje 4 Glej M. Dolenc v : Obligacijski zakonik s komentarjem, splošni del, 1. knjiga, GV Založba, 2003, komentar k členu, str. 604 in 605.