Jedro

Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo za ugotovitev, da so pogodbe o zaposlitvi (v obdobju od 1. 11. 2011 do 31. 12. 2016), ki sta jih sklenila tožnik in tožena stranka za določen čas, sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da so sklenjene za nedoločen čas; da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 31. 12. 2016 in mu še vedno traja ter ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu za čas od 1. 1. 2017 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki obračunati vse zapadle bruto plače in druge prejemke iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015, odvesti od bruto plač in ostalih bruto prejemkov iz delovnega razmerja pripadajoče davke in prispevke ter nato tožniku izplačati neto plače ter ostale neto prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeni sklep vlaga tožnik pravočasno pritožbo iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da kadar gre za zaporedno sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, kar velja tudi v obravnavanem primeru, je glede vseh teh pogodb v sporu iz naslova transformacije dopustno varstvo do izteka zadnje pogodbe in da je potrebno upoštevati tudi dejstvo, da za toženo stranko velja ZUJIK. Ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni uveljavljal notranjega pravnega varstva pri toženi stranki kot delodajalcu in tako ni upošteval določbe 24. in 25. člena ZJU v zvezi s 45. členom ZUJIK, kot specialnega predpisa, ki velja za uveljavljanje varstva pravic za zaposlene v javnih zavodih na področju kulture, je sodišče tožbo zavrglo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo. Navaja, da je bil po elektronski pošti obveščen, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano, vendar zoper takšno obvestilo ni vložil zahteve za odpravo kršitev. Meni, da je sodišče bistveno kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost izdanega sklepa. Citira določbe ZUJIK (45. člen), ZJU (5., 24., 25., 33. - 39. in 153. člen) in stališče, ki ga je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 515/2007 ter Višje delovno in socialno sodišče s sklepom Pdp 861/2011. Zatrjuje, da tožniku ni bilo potrebno vlagati posebne zahteve za odpravo kršitev pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas in je upravičen do direktnega sodnega varstva v skladu z ZDR-1. Zatrjuje, da rok za vložitev tožbe ne teče od prejema obvestila, ampak teče od izteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas. Ker je tožniku po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015 prenehalo delovno razmerje dne 31. 12. 2016, je tožba, ki jo je vložil dne 25. 1. 2017, pravočasna. Po mnenju pritožbe so izpolnjene procesne predpostavke za sodno varstvo in je procesna odločitev sodišča prve stopnje napačna. Meni, da je sodišče tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Pisno obvestilo, za katero je tožnik izpovedal, da ga je dobil po elektronski pošti, s katerim je bil obveščen, da se mu izteče pogodba in preneha delovno razmerje, nima narave odločbe oziroma sklepa delodajalca, zoper katerega bi imel tožnik možnost pritožbe po prvem odstavku 24. člena ZJU. Tožnik je po elektronski pošti prejel zgolj obvestilo, da mu pogodba o zaposlitvi preneha z iztekom časa in ni prejel nikakršnega sklepa ali odločbe. Prav tako pa v obvestilu ni prejel nikakršnega pravnega pouka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razvlejavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa v plačilo naloži vse stroške tega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. V predmetnem sporu je tožnik uveljavljal spremembo (transformacijo) pogodb o zaposlitvi sklenjenih za določen čas v pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas, ker je menil, da niso obstajali razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da je bil tožnik pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi 12 pogodb o zaposlitvi za določen čas od 19. 2. 2010 do 31. 12. 2016; - da je tožena stranka po elektronski pošti tožnika obvestila, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano, pred iztekom veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi; - da je tožniku delovno razmerje prenehalo 31. 12. 2016, s potekom časa, za katerega je bila sklenjena zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 12. 2015; - da tožnik zoper elektronsko obvestilo, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano, ni vložil zahteve za odpravo kršitev pri delodajalcu, temveč je v 30-dnevnem roku od prenehanja zadnje pogodbe o zaposlitvi vložil predmetno tožbo.

8. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in ugotovitvi, da za toženo stranko velja Zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo1, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da bi moral tožnik pred vložitvijo tožbe uveljavljati notranje pravno varstvo pri toženi stranki kot delodajalcu. Ker tožnik pred vložitvijo tožbe ni uveljavljal notranjega varstva pri toženi stranki in ni upošteval določbe 24. in 25. člena Zakona o javnih uslužbencih2 v zvezi s 45. členom ZUJIK, je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za sodno varstvo.

9. Ko javnemu uslužbencu, za katerega se uporablja tudi drugi del ZJU, preneha delovno razmerje za določen čas zaradi poteka tega časa, in o tem prejme le pisno obvestilo (ali če se to zgodi brez takšnega obvestila - glede na že jasno določen čas trajanja delovnega razmerja do določenega datuma v pogodbi o zaposlitvi), ni podlage za uveljavljanje predhodnega varstva (vložitve zahteve in nato pritožbe) po določbah 24. in nadaljnjih členov ZJU. Takšna zahteva je lahko upravičena le v času trajanja delovnega razmerja. Po tem, ko delovno razmerje že preneha, vlaganje zahtev za odpravo kršitev in odločanje s pisnimi sklepi ni niti smiselno niti predvideno. Zato je Vrhovno sodišče RS v zvezi z uveljavljanjem pravice do transformacije delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas zavzelo stališče, da je predhodna pritožba pri delodajalcu v smislu 25. člena ZJU procesna predpostavka za vložitev tožbe le v tistih primerih, ko delavec uveljavlja transformacijo v času trajanja delovnega razmerja3. 10. Od tožnika po tem, ko mu je delovno razmerje že prenehalo in je bil torej že bivši delavec tožene stranke, ni bilo smiselno pričakovati, da bo zahteval odpravo kršitve in čakal na sklep bivšega delodajalca, vlagal pritožbo in šele nato uveljavljal sodno varstvo. Tožniku pogodba o zaposlitvi za določen čas ni prenehala na podlagi sklepa oziroma odločitve delodajalca, zato je lahko po prenehanju delovnega razmerja transformacijo delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas uveljavljal v skladu s 55. členom ZJU neposredno na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih4. Po citiranem določilu lahko delavec zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Gre za zahtevo po direktnem sodnem varstvu, v predpisanem prekluzivnem roku, kateremu pa je tožnik zadostila, saj je vložil tožbo pravočasno dne 25. 1. 2017. 11. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ni imelo pravne podlage za zavrženje tožbe. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijani sklep o zavrženju tožbe razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP), ki bo moralo o zadevi odločiti po vsebini.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 96/2002 in nadalj. - ZUJIK. 2 Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj. - ZJU. 3 Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 532/2008 z dne 25. 5. 2010 in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 515/2007 z dne 11. 5. 2009. 4 Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1.