Jedro

V zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve Republike Slovenije do tožnice iz naslova stroškov pravdnega postopka, v katerem tožnica ni uspela in je bila zato po pravnomočni in izvršljivi sodbi dolžna povrniti stroške postopka nasprotni stranki, ki je bila za ta postopek upravičena do BPP, iz tega naslova pa so bila tudi izplačana proračunska sredstva. Tožnica neutemeljeno ugovarja, da izdani sklep o davčni izvršbi ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS. Po samem zakonu je namreč že omenjena sodba izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova nudene BPP.

Tožnica ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do nasprotne stranke. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke, kar bi bilo v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP izhaja iz določb ZBPP.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom z dne 10. 5. 2013 je prvostopenjski organ sklenil, da se zoper tožnico - ki je na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v A., št. P … z dne 1. 12. 2011, ki je postala izvršljiva 3. 2. 2013, dolžna plačati terjatev do upravičenca do BPP v znesku 653,10 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do 8. 5. 2013 v znesku 14,56 EUR, zamudne obresti od 9. 5. 2013 do 10. 5. 2013 v znesku 0,32 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska 653,10 EUR od 11. 5. 2013 do plačila, poleg tega pa še stroške izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR - opravi davčna izvršba z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnica na transakcijskih računih pri banki B. d.d. in banki C. d.d., s tem, da se denarna sredstva in prilivi prenakažejo na račun pri banki B. d.d., kjer se ob upoštevanju zakonskih izvzetij in omejitev izvršbe opravi rubež denarnih sredstev do višine dolga po sklepu o izvršbi; zarubljena sredstva se prenesejo oziroma obveznosti poplačajo po vrstnem redu, navedenem v sklepu. Bankam se prepoveduje zarubljena denarna sredstva izplačati tožnici, tej pa z njimi razpolagati do plačila celotnega dolga po sklepu o izvršbi (1. točka izreka). Pritožba dolžnika oziroma ugovor banke zoper sklep ne zadrži davčne izvršbe oziroma izvršitve sklepa (2. in 3. točka izreka). Iz obrazložitve sklepa je razvidno, da je Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v Č., v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) podalo predlog za izterjavo denarne terjatve, izkazane z izvršilnim naslovom, navedenim v izreku sklepa, ki je tožnica ni poravnala, zato je zoper njo treba začeti davčno izvršbo. V nadaljevanju so navedene določbe ZDavP-2 in Pravilnika o izvajanju tega zakona, ki so pravna podlaga za izdajo sklepa.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 498-2-276/2013 z dne 16. 6. 2014 odločilo, da se tožničini pritožbi delno ugodi ter se prvostopenjski sklep v prvi alineji 1. točke izreka spremeni tako, da se pravilno glasi: „ - na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v A., opr. št. P … z dne 1. 12. 2011, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v D., opr. št. I Cp … z dne 9. 1. 2013, ki je postala izvršljiva 3. 2. 2013“. V ostalem delu ostane izrek nespremenjen in se pritožba zavrne kot neutemeljena. Zavrne pa se tudi zahteva za povračilo stroškov postopka.

