Jedro

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je bila pri odmeri NUSZ upoštevana površina zunanjih poslovnih površin v velikosti 1935,00 m2. Kolikor se pri tem toženka sklicuje na podatke uradnih evidenc GURS, sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu sicer nahaja izpis iz evidence GURS, konkretno evidence REN za omenjeno parcelo, ki pa je bil napravljen po zaključku upravnega odločanja in iz katerega omenjeni podatek neposredno ni razviden; obrazložitve, kako je na podlagi iz izpisa razvidnih podatkov organ prišel do njega, pa v izpodbijani ali drugostopenjski odločbi tudi ni. Niti prvo- niti drugostopenjski organ tudi nista pojasnila, konkretno za kakšne zunanje poslovne površine pri tem gre.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4224-12609/2018-013259-11-135-09 z dne 5. 11. 2018 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo, navedeno v izreku te sodbe, tožniku kot zavezancu odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju: NUSZ) na območju Mestne občine Nova Gorica (v nadaljevanju: MO NG) za leto 2018 za objekte oziroma zemljišča na lokaciji ... v znesku 4.703,25 EUR, in sicer se NUSZ odmerja za del stavbe z ID št. ... v površini 301,30 m2 in del stavbe z ID št. ... v površini 1063,10 m2 (pri obeh se, ker gre za 2. območje in dejavnost kratkotrajne nastanitve, upošteva 350 točk in še po 10 točk za elektriko in 10 točk za vodovod) ter za zunanje poslovne površine na parc. št. 3345/1 k.o. ... v površini 1.935,00 m2 (pri čemer se upošteva 150 točk za 2. območje ter 10 točk za elektriko in 10 točk za vodovod). V nadaljevanju izreka je odločeno, kako je treba poravnati odmerjeni znesek NUSZ, da se bodo po preteku roka za plačilo zaračunale zamudne obresti in začela davčna izvršba, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe in da davčnemu organu posebni stroški v postopku niso nastali.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se prvostopenjski organ sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/1984 s spremembami, v nadaljevanju: ZSZ/1984) ter Odloka o ureditvi nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Nova Gorica (Uradni list RS, št. 79/2017, v nadaljevanju: Odlok). Na podlagi le-tega se določi višina NUSZ, ki je odvisna od lege in namena stavbnega zemljišča, ekonomičnosti izrabe, opremljenosti stavbnega zemljišča s posamezno vrsto komunalne opreme, gospodarske javne infrastrukture ali javne infrastrukture, in sicer se višina določi z upoštevanjem metode točkovanja, pri čemer vrednost točke za leto 2018 znaša 0,0056409 EUR. Višina NUSZ za m2 stavbnega zemljišča se v skladu s 14. členom Odloka določi na podlagi meril in kriterijev iz 10. do 13. člena Odloka ter predstavlja zmnožek skupnega števila točk in vrednosti točke. Podatke za odmero NUSZ je davčni organ prejel od MO NG, ki je pristojna za njihovo zbiranje in urejanje. Po 5. členu Odloka mora zavezanec, če se s podatki ne strinja, v roku enega meseca od seznanitve z njimi predlagati vpis novih podatkov ali vpis spremembe podatkov v uradnih evidencah pri pristojni geodetski upravi v skladu s predpisi, ki urejajo evidentiranje nepremičnin. Prvostopenjski organ se sklicuje še na relevantne določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2).

3. Tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo je Ministrstvo za finance z odločbo št. DT-499-13-356/2019-2 z dne 19. 9. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba) zavrnilo. V svoji obrazložitvi pojasnjuje, da izpodbijana odločba temelji na določbah ZSZ/1984 in Odloka. V skladu s 56. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/1997, v nadaljevanju: ZSZ/1997) se namreč tudi po uveljavitvi tega zakona dne 25. 7. 1997, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/2002) dne 1. 1. 2003, v zvezi z odmero NUSZ kot veljavne uporabljajo določbe VI. poglavja ZSZ/1984. Te določbe so sicer po 33. členu Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/13, v nadaljevanju ZDavNepr) z uveljavitvijo tega zakona (1. 1. 2014) prenehale veljati, vendar pa je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-313/13-86 z dne 21. 3. 2014 razveljavilo ZDavNepr in odločilo, da se do drugačne zakonske ureditve obdavčitve nepremičnin uporabljajo predpisi iz prve do pete alineje 33. člena ZDavNepr, med katerimi so tudi VI. poglavje ZSZ/1984 in na njegovi podlagi izdani občinski odloki. Na podlagi 58. člena ZSZ/1984 se NUSZ plačuje na območju mest in naselij mestnega značaja; na območjih, ki so določena za stanovanjsko in drugačno kompleksno graditev; na območjih, za katere je sprejet prostorski izvedbeni načrt, in na drugih območjih, ki so opremljena z vodovodnim in električnim omrežjem. NUSZ določi občinska skupščina, oziroma sedaj občinski svet, v skladu z dogovorom o usklajevanju meril in območij, na katerih se plačuje nadomestilo in za določanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, ki ga sklenejo občine, pri čemer upoštevajo zlasti: opremljenost stavbnega zemljišča s komunalnimi in drugimi objekti in napravami in možnost priključitve na te objekte in naprave; lego in namembnost ter smotrno izkoriščanje stavbnega zemljišča; izjemne ugodnosti v zvezi s pridobivanjem dohodka v gospodarskih dejavnostih in merila za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (61. člen ZSZ/1984). Na podlagi 62. člena tega zakona mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe ali njenega dela.

4. Drugostopenjski organ v zvezi s pritožbenimi ugovori pojasnjuje, da uvrstitev stavbnega zemljišča v območje odmere glede na določbe 5. člena Odloka ni odvisna od komunalne opreme, temveč od lege zemljišča. V 2. območje, v katero sodijo zadevna stavbna zemljišča, se uvršča del naselja Solkan, ki leži znotraj Ureditvenega načrta Nova Gorica in ni zajet v 1. območju. Glede na osmi odstavek 5. člena Odloka je za odmero nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča bistvena neto tlorisna površina, ki obsega tudi pomožne oziroma tehnične prostore, ne pa morebiti uporabna površina. Pritožbena navedba, da priklop na kanalizacijo ni mogoč, na odločitev ne vpliva, saj, kot je razvidno iz izreka izpodbijane odločbe, točke za priključitev na javno kanalizacijsko omrežje pri odmeri niso bile upoštevane. Pogoji za točkovanje s točkami za električno in vodovodno omrežje pa so glede na 10. člen Odloka izpolnjeni že, če je stavbno zemljišče možno priključiti na ti komunalni omrežji, ne pa šele, ko je tja dejansko priklopljeno. Odlok ne predvideva drugačne odmere nadomestila za zazidana stavbna zemljišča, ki so v vplivnem območju javne infrastrukture. Ostale pritožbene navedbe, kot navede drugostopenjski organ, na odločitev o stvari ne vplivajo.

5. Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo, ker meni, da je bilo v zadevi zmotno uporabljeno materialno pravo in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, poleg tega so bila bistveno kršena pravila postopka, saj sprejete odločitve ni mogoče preizkusiti. Odločba je utemeljena na podatkih registra nepremičnin (v nadaljevanju: REN) glede površine stavbnih delov, vendar upravni organ ni pojasnil, katere podatke iz uradne evidence GURS je uporabil, zato jih ni mogoče preveriti. Organa obeh stopenj zmotno tolmačita in uporabljata Odlok, ki v 6. členu določa, da je osnova za odmero nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča koristna površina stavbe. Površina nepremičnine ni zemljiškoknjižni, temveč katastrski podatek (5. točka prvega odstavka 73. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin, v nadaljevanju: ZEN), zato je treba upoštevati podatek, vpisan v katastrski evidenci. Koristna površina je tisti del uporabne površine stavbe, ki stavbne površine reducira s faktorji (npr. balkon 0,25). Tožnik v spis vlaga popis prostorov in površin, kakršne so navedene v gradbenem dovoljenju. S temi podatki razpolaga tudi upravni organ. Seštevek vseh površin iz popisa vseh prostorov znaša 1.365,05 m2. Izpodbijana odločba je odmerila NUSZ za skupaj 1.364,40 m2, torej za celotne nepremičnine poslovnih prostorov tožnika.

