Jedro

V primeru regresnega zahtevka zavarovalnice proti svojemu zavarovancu je treba uporabiti drugi odstavek 299. člena OZ. Dolžnikova zamuda nastopi že z dnem, ko upnik začne postopek, katerega namen je doseči izpolnitev dolžnikove obveznosti, in ne šele z dnem, ko dolžnik za ta postopek izve.

Določba 168. člen OZ ureja obseg povrnitve škode v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti, zato ni uporabljiva v obravnavanem primeru, v katerem gre za poslovno odškodninsko odgovornost. Stališče pritožbe, da mora stranka, ki ne uspe v pravdi zoper upravičenca do brezplačne pravne pomoči, povrniti pravdne stroške neposredno sodišču, ne pa stranki, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je napačno. Prehod terjatve iz naslova pravdnih stroškov upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo je urejen z ZBPP in ni stvar odločitve pravdnega sodišča v odločbi o stroških pravdnega postopka. Stranki pravdnega postopka sta le tožeča in tožena stranka (ne pa tudi država, ki stranki odobri brezplačno pravno pomoč), zato pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno s pravdnimi stroški.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v I. točki izreka datum 23.8.2009 nadomesti z datumom 22.7.2009, - v II. točki izreka znesek 354,65 EUR zviša za 37,93 EUR (na 392,58 EUR).

II.Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III.Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104086/2009 z dne 24.7.2009 v prvem odstavku izreka, v katerem je tožencu naloženo plačilo terjatve v znesku 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.8.2009 dalje do plačila, in v tretjem odstavku izreka glede stroškov izvršilnega postopka. V preostalem delu je predmetni sklep o izvršbi v prvem odstavku izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. Odločilo je še, da je toženec dolžan v roku 15 dni tožnici povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 354,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2.Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da ostane sklep o izvršbi v 1. točki izreka v celoti v veljavi, tožencu pa se naloži v plačilo njene pravdne stroške v znesku 552,09 EUR. Navaja, da je sodišče prve stopnje o teku zakonskih zamudnih obresti napačno odločilo na podlagi drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Opozarja, da gre v obravnavanem primeru za regresno pravdo, utemeljeno z izgubo zavarovalnih pravic zaradi kršitve zavarovalne pogodbe, zato ima vtoževana terjatev naravo pogodbene odškodninske odgovornosti (I Cp 404/2009, I Cp 103/2010). Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 165. člen OZ, ki določa, kdaj se šteje odškodninska odgovornost za zapadlo in tožnici priznati zakonske zamudne obresti od dneva izplačila odškodnine oškodovancu, saj je zaradi izplačila odškodnine tožnici nastala škoda. Takšno je tudi stališče sodne prakse (II Cp 6548/2006). Podrejeno opozarja, da je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od zneska 8.345,85 EUR od dne 23.8.2009, to je od prvega dne po vročitvi sklepa o izvršbi, v nasprotju z drugim odstavkom 229. člena OZ. Slednji namreč določa, da pride dolžnik v zamudo z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti. V obravnavanem primeru je bil tak postopek začet z vložitvijo predloga za izvršbo dne 22.7.2009. Ker se povračilo škode na podlagi 168. člena OZ odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, lahko oškodovanec zahteva valorizacijo odškodnine. Z valorizacijo se ohranja kupna moč denarja. Tožbeni zahtevek je zato utemeljen tudi glede plačila revalorizacijskih obresti od izplačila posameznih zneskov odškodnine do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in za obdobje od 6.9.2007 do 21.7.2009, saj je za to obdobje zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki so višje od revalorizacijskih obresti. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Z delom zahtevka, glede katerega ni uspela, niso nastali posebni stroški, saj zaradi odločitve o kapitaliziranih obresti ni bilo treba izvajati nobenih dokazov. Sodišče prve stopnje bi moralo zato na podlagi tretjega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), tožencu naložiti plačilo vseh njenih pravdnih stroškov, ki znašajo 552,09 EUR. Stroškov izvedenca in stroškov zastopanja po pooblaščencu ni mogoče šteti med stroške toženca, posledično jih tudi ni mogoče upoštevati pri pobotu. Te stroške je tožnica dolžna plačati kvečjemu na račun Službe za brezplačno pravno pomoč. Davek na dodano vrednost znaša le 87,00 EUR in ne 176,50 EUR.

3.Na pritožbo je odgovoril toženec. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Pritožba zmotno meni, da je tožnica kot zavarovalnica upravičena od toženca kot regresnega zavezanca zahtevati plačilo zakonskih zamudnih obresti od (limitiranega) zneska oškodovancu izplačane odškodnine že od dne, ko je oškodovancu izplačala odškodnino. 165. člen OZ, na katerega se sklicuje pritožba, utemeljuje le zaključek, da je z dnem izplačila odškodnine oškodovancu tožnica pridobila pravico zahtevati povračilo izplačanega zneska od toženca oziroma je tega dne nastal njen regresni zahtevek. To pa še ne pomeni, da je od takrat dalje toženec tudi v zamudi z izpolnitvijo svoje obveznosti, saj ni rečeno, da zavezanec za regres tudi takoj izve za izplačilo s strani zavarovalnice. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni svoje obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ). Če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost (drugi odstavek 299. člena OZ). Stališče, da je treba v primeru regresnega zahtevka zavarovalnice proti svojemu zavarovancu uporabiti drugi odstavek 299. člena OZ, je prevladalo tudi v sodni praksi (1) in je odločitev sodišča prve stopnje v skladu s tem stališčem. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da upoštevajoč dispozicijo te določbe dolžnikova zamuda nastopi že z dnem, ko upnik začne postopek, katerega namen je doseči izpolnitev dolžnikove obveznosti, in ne šele z dnem, ko dolžnik za ta postopek izve. V obravnavanem primeru je toženec tako prišel v zamudo že z dnem vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zato je dolžan plačati zakonske zamudne obresti od zneska 8.345,85 EUR od dneva vložitve tega predloga (22.7.2009), kar podrejeno predlaga pritožnica, ne pa od prvega dne po prejemu tega predloga (23.8.2009), kot je napačno štelo sodišče prve stopnje. V skladu z navedenim je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

