Jedro

Vračilo izplačanega prejemka za opravljeno storitev se upošteva samo, če se opravi na pravno in dejansko relevantni podlagi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 29.5.2000, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi Davčnega urada Ljubljana, Izpostava L.Š. z dne 17.8.1998, s katero je bila tožniku v obnovljenem postopku odmerjena dohodnina za leto 1992 v višini 12.084.020,00 SIT ter razlika med prvotno in ponovno odmerjeno oziroma obračunano dohodnino v znesku 12.064.462,00 SIT naložena v plačilo.

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče po opravljeni glavni obravnavi pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke, da je bila tožniku za leto 1992 dohodnina pravilno odmerjena od osnove, v katero sta bila všteta zneska 200.000 DEM in 343.529 DEM, ki ju je tožnik prejel za opravljeno delo kot računalničar pri firmi E. Po Zakonu o dohodnini (ZDoh, Uradni list RS, št. 14/92), ki je veljal v letu, za katero se tožniku odmerja dohodnina, se je obdavčil vsak posamezen prejemek fizične osebe, ki je po istem zakonu opredeljen kot vir dohodnine (1., 2. in 6. člen). Zato zatrjevano vračilo obeh omenjenih zneskov pred iztekom leta, za katero se odmerja dohodnina (3.6.1992) v ničemer ne spreminja pravilnosti obračuna dohodnine za omenjeno leto. Vračilo denarja pri ugotavljanju davčne obveznosti iz naslova obravnavanih prejemkov oziroma izplačil ni pomembno, prav tako ni pomembno, da je bilo opravljeno pred začetim odmernim postopkom. Zato sodišče ni zaslišalo predlaganih prič in tudi ne upoštevalo izvedenskega mnenja in drugih podatkov iz kazenskega spisa, ker niti mnenje niti spis ne vsebujejo drugačnih okoliščin, ki bi bile relevantne za odločitev v zadevi.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, kot doslej, da je sporna denarna zneska, ki ju je prejela kot plačilo za svojo delo računalničarja pri gospodarski družbi E., vrnila pred iztekom obdobja, za katero se je odmerila dohodnina; enako je ugotovilo tudi kazensko sodišče. Če je sodišče prve stopnje dvomilo, da denar ni bil vrnjen na relevantni podlagi, bi moralo o tem zaslišati predlagane priče (direktorja gospodarske družbe E.). Sicer pa bi že na podlagi izvedenih dokazov, še zlasti izvedenskega mnenja, ki se nahaja v kazenskem spisu, lahko samo ugotovilo, da je bilo vračilo prejetih zneskov opravljeno in to še pred iztekom leta 1992. Zato meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter posledično napačno uporabilo materialno pravo.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Na podlagi določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki je pričel veljati s 1.1.2007, Vrhovno sodišče RS ugotavlja, da vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev, da bi bila obravnavana kot pritožba po ZUS-1. Zato jo sodišče obravnava kot pravočasno in dovoljeno revizijo, sodba sodišča prve stopnje pa je postala pravnomočna s 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, ki se uporabi zoper pravnomočno sodbo v upravnem sporu, izdano na prvi stopnji. Revizija se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena omenjenega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 85. člena ZUS-1), ni pa revizije mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 85. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Ker glede na 2. odstavek 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v navedeni smeri ni preizkušalo.

Materialno pravo, na uporabo katerega pazi revizijsko sodišče (tudi) po uradni dolžnosti, je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje v obravnavanem primeru, tudi po presoji revizijskega sodišča, pravilno uporabljeno. Po ZDoh, ki je veljal ob izdaji upravne odločbe prve stopnje (odmerne odločbe), je v obdavčitev zajet vsak dohodek fizičnih oseb, ki je po istem zakonu opredeljen kot vir dohodnine in ki ga pridobi posamezna fizična oseba – zavezanec za dohodnino (1., 2., 5. in 6. člen). Kot vir so našteti tudi osebni prejemki, med njimi pa tudi prejemki, ki jih doseže oziroma prejme oseba za priložnostno opravljeno storitev, torej tudi na podlagi pogodbe o delu, delovršne pogodbe oziroma od prevzema opravljanja storitev in poslov na drugi podlagi (6. člen). Glede na navedeno se torej z dohodnino obdavči, ko gre za fizično osebo, vsak njen prejemek za opravljeno delo, ne glede na pravno podlago. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje oziroma tožene stranke, da se tožniku v osnovo za dohodnino vštejeta oba sporna zneska (200.000 DEM in 343.529 DEM). Ob neizkazani relevantni pravni in dejanski podlagi, pa njuno vračilo (pa čeprav še pred iztekom leta za katero se odmerja dohodnina), ne more vplivati na ugotavljanje višine odmerne osnove niti posledično na višino odmerjene dohodnine; to pa je pravilno obrazložilo tudi že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, ko je izrecno navedlo, da pokrivanje primanjkljaja na bančnem računu družbe ne pomeni vračilo honorarja na relevantni podlagi.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo na podlagi določbe 92. člena ZUS-1, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.