Jedro

Vprašanje (ne)drsnosti (mokrih) stopnic predstavlja enega izmed bistvenih, za odločitev v tej zadevi odločilnih dejstev. Od ugotovitve tega dejstva so namreč odvisni tako dejanski zaključki o (možnosti) nastanka škodnega dogodka na tožbeno zatrjevani način, o tožbeno zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka kot tudi dejanski in pravni zaključki o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki na stopnice, kar v tej pravdi med pravdnima strankama niti ni sporno, ni namestil protidrsne zaščite. Tožena stranka tako povsem utemeljeno v pritožbi izpostavlja zmotnost, pa tudi pomanjkljivost razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev njenega dokaznega predloga z izvedencem gradbene stroke, ki bi z opravljenimi meritvami ugotavljal drsnost na stopnice vgrajenih ploščic. Sodišče prve stopnje je namreč ta njen dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen (torej nepotreben) iz razloga, ker je štelo, da četudi bi se ugotovilo, da so v objekt bile vgrajene ustrezne protizdrsne ploščice, torej da so iz ustreznega materiala, še vedno ne bi imele nameščene protizdrsne zaščite. Po oceni pritožbenega sodišča pa so ti razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo ta dokazni predlog tožene stranke, da drsnost (mokrih) stopnic oziroma na njih vgrajenih ploščic v tem konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile stopnice po videzu gladke, za odločitev ni ključnega pomena, da je v tem primeru ključnega pomena zgolj to, da na stopnicah ni bilo protizdrsne zaščite in da bi le-ta zaradi strožjih pogojev glede varnosti in zdravja pri delu morala biti nameščena tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so bile vgrajene ustrezne protizdrsne ploščice, pomanjkljivi in tudi zmotni, saj temeljijo na zmotnem zaključku sodišča prve stopnje o pravni nepomembnosti dejstva drsnosti na stopnice vgrajenih ploščic. Od vprašanja drsnosti ploščic, če so mokre, je namreč odvisen že sam zaključek o možnosti nastanka škodnega dogodka na tožbeno zatrjevani način oziroma zaključek o tožbeno zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka, tega vidika pa sodišče prve stopnje pri presoji potrebnosti izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke sploh ni upoštevalo, zaradi česar je zavrnitev tega dokaznega predloga tožene stranke nepopolna. Sodišče prve stopnje je tako dokazni predlog tožene stranke z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke zavrnilo nepopolno in z navedbo neustreznega razloga. S takšnim postopanjem je toženi stranki onemogočilo dokazovanje dejstva, z ugotovitvijo katerega bi se lahko razbremenila svoje odškodninske odgovornosti, kršilo je njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP).

Izrek

I. Delno se ugodi pritožbi tožeče stranke in v celoti pritožbi tožene stranke, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v celoti v točkah I., III. in IV. izreka, v točki II. izreka pa se razveljavi v delu, ki se nanaša na znesek 9.243,30 EUR ter na zakonske zamudne obresti od zneska 9.243,30 EUR od dne 3. 8. 2016 dalje do plačila in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Nadaljnja pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točki II. izreka potrdi v delu, ki se nanaša na znesek 360,00 EUR in zakonske zamudne obresti od zneska 360,00 EUR od dne 7. 6. 2017 dalje do plačila.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo pod točko I. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni plačati tožeči stranki 4.916,91 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2016 dalje do plačila, pod točko II. izreka, da se v presežku za znesek 9.603,30 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.243,30 EUR od 3. 8. 2016 dalje do plačila in od zneska 360,00 EUR od 7. 6. 2017 dalje do plačila tožbeni zahtevek zavrne, pod točko III. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 1.261,57 EUR pravdnih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila, vse na račun Okrožnega sodišča v Celju, št. 01100-6370421586, sklic Bpp 608-2019 in pod točko IV. izreka, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni od vročitve sodbe plačati znesek 165,70 EUR sodne takse za postopek na prvi stopnji, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka, do plačila, in sicer na račun Okrajnega sodišča v Celju.