3. V obrazložitvi drugostopenjski organ na podlagi spisov zadeve ugotavlja, da je Okrajno sodišče v A. z zgoraj navedeno sodbo z dne 1. 12. 2011 (v nadaljevanju sodba Okrajnega sodišča) tožnici naložilo, da mora nasprotni stranki - tožencu E.E. povrniti pravdne stroške v znesku 407,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po pritožbi obeh strank je Višje sodišče v D. s sodbo, opr. št. I Cp … z dne 9. 1. 2013 (v nadaljevanju sodba Višjega sodišča), pritožbi E.E. delno ugodilo in spremenilo stroškovni del odločitve tako, da se znesek odmerjenih stroškov nadomesti z zneskom 653,10 EUR. Sodba Okrajnega sodišča je v povezavi s sodbo Višjega sodišča postala izvršljiva 3. 2. 2013. Terjatev iz naslova stroškov prisojenih E.E., je na podlagi prvega odstavka 46. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB1 ter spremembe, v nadaljevanju ZBPP) prešla na Republiko Slovenijo (v nadaljevanju RS), saj je bila E.E. za navedeno zadevo za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje dodeljena brezplačna pravna pomoč (v nadaljevanju BPP) in iz tega naslova je bilo izplačanih 822,70 EUR. Tožnica po pozivu Okrožnega sodišča v F., Službe za BPP z dne 4. 4. 2013 iz naslova pravdnih stroškov dolgovanega zneska ni plačala. Davčni organ je zato na predlog Državnega pravobranilstva utemeljeno začel davčno izvršbo. Za to so bile izpolnjene vse procesne predpostavke, to je izvršilni naslov, opremljen s potrdilom sodišča o izvršljivosti, naslovljen na tožnico, ki v času izdaje sklepa o izvršbi obveznosti še ni poravnala. V izreku sklepa pa je izvršilni naslov naveden pomanjkljivo (navedena je le sodba Okrajnega, ne pa tudi sodba Višjega sodišča, s katero je bila stroškovna odločitev spremenjena), zato ga drugostopenjski organ ustrezno spremeni. Sicer pritožbene navedbe zavrača kot takšne, da na odločitev ne morejo vplivati. Glede ugovorov, da se izvršilni naslov glasi na upnika E.E. in ne na RS ter da za izvršbo ni podlage, ker E.E. tožnici dolguje veliko več in je zato uveljavljala pobot, pojasni, da s pritožbo zoper sklep o izvršbi ni mogoče izpodbijati izvršilnega naslova. Sodba kot izvršilni naslov je opremljena s potrdilom o izvršljivosti. Če tožnica temu nasprotuje (in s pritožbenimi ugovori izpodbija prav izvršljivost izvršilnega naslova, pa tudi sam izvršilni naslov), lahko potrdilo izpodbija le pri organu, ki ga je izdal. Sodba Okrajnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča, s katero je sodišče razsodilo o stroških, pomeni izvršilni naslov za davčno izvršbo zoper tožnico. Podlaga za to je v določbah 46. člena ZBPP. Na tej podlagi je tožnica RS dolžna plačati to, kar je po sodbi dolžna plačati osebi, ki ji je bila odobrena BPP, njeno zatrjevanje, da lahko tudi v tem primeru uveljavlja pobot, pa je zmotno. Da je v izreku izvršilnega naslova zapisano, da je stroške dolžna plačati tožencu, ne spreminja narave terjatve, ki se na podlagi zakona izterjuje v postopku davčne izvršbe, pri tem pa za izvršbo zadostuje pravnomočna in izvršljiva sodna odločba in v tem postopku je ta pogoj izpolnjen.

4. Tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu ter predlaga, da sodišče prvostopenjski sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo „razveljavi in odpravi“, oziroma podrejeno, razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Kot izhaja iz tožbe, se z odločitvijo ne strinja v delu, glede katerega je bila pritožba zavrnjena. Meni, da je sklep o davčni izvršbi nezakonit, ker v izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je bil izdan (to je sodbi Okrajnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča, ki je postala izvršljiva 3. 2. 2013) kot upnik ni navedena RS, ampak E.E. Ta bi edini lahko zahteval od tožnice, da mu plača stroške pravdnega postopka in predlagal izdajo sklepa o izvršbi, saj lahko predlog za izvršbo vloži le oseba, ki je izrecno navedena v izvršilnem naslovu kot upnik. Poleg tega je tožnica podala pobotni ugovor. E.E. je namreč njen dolžnik in zoper njega pred Okrajnim sodiščem v A. vodi več izvršilnih postopkov: v postopku In … od njega terja 8.000,00 EUR, v postopku In 202/2010 znesek 1.010,27 EUR, v postopku In … znesek 756,56 EUR z obrestmi, v postopku In … znesek 426,19 EUR, v postopku In … znesek 367,22 EUR, v postopku In … znesek 4.555,05 EUR in v postopku In ... znesek 5.230,92 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker ima torej tožnica bistveno večjo terjatev do E.E., kot mu je sama dolžna na podlagi zadevnih sodb, je podala pobotno izjavo: po svojem pooblaščencu jo je 5. 2. 2013 poslala E.E. odvetniku. Zato stroškov ni dolžna plačati, kar je pojasnila tudi Službi za BPP. Da je treba upoštevati pobotni ugovor, je navedla že v pritožbi in pri tem vztraja. V skladu z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) lahko namreč dolžnik v primeru cesije zoper vsakega kasnejšega upnika uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zoper prvotnega upnika, torej lahko tožnica zoper RS kot kasnejšega upnika uveljavlja tudi pobotni ugovor, ki ga ima zoper E.E. Nikjer ni določeno, da se določila OZ v zvezi s cesijo in uveljavljanjem ugovorov v primeru, ko terjatev upravičenca do BPP preide na RS, ne upoštevajo. Tožnica tako ni dolžna plačati zneska 653,10 EUR z obrestmi ne E.E. ne RS, saj je terjatev s pobotom prenehala. V dokaz svojih navedb poleg prvostopenjskega sklepa, svoje pritožbe in drugostopenjske odločbe predlaga še sodbo Okrajnega sodišča v A. , opr. št. P …. z dne 1. 12. 2011, sodbo Višjega sodišča v D., opr. št. I Cp … z dne 9. 1. 2013, sklepe o izvršbi Okrajnega sodišča v A., opr. št. In …, In …, In ..., In ..., In ..., In … ter In ..., skupaj s predlogi za izvršbo, pobotno izjavo ter korespondenco med Službo za BPP in tožničinim pooblaščencem G.G. 6. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

