Jedro

Zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.B. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni J.B. je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 150.000 SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obsojeni J.B. spoznan za krivega kaznivega dejanja tatvine po 1. odstavku 211. člena KZ ter mu je bila izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo petih mesecev zapora in preizkusno dobo treh let. Sodišče druge stopnje je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Obsojenčev zagovornik je dne 23.3.2004 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavil kršitev kazenskega zakona in bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Po zagovornikovem mnenju je bila podana kršitev načela proste presoje dokazov, načela materialne resnice in kršitev pravic iz 22. člena Ustave - pravice do enakega varstva pravic. Višje sodišče po mnenju zagovornika obsojenca ni podalo ustrezne obrazložitve v pritožbi navedenih kontradiktornosti. Nejasno je ostalo, na podlagi katerega listinskega dokaza je sodišče prišlo do zaključka, da je bila sporna parcela posekana prav na parceli št. 2118, katere lastnik je oškodovanec. Edini, ki bi lahko odgovoril na vprašanje, kje se je nahajala sporna bukev, je samo geometer.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru z dne 7.5.2004 predlagal zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti, ker je v njej uveljavljena le zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja izključno zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, z ničemer pa ni pojasnil, zakaj naj bi bil kršen kazenski zakon. Prav tako ni obrazložitve, kaj naj bi predstavljalo bistveno kršitev določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). V 2. odstavku 420. člena ZKP je posebej določeno, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče je zato v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 3. odstavka 92. člena ZKP.