Jedro

Zemljišča, ki so bila pozidana po podržavljenju, se ne vračajo, ker bi se s tem poseglo v pravno razmerje, ki se nanaša na objekt, čeprav ta ni v lasti upravičenca. Za obliko denacionalizacije je torej pomembna ugotovitev, ali gre za dejansko, v naravi pozidano zemljišče.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Republike Slovenije št... z dne 14. 4. 2003 se odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A, št... z dne 6. 12. 2001, s katero je prvostopni organ v 3. točki izreka zavrnil zahtevek 45 poimensko naštetih članov agrarne skupnosti za vračilo parcele št. 2922/1, gozd 3. razreda v izmeri 1111 m2, vl. št. 284 k.o. B. Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe, ki jo je oprla na 32. člen Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), navedla, da je v denacionalizacijskem postopku odločujoča okoliščina, ali je stavbno zemljišče pozidano ali ne, torej, ali gre v času vračanja za dejansko v naravi pozidano zemljišče in ali je objekt na njem v lasti upravičenca. Med strankami ni sporno, da na prej navedeni parceli stoji podkleten objekt, kar potrjujejo tudi listinski dokazi (dopis AAA, kopija katastrskega načrta z dne 5. 6. 1992, skica). Nesporno je tudi, da je objekt v lasti BBB, ki je v postopku pojasnila, da je bil objekt postavljen pred več kot 30 leti, ona pa ga je pridobila v last 1989. Objekt, ki se uporablja za gostinsko turistično dejavnost, je leta 1991 na podlagi odločbe Občine A adaptirala. Tožena stranka na podlagi listin v spisih ugotavlja, da so pravilne pritožbene navedbe, da objekt ni bil zgrajen v skladu s predpisano zakonodajo. Ker pa je bistveno, da je objekt dejansko postavljen, je prvostopni organ pravilno odločil, ko je zahtevek za vrnitev parcele, na kateri objekt stoji, zavrnil. Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke iz vseh tožbenih razlogov po 25. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS). Sklicuje se na 88. člen ZDen. Navaja, da je zahtevo za denacionalizacijo vložila 14. 5. 1993, že 25. 4. 1993 pa je prosila za ukrepanje Urbanistične inšpekcije RS v zvezi z črnimi gradnjami na obrobju .... BBB je lesen objekt - brunarico v izmeri 6 x 8 m2 na lesenem podstavku dobila v najem v letu 1975, leta 1989 pa je brezplačno prešel v njeno last. Z odločbo Oddelka za urejanje prostora in varstva okolja z dne 19. 12. 1991 je dobila dovoljenje za zamenjavo dotrajane brunarice, z uporabo naravnih materialov, brez dovoljenja za razširitev brunarice in brez dovoljenja za gradnjo kamnitih opornih zidov. Mnenje AAA z dne 16. 6. 1992 k adaptaciji je bilo dano po uveljavitvi ZDen. BBB je mimo odločbe napravila betonski temelj in nanj postavila brunarico. Dela so bila izvedena po uveljavitvi ZDen, čeprav je tožeča stranka tako njo kot pristojne inštitucije opozarjala na vložen zahtevek za denacionalizacijo. Po mnenju tožeče stranke ne gre za zazidano stavbno zemljišče po takrat veljavnem zakonu o stavbnem zemljišču, saj parcela št. 2992/1 v smislu 2. člena tega zakona ni s prostorskim planom predvidena za graditev objektov. Brunarica, ki je grajena celo mimo odločbe o dovolitvi priglašenih del, ne more spremeniti statusa zemljišča. Izjava članov BBB na naroku dne 15. 3. 2001 glede možne poravnave in njihova ponudba z dne 20. 5. 2001 potrjuje, da je objekt v lasti BBB, zemljišče pa je v lasti upravičencev. Poravnavo ali lastništvo lahko stranki uredita izven postopka zgolj v primeru, če bo zahtevku za vrnitev nepremičnine ugodeno. Ker ima celotna parcela 1111 m2, površina brunarice pa je zgolj 48 m2, bi lahko upravni organ vrnil tudi zemljišče brez objekta ali pa bi BBB naložil plačilo stroškov za parcelacijo, ne pa plačila pričakoval tudi od upravičencev. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi, in predlagala zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku, BBB, je v odgovoru na tožbo v celoti podprla odločitev prvostopnega in drugostopnega organa. Sporna nepremičnina je pozidano zemljišče, saj na njej stoji podkleten objekt, ki je v njeni lasti. V teku postopka je bila pripravljena skleniti poravnavo v smislu parcelacije, netočno pa je mnenje tožeče stranke, da je bila za zemljišče pripravljena plačevati najemnino. Le-to je ponudila kot nadomestilo za uporabo drugih nepremičnin, ki jih uporablja za svojo dejavnost. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na tožbo ni odgovoril. Zastopnica javnega interesa AA je prijavila udeležbo v postopku z vlogo št... z dne 1. 12. 2004. Tožba je utemeljena.