6. Kot nadalje navaja tožnik, je Vlada sprejela Uredbo o enotni klasifikaciji vrst objektov (Uradni list RS, št. 109/2011, v nadaljevanju: Uredba) s pojasnili. GURS pa je 14. 2. 2013 pod št. 35331-33/2007-27 izdal Navodilo "Prostori, katerih površina se glede na dejansko rabo dela stavbe upošteva pri izračunu uporabne površine" (v nadaljevanju: Navodilo), ki se uporablja od 22. 2. 2013. Iz poglavja Uporabna površina dela stavbe v gostinski rabi izhaja, da se pri določitvi uporabne površine ne upošteva površin tehničnih prostorov in/ali komunikacijskih površin stavbe, to je površin stopnišč, parkirišč, vhodnih avl, skupnih hodnikov, pisarn, strojnice, pralnice, skupnih kuhinj, skladišč, dvigal, skupnih sanitarij in podobnih skupnih prostorov. Tehnični prostori so tudi klet, shramba za živila, sušilnica, drvarnica, kurilnica, delavnica, garderoba, terase (odprte, zaprte), balkoni (odprti in zaprti), lože (odprte in zaprte). Upravni organ je brez podlage odmeril NUSZ tudi za vse tehnične prostore, ki jih ni posebej niti opredelil, ampak vse štel v izračun uporabnih površin. Po tožnikovem izračunu je uporabnih površin le 627,10 m2, kot je navedel že v dosedanjem postopku. Kot še navaja, iz spiska prostorov izhaja, da se prostori po isti ali podobni namembnosti ponavljajo. Razlog je v tem, da tožnik ne trži vsakega prostora posebej, ampak po njegovem izračunu razliko med 627,10 m2 uporabnih in 1.350 m2 skupnih površin predstavljajo tehnični, dodatni prostori, ki služijo kvaliteti ponudbe. Upravnemu organu očita, da se v izpodbijani odločbi ni opredelil do konkretnih tožnikovih navedb o pravni podlagi za obračun nadomestila. Drugostopenjski organ se sklicuje tudi na mnenje MO NG št. 42203-104/2018-2 z dne 4. 4. 2019 (ne da bi povzel njegovo vsebino), ki pa je v nasprotju samo s seboj. Občina navaja, da ni nujno, da je višina NUSZ za celotno površino stavbe enaka, ker točke, ki jih pridobi posamezni del stavbe na podlagi namena (11. člen Odloka), niso za vse namene v istem kakovostnem območju enake, ter nato predlaga, da se pritožbeni navedbi pod drugo alinejo ne ugodi. V tej alineji pa se je tožnik skliceval prav na to, da prostori stavbe od kleti do podstrešja ne morejo biti enako ovrednoteni, kot je storjeno v izpodbijani odločbi. Kot predlagane dokaze tožnik v tožbi navede izpodbijano odločbo, svojo pritožbo zoper to odločbo, mnenje MO NG z dne 4. 4. 2019, drugostopenjsko odločbo in vpogled v upravni spis, Navodilo ter popis prostorov in površin (z ročno pripisano naslovno oznako "izsek iz gradbenega dovoljenja"). Sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi odpravi izpodbijano odločbo in v zvezi z njo tudi drugostopenjsko odločbo. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri izpodbijani odločbi in njeni obrazložitvi. Dodaja, da popis prostorov in površin glede na določbe Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) pomeni nedovoljeno tožbeno novoto, saj tožnik tega dokumenta v upravnem postopku ni predložil, četudi je to možnost imel. Poleg tega to ni primeren dokaz za dokazovanje površine, saj glede na prvi odstavek 5. člena Odloka osnovo za določitev površine zazidanega stavbnega zemljišča predstavljajo REN, kataster stavb in zemljiški kataster, ki jih vodi GURS in iz katerih občina črpa potrebne podatke. Toženka citira določbe osmega in devetega odstavka 5. člena Odloka o tem, kako se določi površina zazidanega stavnega zemljišča za poslovni namen. Meni, da so bili tako pri odmeri za zazidano stavbno zemljišče na naslovu ..., pravilno uporabljeni podatki REN o površini navedenih stavbnih delov, za zunanje poslovne površine pa 1.935,00 m2, kar je manj od tlorisne projekcije, ki izhaja iz geodetskega načrta, ki ga je tožnik priložil svojim pripombam z dne 18. 4. 2019. Toženka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

