Jedro

Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 22. 12. 2023.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 22. 12. 2023 na zapisnik (v nadaljevanju Zahtevek).

2. Toženka je ugotovila, da je tožnik, čigar istovetnosti ni ugotovljena, 9. 6. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito (v nadelavanju Prošnja), ki jo je toženka z odločbo št. 2142-3196/2023/7 (1222-16) z dne 23. 8. 2023 zavrnila kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik prošnjo utemeljeval z revščino zaradi družinskih težav, ki so izvirale iz dedovanja po očetu in, da mu policija sledi, vendar je zanikal, da bi imel s policijo težave. Zavrnitev Prošnje je postala s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1282/2023-13 z 19. 9. 2023, dne 19. 10. 2023, pravnomočna.

3. Toženka je ugotovila, da je tožnik Zahtevek utemeljeval z dejstvi, ki so bila v postopku znana že pred podajo Prošnje (da ima v Maroku družinske težave in da mu policija sledi, vendar pa s policijo v izvorni državi ni imel težav). Toženka je ugotovila, da se od vložitve Prošnje tožnik ni vračal v izvorno državo in da tožnik nima novih dejstev za utemeljitev Prošnje, kar je izrecno navedel tudi sam. Po oceni toženke zato v Zahtevku navedena dejstva niso nova dejstva, ki bi bistveno povečala možnost za tožnikovo pridobitev mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Toženka je še izpostavila, da je imel tožnik za predložitev dokazil dovolj časa (Prošnjo je vložil 9. 6. 2023, Zahtevek pa 22. 12. 2023), vendar dokazil ni predložil. Toženka je po ugotovitvi, da niso izpolnjeni pogoji iz 64. člena ZMZ-1, Zahtevek zavrgla.

_Povzetek bistvenih navedb tožnika_

4. Tožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in ponoven postopek. Po povzetku dosedanjega postopka vztraja, da se je znašel v težki življenjski situaciji, saj v matični državi dolgoročno ne more preživeti. Navaja, da je za preživetje v pogojih izjemne revščine, ki obstajajo v Kraljevini Maroko, izjemnega pomena pomoč družine in premoženje, ki ga pridobi od družine, česar sam ni deležen. Navaja, da je že večkrat povedal, da imetja po pokojnem očetu ne more podedovati, ker si ga prilaščajo polbratje in polsestre. Tožnik je že dolgo brezdomec, zato je ogrožena njegova preživetje. Tožnik meni, da bi sodišče moralo upoštevati načelo nevračanja. Ker je tožnik v svoji matični državi brezdomec, to absolutno pomeni nehumano ravnanje. Tožnik glede na navedeno prosi, da se mu ponovno omogoči zaprositi za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji in da se mu pomaga, da si lahko uredi življenje.

_Povzetek bistvenih navedb toženke_

5. Toženka sklicujoča na izpodbijani sklep prereka vse tožbene navedbe, vztraja pri izpodbijanem sklepu ter predlaga zavrnitev tožbe. Ponavlja, da tožnik novih dejstev, ki bi mu bistveno povečala možnost za pridobitev mednarodne zaščite ob podaji prvega zahtevka ni navedel, kar potrdi tudi sam.

_O sodni presoji_

6. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer je prebralo listine sodnega spisa, označene kot priloga od A1 do A4, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine upravnega spisa toženke št. 2142-1912/2023 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

7. Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrgla tožnikov prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

8. Državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena ZMZ-1, lahko vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena ZMZ-1 predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

9. Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.1 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.2 Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. V vsakem primeru pa se je organ v tovrstnih postopkih dolžan seznaniti z navedbami stranke in jih ob kumulativnih pogojih dopustnosti in bistvenosti obravnavati, se do njih opredeliti ter jih ob odločitvi obrazložiti, in to ne samo navidezno ali pavšalno ali s "praznim" odgovorom.3 Sodišče še izpostavlja, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015 že zavzelo tudi stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oz. ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev.4

10. Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev toženke, da tožnik v Zahtevku ni navajal novih dejstev, ki bi pomembno povečevala verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Toženka je v dokazni oceni, ki je sistematična in analitična, prepričljivo pojasnila, da tožnik ne uveljavlja novih dejstev v smislu prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, kar nenazadnje potrdi tudi sam, ko zaslišan na glavni obravnavi izpove, da nima drugih razlogov za prošnjo za mednarodno zaščito, kot teh, ki jih je že navedel v Prošnji, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.

11. Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 22. 12. 2023. 12. Sodišče se do tožbenih navedb, da je v pogojih izjemne revščine, ki obstajajo v Kraljevini Maroko, izjemnega pomena pomoč družine in premoženje, ki ga pridobi od družine, česar sam ni deležen (imetja po pokojnem očetu ne more podedovati, ker si da prilaščajo polbratje/polsestre), ne opredeljuje, ker je ta dejstva kot razlog za dodelitve statusa mednarodne zaščite v Prošnji, že pravnomočno presodilo naslovno sodišče s sodbo I U 1282/2023-13 z 19. 9. 2023. 13. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

1 Tako na primer sodba Vrhovnega sodišča RS I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 2 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 3 Glej tudi Komentar ZUP, Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 1. knjiga, str. 135, 16. točka. 4 Glej Vrhovno sodišče RS v I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, 9. točka obrazložitve.