Jedro

Sodišče ugotavlja, da je bila tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa o razrešitvi, na podlagi določbe tretjega odstavka 38. člena ZZ, dana možnost seznanitve in izjave o razlogih za razrešitev, torej je tožena stranka to posebno postopkovno določilo formalno upoštevala. Ni pa se opredelila do navedb v tožnikovem odgovoru, ki jih uveljavlja tudi v tožbi in ki se nanašajo na nujnost sprejetja sporne odredbe. Sodišče opozarja, da so postopkovna pravila, s katerimi se stranko pred izdajo odločitve seznani z razlogi, namenjena aktivni udeležbi stranke v postopku, torej ji je dana možnost vplivati tako na procesno kot materialno pravno pravilno odločitev. Ker tožena stranka do tožnikovih navedb ni zavzela stališča, sodišče meni, da ni v celoti sledila postopkovnemu pravilu iz določbe tretjega odstavlja 38. člena ZZ, te napake pa z morebitnimi kasnejšimi pojasnili v odgovoru na tožbo ne more sanirati.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Vlade republike Slovenije št. 01415-61/2013/10 z dne 16. 12. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravo sodišče RS, oddelek v Celju je s sodbo IV U 1/2014-18 z dne 11. 11. 2014 tožnikovo tožbo zoper odločbo Vlade Republike Slovenije, št. 01415-61/2013/10 z dne 16. 12. 2013, s katero je tožena stranka razrešila tožnika s položaja direktorja Zavoda za gozdove Slovenije, zavrnilo.

2. Sodišče je odločitev oprlo na določbo 39. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ), ki določa dopustne razloge za vložitev zahteve za sodno varstvo v povezavi z drugim odstavkom 38. člena ZZ. Ugotovilo je, da je bil tožnik z razlogi za svojo razrešitev seznanjen v obvestilu z dne 5. 12. 2013, v katerem je tožena stranka tožniku zaradi prenehanja izvajanja nekaterih nujnih strokovnih nalog javne gozdarske službe očitala nevestno in malomarno ravnanje, zaradi katerega so nastale motnje pri opravljanju nalog Zavoda za gozdove Slovenije (v nadaljevanju ZGS), marsikateremu lastniku pa je bila povzročena materialna škoda. Tožnik je bil v tem opozorilu opozorjen, da gre za dejstva, zaradi katerih je lahko kot direktor zavoda razrešen. Tožnik je 13. 12. 2013 podal pisno izjavo, v kateri se je opredelil do razlogov in dejstev navedenih v dopisu z dne 5. 12. 2013. Sodišče je štelo, da je tožena stranka spoštovala postopkovno določbo tretjega odstavka 38. člena ZZ in zavrnilo tožbeni ugovor, da je vlada, ki ni upoštevala tožnikovih pojasnil, ravnala zgolj z namenom zadostiti formalnim zakonskim pogojem in da je takšno ravnanje v nasprotju s kontradiktorno naravo postopka razrešitve.

3. Sodišče je v navedeni sodbi presodilo tudi, da podatki, ki se nanašajo na zaustavitev nujnih strokovnih nalog in ki jim tožnik ne oporeka, zadoščajo za ugotovitev, da so bili podani razlogi za uporabo določbe 4 alinee prvega odstavka 38. člena ZZ. ZGS namreč v skladu z določbo 56. člena Zakona o gozdovih (v nadaljevanju ZG) opravlja javno gozdarsko službo in druge v tej določbi opredeljene naloge, skladno z določbo 48. člena ZG, pa se sredstva za izvajanje javne gozdarske službe in drugih v tem členu naštetih nalog, zagotavljajo iz proračuna RS. V skladu z določbo 61. člena ZG direktor Zavoda organizira in vodi delo ter poslovanje zavoda, predstavlja in zastopa Zavod in je odgovoren za zakonitost dela Zavoda, kar seveda pomeni, da je direktor dolžan organizirati delo zavoda skladno z nalogami ZGS iz 56. člen in na podlagi sprejetega Programa dela in Finančnega načrta, aktoma iz prve alinee drugega odstavka 69. člena ZG. Ker je ZGS po nalogu tožnika prenehal izvajati posamezne naloge javne gozdarske službe, o čemur je tožnik obvestil Ministra za kmetijstvo in okolje z dopisom št. 340-45/2013 z dne 3. 12. 2013, je sodišče ugotovilo, da je dejansko prišlo do zaustavitve izvajanja določenih njunih strokovnih del javne gozdarske službe, zato je soglašalo s stališčem tožene stranke, da je tožnik s tako odločitvijo ravnal nevestno in malomarno, zaradi česar so nastale motnje pri opravljanju nalog zavoda in da hkrati z dosedanjim delom ni zagotovil delovanja zavoda v okviru sprejetega finančnega načrta, s čimer je bila izkazan razlog za predčasno razrešitev direktorja na podlagi 4 alinee prvega odstavka 38. člena ZZ. Sodišče je iz navedenih razlogov tožbo, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