2. Zoper to sodbo sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) sodbo izpodbija v zavrnilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah od II. do IV. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške te pritožbe, podredno pa, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi najprej povzame odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje glede podlage tožbenega zahtevka, izpodbija pa odločitev sodišča prve stopnje glede višine prisojenega zneska. Izpostavlja, da je šele po izdelavi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke postalo sporno, ali je tožnik v predmetni poškodbi utrpel tudi raztrganino tetive leve rame, saj je slednje izvedenec dr. A. A. negiral (v nadaljevanju: izvedenec medicinske stroke), temu dejstvu, objektiviziranemu z zdravstveno dokumentacijo tožnika, pa tudi tožena stranka predhodno ni ugovarjala. Tožnik sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je zavrnilo njegov dokazni predlog za angažiranje drugega izvedenca medicinske stroke, kršilo tako metodološki napotek dokazne ocene, kot tudi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker njegovi razlogi za zavrnitev tega dokaznega predloga niso upravičeni oziroma ustavno sprejemljivi. Sodišče prve stopnje je ta predlog tožnika zavrnilo iz razloga, ker naj bi bilo mnenje izvedenca medicinske stroke strokovno in argumentirano, zgolj nestrinjanje z mnenjem, pa ne pomeni utemeljenega razloga za angažiranje drugega izvedenca. Tožnik pa izpostavlja, da je izvedenec medicinske stroke podal mnenje, da sicer ni sporno, da je tožnik utrpel raztrganino tetive, vendar je tudi po zaslišanju dejansko vztrajal, da le-te ne more pripisati obravnavanemu dogodku, pa čeprav tožnik dejansko v zdravstveni dokumentaciji pred obravnavano poškodbo nima izkazanih drugih poškodb ali težav z levo ramo. Dejansko je izvedenec podal tudi mnenje, da obravnavani dogodek ni sprožilni element. Na drugi strani pa je v spisu sodišča številna zdravstvena dokumentacija več zdravnikov specialistov, ki so ugotovili, v njo zapisali ter s tem potrdili, da je tožnik v obravnavanem dogodku utrpel poleg ostalih poškodb tudi raztrganino tetive leve rame (npr. izvid Splošne bolnišnice Celje, z dne 28. 5. 2015, travmatološki konzilij, kot datum poškodbe navede 29. 12. 2014 in ugotovi raztrganino tetive leve rame, ter predvidi artrografijo, enako v izvidu z dne 2. 6. 2015, kjer je izrecno zapisno, da gre za poškodbo decembra lani torej 2014) in ga temu ustrezno zdravili. Zdravstvena dokumentacija vložena v spis po njegovi oceni tudi potrjuje, da tožnik pred obravnavanim dogodkom ni imel težav z levo ramo, kar je potrdil tudi izvedenec v izvedenskem mnenju, saj zanj ni bilo sporno, da je tožnik utrpel poškodbo tetive leve rame in da ta poškodba pred 29. 12. 2014 ni izkazana v zdravstveni dokumentaciji niti zdravljenja. Ob takšni situaciji pa po mnenju tožnika obstaja najmanj indic, da v dokazni temi, torej je ali ni tožnik ob padcu dne 29. 12. 2014 utrpel tudi raztrganino tetive leve rame, vendarle obstoji realno znanstveno tveganje za napako v izdelavi izvedenskega mnenja. Čeprav tožnik pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da zgolj nestrinjanje z mnenjem izvedenca še ne pomeni utemeljenega razloga za angažiranje drugega izvedenca in je takšno stališče zavzelo tudi Vrhovno sodišče, pa tožnik v pritožbi vztraja, da v konkretnem primeru ne gre za takšno situacijo, ampak situacijo, ko je najmanj glede na razhajanje med zdravstveno dokumentacijo tožnika in mnenjem izvedenca vzpostavljen dvom takšne stopnje, da zavrnitev predloga za postavitev drugega izvedenca pomeni relativno in bistveno kršitev pravil postopka zaradi metodološke kršitve pri ugotavljanju dejanskega stanja. Sklicuje se še na pravico do drugega mnenja, ki jo ureja tudi 40. člen Zakona o pacientovih pravicah in meni, da te zakonsko zagotovljene pravice ni mogoče zakonito obiti z zaključkom, da nestrinjanje z izvedenskim mnenjem ni razlog za imenovanje drugega izvedenca. Tožnik meni, da argumenti sodišča prve stopnje, zakaj imenovanje drugega izvedenca ni potrebno, ne vzdržijo pravne presoje vprašanja in ne zadostijo zahtevanemu kriteriju, kaj šteje za utemeljen razlog za zavrnitev dokaznega predloga stranke. Prepričan je, da bi z drugim izvedencem medicinske stroke dokazal, da je ravno v posledici obravnavanega dogodka poleg ostalih poškodb utrpel tudi raztrganino tetive leve rame in s tem trajne posledice in s tem duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, z zavrnitvijo dokaza po imenovanju drugega izvedenca medicinske stroke, pa je sodišče tožniku slednje preprečilo, kar pa ni dovoljeno. Tožnik je z (neizvedenimi) dokazi dokazoval odločilno dejstvo (obseg poškodb, ki so mu pustile trajne posledice). Rezultat dokazovanja pa bi privedel do drugačnega zaključka o obsegu poškodb tožnika v posledici predmetnega dogodka in s tem negiranje zaključka sodišča, da obravnavana poškodba in nesporno pri tožniku ugotovljena ruptura tetive leve rame nista v vzročni zvezi, in s tem do drugačne rešitve spora glede višine odškodnine. Z opustitvijo izvedbe predlaganega dokaza postavitve drugega izvedenca medicinske stroke je bilo tožniku onemogočeno dokazovanje odločilnega dejstva, zato meni, da je sodba obremenjena z bistveno kršitvijo po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Tožnik sodišču prve stopnje še očita, da mu je z opisanim ravnanjem odreklo možnost obravnavanja pred sodiščem, kar je obenem tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju: URS). Čeprav je po mnenju tožnika sodišče prve stopnje pravilno opredelilo pravno podlago odločanja o višini odškodnine, pa je zaradi zavrnitve dokaznega predloga imenovanja drugega izvedenca medicinske stroke ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in posledično zmotno uporabljeno tudi materialno pravo 179. člen OZ o odmeri pravične denarne odškodnine za dejansko utrpele poškodbe v predmetnem dogodku, torej vključno raztrganino tetive leve rame in v tej zvezi povezanim zdravljenjem, nevšečnostmi in trajnimi posledicami. V nadaljevanju svoje pritožbe tožnik izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje o višini priznanih potnih stroškov, saj mu je v točki 48 na račun stroškov zdravljenja priznalo opravljenih 433 kilometrov, kar pritožbeno ni sporno, sporna pa je višina nadomestila za prevoženi kilometer. Tožnik trdi, da mu za vsak prevožen km pripada nadomestilo v višini 0,37 EUR, kar vključuje stroške goriva in amortizacije vozila, kar priznava tudi sodna praksa, saj je skladno z določilom 169. člena OZ upravičen do popolne odškodnine, to je do nadomestila za gorivo in obrabo vozila, kar pa vključuje znesek nadomestila v višini 0,37 EUR, ne pa nadomestilo kot se obračunava za javne uslužbence. Tožnik tudi ni javni uslužbenec, ni se poškodoval kot javni uslužbenec, niti ni mogel in ni koristil javnega prevoza. Tožnik sodišču prve stopnje iz teh razlogov očita, da je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo 169. člena OZ. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari pa tožnik končno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, vsebovano v izpodbijani sodbi v točkah III. in IV. izreka.

