Jedro

Poslovodja je skladno z določilom prvega odstavka 258. člena ZGD dolžan s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika izpolnjevati svoje poslovodstvene naloge. Torej je odgovoren za gospodarno poslovanje pravne osebe. Tako je vsako nerazumno odstopanje od gospodarnega poslovanja lahko podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodje, če pri tem poslovodja ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter so izpolnjeni tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti. Ali je podana odškodninska odgovornost poslovodje zaradi negospodarnega poslovanja, pa je treba presojati v vsakem primeru posebej upoštevajoč vse pravno odločilne okoliščine primera. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da iz določil ZGD, pogodbe o zaposlitvi in navodil lastnikov ni izhajala njena dolžnost preveriti ustreznost sklenjenih in utečenih dogovorov ob prevzemu funkcije zakonite zastopnice. Le ta namreč izhaja iz obveznosti izpolnjevanja poslovodstvenih nalog s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

Tožena stranka bi morala biti še posebej pozorna, da njeni interesi in interesi z njo povezanih oseb niso v nasprotju z interesi ali dolžnostmi družbe, v kateri nastopa kot zakonita zastopnica. Torej bi morala v tem primeru, ko ni obstajala generalna pogodba in niti ni bil predhodno sklenjen dogovor o cenah ob prinosu računov v podjetje pred njihovo likvidacijo preveriti konkurenčnost cen. To še toliko bolj velja zaradi možnega nasprotja interesov. Tega pa tožena stranka ni storila. Zato je s svojo pasivnostjo (opustitvijo dolžne skrbnosti) kršila svoje poslovodske obveznosti.

Sodišče lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe).

Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek ne more zastarati prav spričo določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka.

Sodišče v kazenskem postopku nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka, temveč v primerih, ko mu ne ugodi, oškodovanca napoti na pravdo, ki jo mora začeti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa.

Sklep o ustavitvi kazenskega postopka zaradi zastaranja kazenskega pregona ne predstavlja nobene od odločitev kazenskega sodišča na katero bi bilo pravdno sodišče vezano. O predhodnem vprašanju, odločilnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, torej na matičnem področju z navedenim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno. Zato lahko pravdno sodišče v tem primeru obstoj kaznivega dejanja ugotavlja v pravdnem postopku kot predhodno vprašanje, če s tem ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke proti I. in II. točki izreka sodbe se zavrne in se v tem delu izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi tožeče stranke proti III. in IV. točki izreka sodbe se ugodi in se: - III. točka izreka spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati še 23.300,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 do plačila, - IV. točka izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.804,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

III. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 893,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

_Pravno odločilno dejansko stanje_

1. Tožena stranka je bila v obdobju od 4. 3. 2003 do 31. 10. 2006 zakonita zastopnica tožeče stranke. V navedenem obdobju je bila tudi prokuristka in družbenica družbe T. d. o. o. Njen solastniški delež v družbi T. d. o. o. je bil 50 odstotkov. Zakoniti zastopnik in drugi družbenik družbe T. d. o. o. je bil v navedenem obdobju mož tožene stranke. Tožeča stranka je v obdobju od leta 2000 do zaključka leta 2006 poslovala z družbo T. d. o. o., in sicer je družba T. d. o. o. tožeči stranki dobavljala pisarniški in drugi potrošni material, delovne obleke, material za reklamo in reprezentanco, material za sejme, opravljala prevoze materiala in druge manjše storitve.

2. Davčni organ je nad tožečo stranko v letu 2005 uvedel davčni inšpekcijski nadzor (v nadaljevanju: davčni nadzor). V okviru davčnega nadzora je med drugim ugotovil, da je tožeča stranka za obdobje od 1. 1. 2003 do 31. 12. 2003 v davčnem obračunu izkazala stroške nabav blaga pri družbi T. d. o. o. v višini 44.937,41 EUR, kar je bilo ob upoštevanju transfernih cen za 25.337,12 EUR preveč. Torej naj bi tožeča stranka družbi T. d. o. o. dobavljeno blago preplačala za najmanj 25.337,12 EUR. Zaradi navedene nepravilnosti je davčni organ z odločbo št. DT0000-000/2004 0000 00 z dne 31. 5. 2006 (priloga A3, v nadaljevanju: davčna odločba) tožeči stranki odmeril dodatni davek v višini 6.334,12 EUR (priloga A3, str. 62-64 in 70-72).

