Jedro

Iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev izhajajo udeleženci dvostranskih pogodb pri sklepanju pogodb, ne pa v stadiju njihovega izpolnjevanja (1. odstavek 15. člena ZOR). Za ta stadij je pomembno ohranjanje realne vrednosti s pogodbo dogovorjenih obveznosti.

Za ohranitev realne vrednosti denarne obveznosti sta na voljo dve možnosti: zamudne obresti, ki vsebujejo tudi revalorizacijski del, ali pa vezava obveznosti na neko tujo valuto. Obveznost plačati zamudne obresti je zakonska obveznost, ki je strankam ni treba posebej dogovarjati, uporabo druge valorizacijske možnosti pa morata stranki pravnega razmerja izrecno dogovoriti, sicer je upnik ne more z uspehom uveljaviti.

Analogno 2. odstavku 1107. člena ZOR se lahko tudi posebne uzance uporabijo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ne ureja.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na plačilo tolarske protivrednosti 47.838,31 DEM z obrestmi. Glede podrejeno uveljavljanega zahtevka na plačilo 621.905,00 SIT pa je ugotovilo, da ta terjatev tožeče stranke proti toženi stranki obstoji, nadalje je ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke v enakem znesku, ter v posledici tega naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 621.905,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonski obrestni meri od 16.5.1995 dalje do plačila. Zahtevek za plačilo zamudnih obresti od omenjenega zneska za čas od 7.7.1991 do 15.5.1995 je zavrnilo.

Pritožbo tožeče stranke proti sodbi, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek in zahtevek na plačilo obresti za čas od 7.7.1991 do 15.5.1995, je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku in tudi zahtevku na plačilo obresti, podrejeno pa, naj v celoti razveljavi sodbo sodišča druge stopnje, sodbo sodišča prve stopnje pa v delu, izpodbijanem s pritožbo, ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka je v reviziji navedla, da jo vlaga tudi zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ni pa povedala, v katerem ravnanju sodišča vidi ta revizijski razlog. Očitka, ki glede pritožbenega sodišča ni točen, da sodišči nimata razlogov v zvezi z (ne)uporabo 15. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), ni mogoče opredeliti kot uveljavljanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker gre za vprašanje uporabe materialnopravnega predpisa. Zato, in ker v postopku tudi ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, navedenih v 10. točki 2. odst. 354. člena ZPP, tožeča stranka z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka z revizijo ne more uspeti.

Iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev izhajajo udeleženci dvostranskih pogodb pri sklepanju pogodb, ne pa v stadiju njihovega izpolnjevanja (1. odstavek 15. člena ZOR). Za ta stadij je pomembno ohranjanje realne vrednosti s pogodbo dogovorjenih obveznosti.

Da v času sklepanja pogodbe stranki spora ne bi izhajali iz načela enake vrednosti dajatev, tožeča stranka ni trdila. Za ohranitev realne vrednosti denarne obveznosti tožene stranke pa sta bili na voljo dve možnosti: zamudne obresti, ki vsebujejo tudi revalorizacijski del, ali pa vezava (takrat) dinarske obveznosti na neko tujo valuto.

Obveznost plačati zamudne obresti je zakonska obveznost. Nastane po zakonu samem (1. odst. 277. člena ZOR). Zato strankama spora obveznosti plačila zamudnih obresti v primeru plačilne zamude tožene stranke ni bilo treba posebej dogovarjati. Za uporabo druge valorizacijske možnosti pa bi se morali pravdni stranki izrecno dogovoriti, da bi jo tožeča stranka lahko uspešno uveljavljala.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo (dejanska ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano), da tožeča stranka dogovora o vezavi dinarske obveznosti na tujo valuto ni dokazala. Zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili primarni tožbeni zahtevek. Pri tem sta tudi pravilno uporabili določbe Zakona o uporabi denarne enote Republike Slovenije (Ur. list RS štev. 17/91-I; v nadaljevanju: zakona). Tožeča stranka ima sicer prav, da to ni predpis, ki bi urejal obligacijskopravna razmerja. Je pa predpis, ki je uredil razmerje dinar : tolar na dan 8.10.1991 (1. odstavek 5. člena zakona). Tega pa sta sodišči za odločitev pravilno uporabili (8. člen zakona).

Analogno 2. odstavku 1107. člena ZOR se lahko tudi posebne uzance uporabijo za rešitev vprašanj, ki jih ZOR ne ureja (argumentum a contrario). ZOR ne ureja situacije, za katero je treba uporabiti 80. Posebno gradbeno uzanco (Ur. list SFRJ štev. 18/77). Obe sodišči sta se zato pravilno sklicevali nanjo. Za to namreč, da bi tožena stranka lahko izpolnila svoje obveznosti do naročnika, ji je bila tožeča stranka dolžna oskrbeti atest dobavljenega betona. Ta njena obveznost je bila zato sestavni del pogodbe o dobavi betona. Izhaja pa ne samo iz 80. PGU, ampak zlasi tudi iz 85. člena Zakona o izgradnji objekata (prečiščeni tekst NN štev. 54/86...19/90), ki ga je v obravnavanem primeru treba uporabiti glede na to, kje sta se dobava betona in gradnja vršili. Ker jo je tožeča stranka izpolnila šele 16.5.1995, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, je odločitev obeh sodišč materialnopravno pravilna tudi glede obresti.

Ker torej niti uveljavljani niti tisti revizijski razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) ne obstoje, je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).