Jedro

Vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti.

Tretji ima pravico, da verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar pa je to možno šele takrat, ko je ta predmet individualiziran, torej praviloma takrat, ko se izvršba že opravlja, saj je praviloma s sklepom o izvršbi izvršba dovoljena na neopredeljene dolžnikove premičnine in ne na točno določene premičnine, pa čeprav so lokalizirane z naslovom stanovanja.

Izrek

I. Pritožba dolžnice se zavrne in se izpodbijani sklep v točki I. izreka potrdi. Pritožba dolžnice zoper II. točko izreka (stroškovni del v tretjem odstavku) se zavrže. Dolžnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

II. Pritožbi upnika se ugodi in se sklep v izpodbijanem prvem odstavku v II. točki izreka spremeni tako, da se ugovor tretje zavrže. Pritožba upnika zoper stroškovni del (tretji odstavek) se zavrže. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I ugovor dolžnice z dne 6. 3. 2013 zavrnilo in naložilo dolžnici, da mora upnikoma v osmih dneh povrniti 325,68 EUR stroškov za odgovor na ugovor z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje. V točki II je ugovor tretje z dne 22. 3. 2013 zavrnilo in tretjo A. A. napotilo, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sklepa začne pravdo za ugotovitev, da je izvršba z rubežem in prodajo premičnih stvari, ki se nahajajo v njenem stanovanju na naslovu Podgorska 10, Kočevje nedopustna ter naložilo tretji, da mora upnikoma v osmih dneh povrniti 325,68 EUR stroškov za odgovor na ugovor z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku osemdnevnega roka za izpolnitev dalje.

O pritožbi dolžnice zoper I. točko izreka sklepa

2. Zoper sklep se pravočasno pritožuje dolžnica, ki uveljavlja pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. Navaja, da je prvostopenjsko sodišče zavrnilo ugovor, ker naj ne bi obstajali razlogi, ki jih določa 55. člen ZIZ za vložitev ugovora, pri čemer je spregledalo, da 7. točka 55. člena ZIZ določa, da je mogoče vložiti ugovor iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zlasti pa, če je izvršba dovoljena na stvari, ki so izvzete iz izvršbe oziroma na katerih je možnost izvršbe omejena. Pojasniti je treba, da 55. člen res taksativno našteva razloge za ugovor, vendar to ne pomeni, da gre za izključne razloge, temveč so ti razlogi navedeni primeroma in je sodišče tisto, ki mora razsoditi, pri čemer je razlaga zakona v pristojnosti sodišča. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno razsodilo, zlasti če upoštevamo okoliščino, da je dolžnica na naslovu, ki je naveden kot kraj, kjer naj bi se njene premičnine nahajale, prijavljena le začasno in da gre za stanovanje, v katerem živi njena hči, ki je vložila ugovor tretjega in predložila listine, s katerim dokazuje lastništvo na premičninah. Rubiti premične stvari v tujem stanovanju, ki so last tretje osebe je brez dvoma okoliščina, ki utemeljuje ugovor. Predmeti, ki so v lasti tretje osebe ne morejo biti predmet izvršbe. Hči je vložila ugovor in tožbo na nedopustnost izvršbe, ki jo prilaga. Sodišče je torej ugovor dolžnice neutemeljeno zavrnilo, še bolj neutemeljeno pa priznalo stroške odgovora na ugovor upniku in sicer, ne da bi ta odgovor sploh posredovalo dolžnici, tako da je sodišče kršilo določila ZIZ, saj odgovora na ugovor dolžnica ni prejela niti ne ve, kaj naj bi v njem bilo navajano, niti če je bil dejansko sploh vložen. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, ko se stranki ne da možnosti izjasniti o vlogi druge stranke. V nobenem primeru ne morejo znašati stroški odgovora na ugovor 325,68 EUR in še enak znesek za odgovor na ugovor tretjega, skupaj torej 650,00 EUR, pri tem pa niti ena od strank te vloge ni prejela. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani sklep v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku – Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami, v nadaljevanju ZIZ).