3. Tožeča stranka je proti toženi stranki v funkciji oškodovanca kot tožilca vložila obtožbo subsidiarnega tožilca zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ).1

4. V okviru kazenskega postopka II K 11508/2010 je tožeča stranka že na predobravnalnem naroku 5. 11. 2013 vložila premoženjskopravni zahtevek za povračilo škode nastale zaradi kaznivega dejanja v višini 25.337,12 EUR. Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom II K 11508/2010-51 z dne 16. 4. 2014 (priloga A37) zaradi zastaranja pregona kazenski postopek proti toženi stranki ustavilo. Tožečo stranko je z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napotilo na pravdo (II. točka izreka navedenega sklepa). Tožeča stranka je tožbo za povračilo škode vložila 13. 8. 2014. 5. V tem postopku je tožeča stranka na podlagi določil o odškodninski odgovornosti zakonite zastopnice od tožene stranke vtoževala povračilo škode, ki ji je nastala, ker je družbi T. d. o. o. v letu 2003 dobavljene artikle preplačala za 25.337,12 EUR.

_**Odločitev sodišča prve stopnje**_

6. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ugovor tožene stranke o stvarni nepristojnosti ni utemeljen (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine utemeljen v višini 2.036,38 EUR (II. točka izreka), v višjem znesku (za 23.300,74 EUR) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 1.457,82 EUR s pripadki (IV. točka izreka). Presodilo je, da spor ne izvira iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je stvarno pristojno za odločanje. Nadalje je odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo v višini 2.036,38 EUR, ki je tožeči stranki nastala, ker je tožena stranka dopustila nakup vžigalnikov ... beli od družbe T. d. o. o. po cenah višjih od primerljivih tržnih cen. Odločilo je tudi, da tožeča stranka nastanka višje škode ni uspela dokazati. Zato je zavrnilo zahtevek za plačilo 23.300,74 EUR. Presodilo je, da ugovor zastaranja ni utemeljen, ker je tožena stranka škodo povzročila s kaznivim dejanjem.

**Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene stranke**

7. Proti III. in IV. točki izreka sodbe je tožeča stranka pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).2 Sodišču prve stopnje je očitala, da je popolnoma napačno in pomanjkljivo povzelo mnenje izvedenca ter da dokazne ocene ni opravilo skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, zaradi česar je zmotno zaključilo, da tožeča stranka ni uspela dokazati nastanka škode v višjem znesku. Odločitvi o pravdnih stroških je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je predlagala ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka po stroškovniku.

8. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke proti III. točki izreka sodbe zavrne in v tem delu sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

**Pritožba tožene stranke in odgovor tožeče stranke**

9. Tožena stranka pa je pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov proti I., II. in IV. točki izreka sodbe. Sodišču prve stopnje je očitala, da je zmotno presodilo, da odškodninski zahtevek tožeče stranke ni zastaral. Nadalje je sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno presodilo, da so v tem primeru izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Zatrjevala je, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je odločalo o obstoju kaznivega dejanja v okviru predhodnega vprašanja, nedopustno poseglo v domnevo nedolžnosti. Sodišču prve stopnje je očitala, da ni pojasnilo katere obveznosti po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD-1)3 ni izpolnila. Vztrajala je, da ji 263. člen ZGD-1 ne nalaga dolžnosti preveriti ustreznost vseh pogodb, ki so bile sklenjene ali so se izvajale še preden je prevzela funkcijo zakonite zastopnice. Pavšalno je trdila, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do več njenih navedb o neprimerljivosti artiklov. Odločitvi o pravdnih stroških je nasprotovala le posledično. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne. Podrejeno pa je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obeh primerih je predlagala ustrezno stroškovno posledico. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

10. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke pravočasno odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke proti I., in II. točki izreka sodbe zavrne in v tem delu sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

11. Pritožba tožeče stranke je utemeljena. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

_**K odločitvi o pritožbi tožene stranke glede neobstoja kršitve poslovodskih obveznosti**_

12. Tožeča stranka v tem postopku kot družba z omejeno odgovornostjo uveljavlja odškodninski zahtevek proti svoji nekdanji poslovodji zaradi zlorabe položaja pri opravljanju poslovodstvenih nalog v letu 2003. Glede na navedeno je treba v tem postopku uporabiti določila, ki so veljala v času storitve očitanega škodnega ravnanja, torej v letu 2003. Temeljno določbo o odškodninski odgovornosti poslovodje je v letu 2003 vseboval Zakon o gospodarskih družbah (v nadaljevanju: ZGD)4 v prvem odstavku 449. člena, po katerem ima družba z omejeno odgovornostjo enega ali več poslovodij, ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo.

13. ZGD drugih podrobnejših določb o odškodninski odgovornosti poslovodje (razen glede posameznih konkretnih dejanj, kot so kršitev poslovne skrivnosti, prepovedi konkurence itd.) ni imel. Zato je bilo treba skladno s sodno prakso smiselno uporabiti določbe ZGD o odškodninski odgovornosti uprave v delniški družbi.5 Skladno z drugim odstavkom 258. člena ZGD člani uprave solidarno odgovarjajo družbi za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve njihove dolžnosti, razen če dokažejo, da so pošteno in vestno izpolnjevali svoje dolžnosti.6 Trditveno in dokazno breme o kršitvi dolžnosti poslovodje, o nastanku škode ter o vzročni zvezi med kršitvijo dolžnosti poslovodje in nastalo škodo je na tožeči stranki. Poslovodja pa se lahko razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je ravnal vestno in pošteno.