4. Tožena stranka pa sodbo izpodbija v ugodilnem in stroškovnem delu (t.j. v točkah I. ter III. in IV. izreka) iz vseh pritožbenih razlogov, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno, da prisodi tožniku soprispevek k nastali škodi oziroma, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne le-temu v ponovno sojenje, še podredno pa, da tožbeni zahtevek tožnika zavrne še za znesek 1.500,00 EUR ter glede na navedeno ponovno izračuna pravdne stroške. Tožena stranka meni, da je naslovno sodišče neupravičeno razsodilo, da je v predmetni zadevi podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke za obravnavani škodni dogodek, saj je prepričana, da njenemu zavarovancu ni mogoče očitati kakršnekoli opustitve oz. krivdnega ravnanja, katerega bi bila posledica nastanek škodnega dogodka, ki ga je v tožbi zatrjeval tožnik, pravzaprav po mnenju tožene stranke, kar je tudi trdila skozi postopek, slednji ni dokazal, da je do škodnega dogodka prišlo na zatrjevanem mestu in zaradi mokrote stopnic, saj škodnega dogodka tožnika ni videl nihče, prav tako pa o tem tožnik ni predložil nobenega dokaza. Tožena stranka je tudi prepričana, da je potrebno v primeru pritrditve odločitvi sodišča prve stopnje o odgovornosti njenega zavarovanca tožniku očitati soprispevek k nastanku škode. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno, nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in odločilo da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev, da je protipravno ravnanja zavarovanca tožene stranke podano v tem, da je opustil dolžno skrbnost pri primerni in varni ureditvi delovnega okolja in sicer da ni ustrezno poskrbel, da delavec oziroma tožnik ne bi stopil na moker podest oziroma stopnico, da torej ni namestil protizdrsne zaščite na ploščicah, da ni poskrbel, da bi se na stopnišču nahajala ograja ali oprijemalo, za katerega bi se tožnik lahko prijel pri sestopu po stopnicah (in se eventuelno ujel, brez da bi padel), da ni poskrbel za to, da bi bilo v objektu nameščenih dovolj predpražnikov oziroma vsaj še eden pred vstopom na stopnice, ki bi dodatno preprečil nanašanje vlage na stopnišče in končno, da ni poskrbel, da bi bil prostor ustrezno osvetljen oziroma svetila na tem mestu ni ustrezno vzdrževal, saj v trenutku škodnega dogodka ni delovalo. Prav tako pa tožniku ni zagotovil ustrezne delovne obutve, kar je, ob vseh ugotovljenih vzrokih za tožnikovo škodo pripomoglo k škodi, ki jo je tožnik utrpel na delovnem mestu. Tožena stranka poudarja, da je nasprotovala mnenju izvedenke iz varstva pri delu, na mnenje katere je sodišče prve stopnje tudi oprlo svojo odločitev, saj to mnenje po njeni oceni ni bilo popolno in strokovno, posebej pa ne objektivno, da je v pripombah pojasnila, da je izvedenka v mnenju sama podala zaključno oceno dokazov in na samem ogledu spraševala tožnika o dogodku in dejstvih, česar pa ne bi smela, saj je izvedenka prejela spisno dokumentacijo sodišča, iz katere so izhajala vsa dejstva, ki so jih izpovedale priče, tožnik in iz katere so izhajale trditve tožnika, ki so bile podlaga za izdelavo objektivnega mnenja. V nadaljevanju pritožbe tožena stranka za vsako ugotovljeno protipravno ravnanje njenega zavarovanca izpostavlja posamezne izvedene dokaze ali njihove dele, za katere trdi, da nasprotujejo ugotovitvam in mnenju izvedenke iz varstva pri delu, na podlagi katerega je svoje dejanske zaključke gradilo tudi sodišče prve stopnje in na takšen način izpodbija verodostojnost izvedenega dokaza z izvedencem iz varstva pri delu, strokovnost in pravilnost mnenja izvedenke iz varstva pri delu, izvedenki pa očita tudi njeno pristranskost iz razloga, ker je upoštevala zgolj izjavo tožnika. Tožena stranka ob tem izpostavlja še določene izvedene dokaze, za katere trdi, da jih je sodišče prve stopnje napačno upoštevalo (npr. izpoved priče D. D. glede nameščenih predpražnikov), jim pripisalo napačno vsebino (npr. izpovedi prič B. B. glede predpražnikov in obutve in C. C. glede predpražnikov) ali pa jih ni upoštevalo (npr. izpovedi prič o osvetlitvi stopnišča). Tožena stranka meni, da so izvedeni dokazi potrdili, da je bil predpražnik tudi pred stopnicami, da razen tožnikove izpovedi noben drug dokaz ni potrdil, da na stopnišču v času škodnega dogodka luči niso delovale in da stopnišče ni bilo dovolj osvetljeno, tega, da ni sledljivosti listin menjave sijalk, pa tožnik tudi ni zatrjeval. Nadalje tožena stranka tudi meni, da je zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku delodajalec (zavarovanec tožene stranke) ni priskrbel ustrezne obutve, ta zaključek pa je celo v nasprotju z navedbami tožnika samega, ki je navajal, da je bil obut, primerno vremenu, da je nosil zimske čevlje z gumo. Tožena stranka v pritožbi še vedno vztraja pri svojih trditvah glede obstoja, obsega in vidnosti mokrote na stopnicah, pa tudi pri svojih trditvah o nepotrebnosti namestitve protidrsne zaščite na vgrajene ploščice zaradi njihove nedrsnosti v vseh vremenskih razmerah, tudi če so le-te mokre. V zvezi s tem dejanskim vprašanjem tožena stranka še poudarja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje izpostavila, da čeprav so ploščice gladke, še ne pomeni, da so nujno spolzke, četudi so morda mokre, da izvedenka iz varstva pri delu najprej ni pojasnila, kako je ugotovila, da so predmetne ploščice spolzke, nato pa je pojasnila, da na podlagi vizualnega pregleda, ni pa izvedenka opravila meritev drsnosti ploščic, zato po prepričanju tožene stranke o tem objektivno dokazanega mnenja ni mogla podati, na kar je tožena stranka opozorila in tudi podala ugovor absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, da pa stopnice