8. S sklepom št. III U 259/2019-9 z dne 26. 5. 2022 je sodni senat na podlagi določb 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena ZUS-1 sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

9. Sodišče je 21. 6. 2022 v tem upravnem sporu opravilo javno glavno obravnavo, katere se je za tožnika udeležil njegov pooblaščenec, odvetnik A. A., toženko pa je zastopal pooblaščenec B. B., univ. dipl. pravnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Tožnikov pooblaščenec je navedel, da tožnik vztraja pri svojih trditvah in predlaganih dokazih ter še pojasnjuje, da se dovozna pot konča na zgornjem robu za restavracijo, spodnje parkirišče ima namreč velik nagib in je v objekt restavracije dostop mogoč le preko stopnišča, dovoz vsega potrebnega pa poteka za restavracijo. Dejansko je to edini dostop, pot pa mora biti zaradi potrebne krivine pri zavijanju široka vsaj 3 m. Ta površina je napačno upoštevana kot del parkirne površine. Tožnik izpostavlja določbo šestega odstavka 4. člena Odloka ter nadalje navaja, da je GURS leta 2011 izdala tehnična navodila in primere za izračun površin prostorov in delov stavb, kjer je opisano, kaj je uporabna površina lokala oziroma hotela, ter določeno, da se pri določitvi uporabne površine ne upošteva površin tehničnih prostorov in/ali komunikacijskih površin stavbe. Sklicuje se tudi na Slovenski standard SIST ISO 9836 iz aprila 2000, ki v točki 5.1.5. določa, kaj so neto tlorisne površine, od točke 5.1.7. naprej pa, kaj so uporabne površine. V zvezi z vplivnim območjem še pojasnjuje, da tik ob stavbi poteka visokonapetostni daljnovod iz HE ..., iz vpogleda v javno dostopne podatke pa izhaja, da se območje 30 metrov ob trasi daljnovoda določa kot vplivno območje elektromagnetnega sevanja. Pooblaščenec toženke je nasprotoval tem navedbam. Površino parkirišča tožnik izpodbija šele v tožbi, zato gre za novoto, glede navedb o dostopu preko parkirišča pa opozarja, da se po devetem odstavku 5. člena Odloka med zunanje poslovne površine štejejo tudi zunanje manipulativne površine. Neutemeljeno je sklicevanje na šesti odstavek 4. člena Odloka, ki se nanaša na nezazidana stavbna zemljišča, predmet obravnavane zadeve pa so zazidana stavbna zemljišča. Sklicevanje na potek trase daljnovoda je tožbena novota in tudi sicer nerelevantno. Prav tako ni utemeljeno sklicevanje na navodilo GURS, ker je to navodilo, kako se izračunava uporabna površina, ne pa navodilo, katera površina se upošteva pri odmeri NUSZ. Na vprašanje, ali je sporno, da zadevne nepremičnine po Odloku spadajo v kakovostno območje 2, je tožnikov pooblaščenec navedel, da je sporna tudi sama lega, predvsem pa je za tožnika sporno, da zadevne nepremičnine z naseljem ... povezuje zgolj hišna številka. To dokazuje dejstvo, da ima samostojno kanalizacijo ter samostojne vse dostope, ki niso na noben način povezani z naseljem ... Vse navedeno tožnika postavlja v neenakopraven položaj z ostalimi prebivalci v naselju ter gospodarskimi subjekti, ki imajo na voljo javna komunalna omrežja, vključno z javnimi parkirišči. Zato v celi MO NG ni gospodarskega subjekta, ki bi imel na razpolago tolikšno število parkirnih mest kot tožnik, takšno parkirišče je pač prevzel ob nakupu, jasno pa je, da zaradi velikosti nikoli ni v celoti uporabljeno. Tožnikov pooblaščenec, ki so mu bile na obravnavi izročene kopije izpisov podatkov iz evidence GURS, ki se nahajajo v upravnem spisu zadeve, glede predhodno navedenih delov stavbe, od katerih se odmerja NUSZ, ter parcele št. 3345/1 k.o. ..., ki so bili vsi izpisani 15. 11. 2019, je izjavil, da je seznanjen z listinami v upravnem spisu zadeve in njihovo vsebino.

10. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine upravnega spisa zadeve (med katerimi so tudi izpodbijana odločba, tožnikova pritožba zoper to odločbo, mnenje MO NG z dne 4. 4. 2019 in drugostopenjska odločba) ter listino izsek iz gradbenega dovoljenja - popis prostorov in površin (v sodnem spisu priloga A4) in Navodilo GURS (v sodnem spisu priloga A5). Pooblaščenca strank na glavni obravnavi nista podala ugovorov na dokazni sklep in dokazovanje, kot tudi ne dodatnih navedb.

**K I. točki izreka:**

11. Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov:

12. Z izpodbijano odločbo je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča na območju MO NG za leto 2018. Med strankama je, kot sledi iz njunih navedb, sporna površina poslovnih prostorov in zunanjih poslovnih površin, od katere je bilo odmerjeno NUSZ. V tej zvezi pa tožnik utemeljeno ugovarja, da so bila v zadevi bistveno kršena pravila postopka, saj tudi po presoji sodišča izpodbijana odločitev ni obrazložena tako, da bi jo bilo mogoče popolnoma preizkusiti ter potrditi kot pravilno in zakonito. Predvsem namreč iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj je bila pri odmeri NUSZ upoštevana površina zunanjih poslovnih površin na parc. št. 3345/1 k.o. ... v velikosti 1935,00 m2. Kolikor se pri tem toženka sklicuje na podatke uradnih evidenc GURS, sodišče ugotavlja, da se v upravnem spisu sicer nahaja izpis iz evidence GURS, konkretno evidence REN za omenjeno parcelo, ki pa je bil napravljen po zaključku upravnega odločanja in iz katerega omenjeni podatek neposredno ni razviden; obrazložitve, kako je na podlagi iz izpisa razvidnih podatkov MO NG oziroma organ prišel do njega, pa v izpodbijani ali drugostopenjski odločbi tudi ni. Niti prvo- niti drugostopenjski organ tudi nista pojasnila, konkretno za kakšne zunanje poslovne površine pri tem gre. Obenem je iz listin upravnega spisa razvidno, da je tožnik že v pritožbenem postopku zoper izpodbijano odločbo (kar je pravočasno glede na to, da je bila izpodbijana odločba izdana po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ne da bi imel tožnik možnost izjave pred njeno izdajo) odmeri ugovarjal med drugim z navedbami, da so parkirni prostori (le) ob straneh parcele, po sredini parcele pa poteka dovozna pot, in v tej zvezi tudi predložil določene listine (geodetski načrt). Do teh navedb in dokazov se, čeprav jih ni mogoče opredeliti kot očitno nerelevantnih, drugostopenjski organ ni konkretno opredelil in jih ni (z dejanskega in pravnega vidika) obrazloženo presodil, kot to zahtevajo določbe 254. člena v zvezi s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) in tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2. 13. Glede na navedeno so razlogi izpodbijane odločbe pomanjkljivi in zato odločbe ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 in s tem podlago za odpravo izpodbijane odločbe ter vrnitev zadeve v ponovni upravni postopek. Sodišče je torej iz navedenega razloga na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo je (ob upoštevanju, da jo tožnik izpodbija v celoti in da njen izrek ni členjen na posamezne točke) v celoti odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponovni postopek prvostopenjskemu organu, da postopek po potrebi dopolni in o stvari ponovno odloči ter odločitev tudi v celoti obrazloži, kot to zahteva zakon, vse ob upoštevanju stališč iz te sodbe (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). Z odpravo izpodbijane odločbe in vrnitvijo zadeve v ponovni postopek prvostopenjskemu organu po samem zakonu preneha veljati tudi drugostopenjska odločba, ki vsebuje odločitev o zavrnitvi pritožbe (tako že Vrhovno sodišče v sklepu št. X Ips 2/2014 z dne 23. 12. 2015), zato ni podlage in ne potrebe, da bi sodišče odpravilo tudi drugostopenjsko odločbo.