14. Poslovodja je skladno z določilom prvega odstavka 258. člena ZGD dolžan s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika izpolnjevati svoje poslovodstvene naloge. Torej je odgovoren za gospodarno poslovanje pravne osebe. Tako je vsako nerazumno odstopanje od gospodarnega poslovanja lahko podlaga za odškodninsko odgovornost poslovodje, če pri tem poslovodja ni ravnal s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika ter so izpolnjeni tudi ostali elementi odškodninske odgovornosti. Ali je podana odškodninska odgovornost poslovodje zaradi negospodarnega poslovanja, pa je treba presojati v vsakem primeru posebej upoštevajoč vse pravno odločilne okoliščine primera. Glede na navedeno tožena stranka ne more uspeti s pritožbenimi trditvami, da iz določil ZGD, pogodbe o zaposlitvi in navodil lastnikov ni izhajala njena dolžnost preveriti ustreznost sklenjenih in utečenih dogovorov ob prevzemu funkcije zakonite zastopnice. Le ta namreč izhaja iz obveznosti izpolnjevanja poslovodstvenih nalog s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

15. Pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje v 16. točki obrazložitve sodbe pravilno opredelilo vse pravno odločilne okoliščine, ki so bistvene za odločitev, da v tem primeru tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in je zato kršila svoje obveznosti. Te okoliščine so: neobstoj generalne pogodbe, neobstoj dogovora o cenah (splošnega cenika), osebno prinašanje računov družbe T. d. o. o. v podjetje in njihova takojšnja likvidacija, osebna povezanost tožene stranke z družbo T. d. o. o. Glede na vse te okoliščine, bi morala biti tožena stranka še posebej pozorna, da njeni interesi in interesi z njo povezanih oseb niso v nasprotju z interesi ali dolžnostmi družbe, v kateri nastopa kot zakonita zastopnica. Torej bi morala v tem primeru, ko ni obstajala generalna pogodba in niti ni bil predhodno sklenjen dogovor o cenah7 ob prinosu računov v podjetje pred njihovo likvidacijo preveriti konkurenčnost cen. To še toliko bolj velja zaradi možnega nasprotja interesov. Tega pa tožena stranka ni storila. Zato je s svojo pasivnostjo (opustitvijo dolžne skrbnosti) kršila svoje poslovodske obveznosti.

_**O pritožbah pravdnih strank glede nastanka in višine škode**_

16. Pritožbeno sodišče se pridružuje pritožbenemu stališču tožeče stranke, da je tožeča stranka zmogla tako trditveno kot dokazno breme glede nastanka in višine vtoževane škode. Trditveno in dokazno breme o nastanku in višini škode je skladno z določilom 212. člena ZPP primarno na tožeči stranki.

17. Vsaka stranka mora namreč navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek. Tožeča stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji je zaradi opustitve dolžnega ravnanja tožene stranke nastala škoda v višini 25.337,12 EUR. Trdila je, da je družbi T. d. o. o. po računih označenih z ... št. 8050, 2188, 3188, 4088, 8315, 8364, 2817, 4084, 3189, 8063, 8318, 8257, 6212 in 2413 dobavljene artikle preplačala za 25.337,12 EUR. Za toliko naj bi bila v odločilnem obdobju nižja tržna cena dobavljenih artiklov pri drugih, s toženo stranko nepovezanih dobaviteljih. V dokaz svojih trditev je predložila davčno odločbo, v obrazložitvi katere je bilo ugotovljeno, da so transferne cene artiklov, ki so bili primerljivi z dobavljenimi artikli, za 25.337,12 EUR nižje od cen, ki jih je tožeči stranki za dobavljene artikle zaračunala družba T. d. o. o. (stran 63 in 64 davčne odločbe). Predložila je tudi cenike, ki jih je pri ugotavljanju transfernih cen v okviru davčnega nadzora uporabila davčna inšpektorica. S tem je tožeča stranka zadostila svojemu trditvenemu bremenu glede nastanka in višine škode.

18. Tožena stranka je nasprotovala nastanku in višini škode. Trdila je, da so v davčni odločbi med seboj primerjani neprimerljivi artikli, zaradi česar ni izkazan ne nastanek škode ne njena višina. Obširno je zatrjevala, da se cene artiklov in storitev, kot so označeni v davčni odločbi, zaradi različne kvalitete, velikosti, obsega, itd. lahko bistveno razlikujejo. Primeroma je navedla nekaj razponov cen po cenikih v letu 2017 za izdelke pod enakimi splošnimi oznakami, kot so navedene v davčni odločbi (npr. ...).