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje dovolilo izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, to je pravnomočne in izvršljive sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. P 2709/2009 z dne 18. 11. 2010, ki je postala pravnomočna 26. 9. 2012 in izvršljiva 26. 10. 2012, pri čemer je na izvršilni naslov, ki je podlaga izvršbe, izvršilno sodišče vezano in se v samo vsebino ne sme in ne more spuščati. V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZIZ sodišče pri utemeljenosti predloga za izvršbo presoja le ali obstoji upnikovo materialnopravno upravičenje, dolžnikova obveznost, obstoj, veljavnost in zapadlost terjatve iz izvršilnega naslova ter ustreznost sredstev in predmetov izvršbe. To pomeni, da je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, po drugi strani pa, da na obstoj in primernost izvršilnega naslova in predlaganih sredstev izvršbe, s katerimi upnik zahteva izpolnitev svoje terjatve sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zoper sklep o izvršbi ima dolžnik pravico ugovora (drugi odstavek 9. člena ZIZ), pri čemer mora biti ugovor obrazložen, kar pomeni, da mora dolžnik navesti dejstva, s katerimi ga utemeljuje in zanje predložiti ustrezne dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Dolžnik je pri ugovoru zoper sklep o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi izvršilnega naslova, pri navajanju dejstev omejen na tista, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ), pri čemer morajo biti trditve o takšnih dejstvih konkretne in določne, poleg tega pa mora dolžnik predložiti oziroma ponuditi dokaze, s katerimi zatrjevana dejstva dokazuje. Postopanje izvršilnega sodišča namreč temelji na načelu stroge formalne legalitete in je v bistvu procesnotehnične narave. Izvršilno sodišče mora upoštevati terjatev, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da dolžnica v ugovoru ne zatrjuje nobenih dejstev, ki bi v skladu s 55. členom ZIZ preprečevali izvršbo, zaradi česar je sodišče prve stopnje njen ugovor, na podlagi četrtega odstavka 58. člena ZIZ, kot neutemeljen zavrnilo.

6. Dolžnica se protivi tudi priznanju stroškov odgovora na ugovor upniku, pri čemer poudarja, da sodišče odgovora sploh ni posredovalo dolžnici in tako meni, da ji kot stranki sodišče ni dalo možnosti, da se izjasni o vlogi druge stranke. Višje sodišče tudi te pritožbene navedbe zavrača kot neutemeljene. V primerjavi s pravdnim postopkom je v izvršilnem postopku načelo kontradiktornosti omejeno in tako ZIZ le v nekaterih primerih določa, da mora sodišče dati nasprotni stranki možnost, da s izreče o vlogi druge stranke. To v ugovornem postopku velja za vročitev obrazloženega dolžnikovega ugovora upniku, za druge vloge pa ZIZ tega ne določa. Ker tako za upnikov odgovor na ugovor v ZIZ ni posebej določeno, da ga je treba vročiti dolžniku, opustitev vročitve odgovora na ugovor dolžniku ne pomeni nujno absolutne bistvene kršitve postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ - kršitve načela kontradiktornosti, ki jo smiselno uveljavlja dolžnica. Res je eden od pomembnejših elementov pravice do izjave v postopku tudi pravica do informacije – stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Po načelu nasprotnega razlogovanja (argumentum a contrario) torej vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotniku ni treba vročiti (prim. odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010).

7. V obravnavanem primeru iz spisovnih podatkov res izhaja, da upnikov odgovor na ugovor dolžnici ni bil vročen, vendar pa je upnik v odgovoru zgolj ponovil navedbe iz predloga za izvršbo ter se opredelil do ugovornih navedb dolžnice, ki v ugovoru dolga ne zanika, temveč zgolj navaja, da je izvršba nepotrebna, saj je upniku ponudila poplačilo z nepremičnino, ki je predmet tega postopka, medtem ko so njene premične stvari ostale v stanovanju bivšega moža. Upnik torej ni navajal nobenih novih dejstev ali predlagal kakšnih dokazov, temveč je podajal le svoja pravna naziranja. Tako z opustitvijo vročitve dolžnica ni bila v ničemer onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic in sodišče prve stopnje izpodbijane odločitve ni oprlo na kakšna nova dejstva in dokaze iz odgovora na ugovor, glede katerih dolžnici ne bi bila dana možnost izjave, saj le-teh sploh ni bilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem drugem odstavku 1. točke izreka, ko je sodišče upniku priznalo priglašene stroške odgovora na ugovor. Upnik je namreč upravičen do povrnitve stroškov odgovora na ugovor, ki ga je upnik moral podati, da je v skladu z določbo prvega odstavka 58. člena ZIZ preprečil domnevo, da se sicer štejejo dolžnikove navedbe v ugovoru za resnične. Upnik je upravičen do povrnitve stroškov odgovora na ugovor, v skladu z določbo petega odstavka 38. člena ZIZ, ki določa, da mora dolžnik upniku povrniti stroške, ki so bili potrebni za izvršbo in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. list RS, št. 67/08, v nadaljevanju: ZOdvT) v znesku 325,68 EUR (nagrada po tar.št. 3468 v višini 251,40 EUR in tar.št. 6002 v višini 20 EUR ter 20 % DDV) in jih naložilo v plačilo dolžnici. Odločitev o zavrnitvi pritožbe vsebuje tudi odločitev o zavrnitvi predloga dolžnice za povrnitev pritožbenih stroškov.

