Jedro

Tožeča stranka je poskušala v nasprotju s pravili procesnega prava doseči, da bi izvedenec (pri ogledu, ki ga je kot sodnikov pomočnik v prisotnosti strank izvedel po napotitvi prvostopenjskega sodišča) izvedel (tudi) dokaz z zaslišanjem prič, ki ga lahko izvaja le sodišče.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita glede plačila 17.131,34 EUR (prej 4,105.355,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 11. 1994 do plačila ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka.

1. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 7,218.084,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 11. 1994 do plačila.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo „iz vseh revizijskih razlogov“. Predlaga razveljavitev sodb sodišč nižjih stopenj z vrnitvijo zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. Pri tem priglaša stroške revizijskega postopka.

3. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

4. S sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani St 808/2009 z dne 23. 9. 2009 se je nad toženo stranko začel stečajni postopek. S tem je po zakonu samem prišlo do prekinitve postopka (4. točka prvega odstavka 205. člena ZPP). Ker pa je prišlo do prekinitve postopka potem, ko so bila v revizijskem postopku opravljena vsa procesna dejanja, oziroma so potekli roki zanje, prekinitev postopka na izdajo odločbe revizijskega sodišča ne vpliva(1).

5. Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP-D). Zato se po drugem odstavku 130. člena ZPP-D nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji – pred tem in v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

6. Revidentka utemeljeno opozarja, da „sodišče“ pri odločitvi ni upoštevalo navedb tožene stranke v zadnji pripravljalni vlogi, v kateri naj bi tožena stranka priznala, da znaša vrednost del tožeče stranke 8,841.149,00 SIT. Iz pripravljalne vloge tožene stranke z dne 22. 9. 2006 (list. št. 163-165), na katero se sklicuje revidentka, izhajajo naslednje navedbe: da tožena stranka sicer sprejema ugotovitve izvedenca S. I., da je tožeča stranka opravila dela(2) na trasi, na kateri jih uveljavlja (česar ji tožena stranka do tedaj ni priznavala), da pa se ne strinja z „orientacijsko oceno vrednosti dela“, ki jo je podal izvedenec; da je po mnenju tožene stranke za ugotavljanje vrednosti opravljenega dela lahko merodajen le popis izvršenih del(3); da je tožena stranka ponovno pregledala predloženi popis in ga korigirala, tako da je določena dela priznala, drugih, ki so zajeta v drugih postavkah ali ki pomenijo sanacijo napak tožeče stranke, pa ne; da je korigiran končni popis del in korigiran predlog obračuna predložila v spis (priloga B186); da naj bi znašala celotna priznana vrednost opravljenih del na predmetnem projektu 8,841.149,00 SIT in ne 13,174.237,00 SIT, kot je to uveljavljala tožeča stranka (primerjaj tožbene navedbe na list. št. 2 – 4 in prilogo A2); da po odštetju izvršenih plačil po prvi in drugi začasni situaciji (v višini 4.714.000,00 SIT) po kalkulaciji tožene stranke ostane za plačilo še 4,105.355,00 SIT (sedaj 17.131,34 EUR); da tožena stranka vztraja pri svojem ugovoru procesnega pobotanja(4) za znesek 4,158.969,80 SIT (sedaj 17.355,07 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1995 do plačila; da tožnica ni upravičena do zamudnih obresti od 31. 11. 1994 dalje, temveč kvečjemu od 24. 5. 1995 dalje.

7. Prvi odstavek 214. člena ZPP določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem priznala. Iz zgoraj navedenih trditev tožene stranke vsebinsko izhaja, da priznava izvršitev tistih („odkljukanih“) del in v tolikšni („odkljukani“ in „z roko zapisani“) višini, kot izhajajo iz njenega korigiranega končnega popisa del (B 186). Pravni učinek priznanja je v tem, da mora sodišče priznano dejstvo vključiti v podlago sodbe(5). Ker sodišče prve stopnje ni tako ravnalo, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP. Ker je tožeča stranka to procesno kršitev opisala v pritožbi (list. št. 175), sodišče druge stopnje pa je ni odpravilo, je tudi drugostopenjska sodba obremenjena z isto postopkovno kršitvijo. Slednjo vsebinsko uveljavlja tožeča stranka tudi v reviziji (list. št. 194).