19. Čeprav je tožena stranka v svojih vlogah obširno, na splošno zatrjevala, da so lahko tudi pri artiklih z enako splošno oznako bistvene razlike v cenah (zaradi razlik v kakovosti, velikosti in drugih lastnostih) in je v dokaz svojih trditev predložila več cenikov iz leta 2017, pa ni zatrjevala nobenih pravno odločilnih dejstev, iz katerih bi lahko izhajalo, da so bile v konkretnem primeru med seboj primerjane cene neprimerljivih izdelkov. Tožena stranka namreč med postopkom pred sodiščem prve stopnje ni podala nobenih konkretnih trditev o dejanskih lastnostih artiklov v navedenih računih družbe T. d. o. o., ki bi lahko vplivale na določitev cene.

20. Le pavšalne trditve, da je davčni organ med seboj primerjal cene kakovostno in po velikosti oziroma obsegu neprimerljivih artiklov in storitev, pa v konkretnem primeru za prevalitev procesnega trditvenega bremena na tožečo stranko ne zadoščajo. Iz cenikov, ki jih je v postopku davčnega nadzora pridobil davčni organ (priloge na A58), pojasnil davčne inšpektorice na straneh 63 in 64 davčne odločbe in cene, ki jo je davčni organ navedel v preglednici na strani 63 davčne odločbe v stolpcu z naslovom primerljiva cena, je namreč mogoče enostavno razbrati katere artikle vključno z njihovo kakovostjo, vrsto in velikostjo je davčni organ, štel kot primerljive artiklom, ki jih je tožeči stranki dobavila družba T. d. o. o. Glede na navedeno bi lahko tožena stranka, kot zakonita zastopnica tožeče stranke, v kolikor je menila, da lastnosti dejansko dobavljenih artiklov niso skladne z lastnostmi, ki jih je upošteval davčni organ, to oporekala že v postopku davčnega nadzora s pripombami na zapisnik in pritožbo proti davčni odločbi. Ne ene ne druge možnosti tožena stranka ni izkoristila.

21. Ker obrazložitev davčne odločbe pravdnega sodišča ne veže, bi lahko temu uspešno nasprotovala tudi v tem postopku, vendar pa bi morala skladno z določilom 212. člena ZPP konkretno zatrjevati kakšne lastnosti (odločilne za določitev cene) so dejansko imeli dobavljeni artikli. Le trditve, da so bili artikli boljše kakovosti namreč ne izkazujejo njihove dejanske kakovosti, saj je pojem boljša kakovost zelo širok. Upoštevajoč navedeno tako tožena stranka ni zmogla svojega trditvenega bremena glede neprimerljivosti artiklov.

22. Izvedenec S. L. je v izvedenskem mnenju z dne 24. 2. 2019 pojasnil, da na podlagi cenikov (priloga A58) in skopih, splošnih opisov artiklov na računih in dobavnicah, ki niso omogočili določitve kvalitete in velikosti dobavljenih artiklov, ter zaradi nedosegljivosti cenikov iz leta 2003, ne more ugotoviti tržnih vrednosti dobavljenih artiklov in niti ali je davčni organ v davčni odločbi med seboj primerjal cene primerljivih artiklov. To pa samo po sebi še ne pomeni, da davčni organ pri izdelavi odločbe ni primerjal cen primerljivih artiklov.

23. Ne glede na navedeno, pa je izvedenec na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal (podatki v spisu in podatki iz javno objavljenih evidenc), ugotovil, da je delež tožeče stranke v prihodkih družbe T. d. o. o. v letih 2000 do 2006 znašal med 38,02 in 72,5 odstotki, pri čemer je v letu 2003 znašal 68,45 odstotkov, ter da je pribitek družbe T. d. o. o. na nabavno ceno v letih letu 2003 znašal med 12,29 in 46,09 odstotkov, v letu 2003 je znašal 46,09 odstotkov. Pojasnil je tudi, da bi bil glede na tržni delež T. d. o. o. med družbami, ki se ukvarjajo z enakim predmetom poslovanja, primeren pribitek na nabavno ceno 20 odstotkov (glej izvedensko mnenje str. 3 do 5, list. št. 299 do 301). Glede na vse navedeno je izvedenec zaključil, da je dosežena razlika v ceni 47.416,00 EUR v letu 2003 pri družbi T. d. o. o. glede na primerljive družbe bistveno višja, kar kaže na višje cene od tržnih cen v ocenjeni višini 26.839 EUR.