Sodišče je kot tožečo stranko v tem upravnem sporu štelo člane Agrarne skupnosti EEE, ki jih je za aktivno stranko v postopku štel tudi upravni organ (in se prvostopna odločba tudi glasi poimensko na člane agrarne skupnosti), kar je skladno z določbo 8. člena ZPVAS (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 92/97, 77/98, 56/99 in 72/00), po kateri so za vlaganje zahtev za vrnitev premoženjskih pravic upravičeni člani agrarne skupnosti, organizirani po tem zakonu.

Neutemeljen je po mnenju sodišča tožbeni očitek tožeče stranke, da je tožena stranka napačno razlagala drugi odstavek 32. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US in 54/02-odločba US), po katerem se podržavljena zazidana stavbna zemljišča ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca. Zmotno je namreč njeno mnenje, da se v denacionalizacijskem postopku štejejo kot zazidana stavbna zemljišča le zemljišča v smislu (v času odločanja veljavnega) Zakona o stavbnih zemljiščih iz leta 1997, tj. zemljiške parcele, na katerih so zgrajeni objekti, na območju, ki je s prostorskim planom namenjeno za graditev objektov. ZDen nima posebne opredelitve stavbnega zemljišča in te kategorije zemljišč tudi izrecno ne veže na pogoje iz področnega zakona. Vsebinsko opredelitev stavbnega zemljišča v Navodilu o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (Uradni list RS, št. 23/92 in 26/00; v nadaljevanju: Navodilo) je Ustavno sodišče Republike Slovenije odpravilo (odločba št. U-I-82/92-27 z dne 11. 11. 1993, Uradni list 65/93). Iz Navodila pa izhaja, da se kot zazidana stavbna zemljišča v denacionalizacijskem postopku obravnavajo zemljišča, na katerih so zgrajene stavbe (fundus), in funkcionalna zemljišča (11. člen), torej zemljišča, ki so dejansko pozidana. Če objekt na zemljišču ni v lasti denacionalizacijskega upravičenca, se pozidanega zemljišča le-temu ne more vrniti. V tem primeru bi namreč vrnitev pomenila poseg v pravno razmerje, ki se nanaša na objekt, čeprav ta ni v lasti upravičenca, oziroma v zemljišče, ki pripada objektu. Zato v denacionalizacijskem postopku tudi ni pravno pomembna okoliščina, ali je objekt zgrajen s predpisanimi upravnimi dovoljenji. Bistveno za odločitev o vrnitvi v naravi je dejansko stanje zemljišč oziroma tako kot pravilno pojasnjuje tožena stranka v izpodbijani odločbi, ali gre dejansko za pozidana stavbna zemljišča. Zato je kot zazidana zemljišča po 32. členu ZDen šteti zemljišča, ki so dejansko pozidana.