8. Upoštevaje razloženo je revizijsko sodišče reviziji na podlagi prvega odstavka 379. člena ZPP delno ugodilo in sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavilo glede plačila 17.131,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 11. 1994 do plačila ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje bo v ponovljenem postopku moralo odločiti tudi o začetku teka zamudnih obresti od priznane terjatve (upoštevaje pri tem ugovore tožene stranke – glej list. št. 166) in o (ne)obstoju terjatve, ki jo je tožena stranka uveljavljala v pobot. Moralo pa bo upoštevati tudi učinek pravnih posledic začetka stečajnega postopka nad toženo stranko na ta pravdni postopek.

Revizija v preostalem delu ni utemeljena.

9. Revidentka sodiščema nižjih stopenj očita kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker „sodišče“ ni ponovno opravilo ogleda z izvedencem gradbene stroke, ob sodelovanju prič I. Z., M. V. in B. Z.. V zvezi s tem se sklicuje na dokazni predlog, ki ga je podala na zadnji glavni obravnavi, dne 22. 9. 2006. Vendar pa revidentka ni predlagala dokaznega sredstva ogleda, kot bi se dalo sklepati iz dikcije v reviziji, ampak dopolnitev izvedenskega mnenja »v smeri, da izvedenec opravi delo s pričami na terenu, da se bo lahko natančno ugotovil obseg opravljenega dela« (glej list. št. 161). V reviziji tožeča stranka ne pojasni, kako naj bi neizvedba tega dokaza vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, temveč v zvezi s tem navaja, da naj bi priče izvedencu na terenu pokazale in povedale, katera dela je izvedla tožeča stranka, kar bi bilo potrebno za pravilno razjasnitev dejanskega stanja. S temi navedbami pa revidentka ne more uspeti, saj z njimi vsebinsko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar ni dopusten revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ne utemelji pa uveljavljane relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Revizijsko sodišče ob navedenem pripominja, da je z zadevnim dokaznim predlogom tožeča stranka v nasprotju s pravili procesnega prava poskušala doseči, da bi izvedenec (pri ogledu, ki ga je kot sodnikov pomočnik v prisotnosti strank izvedel po napotitvi prvostopenjskega sodišča – glej sklep z dne 5. 1. 2006, list. št. 114) izvedel (tudi) dokaz z zaslišanjem prič, ki ga lahko izvaja le sodišče. V zvezi z revizijskim očitkom, da tožeča stranka ni mogla pri izvedencu doseči, da opravi ogled na trasi, kjer je bilo gradbišče, čeprav so priče in tožeča stranka jasno povedale, da vedo točno pokazati, kaj in kje je po pogodbi izpolnila tožeča stranka, pa revizijsko sodišče pripominja, da bi tožeča stranka te očitke lahko uveljavljala v pripombah k izvedenskem mnenju, ne pa da je ugotovitve izvedenca brez teh zadržkov sprejela (glej list. št. 156).

10. Revizijsko sodišče ne sprejema niti nadaljnjega revizijskega očitka, da naj bi bila podana kršitev 22. člena Ustave Republike Slovenije, ker naj bi sodišči nižjih stopenj odločitev oprli na dokazno pravilo, da bi tožeča stranka obseg opravljenega dela lahko dokazala le z gradbenim dnevnikom ali popisom izvedenih del. Vendar ta revizijski očitek ni utemeljen. Sodišči nižjih stopenj sta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka resda utemeljili s tem, da tožeča stranka brez gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer ni uspela dokazati izvedbe vtoževanih del. Vendar pa sta o tem dejstvu sklepali šele po izvedenem dokaznem postopku z zaslišanjem prič M. V. in I. Z. ter obravnavi izvedenskih mnenj M. S. in S. I. Iz razlogov sodbe prvostopenjskega sodišča tako izhaja, da je v skladu z napotki iz razveljavitvenega sklepa drugostopenjskega sodišča (I Cpg 260/2003 z dne 22. 2. 2005) zaslišalo dve priči;, da pa tudi na podlagi njunega pričevanja ni dobilo odgovora na vprašanje, katera dela je izvedla tožeča stranka in v kakšnem obsegu. Ni pa ga dobilo niti iz mnenj izvedencev S. in I., s čimer se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje.

