Jedro

Delovnopravna zakonodaja omogoča, da direktorji niso vedno samo v delovnopravnem odnosu z gospodarsko družbo, ki jo vodijo, saj so z njo lahko v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju. V dispoziciji strank je, da se sporazumeta o statusu, pravicah in obveznostih direktorja gospodarske družbe. Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tudi posledice njegove razrešitve z mesta direktorja treba obravnavati kot spor iz pogodbe (civilni spor), ne pa kot individualni delovni spor. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je podobna stališča sprejelo že večkrat, saj je smiselno enako odločalo v sporih o pristojnosti, ki so bili vodeni pod opr. št. R 28/98, R 15/2000, R 16/2000, R 29/2001, R 34/2001 in R 3/2003.

Izrek

Za odločanje o tej zadevi je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

Obrazložitev

Tožnik je 16.9.2003 pri Okrožnem sodišču v Mariboru vložil tožbo zaradi plačila 10,975.742,80 SIT zaradi predčasne razrešitve tožnika z mesta direktorja družbe.

Okrožno sodišče v Mariboru je s sklepom, opr. št. II P 823/2003-2 z dne 2.10.2003, ugotovilo, da ni stvarno pristojno za odločanje o zadevi in je po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu sodišču v Mariboru. Menilo je, da gre med pravdnima strankama za spor o pravicah ter obveznostih iz delovnega razmerja in da je zato za odločanje pristojno sodišče, ki odloča v individualnih delovnih sporih po določbi 2. točke 4. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, 19/94 in 20/98).

Delovno sodišče v Mariboru z odstopom pristojnosti ni soglašalo, ampak je na podlagi določbe prvega odstavka 24. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - uradno prečiščeno besedilo - Uradni list RS, št. 12/2003) sprožilo spor o pristojnosti. Ugotovilo je, da ne gre za spor, ki izvira iz delovnega razmerja, ampak za spor o posledicah razrešitve tožnika kot direktorja gospodarske družbe, kar ureja drugi odstavek 250. člena zakona o gospodarskih družbah (ZGD - Uradni list RS, št. 30/93 in nadalj.), in da zato za reševanje spora ni pristojno specializirano delovno sodišče. Zato je predlagalo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije določi kot stvarno pristojno Okrožno sodišče v Mariboru.

Predlog je utemeljen.

Po določbi 2. točke 4. člena ZDSS so delovna sodišča v individualnih delovnih sporih pristojna odločati o premoženjskih in drugih posamičnih pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem med delavcem in delodajalcem, razen v odškodninskih sporih za poškodbe pri delu in poklicne bolezni.

Osnovno vprašanje v sporni zadevi, na katerega je treba najti odgovor, je, ali gre za spor iz delovnega razmerja oziroma za spor, ki je v zvezi z delovnim razmerjem ali gre za spor, ki razrešuje posledice razrešitve direktorja gospodarske družbe. Že iz navedb v tožbi, pa tudi iz listin v spisu je razvidno, da spor v osnovi ne izvira iz delovnega razmerja, saj je tožnik funkcijo direktorja prvotožene stranke opravljal kot samostojni podjetnik, ki ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki. To je razvidno iz priložene pogodbe z dne 20.3.1995, po kateri je tožena stranka storitev (opravljanje funkcije) plačala podjetniku po predloženem računu.

Njegov pravni položaj pri toženi stranki ni bil urejen po določbah predpisov delovnega prava, kot so 11. člen zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), drugi odstavek 88. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), dogovor o kriterijih za individualne pogodbe direktorjev (Uradni list RS, št. 64/97) ter pogodba o minimalni vsebini individualnih pogodb o zaposlitvi poslovodnih delavcev in delavcev s posebnimi pooblastili (Uradni list RS, št. 64/97).

Delovnopravna zakonodaja omogoča, da direktorji niso vedno samo v delovnopravnem odnosu z gospodarsko družbo, ki jo vodijo, saj so z njo lahko v korporacijskem oziroma civilnopravnem razmerju. V dispoziciji strank je, da se sporazumeta o statusu, pravicah in obveznostih direktorja gospodarske družbe. Ker tožnik ni bil v delovnem razmerju pri toženi stranki, je tudi posledice njegove razrešitve z mesta direktorja treba obravnavati kot spor iz pogodbe (civilni spor), ne pa kot individualni delovni spor. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je podobna stališča sprejelo že večkrat, saj je smiselno enako odločalo v sporih o pristojnosti, ki so bili vodeni pod opr. št. R 28/98, R 15/2000, R 16/2000, R 29/2001, R 34/2001 in R 3/2003. Zato je ob upoštevanju določb 24. in 25. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 14. člena ZDSS in določb II. točke 101. člena in prvega odstavka 115. člena zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in nadalj.), Vrhovno sodišče Republike Slovenije sklenilo, da je za odločanje v tem sporu stvarno pristojno sodišče s splošno pristojnostjo, Okrožno sodišče v Mariboru.