4. Na podlagi vložene revizije je Vrhovno sodišče RS s sklepom X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016 sodbo Upravnega sodišča RS, oddelek v Celju št. IV U 1/2014-18 z dne 11. 11. 2014 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje.

K I. točki izreka:

5. Tožba je utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje, ki je vezano na stališče Vrhovnega sodišča izraženo v sklepu X Ips 441/2014 z dne 5. 7. 2016, v ponovnem odločanju ugotavlja, da pravno podlago sporne odločitve predstavlja določba prvega odstavka 38. člena ZZ, ki določa, da je lahko direktor razrešen pred potekom časa, za katerega je imenovan in drugi odstavek navedene določbe, ki določa, da je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če obstojijo v tem odstavku našteti razlogi, med njimi tudi, če direktor s svojim nevestnim ravnanjem ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda.

7. Določba 4. alineje drugega odstavka 38. člena ZZ vsebuje torej dva razloga, po katerih je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožena stranka štela, da je tožnik z ustavitvijo nujnih strokovnih del, ki jih mora ZGS opravljati po ZG in so določene tako v Programu dela za leto 2013, kot Finančnem načrtu za leto 2013, ravnal nevestno in malomarno, zaradi česar so nastale motnje pri opravljanju nalog ZGS; da z dosedanjim delom tožnik ni zagotovil delovanja ZGS v okviru sprejetega finančnega načrta in je s svojim ravnanjem marsikateremu lastniku povzročil materialno škodo.

8. Uporaba določbe 38. člena ZZ temelji na nesporni ugotovitvi, da je tožnik v odredbi z dne 3. 12. 2013 odredil, da se z dnem 4. 12. 2013 ne uporabljajo službena vozila, ker v mesecu novembru in decembru 2013 za službene prevoze za opravljanje nujnih strokovnih del gozdarske javne službe niso zagotovljena sredstva. Prav tako iz citirane odredbe izhaja, da je bilo še pred izdaji te odredbe odrejeno tudi zadržanje potnih nalogov za zasebna vozila. O izdaji odredbe z dne 3. 12. 2013 je tožnik pisno obvestil ministra za kmetijstvo in okolje, z dopisom št. 340-45/2013 z dne 3. 12. 2013, in kot razlog za ustavitev izvajanja nujnih in z zakonom predpisanih strokovnih del javne gozdarske službe na terenu navedel primanjkljaj v mesecu novembru in decembru, na kontu materialni stroški, v višini 280.000 EUR. Lastniki gozdov, ki so želeli izbiro drevja za posek ali svetovanje pred izdajo odločbe, so bili napoteni na Ministrstvo za kmetijstvo in okolje.

9. Ravnanje tožnika, torej izdajo prej citirane odredbe oziroma prepoved uporabe službenih vozil za izvajanje določenih nalog ZGS, je tožena stranka štela kot razlog za razrešitev na podlagi drugega odstavka 38. člena ZZ, o čemur je tožnika obvestila z dopisom z dne 5. 12. 2013. Iz vsebine navedenega dopisa izhaja pravna podlaga izvajanja nalog javne gozdarske službe (56. člena ZG) in podatek, na katerih pravnih podlagah so se ZGS zagotavljala finančna sredstva ter ugotovitev, da je tožena stranka odločitev o ustavitvi predpisanih strokovnih del na terenu štela za nevestno in malomarno ravnanje, v posledici česar so nastale motnje pri opravljanju nalog ZGS, marsikateremu lastniku gozda pa je bila povzročena škoda.

10. Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da je bila tožniku pred izdajo izpodbijanega sklepa o razrešitvi, na podlagi določbe tretjega odstavka 38. člena ZZ, dana možnost seznanitve in izjave o razlogih za razrešitev, torej je tožena stranka to posebno postopkovno določilo formalno upoštevala. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožnik na prej navedeni dopis oziroma seznanitev z dne 5. 12. 2013 odgovoril 13. 12. 2013 in obrazložil razloge za sprejetje ukrepov. Pojasnil je, da je zaradi pomanjkanja sredstev za delovanje do konca leta 2013 pripravil Predlog možnih ukrepov za razrešitev finančne situacije, ki ga je Svet ZGS obravnaval 23. 7. 2013; da je bil izdelan Sanacijski načrt, ki ga je Svet ZGS sprejel 14. 8. 2013 in iz katerega je razvidno, da ZGS kljub varčevalnim ukrepom ne bo uspel realizirati načrtovanega obsega nalog brez dodatnih sredstev 1.649.255 EUR. Sanacijski načrt je bil dopolnjen, posledično so bila zagotovljena dodatna sredstva za delovanje ZDS in izdelan Rebalans programa dela in finančnega načrta za leto 2013, ki je bil sprejet 23. 10. 2013. Tožnik je v navedenem pojasnilu navedel tudi, da je bila v začetku leta 2013 izvedena nova organizacija in sistematizacija delovnih mest ter pojasnil, njene finančne učinke ter opozoril, da je vzrok finančnih težav v letu 2013 v nerealno odmerjenih proračunskih sredstev v tem in naslednjem letu. Opozoril je tudi na dodatni strošek zaradi uvedbe prevoznic ter navedel, da v opisanih okoliščinah ni možnosti, da se odpravijo vse predpisane naloge in leto zaključi pozitivno.

11. Tožena stranka se do navedb v tožnikovem odgovoru, ki ji uveljavlja tudi v tožbi in ki se nanašajo na nujnost sprejetja sporne odredbe, ni opredelila. Sodišče opozarja, da so postopkovna pravila, s katerimi se stranko pred izdajo odločitve seznani z razlogi, namenjena aktivni udeležbi stranke v postopku, torej ji je dana možnost vplivati tako na procesno, kot materialno pravno pravilno odločitev. Ker tožena stranka do tožnikovih navedb ni zavzela stališča, sodišče meni, da ni v celoti sledila postopkovnemu pravilu iz določbe tretjega odstavlja 38. člena ZZ, te napake pa z morebitnimi kasnejšimi pojasnili v odgovoru na tožbo ne more sanirati. Navedeno pomeni, da bo tožena stranka v ponovljenem postopku odločanja morala svojo odločitev opreti tudi na tožnikova pojasnila v odgovoru z dne 13. 12. 2013 in razložiti, kakšen vpliv imajo na odločitev, toliko bolj, ker tožnik v tožbi opozarja na nujnost spornega ukrepanja zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in v tej zvezi obveznost spoštovanja določb Zakona o izvrševanju proračuna za leti 2013 in 2014. 12. V nadaljevanju pa sodišče opozarja tudi, da je tožena stranka tožnikovo ravnanje opredelila kot nevestno in malomarno ravnanje, torej ni natančno opredelila, kateri razlog iz drugega odstavka 38. člena ZZ je bil podlaga za tožnikovo predčasno razrešitev in katere dejanske okoliščine (ob upoštevanju tožnikovih navedb v odgovoru z dne 16. 12. 2013) so narekovale uporabo razloga za razrešitev. Iz navedenega razloga je sodišče na podlagi 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo in skladno z isto določbo zadevo vrnilo prvostopnemu upravnemu organu v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka o zadevi ponovno odločati in izdati nov upravni akt v roku določenem v četrtem odstavku 64. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

13. Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek, ker je tožečo zastopal odvetnik davčni zavezanec, poviša še za 22% DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).