7. Tožnica v nadaljnji vlogi opozarja, da toženka zgolj pavšalno prereka tožbene navedbe in se sklicuje na upravne odločbe, ne navede pa, katere. Prav tako ne predloži oziroma predlaga nobenega dokaza. Zato se tožnica do njenih navedb sploh ne more opredeliti.

8. Tožba ni utemeljena.

9. Glede na navedbe tožnice sodišče najprej pojasnjuje, da po določbah Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izostanek obrazloženega odgovora na tožbo v upravnem sporu ne vodi do posledic, ki so za takšen primer predpisane v Zakonu o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Razlogi za sprejeto upravno odločitev so namreč razvidni že iz izdanih upravnih aktov. Ob upoštevanju celotnega odgovora na tožbo pa tudi ni dvoma, na razloge katerih upravnih odločb se toženka sklicuje v konkretnem primeru, to je, da se sklicuje na razloge prvostopenjskega sklepa in drugostopenjske odločbe, ki sta bila izdana v obravnavani upravni zadevi.

10. V tej zadevi gre za prisilno izterjavo terjatve RS do tožnice iz naslova stroškov pravdnega postopka, v katerem tožnica ni uspela in je bila zato po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrajnega sodišča v A. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v D. dolžna povrniti stroške postopka nasprotni stranki, to je E.E., ki pa je bil za ta postopek upravičen do BPP in iz tega naslova so bila izplačana proračunska sredstva (v znesku, ki presega znesek pravdnih stroškov, tožnici naloženih v plačilo po navedenih sodbah). O tem med strankama niti ni spora. Ob takšnem dejanskem stanju je po presoji sodišča izpodbijani sklep o davčni izvršbi, kot je bil spremenjen z drugostopenjsko odločbo, pravilen in zakonit. 11. Z razlogi, s katerimi obrazložitev odločitve glede na pritožbene navedbe dopolni drugostopenjski organ, se sicer sodišče deloma ne more strinjati. Tožnica namreč ne izpodbija vsebine izvršilnega naslova, sporna pa ni niti njegova izvršljivost (dne 3. 2. 2013); kolikor pritožbeni organ razloguje drugače, mu sodišče ne sledi. To, kar ugovarja tožnica, je namreč, da izdani sklep ni bil izdan zakonito, ker v izvršilnem naslovu kot upnik ni navedena RS, ampak E.E. Nadalje ugovarja, da je njena obveznost, ki se terja, že pred izdajo sklepa o izvršbi prenehala zaradi pobota terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, s terjatvami, ki jih ima tožnica do E.E. 12. Po določbah ZBPP, ki jih je treba uporabiti v zadevi, in sicer v besedilu, kot je veljalo ob izdaji izpodbijanega sklepa in tudi drugostopenjske odločbe (to je pred uveljavitvijo ZBPP-C, Uradni list RS, št. 19/15), terjatev stranke - upravičenca do BPP proti nasprotni stranki iz naslova stroškov postopka, ki jih je sodišče prisodilo v korist upravičenca z odločbo, s katero se je postopek pred njim končal, preide do višine stroškov, izplačanih iz naslova BPP po tem zakonu, na RS z dnem pravnomočnosti odločbe oziroma sklepa o stroških postopka (prvi odstavek 46. člena ZBPP). S prehodom terjatve na RS ta vstopi v razmerju do nasprotne stranke v položaj stranke - upravičenca do BPP kot upnika. Predlog za izterjavo terjatev izvrši na predlog državnega pravobranilstva pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov. Pri tem se odločba, s katero sodišče razsodi o stroških, šteje za izvršilni naslov (drugi odstavek 46. člena). Glede na navedeno je torej po samem zakonu (že) sodba Okrajnega sodišča v A. v zvezi s sodbo Višjega sodišča v D. izvršilni naslov, na podlagi katerega RS lahko predlaga in davčni organ dovoli davčno izvršbo zoper tožnico do višine stroškov, izplačanih iz naslova E.E. nudene BPP. Takšno stališče izhaja tudi iz sodbe tega sodišča št. IV U 298/2013 z dne 21. 1. 2014. 