niso imele vsakršnih dodatkov za preprečitev zdrsa, pa po oceni tožene stranke ne more predstavljati podlage, za ugotovitev, da so bile ploščice drseče in spolzke in da niso ustrezale standardom. Opozarja, da je ta izvedenka v mnenju sicer zapisala, da je smiselno narediti meritve drsnosti tal, vendar sama tega ni storila, ker za to ni ustrezno usposobljena, zato je tožena stranka, ki se je strinjala, da 1. točka 37. člena Pravilnika, sicer res govori o tleh in da ne smejo drseti, izpostavila, da izvedenka ni z ničemer objektivno ugotovila, da le-ta dejansko drsijo, ko so bodisi mokra ali spolzka. Izvedenka je drsnost tal preizkusila zgolj na podlagi vizualnega pregleda stopnišča oziroma mesta škodnega dogodka, z otipom tal, kar pa po mnenju tožene stranke ne more zadoščati za objektivno oceno drsnosti tal s strani izvedenke. Čeprav je sodišče sprejelo odločitev z razlago, da sledi izvedenki kot strokovnjakinji, da so bile ploščice na otip gladke, da niso bile hrapave in da so bile brez utorov, to po mnenju tožene stranke še ne pomeni, da bi meritev drsnosti potrdila navedbe izvedenke, da ploščice drsijo, pri čemer pa tožena stranka še izpostavlja, da izvedenka sama pojasni, da drsnosti tal ni ugotavljala, saj za to ni usposobljena. Glede na navedeno tožena stranka meni, da je odločitev sodišča, da sledi izvedenki kot strokovnjakinji, ki je na otip ugotavljala drsnost ploščic, napačna in neutemeljena. Drsnost ploščic je po mnenju tožene stranke mogoče objektivno ugotoviti zgolj z izvedbo meritev drsnosti tal. V kolikor bi bila narejena meritev drsnosti tal, in bi se ugotovilo, da tla oziroma ploščice, ko so suhe in ko so mokre, ne drsijo, pa bi bil odveč tudi očitek tožnika, da zavarovanec tožene stranke ni namestil protidrsne zaščite, saj le ta v tem primeru ne bi bila potrebna in tudi njena „opustitev“ sama od sebe, ne bi bila vzrok za nastanek škodnega dogodka. Prav tako po mnenju tožene stranke tudi sama ograja oziroma njeno „pomanjkanje“ ni vzrok za nastanek škodnega dogodka, saj tožniku ni zdrsnilo zato, ker ograja ni bila nameščena, temveč zato ker zatrjuje, da mu je zdrsnilo na mokrem podestu (in ne na stopnicah, kjer bi naj morala biti ograja oziroma oprijemalo). Tožena stranka izpostavlja, da je sodišču predlagala, da angažira novega izvedenca iz varstva pri delu in izvedenca gradbene stroke, ki bi lahko ugotovil drsnost vgrajenih ploščic, torej če je bilo stopnišče ustrezno, če so bili uporabljeni ustrezni materiali, vendar pa je sodišče dokazna predloga zavrnilo, s čimer pa je po mnenju tožene stranke, storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Namreč novo postavljeni izvedenec bi z meritvijo drsnosti tal lahko ugotovil dejstva, ki jih tožena stranka zatrjuje in bi šele tako bilo dejansko stanje popolnoma ugotovljeno. Po mnenju tožene stranke je napačna odločitev sodišča prve stopnje, da je do škodnega dogodka prišlo na način in na mestu kot to tožnik zatrjuje. Sodišču prve stopnje tožena stranka očita, da je svojo odločitev sprejelo zgolj na podlagi izpovedi tožnika, čeprav slednji o tem, da je prišlo do dogodka na mestu in na način kot ga zatrjuje, ni podal nobenih objektivnih dokazov, prav tako pa ni bilo nobene priče, ki bi videla sam škodni dogodek. Po mnenju tožene stranke na podlagi izvedenih dokazov tudi ni mogoče zaključiti, da je vzrok za zdrs tožnika luža na stopnišču. Četudi bi pritožbeno sodišče potrdilo ugotovitve sodišča prve stopnje o mestu, načinu in vzroku nastanka škodnega dogodka ter o obstoju protipravnih ravnanj njenega zavarovanca, pa tožena stranka meni, da je tožnik vsekakor bil nepreviden pri hoji in sam povzročil mokroto na stopnišču, glede na to, da so bile zunaj zimske vremenske razmere, da je bil sneg, ki pa ga v nasprotju z ugotovljenim s strani sodišča, ni zadostno obrisal s čevljev, predno je vstopil. Prav tako pa bi po njenem mnenju tožnik moral in mogel pričakovati, da bodo morda stopnice mokre glede na vremenske razmere in dejstvo, da je vedel, da snažilka prične z delom šele ob 6h zjutraj, med tem ko pisarna ob 7h, škodni dogodek pa se je zgodil na ponedeljek (med vikendi pisarna ne obratuje, kar je vedel tudi tožnik, kot tudi to, da v stavbi živijo podnajemniki). Če bo sodišče ugotovilo, da tožnik ni izključno sam odgovoren za nastali škodni dogodek, pa mu je potrebno po mnenju tožene stranke pripisati vsaj delež soodgovornosti k nastanku škodnega dogodka. Podredno pa se tožna stranka tudi ne strinja z višino dosojene odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo tožniku na račun odškodnine za nematerialno škodo iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti. Tožnik je sicer vtoževal znesek nematerialne škode v višini 8.000,00 EUR, sodišče pa mu je dosodilo znesek v višini 4.000,00 EUR. Tožena stranka meni, da je glede na poškodbo, ki jo je utrpel tožnik, torej zgolj udarnino rame tudi znesek v višini 4.oo0,oo pretiran glede na obstoječo sodno prakso. Ne glede na to, da je tožnik trpel hude bolečine 3 dni (srednje hude), nato v trajanju 5 mesecev, zgolj par ur dnevno občasno srednje hude, ostale bolečine pa so bile lahke intenzivnosti, je tako dosojeni znesek v nasprotju z sodno prakso, pri čemer kot primerljivo sodbo navaja sodbo VSC Cp 207/2020, v kateri je bila oškodovancu, ki je sicer utrpel hujše in težje poškodbe kot tožnik, prisojena odškodnina za telesne bolečine in neugodnosti v višini 4.200,00 EUR. Po mnenju tožene stranke bila primerna odškodnina za tožnika, na račun telesnih bolečin in neugodnosti, 2.500,00 EUR, kar bi bilo po mnenju toženke tudi v skladu s sodno prakso za podobne primere in ne 4.000,00 EUR kot mu je dosodilo sodišče prve stopnje.