24. Iz navedenega tako izhaja, da je izvedenec na podlagi drugih podatkov ugotovil, da je tožeča stranka preplačala artikle v ocenjeni višini 26.839,00 EUR, kar je še več kot je ugotovil davčni organ. Upoštevajoč navedene ugotovitve izvedenca, drži tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da je razlika v ceni lahko nastala tudi pri poslovanju z drugimi subjekti. Le to je po presoji pritožbenega sodišča upoštevajoč podatke o odstotku prihodkov od tožeče stranke v celotnih prihodkih družbe T. d. o. o. in podatkih o višini pribitkov na nabavne cene v letih 2002 in 2003 malo verjetno. V tem obdobju se je namreč za 20 odstotkov (iz 48 na 68 odstotkov) povečal delež prihodkov od tožeče stranke v celotnih prihodkih družbe T. d. o. o. in razlika v pribitkih iz 12,29 odstotkov na 46,09 odstotkov. Upoštevajoč pojasnjeno je tako mogoče utemeljeno sklepati, da je povečanje višine pribitkov v veliki večini posledica povečanja deleža prihodkov od tožeče stranke v celotnih prihodkih družbe T. d. o. o. Takšen odstotek povečanja tudi ni mogoče opravičiti zaradi s strani tožene stranke pavšalno zatrjevane boljše kvalitete artiklov in niti večje velikosti dobavljenih artiklov. V primeru boljše kvalitete artiklov oziroma večje velikosti artiklov se namreč to odraža tudi pri višji nabavni ceni, pri čemer se zaradi tega višina pribitka odstotkovno praviloma ne spreminja (mogoče nekaj odstotkov nikakor pa ne za več kot 33 odstotkov).

25. Glede na vse pojasnjeno in ob prepričljivi izpovedbi priče B. K.,8 da je v davčni odločbi izmed vseh artiklov, ki jih je tožeči stranki dobavila družba T. d. o. o., navedla le tiste artikle, glede katerih je upoštevajoč razpoložljive podatke lahko določila primerljive artikle,9 mogoče skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP, po katerem sodišče odloči katera dejstva se štejejo za dokazana po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, zaključiti, da je tožeči stranki uspelo dokazati, da so bile cene artiklov dobavljenih s strani družbe T. d. o. o. višje od primerljivih tržnih cen za 25.337,12 EUR.

26. Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje nadalje (pavšalno) trdila, da so bile cene dobavljenih artiklov višje, ker so bili v ceno všteti tudi stroški darilne embalaže, pakiranja, skladiščenja in dostave na različne lokacije. Trditveno in dokazno breme o obstoju okoliščin, ki bi lahko vlivale na upravičenost višje cene dobavljenih artiklov je bilo skladno z določilom 212. člena ZPP na toženi stranki. Kot je že bilo pojasnjeno mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe nasprotnika.

27. Tožena stranka bi tako morala konkretno zatrjevati pravno odločilna dejstva, ki bi omogočala zaključek, da je bila višja cena vsake posamezne vrste artiklov v tem primeru zaradi dodatnih stroškov upravičena in za to predlagati ustrezne dokaze. Zatrjevati bi morala vsaj kateri stroški so bili upoštevani pri posamezni vrsti artiklov in v kakšni višini, oziroma vsaj podati trditve na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti višino stroškov. Tožena stranka glede višine posameznih stroškov upoštevanih pri posamezni vrsti artiklov ni trdila ničesar. Zato tožena stranka tudi v tem delu ni zmogla svojega trditvenega bremena.

28. Ker so dokazi skladno z določilom 212. člena in ustaljeno sodno prakso namenjeni temu, da se sodišče prepriča o resničnosti dejanskih trditev strank, ne pa nadomeščanju manjkajočih trditev,10 sodišče teh manjkajočih trditev ni moglo nadomestiti niti s postavitvijo izvedenca in niti z zaslišanjem zakonitega zastopnika družbe T. d. o. o. Sodišče namreč lahko odloča le v okviru trditvene podlage strank, saj je le tako zagotovljeno enako obravnavanje strank in spoštovanje njihovih procesnih pravic (npr. zagotovitev možnosti kvalitetne obrambe).

29. V tem primeru upoštevajoč izostanek trditev o višini stroškov oziroma trditev o pravno odločilnih okoliščinah, ki bi omogočale ugotovitev višine stroškov, tudi ni pogojev za določitev višine stroškov po prostem preudarku. Sodišče lahko skladno z določilom prvega odstavka 216. člena ZPP določi vrednost po prostem preudarku, če je stranka po temelju upravičena do znižanja škode, a se vrednost znižanja ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi stroški. Uporaba določbe o prostem preudarku je omejena, saj je, v kolikor je to mogoče, oziroma ni povezano z nesorazmernimi stroški in težavami, višino zahtevka potrebno ugotoviti z dokazovanjem. Še vedno pa so v prvi vrsti stranke tiste, ki morajo navesti vsa dejstva in predlagati dokaze v podporo svojim trditvam. V konkretnem primeru tožena stranka ni podala nobenih konkretnih trditev o vrsti in višini stroškov, ki naj bi bili vključeni v ceno posameznega artikla, da bi sodišče sploh lahko primerjalo v ceni dobavljenih artiklov vsebovan znesek stroškov z zneskom primerljivih stroškov in odločilo o morebitni utemeljenosti ugovora tožene stranke za znižanje škode po prostem preudarku.11

30. Glede na navedeno tako niso utemeljeni niti pritožbeni očitki tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo že zato, ker tožeča stranka v postopku ni nasprotovala pavšalnim trditvam tožene stranke, da so bili v ceni všteti tudi stroški, upoštevati, da je bila cena dobavljenih artiklov primerna.