O pritožbi dolžnice zoper II. točko izreka sklepa (tretji odstavek)

8. Dolžnica se pritožuje tudi zoper stroškovni del II. točke izreka sklepa, čeprav za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP, v zvezi z določbo 15. člena ZIZ, je namreč pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo oziroma če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev.

9. V izpodbijanem stroškovnem delu tč. II. (v tretjem odstavku) je sodišče po odločitvi o ugovoru tretjega posledično odločilo o stroških, ki jih je dolžna tretja povrniti upniku, pri čemer takšna odločitev v ničemer ne posega v pravni položaj dolžnice in ker pritožbe v tem delu ni zavrglo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ), je to storilo sodišče druge stopnje, na podlagi 1. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ.

O pritožbi upnika zoper II. točko izreka sklepa

10. Zoper II. točko izreka (torej v celoti) se pravočasno pritožuje upnik zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovor tretje zavrže, tretji pa naloži povrnitev stroškov odgovora na ugovor, ki jih je tretja dolžna poravnati upnikoma. Navaja, da odločitev prvostopnega sodišča po mnenju upnikov ni pravilna. Tretja je zoper sklep o izvršbi podala ugovor, ki je preuranjen, saj upnika na premičnine, ki naj bi bile v lasti tretje z izvršbo nista posegla. Upnika sta namreč podala predlog za rubež nedoločenih premičnih stvari v lasti dolžnice in ne v lasti tretje, izvršitelj pa rubeža oziroma drugih izvršilnih dejanj sploh še ni opravil. Ugovor tretje je namreč v skladu z določbo 64. člena ZIZ mogoče vložiti šele takrat, ko izvršba poseže na predmet izvršbe, na katerem ima tretji pravico oziroma jo verjetno izkaže, ki to izvršbo preprečuje. V primeru, ko sodišče dovoli izvršbo z rubežem premičnin, ki so v lasti in posesti dolžnika, premičnine pa v sklepu o izvršbi izrecno še niso določene oziroma opredeljene, tretji ob izdaji sklepa o izvršbi ne more zatrjevati, da ima na še ne določeni stvar pravico, ki izvršbo preprečuje niti uspešno uveljavljati ugovora tretjega. Pravni interes za vložitev ugovora tretji pridobi šele s prvim izvršilni dejanjem, s katerim postanejo stvari znane in natančno določene ali določljive, torej z rubežem stvari. Ker premičnine v konkretnem primeru še niso bile zarubljene niti ni znano ali bodo zarubljene, tretja še ni pridobila pravnega interesa za vložitev ugovora. Glede na navedeno bi sodišče prve stopnje ugovor tretje moralo kot preuranjenega zavreči in ne zavrniti. Prvostopenjsko sodišče bi pri svoji odločitvi moralo upoštevati, da je predlog, ki izhaja iz ugovora tretje povsem pavšalen in ne konkretiziran ter da iz ugovora tretje ne izhajajo dokazila o tem, katere premičnine se nahajajo v zadevnem stanovanju in kakšno je njihovo lastništvo, saj tretja v obrazložitvi ugovora le primeroma navaja nekaj premičnin. Upnika opozarjata, da okoliščina, da tretji prebiva na istem naslovu kot dolžnik ne spremeni dejstva, da je mogoče z izvršbo na premičnino dolžnika poseči, ne da bi bila pri tem zarubljena premičnina tretjega. Dolžnica in tretja sta mati in hči, ki prebivata na istem naslovu, zato ni mogoče verjeti, da dolžnica v stanovanju svoje hčere, v katerem biva, nima niti ene vrednejše premične stvari. Vse to dokazuje, da tretja ni izpolnila pogojev, na podlagi katerih bi sodišče njen ugovor lahko zavrnilo (in ne zavrglo). Priglaša stroške pritožbe.