11. V zvezi z revizijskimi navedbami, da je izvedenec S. I. ugotovil na katerih avtocestnih odsekih je delo opravila tožeča stranka, revizijsko sodišče ugotavlja, da je tudi tožena stranka izvedensko mnenje v tem delu sprejela (list. št. 165). Vendar pa se ni strinjala z orientacijsko oceno vrednosti del, ki jo je podal izvedenec. Glede na 2. člen pogodbe med pravdnima strankama (priloga A13), ki je določal, da se bodo pogodbena dela obračunavala po dejansko izvršenih količinah in cenah iz predračuna, ugotavljanje vrednosti del na tekoči meter trase (česar se je poslužil izvedenec) namreč ni bil pogodbeno določen način vrednotenja del. Poleg tega pa izvedenec I. v svojem mnenju sam poudarja, da je njegova ocena vrednosti opravljenih del zgolj približna ter da brez gradbenega dnevnika in knjige obračunskih izmer ni mogoče podati mnenja o natančne količine in vrednosti izvršenih del. Zato je neutemeljen revizijski očitek, da bi morali sodišči nižjih stopenj tožeči stranki priznati najmanj tolikšno vrednost del, kot jo je izračunal izvedenec.

12. S tem je revizijsko sodišče odgovorilo na revizijske navedbe (ki so bile po njegovi materialnopravni presoji) odločilnega pomena. Ker so se te v tem delu izkazale za neutemeljene in ker tudi ni zasledilo zmotne uporabe materialnega prava izven okvirov revizijskih navedb, na kar je bilo revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je revizijo na podlagi 378. člena ZPP v preostalem delu zavrnilo (II. točka izreka).

Odločitev o stroških.

13. Odločitev o stroških revizije temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (III. točka izreka).

Op. št. (1): Opisano stališče je izpeljano iz drugega odstavka 207. člena ZPP; opira pa se na argument, da procesna upravičenja strank z izdajo odločbe v času po prekinitvi postopka, ki nastopi po opravi vseh procesnih dejanj v revizijskem postopku, niso v ničemer ogrožena. Glej sklep VS RS III Ips 41/97 z dne 4. 12. 1998. Op. št. (2): Tožena stranka obenem sicer zatrjuje, da ugotovitev izvedenca, da je tožeča stranka opravila dela, na trasi, na kateri ji uveljavlja, še ne pomeni, da je tožena stranka tožeči stranki še karkoli dolžna. Obveznost plačila za opravljeno delo zavrača z navedbami, da bi lahko bilo to delo plačano tudi že preko obeh začasnih situacij. Vendar pa takšna pavšalna (in navržena) trditev ne more zrelativizirati navedb tožene stranke glede priznane vrednosti opravljenih del na spornem projektu. Tožena stranka namreč na podlagi korigiranega končnega obračuna v nadaljevanju ponudi lastno kalkulacijo, po kateri „ostane za plačilo“ še znesek v višini 4,105.355,00 SIT: v tej kalkulaciji pa so (po njenih navedbah) zajeta tudi izvršena plačila po prvi in drugi začasni situaciji v višini 4,714,000,00 SIT.

Op. št. (3): Tožena stranka sicer navaja, da je popis izvršenih del merodajen za ugotavljanje vrednosti opravljenega dela za primer, če bi sodišče sledilo izvajanjem izvedenca in ugotovilo, „da je tožeča stranka izvedla dela, za katera je upravičena do plačila“. Vendar pa prav iz njenih navedb (v 1. točki iste pripravljalne vloge) izhaja, da sama (s sprejetjem izvedenskega mnenja v tem delu) priznava, da je tožeča stranka delo na uveljavljenem avtocestnem odseku opravila.

Op. št. (4): Pred tem je tožena stranka pobotni ugovor uveljavljala eventualno, in sicer za znesek 2,123.832,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 10. 1994 do plačila (list. št. 8). Kasneje je pobotni zahtevek zvišala na 4,158.969,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 1995 do plačila (list. št. 16 in 165).

Op. št. (5): Tako Jan Zobec: »Pravdni postopek - zakon s komentarjem«, GV Založba, Ljubljana 2005, 2. knjiga, stran 362.