5. Obe pravdni stranki sta vložili odgovora na pritožbo nasprotne stranke, v odgovorih se zavzemata za zavrnitev pritožb in priglašata še pritožbene stroške.

6. Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je delno utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče v skladu s 1. in 2. odstavkom 350. člena ZPP preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Tožnik je v tej pravdni zadevi od tožene stranke, pri kateri je imel njegov delodajalec E. d. o. o. v času škodnega dogodka sklenjeno zavarovanje svoje civilne odgovornosti, zahteval plačilo odškodnine za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo, prav tako pa je od nje zahteval tudi plačilo zavarovalnine iz nezgodnega zavarovanja. Navajal je, da se je dne 29. 12. 2014 poškodoval pri delu, ko je moral v okviru svojega dela na sedež delodajalca dostaviti službeno dokumentacijo v pisarniške prostore, ki se nahajajo v prvem nadstropju objekta (v pritličju objekta je sicer kavarna in pekarna). Ko je, potem ko je dostavil dokumente, odhajal iz objekta mu je pri hoji po notranjih stopnicah, navzdol, nepričakovano spodrsnilo, da je padel in se hudo telesno poškodoval. Do padca je prišlo, ker so bile stopnice, ki so obložene s keramičnimi ploščicami, mokre, česar ni pričakoval in se to na gladkih, enobarvnih ploščicah tudi ni videlo. Tega dne je snežilo, zato so vlago od zunaj z obutvijo verjetno prinašali obiskovalci objekta, tudi na stopnice. Stopnic nihče ni brisal. Predpražnika takrat ob vznožju stopnic ni bilo, v vsakem primeru pa ni učinkovito preprečeval prenašanja vlage z obutvijo, ker ga delavci in drugi, ki so prihajali k zavarovancu tožene stranke, kot vse kaže niso dosledno uporabljali. Stopnice nimajo protidrsnih utorov ali trakov, niti ograje, da bi se lahko tožnik ob sestopanju te oprijel. Tožnik je zatrjeval, da so bile vzrok za poškodbo mokre in spolzke stopnice, kot tudi dejstvo, da so stopnice obložene z gladkimi ploščicami, niso pa imele protidrsnih trakov. Zavarovancu tožene stranke je očital krivdno odgovornost za nastalo škodo, saj ni sprejel vseh ukrepov, da zagotovi varne pogoje dela, okolje in sredstva, s katerimi delavec lahko svoje delo varno opravlja in ni storil vsega, da bi škodo odvrnil in preprečil. Zavarovancu tožene stranke je očital, da bi moral delo organizirati tako, da bi bilo varno, zlasti bi moral: pohodne površine ves čas vzdrževati v takem stanju, da so v vsakem času vame in primerne za hojo delavcev, tudi pozimi, ko je zunaj sneg in se le ta z obutvijo prenaša v notranjost in na stopnice, kar je moralo biti glede na dejstvo, da se je predmetna poškodba zgodila na sedežu delodajalca, znano, pa kljub temu zavarovanec ni sprejel nobenega od varnostnih ukrepov; delavcem zagotoviti primemo obutev za letni in zimski čas ter s tem zmanjšati možnost nastanka poškodb, kot je konkretna; namestiti ustrezne opozorilne table (ki bi opozarjale na dodatno previdnost zaradi spolzkih tal v zimskem času); na stopnice, obložene z gladkimi ploščicami, namestiti ustrezno protidrsno zaščito, ki bi trajneje preprečila drsnost tal in s tem optimalno zmanjšala možnost poškodb, kot se je zgodila v konkretnem primeru; za vhodnimi vrati in pred stopnice bi moral zaradi sneženja in mokrih tal namestiti vsaj ustrezne predpražnike, pa tudi teh ni bilo, prav tako pa tudi ni bilo ograje, za katero bi se oprijel. Z opustitvami ukrepov, ki bi zagotavljali varen dostop in sestop po stopnicah, je zavarovanec tožene stranke kot delodajalec tožnika opustil dolžno ravnanje, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnik utrpel. Poleg krivdne odgovornosti je tožnik zatrjeval tudi objektivno odgovornost, ki jo je utemeljeval s sklicevanjem na ustaljeno sodno prakso, v skladu s katero se štejejo mokra in spolzka za nevarno stvar. Tožnik je zatrjeval, da je v tem škodnem dogodku utrpel udarnino levega kolka in levega ramena ter raztrganino rotatorne manšete, ki je bila ugotovljena kasneje, za nastalo nepremoženjsko škodo pa je od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine v skupni višini 14.000,00 EUR, od tega iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 8.000,00 EUR, iz naslova prestanega strahu odškodnino v višini 1.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odškodnino v višini 5.000,00 EUR. Poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo je zahteval še odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova povračila prevoznih stroškov v zvezi z zdravljenjem v znesku 160,21 EUR in plačilo zavarovalnine za nastalo invalidnost v znesku 360,00 EUR.

9. Pri odločanju o tožbenem zahtevku tožnika je sodišče prve stopnje izhajalo iz pravilne materialno pravne podlage, ki jo glede tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine predstavljajo določila 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR), določila Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki urejajo objektivno odgovornost (131., 149., 15o. in 153. člen OZ), ki urejajo krivdno odgovornost (131. člen OZ) in deljeno odgovornost (171. člen OZ v zvezi s 185. členom OZ), glede tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine pa določila sklenjene zavarovalne pogodbe.

10. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku1 ugotovilo, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot je zatrjeval tožnik, t.j., da je bil tistega dne ponedeljek in da je snežilo, da je, ko je prišel v službo, najprej naložil kruh v kombi, se z njim odpeljal pred stavbo, v kateri so pisarniški prostori, saj je moral oddati dokumentacijo, ki so jo oddajali tako, da so jo obesili na vrata pisarne, glede na to, daje bila ura 5.00 zjutraj, ko pisarne še ne delajo, da je, preden je vstopil v stavbo, prehodil kakšnih 5 metrov, pred vrati je bil predpražnik, otresel si je čevlje, vstopil, pritisnil na stikalo za luč, odšel po levi strani stopnic navzgor, obesil dokumentacijo na vrata, se obrnil in v tistem trenutku stopil na mokroto, ki se je nahajala na podestu, pred prvo stopnico, pri čemer mu je spodrsnilo in je padel po stopnicah. Nadalje je ugotovilo, da je šlo za stopnice, ki so bile po videzu gladke in niso imele nameščene protizdrsne zaščite, in da stopnišče ni imelo oprijemala, je pa zaključilo, da takšne stopnice kljub mokroti, ki se znajde na njih, niso same po sebi nevarna stvar, zato je zavrnilo tožnikove navedbe o obstoju objektivne odgovornosti zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo. Je pa pritrdilo tožnikovim navedbam o obstoju krivdne odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, saj je ugotovilo in zaključilo, da je protipravnost ravnanja zavarovanca tožene stranke v tem, da je opustil dolžno skrbnost pri primerni in varni ureditvi delovnega okolja in sicer ni ustrezno poskrbel, da delavec oz. tožnik ne bi stopil na moker podest oz. stopnico, da torej ni namestil protizdrsne zaščite na ploščicah, da ni poskrbel, da bi se na stopnišču nahajala ograja ali oprijemalo, za katerega bi se tožnik lahko prijel pri sestopu po stopnicah (in se eventualno tudi ujel, brez da bi padel), da ni poskrbel za to, da bi bilo v objektu nameščenih dovolj predpražnikov oz. vsaj še eden pred vstopom na stopnice, ki bi dodatno preprečil nanašanje vlage na stopnišče in končno, da ni poskrbel, da bi bil prostor na kraju škodnega dogodka ustrezno osvetljen oz. svetila na tem mestu ni ustrezno vzdrževal, saj v trenutku škodnega dogodka ni delovalo, prav tako pa tožniku ni zagotovil ustrezne delovne obutve, kar je, ob vseh ugotovljenih vzrokih za tožnikovo škodo, prav tako pripomoglo k škodi, ki jo je tožnik utrpel na delovnem mestu. Zaključilo je, da je zavarovanec tožene stranke z opisanimi protipravnimi ravnanji, ki so bila, vsako posebej in vsa skupaj, vzrok tožnikovi škodi, kršil določila Zakona o varnosti in zdravja pri delu, ki mu nalaga, da izvaja ukrepe, ki so potrebni za zagotovitev varnosti in zdravja delavca, vključno s preprečevanjem in odpravljanjem nevarnosti pri delu. Ker je sodišče prve stopnje še ugotovilo, da tožnik ni v ničemer prispeval k nastanku škode, je zaključilo, da je tožena stranka v celoti odgovorna za škodo, ki je tožniku je nastala v škodnem dogodku dne 29. 12. 2014. Tožniku je za vso nastalo nepremoženjsko škodo prisodilo odškodnino v višini 4.800,00 EUR, od tega iz naslova prestanih telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem odškodnino v višini 4.000,00 EUR, iz naslova prestanega primarnega in sekundarnega strahu pa odškodnino v višini 800,00 EUR. Prisodilo mu je tudi odškodnino za premoženjsko škodo v višini 43,30 EUR, v celoti pa je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine v višini 360,00 EUR, saj tožnik ni uspel dokazati, da bi ali opravil artroskopijo (ki je operativna metoda) ali da je prestal operacijo, pri čemer ni upoštevalo tožnikove (osebne) odločitve, da se za operacijo ni odločil zato, ker mu niso zagotovili uspeha, ampak zgolj dejstvo, da tožnik ni opravil operacije, zato neutemeljeno zahteva izplačilo zavarovalnine.

**O pritožbi tožnika glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine v višini 360,00 EUR s pripadki:**

11. Tožnik je v tej pravdi zahteval tudi plačilo zavarovalnine za nastalo invalidnost iz nezgodnega zavarovanja po polici št. 8441824. V skladu s 1. odstavkom 943. člena OZ, ki velja tudi za nezgodno zavarovanje kot eno izmed oblik osebnega zavarovanja, mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. 12. Tožnik tega dela sodbe ne izpodbija konkretizirano, zato je v tem delu pritožbeno sodišče opravilo le uradni preizkus izpodbijane sodbe, ki pa nepravilnosti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, ni pokazal. 13. Ker pritožbeno niso izpodbijane dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da tožnik ni uspel dokazati, da bi ali opravil artroskopijo (ki je operativna metoda) ali da je prestal operacijo, je ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 1. odstavka 943. člena OZ in točke 109. XIV. poglavja tabele invalidnosti v splošnih pogojih za nezgodno zavarovanje oseb PG-NE 10-4, ki veljajo za konkretno zavarovalno pogodbo po polici št. 8441824, ki določa, da zavarovalnica prizna 2% invalidnosti za stanje po rupturi rotatorne manšete v ramenskem sklepu dokazani z artroskopijo ali operacijo, sodišče prve stopnje povsem pravilno zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na plačilo zavarovalnine kot neutemeljen.

14. Ob tem je le še dodati, da tožnik pritožbeno ne izpodbija niti zaključka sodišča prve stopnje v točkah 46. in 47. obrazložitve izpodbijane sodbe, da pri omenjenem določilu splošnih pogojev ne gre za nično določilo v smislu 1. odstavka 121. člena OZ, ki mu kot pravilnemu pritrjuje tudi pritožbeno sodišče in se nanj v izogib ponavljanju tudi v celoti sklicuje.