14. Zaradi ponovnega upravnega postopka in glede na navedbe strank pa sodišče še pojasnjuje:

15. Pravna podlaga za odločanje o odmeri NUSZ tožniku za leto 2018 so zakoni, na katere se sklicujeta že prvo- in drugostopenjski organ, ter določbe Odloka, ki je bil sprejet 21. 12. 2017 in se je začel uporabljati 1. 1. 2018. Kolikor se tožnik sklicuje na določbe (6. člena) Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča na območju Mestne občine Nova Gorica (Uradno glasilo, št. 10/97 in spremembe), s tem ne more uspeti, saj ta odlok glede na povedano za odmero NUSZ za leto 2018 ni relevanten.

16. Tožniku tudi ni moč slediti, kolikor se zavzema za stališče, da je pri odmeri NUSZ treba upoštevati uporabno površino (delov stavb).

17. ZSZ/1984 v VI. poglavju, katerega določbe se, kot je pojasnil že drugostopenjski organ, v skladu z odločbo Ustavnega sodišča U-I-313/2013-86 med drugim uporabljajo do drugačne zakonske obdavčitve nepremičnin, v drugem odstavku 60. člena določa, da se nadomestilo za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča plačuje od stanovanjske oziroma poslovne površine stavbe. Poslovna površina je, kot to določa četrti odstavek istega člena, čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani s poslovnim prostorom. Katera površina je relevantna za odmero NUSZ, torej določa že zakon (ZSZ/1984), in sicer je to čista tlorisna površina poslovnega prostora in vseh prostorov, ki so funkcionalno povezani z njim. Ta definicija pa, kot je Upravno sodišče pojasnilo že v sodbi I U 2654/2017, po vsebini ustreza pojmu neto tlorisne površine iz standarda SIST ISO 9836, na katerega uporabo napotuje 207. člen ZGO-1 (ki se je še uporabljal tudi v obdobju, na katerega se nanaša izpodbijana odmera NUSZ) in po katerem neto tlorisna površina pomeni površino med navpičnimi elementi, ki omejujejo prostor (točka 5.1.5.1.). Ta površina se deli na uporabno površino, tehnično površino in komunikacijsko površino. Tako tehnična površina, ki pomeni tehnične inštalacije, ki oskrbujejo stavbo ali njen del (točka 5.1.8.1.), kamor sodijo na primer inštalacijske cevi za odvod odpadne vode, inštalacije za oskrbo z vodo, sistemi za ogrevanje in podobno, kot tudi komunikacijska površina, kamor spadajo površine za komunikacijo znotraj stavbe (npr. stopnišča, hodniki, čakalnice in podobno; točka 5.1.9.1.), so del neto tlorisne površine, saj gre za prostore, ki so funkcionalno povezani s poslovnih prostorom; pri čemer za odmero NUSZ ni relevantno, ali zavezanec te prostore tudi dejansko uporablja. Tudi Odlok v osmem odstavku 5. člena določa, da se površina zazidanega stavbnega zemljišča za poslovni namen določi kot neto tlorisna površina vseh prostorov posameznega stavbnega dela poslovnega namena in neto tlorisna površina vseh stavbnih delov, ki so funkcionalno povezani z njim. Za odmero NUSZ po povedanem ni relevantna uporabna (ali uporabljana) površina (delov stavb) in zato s tega vidika tudi ne Uredba ali navodila GURS, na katere se v tem smislu sklicuje tožnik.

