Jedro

Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP).

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega B. O. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 11910/2015 z dne 31. 5. 2016 obdolženega B.O. pod točko I izreka spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in pod točko II izreka kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena istega zakona. Za prvo kaznivo dejanje mu je na podlagi prvega odstavka 205. člena v zvezi z drugim odstavkom 54. člena KZ-1 določilo kazen sedem mesecev zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po tretjem odstavku 299. člena v zvezi s 3. točko drugega odstavka 51. člena istega zakona kazen osem mesecev zapora, nato pa mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen eno leto in dva meseca zapora. Po prvem odstavku 94. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mora obdolženec povrniti krivdno povzročene stroške, to je stroške vročanja sodnega pisanja z vročevalcem v višini 60,54 EUR, po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bilo odločeno, da se obdolženca oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, oškodovana družba M.M. d.o.o., Breg, Majšperk, pa je bila po drugem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom v obsegu, kolikor se nerazdelno nanaša na obdolženega O., napotena na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca, in sicer glede kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe iz razloga, kot navaja uvodoma v pritožbi, določil člena 370/I točka 2 ZKP v zvezi z določili člena 372 točka 4 ZKP in člena 370/I točka 3 ZKP, v zvezi z določili člena 373 ZKP, glede obeh kaznivih dejanj, opisanih pod I in II izreka sodbe, pa še iz razloga določil 370/I točka 4 ZKP v zvezi z določili člena 374 ZKP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da obdolžencu za obe kaznivi dejanji izreče pogojno zaporno kazen z maksimalno preizkusno dobo. Zagovornik je zavzemanje za izrek pogojne obsodbe utemeljil z dopolnitvijo pritožbe, ki ji je priložil zapisnik o priznanju očetovstva še nerojenega otroka, ki ga je podpisal obdolženec, nato pa je pritožbo ponovno dopolnil še z izpiskom iz matičnega registra o rojstvu obdolženčeve hčerke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uvodoma navedene pritožbene razloge pritožba obrazloži z navedbo, da je glede nadaljevanega kaznivega dejanja pod točko I izreka sodbe sodišče uporabilo zakon, ki ga ne bi smelo uporabiti in da je glede tega kaznivega dejanja nepopolno ugotovilo dejansko stanje, glede obeh kaznivih dejanj pa graja na prvi stopnji izrečeno kazensko sankcijo.

5. Uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, če je bila sodba izrečena na podlagi sprejetega priznanja krivde, ni dovoljeno (drugi odstavek 370. člena ZKP), zato pritožbeno sodišče pritožbene trditve, da bi sodišče prve stopnje moralo razčistiti težo in vrednost kovin, ki so bile odtujene, ne more presojati. Obdolženi B.O. je krivdo za vseh šest izvršitvenih kaznivih dejanj v nadaljevanjem kaznivem dejanju vlomne tatvine pod točko I izreka priznal, sodišče prve stopnje pa je priznanje krivde, glede na zbrane dokaze, sprejelo. Pritožba nadalje trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon iz 4. točke 372. člena ZKP, ker je uporabilo zakon, ki se ne bi smel uporabiti. To kršitev naj bi zagrešilo, kot navaja, ker ni uporabilo določila člena 34 KZ-1, pri navedenem kaznivem dejanju pa gre za poskus le tega. Ni ji mogoče pritrditi. Obdolženec je bil spoznan za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 54. člena in drugim odstavkom 20. člena KZ-1, torej dokončanega nadaljevanega kaznivega dejanja, v katerem je eno od izvršitvenih ravnanj ostalo pri poskusu, ker je bil obdolženec s sostorilcem zaloten pri storitvi, kar so dejstva, ki so v izreku sodbe pravilno povzeta, kaznivo dejanje pa je tudi pravilno pravno opredeljeno.

6. Neutemeljena je pritožba tudi, ko se zavzema za izrek pogojne obsodbe. Sodišče prve stopnje je pri izbiri in odmeri kazenske sankcije pravilno ocenilo težo obeh storjenih kaznivih dejanj, višino škode, ki je bila povzročena gospodarski družbi M.M. d.o.o. in hkrati višino protipravno pridobljene premoženjske koristi s storitvijo kaznivega dejanja velike tatvine ter hude posledice, ki jih je obdolženčevo ravnanje pustilo pri poškodovanem policistu kot obteževalni okoliščini ter pri obeh kaznivih dejanjih visoko stopnjo obdolženčeve krivde in mu je za obe kaznivi dejanji določilo ustrezni kazni, nato pa izreklo primerno enotno kazen zapora. Pri tem je v zadostni meri upoštevalo obdolženčevo skrb za nepreskrbljene otroke, zaradi česar je za drugo kaznivo dejanje uporabilo omilitvena določila. Glede na način izvršitve kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja ali maščevanja uradni osebi po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena KZ-1 pa še nižje določene kazni ne bi bilo mogoče utemeljiti s trditvijo, da je obdolženec s policistom, ko je bil zaloten pri storitvi kaznivega dejanja, tako grobo ravnal zaradi prestrašenosti, kot trdi pritožba, ki se zavzema za nižjo kazen. Okoliščina, ki jo poudarja pritožba, da se je po izreku sodbe obdolžencu rodil še en otrok, ne dopušča izreka pogojne obsodbe. Slednjo sodišče izreče, če glede na osebnost storilca, njegovo prejšnje življenje, njegovo obnašanje po storjenem kaznivem dejanju, stopnjo krivde in glede na druge okoliščine, v katerih je dejanje storil, spozna, da je mogoče pričakovati, da ne bo več ponavljal kaznivih dejanj (tretji odstavek 58. člena KZ-1), za takšno spoznanje pa sodišče prve stopnje glede težo kaznivih dejanj in obdolženčevo odločnost pri izvršitvi ter njegovo predkaznovanost za kaznivo dejanje zoper premoženje ni imelo podlage. Kazenske sankcije zato ne gre spreminjati obdolžencu v korist. 7. Iz navedenih razlogov, in ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

8. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).