Tožeča stranka ne oporeka ugotovitvam tožene stranka, da stoji na parceli št. 2922/1 objekt, ki je sedaj last BBB. Sporno tudi ni, da je bil objekt zgrajen že pred uveljavitvijo ZDen, po njegovi uveljavitvi pa je bil obnovljen, sicer kot trdi tožeča stranka, preko obsega z odločbo Občine A z dne 19. 12. 1991 dovoljene zamenjave objekta. Iz predloženih spisov tudi ne izhaja, da bi tožeča stranka ugovarjala, da objekt že pred zamenjavo ni bil takšen, da ga ne bi bilo mogoče šteti za nepremičnino v smislu, kot jo pojmuje pravo. Take ugotovitve pa dajejo dovolj podlage za zaključek, da objekt oziroma zemljišče, na katerem stoji, in funkcionalno zemljišče k objektu, ne morejo biti predmet vračila, saj gre za pozidano stavbno zemljišče. Glede na že pojasnjeno in tudi po uveljavljeni sodni praksi (sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U 1147/95 z dne 19. 2. 1999, U 1173/94 z dne 19. 3. 1997II Ips 144/20002 z dne 24. 10. 2002) ni pomembno, ali je bil objekt zgrajen s predpisanimi dovoljenji. Sicer pa naj bi bilo za objekt oziroma njegovo zamenjavo leta 1991 izdano dovoljenje, kar ni v nasprotju z 88. členom ZDen, kot zmotno meni tožeča stranka, saj izdaja upravnega dovoljenja za gradnjo ne pomeni nedopustnega razpolaganja s premoženjem, glede katerega obstaja dolžnost vrnitve. Ker je bilo zemljišče že ob uveljavitvi ZDen pozidano, izdano dovoljenje ni v ničemer vplivalo na pravna upravičenja tožeče stranke v denacionalizacijskem postopku. Da je zemljišče tudi v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku pozidano, pa med strankami prav tako ni sporno.

Kot je sodišče že pojasnilo, je pozidano stavbno zemljišče fundus in funkcionalno zemljišče. Le v takem obsegu parcele št. 2922/1, ki meri 1111 m2, fundus na njej stoječega objekta pa 48 m2, iz česar je mogoče sklepati, da celotna parcela ne more biti funkcionalno zemljišče, tožeči stranki zaradi ovire po drugem odstavku 32. člena ZDen ni mogoče vrniti v naravi. Kot izhaja iz upravnih spisov, je tudi prvostopni upravni organ menil, da se lahko v naravi vrne preostali del parcele št. 2922/1 (dopis z dne 16. 5. 2001). Ob tem, po mnenju sodišča pravilnem stališču, pa ni mogel zavrniti zahtevka za vrnitev celotne parcele, ker, kot je obrazložil, tožeča stranka ni spremenila zahtevka. Upravni organ bi moral v smislu spoštovanja načela materialne resnice (7. člen ZUP/86) ugotoviti, kakšen del parcele št. 2922/1 se lahko vrne v naravi, za pozidani del parcele, ki ga v naravi ni mogoče vrniti, pa tožečo stranko pozvati, da zahtevek spremeni v odškodninski zahtevek, in šele, če tožeča stranka temu pozivu ne bi sledila, bi v tem obsegu lahko zahtevek zavrnil. Ker pa tako ni ravnal, je njegova odločitev o zavrnitvi celotnega zahtevka preuranjena in nepravilna. Glede na to, da je tožena stranka to odločitev potrdila, pa je nepravilna tudi njena odločitev. Zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti in zadevo vrniti toženi stranki v ponovni postopek.

V ponovnem postopku bo zaradi ugotovitve obsega podržavljene parcele št. 2922/1, ki se lahko vrača v naravi, treba izvesti parcelacijski postopek. Ta se opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca (stališče, ki ga je Ustavno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sklepu št. U-I-295/98, OdlUS VII/2). Glede plačila stroškov postopka parcelacije pa sodišče tožeči stranki pojasnjuje, da gredo po prvem odstavku 113. člena ZUP/86 (katerega določbe se po drugem odstavku 6. člena ZDen uporabljajo v denacionalizacijskih postopkih) stroški praviloma v breme tistega, ki je ves postopek povzročil. V okviru te določbe, ki torej ne postavlja absolutnega pravila, kdo nosi stroške postopka, upravni organ pri odločitvi o naložitvi plačila stroškov postopka upošteva tudi interese strank za izvedbo dokaza, v zvezi s katerim stroški nastanejo.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena ZUS, ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo izpodbijane odločbe, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je po drugem in v smisli tretjega odstavka iste določbe vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.