18. Glede odmere NUSZ od zunanjih poslovnih površin pa sodišče izpostavlja še peti odstavek 60. člena ZSZ/1984, po katerem občinska skupščina lahko določi, da so poslovne površine tudi površine zemljišč, ki so namenjene poslovni dejavnosti, kot so nepokrita skladišča, parkirišča, delavnice na prostem in podobno. Določbo devetega odstavka 5. člena Odloka, ki predpisuje, da se površina zazidanega stavbnega zemljišča za poslovni namen - zunanje poslovne površine določi kot tlorisna projekcija površine zemljišč na gradbeni parceli, ki so namenjene za opravljanje poslovne dejavnosti, med katere sodijo zunanja parkirišča, zunanje manipulativne in prodajne površine, delavnice na prostem, skladišča, športna igrišča, gostinske terase in plesišča, površine za kampiranje in odlagališča mineralnih surovin, je torej treba razlagati in uporabljati tako, da je to skladno z zakonskim okvirom iz petega odstavka 60. člena ZSZ/1984. Povedano drugače, da določena površina pomeni zunanjo manipulativno površino v smislu devetega odstavka 5. člena Odloka, je mogoče zaključiti le, če gre za površino, ki vsebinsko spada v okvir iz petega odstavka 60. člena ZSZ/1984, pri čemer je to presojo oziroma zaključek mogoče napraviti šele po ugotovitvi vseh v zvezi s tem relevantnih dejanskih okoliščin.

19. V zvezi s tožnikovim sklicevanjem na šesti odstavek 4. člena Odloka pa že toženka pravilno izpostavi, da se navedena določba, po kateri se kot površine nezazidanega stavbnega zemljišča ne upoštevajo površine delov zemljiških parcel, ki ležijo na območjih varovanj in omejitev nosilcev urejanja prostora (varovalni pasovi elektrovodov, plinovodov, javnih cest, priobalni pasovi ipd.) in na katerih državni ali občinski predpisi gradnjo objektov omejujejo oziroma je ne dovoljujejo, nanaša na nezazidana stavbna zemljišča. 20. Do tožnikovih ugovorov v smeri zatrjevane diskriminatorne obremenitve zadevnih nepremičnin z NUSZ, se sodišče v tem postopku ni opredeljevalo, ker je tožnik pri navedbah o tem ostal na presplošni, nekonkretizirani in tudi neizkazani ravni, ki sodišču ne daje podlage za vsebinsko obravnavanje teh navedb.

**K II. točki izreka:**

21. Odločitev o stroških postopka temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se v primeru, ko je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Na tej podlagi se ob upoštevanju, da je bila v zadevi opravljena glavna obravnava in da je tožnika v postopku zastopal odvetnik, tožniku prizna pavšalni znesek stroškov v višini 385,00 EUR (četrti odstavek 3. člena Pravilnika), ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV (84,70 EUR). Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka mora tako tožniku povrniti 469,70 EUR stroškov tega sodnega postopka v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

22. Za tožbo plačano sodno takso pa bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).