15. Pritožba tožnika se tako v delu, ki se nanaša na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka za plačilo zavarovalnine v višini 360,00 EUR in zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska od dne 7. 6. 2017 dalje do plačila, izkaže za neutemeljeno, zato jo je pritožbeno sodišče v tem delu kot tako v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in v tem delu izpodbijano sodbo v točki II. izreka potrdilo, kot to izhaja iz točke II. izreka te odločbe.

**O pritožbah obeh pravdnih strank glede odločitve sodišča prve stopnje za plačilo odškodnine:**

16. Nastanek škodnega dogodka je prva predpostavka odškodninske odgovornosti, zato je na tožniku trditveno in dokazno breme glede okoliščin samega nastanka škodnega dogodka.

17. Tožnik je v tej pravdi zatrjeval, da je do škodnega dogodka, njegovega padca po stopnicah, prišlo zaradi tega, ker mu je na stopnicah (natančneje na zgornji stopnici, na podestu) spodrsnilo, da mu je spodrsnilo, ker so bile stopnice, ki so obložene z gladkimi ploščicami, mokre in (zato) spolzke, niso pa imele nameščenih protidrsnih trakov.

18. Tožena stranka pa je tekom tega pravdnega postopka ugovarjala samemu kraju in načinu nastanka škodnega dogodka, dvomila je o zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka in v ta namen med drugim tudi trdila, da so bile stopnice, na katerih naj bi prišlo do škodnega dogodka, ustrezne v vseh vremenskih razmerah, da so bile (tako suhe kot mokre) nedrsne in da zato tudi namestitev protidrsnih trakov ni bila potrebna. Za dokazovanje teh svojih trditev pa je tožena stranka med drugim predlagala tudi dokaz z izvedencem gradbene stroke, ki bi opravil meritve drsnosti predmetnih stopnic.

19. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (v nadaljevanju: Pravilnik) v 1. odstavku 37. člena določa, da mora delodajalec zagotoviti, da tla v delovnih prostorih nimajo izboklin, lukenj ali podobnih neravnin. Obloge pohodnih površin morajo biti trdne in pritrjene, odporne pred obrabo in gladke, vendar na njih ne sme drseti.

20. Glede na vse predhodno izpostavljeno predstavlja vprašanje (ne)drsnosti (mokrih) stopnic enega izmed bistvenih, za odločitev v tej zadevi odločilnih dejstev. Od ugotovitve tega dejstva so namreč odvisni tako dejanski zaključki o (možnosti) nastanka škodnega dogodka na tožbeno zatrjevani način, o tožbeno zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka kot tudi dejanski in pravni zaključki o protipravnosti ravnanja zavarovanca tožene stranke, ki na stopnice, kar v tej pravdi med pravdnima strankama niti ni sporno, ni namestil protidrsne zaščite. Po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka tako povsem utemeljeno v pritožbi izpostavlja zmotnost, pa tudi pomanjkljivost razlogov sodišča prve stopnje v 9. točki v povezavi z drugim odstavkom 14. točke obrazložitve izpodbijane sodbe za zavrnitev njenega dokaznega predloga z izvedencem gradbene stroke, ki bi z opravljenimi meritvami ugotavljal drsnost na stopnice vgrajenih ploščic. Sodišče prve stopnje je namreč ta njen dokazni predlog zavrnilo kot neutemeljen (torej nepotreben) iz razloga, ker je štelo, da četudi bi se ugotovilo, da so v objekt bile vgrajene ustrezne protizdrsne ploščice, torej da so iz ustreznega materiala, še vedno ne bi imele nameščene protizdrsne zaščite. Po oceni pritožbenega sodišča pa so ti razlogi sodišča prve stopnje, s katerimi je zavrnilo ta dokazni predlog tožene stranke, da drsnost (mokrih) stopnic oziroma na njih vgrajenih ploščic v tem konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile stopnice po videzu gladke, za odločitev ni ključnega pomena, da je v tem primeru ključnega pomena zgolj to, da na stopnicah ni bilo protizdrsne zaščite in da bi le-ta zaradi strožjih pogojev glede varnosti in zdravja pri delu morala biti nameščena tudi v primeru, če bi se ugotovilo, da so bile vgrajene ustrezne protizdrsne ploščice, pomanjkljivi in tudi zmotni, saj temeljijo na zmotnem zaključku sodišča prve stopnje o pravni nepomembnosti dejstva drsnosti na stopnice vgrajenih ploščic. Od vprašanja drsnosti ploščic, če so mokre, je namreč glede na že predstavljene ugovore tožene stranke v tem konkretnem primeru prvenstveno odvisen že sam zaključek o možnosti nastanka škodnega dogodka na tožbeno zatrjevani način oziroma zaključek o tožbeno zatrjevanem vzroku nastanka škodnega dogodka (zdrs na mokri in posledično spolzki stopnici), tega vidika pa sodišče prve stopnje pri presoji potrebnosti izvedbe predlaganega dokaza z izvedencem gradbene stroke sploh ni upoštevalo, zaradi česar je zavrnitev tega dokaznega predloga tožene stranke nepopolna. Razlogi, ki jih je za zavrnitev tega dokaznega predloga navedlo sodišče prve stopnje, pa so tudi sicer pravno zmotni, saj tudi v delovnem okolju glede na določilo 1. odstavka 37. člena Pravilnika velja pravilo, da morajo biti obloge pohodnih površin gladke, vendar na njih ne sme drseti. Drugače povedano, tudi v delovnem okolju velja pravilo, da morajo imeti obloge pohodnih površin (tudi stopnic) protidrsno zaščito samo v primeru, če drsijo, kar ponovno privede do zaključka, da je vprašanje drsnosti vgrajenih ploščic pravno odločilno dejstvo, ki ga je v tej pravdi potrebno ugotavljati z dokazi, ki sta jih v ta namen predlagali pravdni stranki.