11. Pritožba zoper odločitev o ugovoru tretje je utemeljena, pritožba zoper stroškovni del pa ni dovoljena.

12. Po oceni pritožbenega sodišča je napačna odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka sklepa, ko je odločalo o ugovoru tretje. Tretji ima namreč pravico, da verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, vendar pa je to možno šele takrat, ko je ta predmet individualiziran, torej praviloma takrat, ko se izvršba že opravlja, saj je praviloma s sklepom o izvršbi (kot je to tudi v tem konkretnem primeru) izvršba dovoljena na neopredeljene dolžnikove premičnine in ne na točno določene premičnine, pa čeprav so lokalizirane z naslovom stanovanja na naslovu dolžnice (in tretje, ki je hči dolžnice) X. Predmeti izvršbe v tej zadevi namreč sploh še niso bili zarubljeni in je zato ugovor preuranjen. Torej šele v nadaljevanju, ko bo izvršitelj opravljal rubež v smislu 83. in 84. člena ZIZ in v skladu z določili Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja (Ur. l. RS, št. 18/03) in če bo prišlo do rubeža stvari, ki so v lasti tretje, bo namreč tretja lahko svojo lastninsko pravico uveljavljala na podlagi ugovora tretjega v smislu 64. člena ZIZ. Takšna je tudi dosedanja praksa Višjega sodišča v Ljubljani, kar ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, ki pa se v nadaljevanju sklicuje na „drugačno“ stališče Višjega sodišča v Mariboru (v sklepu I Ip 393/2013), ko je odločilo, da je dopusten ugovor tretjega, s katerim le-ta zatrjuje, da so vse stvari v določenem stanovanju njegove in ki tak ugovor vloži še preden je izvršitelj opravljal rubež v tem stanovanju (pri tem se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 513/2001). Dejansko stanje v zadevi, v kateri je odločalo Vrhovno sodišče, je bilo drugačno od konkretnega: trditev tretjega, ki je uveljavljal pravico na predmetih v poslovnem lokalu, ki so bili tudi predmet predložene najemne pogodbe (na katero se sklicuje) je bila namreč dovolj določna tako, da je te predmete mogoče individualizirati (v podobnem primeru je tudi že odločalo Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Ip 1575/2014, ko je tretji uveljavljal pravico na premičnih stvareh v najemnem stanovanju, ki so bili tudi predmet najemne pogodbe). Gre torej za izjemen (ali drugačen) primer, zato to stališče ni uporabno v primerih kot je konkretni.

13. Višje sodišče je, glede na navedeno, na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ, v izpodbijanem delu spremenilo sklep sodišča prve stopnje, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

14. Upnik se pritožuje tudi zoper stroškovni del II. točke izreka (tretji odstavek), čeprav za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa. Po določbi tretjega odstavka 343. člena ZPP, v zvezi z določbo 15. člena ZIZ, je namreč pritožba med drugim nedovoljena, če pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo. Osnovna predpostavka vsake pritožbe je torej pravovarstvena potreba oziroma pravni interes. Ta je podan le tedaj, če gre za odločitev, ki je pritožniku v škodo oziroma če je s pritožbo mogoče doseči za pritožnika ugodnejšo rešitev. V izpodbijanem stroškovnem delu je sodišče po odločitvi o ugovoru tretjega posledično odločilo o stroških, ki jih je dolžna tretja povrniti upniku, kar pa je upniku v korist, zato le-ta za pritožbo v tem delu nima pravnega interesa in je bilo potrebno v tem delu njegovo pritožbo zavreči, na podlagi 1. točke 365. člena ZPP, v zvezi s 15. členom ZIZ. Glede na doseženi uspeh v pritožbenem postopku, je višje sodišče odločilo, da upnik sam krije svoje pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP in drugi odstavek 154. člena, oba v zvezi s 366. členom ZPP, vsi pa v zvezi s 15. členom ZIZ).