Jedro

Kot zastopnik po drugem odstavku 385. člena ZOR je mišljen zakonski zastopnik ne pa pooblaščenec - odvetnik.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako glavni zahtevek za plačilo zavarovalne vsote po polici kolektivnega nezgodnega zavarovanja v znesku 1,274.847,60 SIT, kakor tudi pomožni zahtevek za plačilo zavarovalne vsote v višini 823,50 SIT. Ugotovilo je, da uveljavlja tožnik svoj zahtevek na podlagi nezgodnega zavarovanja, za takšne zahtevke pa velja triletni zastaralni rok; da ni bilo nobenega razloga za zadržanje zastaranja; da je bilo zdravljenje končano pred začetkom leta 1990 in da je bila že takrat ugotovljena tožnikova 100-odstotna invalidnost; da je bila tožba vložena 30.12.1993 in da sta tako tožbena zahtevka zastarala.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je zavzelo stališče, da tožnikova udeležba rehabilitacije v zavodu za rehabilitacijo invalidov v letu 1990 ne pomeni, da je šele takrat prenehalo zdravljenje; da samo dejstvo, da je nekdo invalid, še ne pomeni, da je nezmožen uveljavljati svoje pravice.

Proti tej sodbi je tožeča stranka vložila revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala vrhovnemu sodišču, naj sodbi nižjih sodišč spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku, ali pa ju razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje. Trdi, da sledi iz medicinske dokumentacije z dne 10.11.1989, da je bilo zdravljenje končano 9.8.1990, ko je bila opravljena kontrola zdravstvenega stanja tožnika po fizikalni rehabilitaciji. Po teh programih se je pasivna gibljivost izboljšala, tožnik je bil odpuščen v domačo oskrbo 29.8.1990, nova kontrola pa je bila določena za 9.8.1990. Ker se je zdravljenje raztezalo tudi na leto 1990, je do zastaranja terjatve prišlo šele z iztekom leta 1993. Tožnik ni bil sposoben skrbeti zase in za svoje pravice. Zato se lahko za takšno osebo uporabijo določila 385. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in je tako popolnoma poslovno nesposoben.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi ni več sporno, da je treba za rešitev vprašanja ugovarjanega zastaranja uporabiti triletni rok iz prvega odstavka 380. člena ZOR. Za tožečo stranko pa ostaja sporen začetek teka tega roka oziroma kdaj je terjatev nastala. Slejkoprej je mogoče opredeliti ta trenutek s trenutkom, ko je oseba iz nezgodnega zavarovanja zvedela za zavarovalni primer (drugi odstavek 380. člena ZOR), kar je mogoče v obravnavanem primeru izenačiti z dnevom končanega zdravljenja, ko prizadeta oseba zve za nastalo škodo (kot po prvem odstavku 376. člena ZOR). Ta okoliščina - končano zdravljenje pa je dejanske narave, zaradi česar ni mogoče posegati vanjo v revizijskem postopku, ki izključuje izpodbijanje pravnomočne sodne odločbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP iz leta 1977, v nadaljevanju ZPP). Tako ni mogoče upoštevati revizijske (datumsko oporečne) trditve, da iz obvestila zdravniku z dne 10.11.1989 sledi, da je bilo zdravljenje končano 9.8.1990. Pač pa je revizijsko sodišče vezano na ugotovitev nižjih sodišč, da je bilo zdravljenje končano in znano, da je tožnik 100-odstotni invalid že od leta 1989. Ugotavljanje takšnega dejstva terja tudi strokovno znanje in s tem praviloma sodelovanje zdravnika izvedenca, ki ga je prav v zvezi s tem tožeča stranka najprej terjala (l. št. 9), pa pozneje odklonila plačilo predujma zanj (l. št. 18). Sicer pa je omenjeno stopnjo invalidnosti ugotovila že leta 1999 Skupnost pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SRS. Tako ali tako pa iz samega dejstva, da se je tožnik zdravil tudi v letu 1990 ni mogoče sklepati, da bi zvedel za zavarovalni primer šele takrat. Vprašanje začetka in s tem poteka zastaranja - od preteka koledarskega leta, v katerem je zvedel za zavarovalni primer (1989), pa do izteka triletnega zastaralnega roka (iztek leta 1992) - je bilo torej materialnopravno pravilno rešeno.

Tudi drugemu dvoumnemu delu (enkrat govori o poslovni nesposobnosti v preteklem času in drugič v sedanjem času) reviziji ni mogoče pritrditi. Res določa zakon, da zastaranje poslovno nesposobne osebe brez zastopnika ne more nastopiti, preden ne pretečeta dve leti, odkar je taka oseba postala poslovno popolnoma sposobna ali odkar je dobila zastopnika (drugi odstavek 385. člena ZOR). Toda tožnikov pooblaščenec ne pove, kdaj naj bi postal tožnik poslovno sposoben. Ko pa omenja, da so tožnikovi sorodniki angažirali odvetnika šele v letu 1993, si očitno zmotno razlaga zakonski izraz "zastopnik" iz pravkar citiranega predpisa. Tu je mišljen zakonski zastopnik (80. člen ZPP) ne pa pooblaščenec (89. člen ZPP) in pri tem konkretno odvetnik (95. člen ZPP). Le-tega oseba, ki ni poslovno sposobna, sploh ne more veljavno pooblastiti (prvi odstavek 56. člena in prvi odstavek 89. člena ZOR). Tožnikov pooblaščenec ni ves čas pravde in tudi ne zdaj v reviziji omenil možnosti, da bi bilo s tožnikovim pooblastilom glede njegove poslovne sposobnosti kaj narobe. V pritožbi (l. št. 76) je sicer omenil, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti angažirati sodnega izvedenca medicinske stroke, ki bi odgovoril na vprašanja o opravilni sposobnosti tožnika. Toda to je premalo, da bi lahko sodišče kakorkoli ukrepalo. Niso bile postavljene trditve o okoliščinah, ki bi vsaj posredno nakazovale pomanjkanje poslovne sposobnosti, predlagani dokaz z izvedencem pa tudi ni bil pravno relevanten, saj sodišče izvedenca ne postavi, če niso zatrjevana dejstva, za razjasnitev katerih je potrebno strokovno znanje. Predlog za postavitev izvedenca po uradni dolžnosti, podan šele v pritožbi, pa tudi ni pravno upošteven, saj tožeča stranka ni predlagala oprostitve plačila stroškov postopka (drugi odstavek 172. člena ZPP). Skromno omenjana pritožbena novota brez korektnega dokaznega predloga torej ne zadostuje (prvi odstavek 352. člena ZPP). Poprej je tožnikov pooblaščenec namreč postavljal le trditve o ovirah za sodno uveljavljanje terjatve (383. člen ZOR), ki pa z vprašanjem poslovne (ne)sposobnosti niso povezane. Sodišče druge stopnje tako ni moglo na podlagi zbranega trditvenega gradiva zapisati kaj drugega kot to, da dejstvo, da je nekdo invalid, še ne pomeni da ni zmožen komuniciranja in uveljavljanja svojih pravic in da takšne nezmožnosti tožeča stranka ni dokazala.

Neutemeljeno revizijo je zato moralo sodišče zavrniti (395. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).