Jedro

Toženec tožnici ob prenehanju delovnega razmerja, kljub pozivu, ni pojasnil, kje se testni artikli nahajajo, in tudi ni vrnil neuporabljenih artiklov. Tožnica je dokazala število in vrsto testnih artiklov, ki jih je izročila tožencu in tudi število testnih artiklov, ki ji jih je toženec vrnil. Prav tako je dokazala višino škode, ki ji je nastala, ker ji vsi niso bili vrnjeni. Tožena stranka je v postopku dokazala, da ji je bil toženec dolžan pošiljati testne zapisnike in jo obveščati o rezultatih opravljenih testiranj, ker tega ni storil, je to hudo malomarno ravnanje. Toženec ni dokazal, da nevrnjenih testnih artiklov iz utemeljenih razlogov ni vrnil, saj ni dokazal, da je vse manjkajoče testne artikle izročil potencialnim kupcem v testiranje, da so jih ti ob testiranju porabili ali pa da neuporabljenih niso vrnili in se nahajajo pri njih. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je toženec kot delavec tožnici na podlagi prvega odstavka 182. člena ZDR dolžan škodo, ki ji jo je povzročil iz hude malomarnosti, povrniti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da v roku 15 dni tožeči stranki plača znesek 3.383,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 5. 2010 dalje do plačila. Višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1. 10. 2009 do 5. 5. 2010 je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.417,76 EUR v roku 15 dni brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka II izreka), sama pa krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži plačilo vseh stroškov tega individualnega delovnega spora, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v tretje razsodilo povsem nekritično. Tožnica je v obravnavani zadevi zahtevala plačilo nepremoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička. Dne 16. 3. 2012 je pooblaščenec tožnice izrecno navedel, da ji je škoda nastala zato, ker testnih izdelkov nikoli ni dobila vrnjenih, kar je posledično pomenilo, da jih ni mogla prodati drugim strankam, zato je utrpela škodo v obliki izpadlega dobička od prodaje teh vzorcev. Splošno znano dejstvo je, da se vzorci artiklov v prodaji strankam dajejo v testiranje brezplačno, da bi se stranke na podlagi takega testiranja kasneje odločile za nakup preverjenih artiklov. V postopku je bilo kot nesporno ugotovljeno, da se testni izdelki kupcem niso zaračunavali, tožeča stranka pa v postopku ni podala niti ustrezne trditvene podlage glede dobička, ki bi ga bilo utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari, izgubljenega dobička pa tudi ni dokazala. Razlika v ceni prevzetih in vrnjenih artiklov ne predstavlja izgubljenega dobička. Sodišče je spregledalo tudi, da tožnica ni uveljavljala navadne škode, temveč samo škodo iz naslova izgubljenega dobička. Tako sodišče prve stopnje ni vestno in skrbno skladno z določbo 8. člena ZPP presodilo dokazov, prav tako pa je kršilo tudi 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP, ko je navedlo, da je bil USB ključ kot dokaz sodišču posredovan po prvem naroku in ga zato ni smelo upoštevati, vendar pa se je v točki 14 obrazložitve sodbe oprlo na vsebino ključka.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila. Ugotavlja, da ni utemeljena, zaradi tega predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu. Navaja, da ji ni jasno pritožbeno sprenevedanje tožene stranke, da naj bi tožnica s tožbo zahtevala plačilo škode iz naslova izgubljenega dobička, saj iz nasprotne tožbe jasno izhaja, da vtožuje povrnitev neposredne škode zaradi zmanjšanja premoženja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je skladno z določbo 8. člena ZPP vestno in skrbno presodilo vsak dokaz posebej in vse skupaj ter na tej podlagi sprejelo pravilno dokazno oceno. Povsem neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožene stranke, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na dokaz, za katerega je ugotovilo, da je toženec z njim prekludiran. To iz 14. točke obrazložitve sodbe ne izhaja in sodba ne temelji na razlogih, ki bi si bili med seboj v nasprotju, kot to želi prikazati toženec v pritožbi, zato tudi kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

7. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi iz izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec tožnici ob prenehanju delovnega razmerja kljub pozivu ni pojasnil, kje se testni artikli nahajajo, in tudi ni vrnil neuporabljenih artiklov. Tožnica je dokazala število in vrsto testnih artiklov, ki jih je izročila tožencu in tudi število testnih artiklov, ki ji jih je toženec vrnil. Prav tako je dokazala tudi višino škode, ki ji je nastala, ker ji vsi niso bili vrnjeni in sicer ji je glede na vrednost posameznih artiklov ta nastala v višini razlike v vrednosti tožencu predanih artiklov in artiklov, ki jih ji je toženec vrnil. Tožena stranka je v postopku dokazala, da ji je bil toženec dolžan pošiljati testne zapisnike in jo obveščati o rezultatih opravljenih testiranj, ker pa tega ni storil, je to hudo malomarno ravnanje. Toženec pa ni dokazal, da nevrnjenih testnih artiklov iz utemeljenih razlogov ni vrnil, saj ni dokazal, da je vse manjkajoče testne artikle izročil potencialnim kupcem v testiranje, da so jih ti ob testiranju porabili ali pa da neuporabljenih niso vrnili in se nahajajo pri njih. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je ugotovilo, da je toženec kot delavec tožnici na podlagi takrat veljavnega 1. odstavka 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 41/2002 in naslednji) dolžan škodo, ki ji jo je povzročil iz hude malomarnosti, povrniti. Tožnica je povrnitev škode od njega zahtevala ob vložitvi tožbe, zato je z izpolnitvijo v zamudi od tedaj dalje. Na podlagi navedenega je pravilna izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje.

8. Tožnica je že z vložitvijo nasprotne tožbe od toženca zahtevala povrnitev škode zaradi zmanjšanja premoženja, ki ji ga je bil toženec po prenehanju delovnega razmerja dolžan vrniti. O takšnem zahtevku je bilo tudi odločeno v obravnavani zadevi, zato so povsem neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožnica zahtevala plačilo premoženjske škode iz naslova izgubljenega dobička, saj v celotnem postopku ni bilo govora o tej vrsti škode in se ta prvič pojavi v sedaj obravnavani pritožbi toženca.

9. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, kar izhaja iz navedenega, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Presojalo pa je le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške, toženka pa k rešitvi pritožbe ni bistveno pripomogla, zato sama krije stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo (155. člen ZPP).