_**K odločitvi o pritožbi tožene stranke glede ugovora zastaranja in nedopustnosti posega v domnevo nedolžnosti**_

31. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil, v vsakem primeru pa v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko se izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona, pretrganje zastaranja kazenskega pregona pa ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka (prvi in drugi odstavek 353. člena OZ).

32. Sodna praksa12 je že zavzela stališče, da pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. To je namenjeno predvsem varstvu položaja oškodovanca, da se mu ne bi primerilo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral prej, preden bi bil končan kazenski postopek. Dokler traja kazenski postopek zoper povzročitelja škode, odškodninski zahtevek torej ne more zastarati prav zaradi določbe o pretrganju njegovega zastaranja, pri čemer uporaba te določbe ne more biti odvisna od izida kazenskega postopka.

33. Ker je tožeča stranka premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku uveljavila pravočasno (5. 11. 2013), znotraj zastaralnega roka za pregon očitanega kaznivega dejanja, glede na zastaralni rok iz kazenskega postopka in zgoraj navedeno stališče sodne prakse, odškodninski zahtevek ni mogel zastarati še v času trajanja kazenskega postopka, ne glede na sprejeto odločitev kazenskega sodišča, po kateri toženka velja za neobsojeno osebo. Določilo drugega odstavka 366. člena OZ po katerem do pretrganja zastaranja ne pride, če je upnikova tožba ali zahteva zavržena ali zavrnjena se v tem primeru ne more uporabiti. Sodišče v kazenskem postopku namreč nima pooblastila za zavrnitev premoženjskopravnega zahtevka,13 temveč v primerih, ko mu ne ugodi, oškodovanca napoti na pravdo, ki jo mora začeti v treh mesecih od pravnomočnosti sklepa. To izhaja iz drugega odstavka 367. člena OZ. Slednje je tožeča stranka kot oškodovanka tudi storila, saj je po izdaji sklepa o ustavitvi kazenskega postopka zaradi zastaranja pregona pravočasno vložila predmetno tožbo.

34. Glede na pojasnjeno je tako za odločitev, ali je odškodninski zahtevek tožeče stranke v tej zadevi zastaral ali ne, treba ugotoviti, ali je zatrjevana škoda tožeči stranki nastala kot posledica kaznivega dejanja tožene stranke. Le če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, odškodninski zahtevek tožeče stranke v tem primeru upoštevajoč vse pojasnjeno ni zastaral. 35. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru glede obstoja kaznivega dejanja ni vezano na odločitev kazenskega sodišče, da se kazenski postopek zaradi zastaranja kazenskega pregona ustavi. Pravdno sodišče je namreč vezano le na: (1) obsodilno kazensko sodbo, (2) oprostilno kazensko sodbo, razen v primeru, ko je bila ta izrečena iz razloga _in dubio pro reo_, (3) zavrnilno kazensko sodbo, ki je bila izdana, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje in (4) sklep o zavrženju obtožnega akta ter sklep o ustavitvi postopka, ki sta bila izdana zato, ker škodno dejanje ni kaznivo dejanje. Na druge odločbe kazenskega sodišča pravdno sodišče ni vezano.14

36. Sklep o ustavitvi kazenskega postopka zaradi zastaranja kazenskega pregona ne predstavlja nobene od odločitev kazenskega sodišča na katero bi bilo pravdno sodišče vezano. O predhodnem vprašanju, odločilnem za presojo zastaranja odškodninskega zahtevka, torej na matičnem področju z navedenim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno. Zato lahko pravdno sodišče v tem primeru obstoj kaznivega dejanja ugotavlja v pravdnem postopku kot predhodno vprašanje, če s tem ne krši domneve nedolžnosti povzročitelja škode, varovane z določbama 27. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).15

37. Pri presoji, ali bi bila kršena domneva nedolžnosti, če bi sodišče obstoj kaznivega dejanja ugotavljalo kot predhodno vprašanje, je treba izhajati iz načela sorazmernosti pri tehtanju ustavnih pravic oškodovanca do sodnega varstva (23. člen URS) zaradi škode, ki je nastala tožeči stranki s protipravnim posegom v njeno pravico do zasebne lastnine (33. člen URS), na eni strani in pravico povzročitelja škode do domneve nedolžnosti (27. člen URS) na drugi strani.