21. Sodišče prve stopnje je tako dokazni predlog tožene stranke z izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke zavrnilo nepopolno in z navedbo neustreznega razloga, ker je zmotno štelo, da vprašanje drsnosti obloge stopnic v mokrem stanju ni pravno odločilno dejstvo. S takšnim postopanjem je toženi stranki onemogočilo dokazovanje dejstva, z ugotovitvijo katerega bi se lahko razbremenila svoje odškodninske odgovornosti, kršilo je njeno pravico do izjave in načelo kontradiktornosti (5. člen ZPP) in posledično zagrešilo, kot mu to pravilno očita tudi tožena stranka v pritožbi, absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je imela za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

22. Že ta absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, s katero je obremenjena izpodbijana sodba (t.j. absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP), je terjala ugoditev pritožbi tožene stranke, posledično pa tudi pritožbi tožnika v delu, ki se nanaša na odškodninski zahtevek, saj je odločanje o višini tožbenega zahtevka, na katero se nanaša pritožba tožnika, odvisna od predhodne (pravilne) ugotovitve utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi, zato je bilo v tem delu (t.j. v celoti v točkah I. in III. ter delno v točki II. izreka, kolikor se nanaša na plačilo odškodnine v višini 9.243,30 EUR ter na plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 9.243,30 EUR od dne 3. 8. 2016 dalje do plačila) izpodbijano sodbo v skladu s 1. odstavkom 354. člena ZPP razveljaviti ter zadevo v razveljavljenem delu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj je ta absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka sama po sebi takšne narave, da je pritožbeno sodišče ne more odpraviti samo. Pritožbeno sodišče namreč ne more namesto sodišča prve stopnje dopolnjevati njegovih nepopolnih ali ustavno nesprejemljivih, zmotnih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, ki jih sodišče prve stopnje zaradi zagrešene kršitve določb postopka sploh ni navedlo ali je navedlo neustrezne razloge, predvideti miselnega toka sodišča prve stopnje in kot prvo ugotavljati odločilnih dejstev, ki jih zaradi zagrešene kršitve določb postopka in zmotnega zaključka o njihovi pravni nepomembnosti sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo. Naloga pritožbenega sodišča je namreč v tem, da preizkuša pravilnost razlogov sodišča prve stopnje in ugotovljenih dejstev, ne pa da jih samo nadomešča ali dopolnjuje. Z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje pa bo v največji možni meri za obe stranki postopka spoštovana tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS, ki ima v tem konkretnem primeru prav gotovo prednost pred pravico do sojenja v razumnem roku. Če bi pritožbeno sodišče kot prvo sodišče navajalo razloge o odločilnih dejstvih, še zlasti v primeru, ko gre za pomembna dejstva, ki se nanašajo na samo podlago tožbenega zahtevka, bi s tem prišlo do rušenje načela dvostopenjskega sojenja. Tudi sicer pa z razveljavitvijo sodbe in vrnitvijo zadeve v novo sojenje niti ne bo prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja v razumnem roku (2. odstavek 354. člena ZPP), saj se z vrnitvijo zadeve v novo sojenje sam postopek tudi ne bo bistveno podaljšal glede na to, da bi moralo pritožbeno sodišče, če bi samo opravilo sojenje, v celoti ponoviti vse že izvedene dokaze in še dopolniti dokazni postopek z izvedbo dokazov, ki jih sodišče prve stopnje ni izvedlo, pa bi jih moralo, kar pa bi bilo glede na senatno sojenje na pritožbeni stopnji tudi povsem neekonomično.

23. Ker je bilo izpodbijano sodbo razveljaviti že zaradi obstoja zgoraj navedene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki je imela za posledico tudi nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, se pritožbeno sodišče do preostalih pritožbenih navedb obeh pravdnih strank ni posebej opredeljevalo.

24. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje zgoraj opisano pomanjkljivost odpraviti. Še enkrat bo moralo presoditi potrebnost izvedbe dokaza z izvedencem gradbene stroke in pri tem upoštevati, da je dejstvo (ne)drsnosti na stopnice vgrajenih ploščic pravno odločilno dejstvo. Če bo zaključilo, da je izvedba tega dokaza potrebna, bo moralo ta dokaz tudi izvesti. Prav tako bo moralo ponovno oceniti tudi utemeljenost predloga tožene stranke za ponovitev že predlaganega dokaza z novim izvedencem iz varstva pri delu, po potrebi izvesti tudi ta dokaz (oziroma dopolniti že izvedenega zaradi novih dejanskih ugotovitev glede drsnosti vgrajenih ploščic), nato pa po celoviti dokazni oceni vseh izvedenih dokazov ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP in pravil o dokaznem bremenu navesti jasne dejanske in pravne zaključke o okoliščinah nastanka škodnega dogodka, o vprašanju ali je do škodnega dogodka prišlo na tožbeno zatrjevani način ter o vzrokih nastanka škodnega dogodka. Upoštevaje podano trditveno podlago obeh pravdnih strank bo moralo navesti tudi jasne dejanske in pravne zaključke o vseh predpostavkah (krivdne) odškodninske odgovornosti in za vsako ugotovljeno protipravno ravnanje zavarovanca tožene stranke presojati še, ali je v vzročni zvezi z nastalo škodo. Če bo zaključilo, da so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti zavarovanca tožene stranke, bo moralo v okviru podane trditvene podlage ponovno presojati tudi utemeljenost trditev tožene stranke o izključni krivdi tožnika za nastali škodni dogodek oziroma utemeljenost njenega ugovora o deljeni odgovornosti tožnika in njenega zavarovanca za škodo, nastalo v obravnavanem škodnem dogodku, nato pa odločiti še o utemeljenosti zahtevka tožnika po višini, v sklopu katerega bo moralo ponovno oceniti tudi utemeljenost predloga tožnika za ponovitev že predlaganega dokaza z novim izvedencem medicinske stroke.

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

1 Dokazi, ki jih je v tem postopku izvedlo sodišče prve stopnje, so navedeni v točki 8. obrazložitve izpodbijane sodbe.