6.Tožnica v pritožbi neutemeljeno navaja, da je na podlagi drugega odstavka 168. člena OZ (2) upravičena tudi do plačila revalorizacijskih obresti od oškodovancu izplačanih zneskov odškodnine od dneva izplačila do poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti in za obdobje od 6.9.2007 do 21.7.2009. Določba 168. člen OZ ureja obseg povrnitve škode v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti, zato ni uporabljiva v obravnavanem primeru, v katerem gre za poslovno odškodninsko odgovornost. (3)

7.Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Zgoraj navedena delna sprememba sodbe sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega zahtevka po presoji pritožbenega sodišča ne spreminja uspeha pravdnih strank, ki ga je sodišče prve stopnje izračunalo upoštevajoč uspeh po temelju in uspeh po višini (90,78% uspeh tožnice in 9,22% uspeh toženca).

8.V skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici 8.345,85 EUR, zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo 1.886,79 EUR. Glede na takšen uspeh ni mogoče šteti, da tožnica ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka. Ker niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP, je sodišče prve stopnje o stroških postopka pravilno odločilo na podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP.

9.Ni utemeljen pritožbeni očitek, da v okviru toženčevih stroškov ni mogoče upoštevati stroškov izvedenca in stroškov ter nagrade toženčeve pooblaščenke, v zvezi s katerimi mu je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč. Stališče pritožbe, da mora stranka, ki ne uspe v pravdi zoper upravičenca do brezplačne pravne pomoči, povrniti pravdne stroške neposredno sodišču, ne pa stranki, ki ji je bila odobrena brezplačna pravna pomoč, je napačno. Prehod terjatve iz naslova pravdnih stroškov upravičenca do brezplačne pravne pomoči na Republiko Slovenijo je urejen z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) in ni stvar odločitve pravdnega sodišča v odločbi o stroških pravdnega postopka. Stranki pravdnega postopka sta le tožeča in tožena stranka (ne pa tudi država, ki stranki odobri brezplačno pravno pomoč), zato pravdno sodišče v pravdnem postopku odloči le o njunih medsebojnih razmerjih, vključno s pravdnimi stroški. Ker po povedanem ni odločilno, ali je stroške toženčevega pravdanja toženec plačal z lastnimi sredstvi ali je bil njihov plačnik kdo drug, je sodišče prve stopnje kot "stroške toženca" pravilno upoštevalo tudi stroške, plačane iz sredstev brezplačne pravne pomoči. 10.Sodišče prve stopnje je davek na dodano vrednost napačno odmerilo od vseh toženčevih stroškov postopka (tudi od stroškov izvedenca v znesku 656,03 EUR). Davek na dodano vrednost se odmeri le od izdatkov in nagrade odvetnika (tar. št. 6007 tarife Zakona o odvetniški tarifi). Ti po odmeri sodišča prve stopnje, ki je pritožba ne graja, znašajo 435,00 EUR, 20% DDV pa tako 87,00 EUR (in ne 176,50 EUR), kot pravilno opozarja pritožba. Toženčevi pravdni stroški znašajo skupno 1.178,03 EUR (stroški izvedenca v znesku 656,03 EUR in odvetniški stroški v znesku 522,00 EUR). Upoštevajoč 9,22% uspeh v postopku je toženec upravičen do povračila 108,61 EUR. Po pobotu tega zneska z zneskom 501,19 EUR, do povračila katerega je ob upoštevanju 90,78% uspeha upravičena tožnica (pritožba ne graja, da znašajo pravdni stroški tožnice 552,09 EUR), mora toženec plačati tožnici pravdne stroške v znesku 392,58 EUR. Znesek pravdnih stroškov, ki jih po sodbi sodišča prve stopnje toženec dolguje tožnici, je zato pritožbeno sodišče zvišalo za 37,93 EUR, to je na 392,58 EUR.

11.Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne odločbe (5. alineja 358. člen ZPP). V preostalem delu pa jo je zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12.Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločilo še o pritožbenih stroških. Glede izpodbijane odločitve o teku zakonskih zamudnih obresti in izpodbijane stroškovne odločitve je tožnica sicer delno uspela, vendar je ta uspeh ob upoštevanju vrednosti celotnega izpodbijanega dela majhen, zato krije sama svoje pritožbene stroške (tretji odstavek 154. člena ZPP). Toženec krije sam stroške odgovora na pritožbo, saj ta v delu, ki se nanaša na neutemeljene pritožbene navedbe, ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP).

(1) III Ips 28/2005, I Cp 515/2010, I Cp 2649/2010, II Cp 3499/2010, II Cp 1012/2011

(2) V skladu z drugim odstavkom 168. člena OZ se povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe, če zakon ne določa kaj drugega.

(3) Primerjaj 246. člen OZ v zvezi s 243. členom OZ