13. Pravilno pa je po presoji sodišča tudi stališče, da tožnica v obravnavanem primeru ne more uspeti z ugovorom, da je terjatev, ki se izvršuje, pred izdajo sklepa o davčni izvršbi prenehala zaradi pobota s terjatvami, ki jih ima sama do E.E. Pri tem se tožnica sklicuje na določbe OZ, po katerih lahko dolžnik v primeru cesije zoper novega upnika uveljavlja vse ugovore, ki jih ima zoper prvotnega dolžnika, tudi pobotni ugovor. V mislih ima verjetno določbe o pobotu iz 315. člena oziroma o razmerju med prevzemnikom in dolžnikom terjatve iz 421. člena OZ. V tej zvezi je treba povedati, da OZ (glej 1. oddelek VI. poglavja) neposredno ureja le pogodbeno cesijo, to je odstop terjatve na podlagi pogodbe med prvotnim ter novim upnikom in temu primerno so oblikovane s tem povezane določbe OZ. Za obligacijska razmerja, ki jih urejajo drugi zakoni, se določbe OZ uporabljajo, kolikor iz drugega zakona ne izhaja drugačna ureditev (prim. 1. člen OZ). V obravnavanem primeru ne gre za pogodbeni prehod terjatve na podlagi sporazuma prvotnega in novega upnika, ampak za primer zakonske subrogacije, ko terjatev iz naslova upravičencu do BPP prisojenih stroškov postopka proti nasprotni stranki po samem zakonu, to je na podlagi citiranih določb 46. člena ZBPP, že z dnem pravnomočnosti odločbe, s katero je sodišče odločilo o stroških (in torej še preden je obveznost treba izvršiti), preide na RS. Pri tem je treba upoštevati, da stroški, ki so prisojeni upravičencu do BPP, niso stroški, ki bi slednjega kadarkoli dejansko bremenili, ampak jih (je) iz proračuna plača(la) RS z namenom, da se upravičencu ne glede na njegov socialni položaj omogoči uresničevanje pravice do sodnega varstva, kar je namen ZBPP (glej 1. člen). Zato je zakonska ureditev po ZBPP, ne le v določbah 46. člena ZBPP, pač tudi v nadaljnjih določbah X. poglavja o vračilu sredstev iz naslova BPP, oblikovana tako, da se iz naslova BPP izplačani stroški v proračun v čim večji meri in čim prej tudi povrnejo, saj to omogoča nadaljnje financiranje BPP in s tem sodno varstvo strankam, ki so v takšnem socialnem položaju, da teh stroškov same ne zmorejo. Zgolj na določbe OZ sklicujoče se stališče o dopustnosti pobota v primeru, kot je obravnavani, ki ne upošteva zakonske ureditve po ZBPP, bi pomenilo, da se s pobotom zniža oziroma preneha obveznost tožnice iz naslova stroškov postopka, v katerem ni uspela, hkrati pa za enak znesek preneha tudi obveznost upravičenca do BPP v razmerju do tožnice, pri tem pa se znesek, izplačan iz naslova stroškov upravičencu nudene BPP, v proračun ne povrne. Povedano drugače, takšno stališče bi pomenilo, da se na račun namenskih sredstev za BPP urejajo medsebojna obligacijska razmerja upravičenca do BPP in nasprotne stranke (poravnavajo njune medsebojne obveznosti), to pa je v nasprotju z zakonsko ureditvijo, kot ob upoštevanju namena BPP sledi iz določb ZBPP. Zato je tudi po presoji sodišča pravilno stališče, da glede na zakonsko ureditev po ZBPP pobot v primeru, kot je obravnavani, ni mogoč. Takšno stališče je to sodišče implicitno zavzelo že v sodbi št. I U 1311/2013 z dne 3. 9. 2013. Po mnenju sodišča takšno razlago potrjuje tudi z novelo ZBPP-C spremenjeno besedilo 46. člena ZBPP, iz katerega sedaj povsem jasno izhaja, da sodišče odloči o višini in obsegu stroškov, ki jih mora nasprotna stranka namesto stranki, ki je upravičena do BPP, povrniti v korist proračuna RS.

14. Tožbeni ugovori torej niso utemeljeni. Glede višine terjanih obveznosti tožnica ugovorov nima. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, se sodišče strinja z razlogi, s katerimi je odločitev obrazložena v prvostopenjskem sklepu in drugostopenjski odločbi, in se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. 15. Po navedenem je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 (I. točka izreka).

16. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave in izvajanja predlaganih dokazov, ker dejstva, ki so glede na pravno stališče sodišča o uporabi materialnega prava pomembna za odločitev, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

17. Odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.