38. V konkretnem primeru je odločitev o obstoju kaznivega dejanja bistvena izključno zaradi odločitve o ugovoru tožene stranke, da je odškodninska terjatev tožeče stranke, ki je utrpela premoženjsko škodo, zastarala. Kazenski postopek se proti toženi stranki v tem primeru ni mogel končati z meritorno odločbo le zato, ker je kazenski pregon zastaral. Upoštevaje navedeno in nadaljnjo okoliščino, da bo imela ugotovitev kaznivega dejanja in odgovornosti zanj posledice samo v tej pravdi (ne bo imela posledic, ki jih imajo obsodilne kazenskopravne sodbe, na primer ne bo evidentirana v kazenski evidenci, ne izreče se kazenska sankcija ipd., pravdno sodišče krivde ne ugotovi eksplicitno), se mora po mnenju pritožbenega sodišča domneva nedolžnosti povzročitelja škode umakniti pravici do sodnega varstva, ki bi bilo sicer tožeči stranki onemogočeno.16

39. Glede na pojasnjeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ugovor zastaranja v tem primeru ni utemeljen. Prav tako sodišče prve stopnje upoštevajoč obrazloženo ni nedopustno poseglo v domnevo nedolžnosti tožene stranke, ko je v okviru predhodnega vprašanja odločalo o obstoju kaznivega dejanja.

_**K odločitvi o pritožbi glede obstoja kaznivega dejanja**_

40. Sodišče prve stopnje je v točkah 18 in 19. prepričljivo in logično pojasnilo zakaj so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi znaki kaznivega dejanja po 244. členu KZ ter zakaj je podana krivda tožene stranke. Obširno je pojasnilo, da je tožena stranka z opustitvijo preveritve ustreznosti cen artiklov nabavljenih pri družbi T. d. o. o. kršila svoje obveznosti po določilu 263. člena ZGD-1 (pravilno 258. člena ZGD). Razlogi sodišča prve stopnje so zadostni, pravilni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče jim v celoti sledi in še dodaja.

41. Tožena stranka s ponavljanjem trditev podanih pred sodiščem prve stopnje, ne more uspeti. Pritožbeno sodišče namreč preverja pravilnost in zakonitost odločitve sodišča prve stopnje in ne trditvene podlage, ki jo je kot dejstveno podlago že upoštevalo sodišče prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje jasno obrazložilo, da je tožena stranka storila očitano kaznivo dejanje z opustitvijo preveritve konkurenčnosti cen, tožena stranka ne more uspeti niti s pritožbenimi trditvami, da tožena stranka spornega posla z družbo T. d. o. o. ni sklenila (da je prevzela že sklenjen posel) in da zato ni storila očitanega kaznivega dejanja. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje v tem primeru presojalo „kolektivno odgovornost vseh prejšnjih in sedanjih članov organov vodenja družbe.“ To iz obrazložitve sodbe ne izhaja. Sodišče prve stopnje je presojalo le ravnanje oziroma opustitev dolžnega ravnanja tožene stranke.

_**Sklepno k odločitvi o pritožbah pravdnih strank**_

42. Glede na vse pojasnjeno tako pritožbeni očitki tožene stranke niso utemeljeni. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu sodbe v delih, ki jih je izpodbijala le tožena stranka (I. in II. točka izreka)17 ni zaznalo nobenih drugih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo tožene stranke proti I. in II. točki izreka sodbe zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

43. Pritožbeni očitki tožeče stranke pa so utemeljeni. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 351. člena ZPP spremenilo izpodbijano sodbo, tako da je ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati še znesek 23.300,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 8. 2014 dalje do plačila.

44. Če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti dolguje poleg glavnice še zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Ker dolžnik z izpolnitvijo obveznosti, v zvezi s katero rok ni določen pride v zamudo šele, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali začetkom postopka za dosego izpolnitve zahteva izpolnitev obveznosti (drugi odstavek 299. člena OZ), je pritožbeno sodišče tožeči stranki skladno z njenim zahtevkom prisodilo zakonske zamudne obresti od 6. 8. 2014 dalje do plačila. Tožena stranka je namreč v zamudo prišla že pred tem datumom, z vložitvijo premoženjskopravnega zahtevka za povračilo škode v kazenskem postopku 5. 11. 2013. 45. Pritožbeno sodišče se je opredelilo le do pravno odločilnih pritožbenih očitkov (prvi odstavek 360. člena ZPP).

_**K odločitvi o stroških postopka**_

46. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških strank. Pritožbeno sodišče je o pravdnih stroških strank odločilo na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP. Pravdne stroške tožeče stranke je odmerilo skladno z določili Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT)18 in Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1)19 ob upoštevanju da je bila vrednost spornega predmeta po tožbi 25.337,12. Glede na navedeno je tako ob koeficientu 1 treba upoštevati vrednost nagrade v višini 493,00 EUR.

47. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za postopek v višini 640,90 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrado za narok v višini 591,60 EUR (tar. št. 3102 ZOdvT) ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), torej skupaj 1.252,50EUR nagrade. Na vrednost nagrade je pritožbeno sodišče priznalo še 22 odstotni DDV, tako da nagrada skupaj zanaša 1.528,05 EUR. Pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov pregleda listin in posveta s stranko, ker so te storitve že vključene v osnovno storitev. Poleg navedenih je tožeči stranki priznalo še stroške za izdelavo izvedeniškega mnenja v višini 535,00 EUR ter stroške sodne takse za postopek v višini 741,00 EUR. Pravdni stroški tožeče stranke tako znašajo 2.804,05 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 2.804,05 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

_**K odločitvi o pritožbenih stroških**_

48. Izrek o pritožbenih stroških pravdnih strank temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je s svojo pritožbo uspela, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške. Tožena stranka s svojo pritožbo ni uspela. Zato sama krije svoje pritožbene stroške. Stroški odgovora tožeče stranka na pritožbo tožene stranke niso bili potrebni. Kljub temu, da je sodišče prve stopnje tožečo stranko pozvalo k odgovoru na pritožbo tožene stranke, pa slednja v konkretni zadevi s ponovitvijo svojih pravnih naziranj in navedb podanih že pred sodiščem prve stopnje ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča. Zato ni upravičena do povračila stroškov povezanih z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

49. Pritožbeno sodišče je pritožbene stroške tožeče stranke (v zvezi z uspešno pritožbo) odmerilo v skladu z določili ZOdvT ob upoštevanju, da je bila vrednost spornega predmeta po pritožbi tožeče stranke 23.300,74 EUR. Tako je ob koeficientu 1 treba upoštevati vrednost nagrade v višini 445,00 EUR. Toženi stranki je priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 712,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT) ter materialne stroške v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Na vrednost nagrade je pritožbeno sodišče priznalo še 22 odstotni DDV v višini 161,04 EUR. Pritožbeni stroški tožeče stranke po stroškovniku tako znašajo 893,04 EUR. Zato je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbenega postopka v znesku 893,04 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 15 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 63/1994 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji. 4 Ur. l. RS, št. 30/1993 in naslednji. 5 Primerjaj: sodba VSRS III Ips 86/2004 z dne 24. 5. 2005. 6 Vsebinsko enaka določila so sedaj vsebovana v prvem in drugem odstavku 263. člena ZGD-1. Zato zmotno sklicevanje sodišče prve stopnje na napačen predpis v tem primeru ne vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe. 7 Obe pravdni stranki sta med postopkom pred sodiščem prve stopnje trdili, da med tožečo stranko in družbo T. d. o. o. ni bila sklenjena kakšna generalna pogodba in niti ni bil dogovorjen kakšen cenik ter da se je artikle „pač“ naročalo po elektronski pošti, faksu ali kar po telefonu. 8 B. K. je bila višja davčna inšpektorica, ki je pri tožeči stranki opravila davčni inšpekcijski nadzor ter pridobivala podatke o primerljivih artiklih in njihovih tržnih cenah. 9 Da to drži izhaja iz primerjave navedb dobavljenih artiklov na računih in dobavnicah ter navedb artiklov, ki jih je davčna inšpektorica upoštevala pri izračunu v preglednici na strani 63 davčne odločbe. 10 Primerjaj: VSL sklep II Cp 627/2013 z dne 18. 9. 2013, VSL sodba I Cp 696/2013 z dne 23. 10. 2013 in VSRS sodba II Ips 24/2014 z dne 12. 2. 2015. 11 Primerjaj: VSL sodba in sklep I Cp 2392/2013 z dne 21. 3. 2014. 12 Primerjaj sklep VSRS II Ips 539/2004 z dne 14. 9. 2006, sklep VSRS II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012, sodbo in sklep VSRS II Ips 347/2017 z dne 14. 2. 2019 ter sklep VSL I Cpg 364/2019 z dne 18. 2. 2020. 13 Primerjaj sodbo VSRS I Ips 43/2008 z dne 4. 9. 2008 in sodbo in sklep VSL I Cp 2880/2006 z dne 7. 3. 2007. 14 Primerjaj: sklep VSRS II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012, 12. točka obrazložitve. 15 Primerjaj: sklep VSRS II Ips 196/2011 z dne 5. 4. 2012. 16 Primerjaj: V. Rijavec v Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1 knjiga, GV Založba. 2005, komentar k 13. členu, točka 53, stran 163. 17 Tožena stranka v pritožbi ni navedla nobenega pritožbenega razloga iz katerega bi izhajalo njeno nestrinjanje z odločitvijo sodišča prve stopnje o ugovoru stvarne pristojnosti (I. točka izreka sodbe). 18 Ur. l. RS, št. 67/2008 in naslednji. 19 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.