Jedro

Kupec, ki trdi, da ima blago, ki ga je prevzel od prodajalca, kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora o njej, kadar gre za gospodarsko pogodbo, obvestiti prodajalca nemudoma, ko napako opazi. V obvestilu o napaki mora kupec natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. ZOR ne določa, da mora biti obvestilo o napaki podano pisno, zato da je veljavno.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 4.173.221,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti: od zneska 2.700.508,00 SIT od 6.3.1999 do plačila; od zneska 981.532,00 SIT od 21.5.1999 do plačila; od zneska 491.181,00 SIT od 27.11.1999 do plačila, in ji povrniti stroške postopka v znesku 381.652,00 SIT z zamudnimi obrestmi po zakonsko določeni obrestni meri zamudnih obresti od zneska 131.300,00 SIT od 21.11.2000 do plačila in od zneska 250.352,00 SIT od 8.1.2003 do plačila. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Piranu, opr.št. Ig 2000/00632 z dne 21.11.2000 je razveljavilo. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi zatrjuje, da so zmotne ugotovitve sodišča, da naj bi morebitna plačila tožene stranke dokazovalo le dejstvo, da je tožeča stranka zahtevala samo delno plačilo računa št. 1226/99, ki se nanaša na smetano. Gre tudi za nasprotje med razlogi sodbe in listinami v spisu. Že iz izpiska tekočega računa za toženo stranko z dne 5.9.2000 je razvidno, da je tožena stranka izvršila plačila, označena kot predujmi, v skupni višini 25.000.000 (očitno italijanskih lir). Z navedenim nespornim plačilom je bila nesporna margarina več kot preplačana in so zato odveč dvomi sodišča o višini dolga iz naslova dobave margarine in o plačilu le-te. Iz izračunov sodišča tudi ni razvidno, kolikšen del odpade na margarino. Najprej sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka zaračunala za margarino 4.815.500 ITL po računu št. 3620/99 in 3.934.000 ITL po računu 379/99, nato pa zaključuje, da je tožena stranka dolgovala za margarino 4.815.500 ITL in 9.934.000 ITL. Tudi če gre le za računske ali pisne napake, to skupaj z navedenim neupoštevanjem izkazanih plačil, predstavlja tako zmotno ugotovitev dejanskega stanja kot tudi tako nasprotje, zaradi katerega se ne da preizkusiti pravilnost odločitve sodišča. Nadalje se tožena stranka ne more sprijazniti z očitno naklonjenostjo sodišča tožeči stranki pri oceni izvedenih dokazov, saj sodišče odreka vsakršno dokazno vrednost izpovedim zaslišanih prič. Ne samo, da sodišče pričam ne verjame zaradi domnevne zaintersiranosti za izid pravde, ki je vsaj pri priči E. B. nikakor ni več, ker ni niti zaposlen niti drugače povezan s toženo stranko, enako tudi priča V. T. ni več zaposlena pri toženi stranki, niti ni z njo statusno povezana. Ravno izjave prič so dokazi o dejstvih, ki jih je zatrjevala tožena stranka, torej o napakah na prejetem blagu in pravočasnem grajanju napak ter posledično o utemeljenem ugovoru o znižanju plačila. Sodišče tudi grobo diskvalificira poslovanje tožene stranke in ji očita plačevanje samo z gotovino brez dokumentacije. Res je bila tožena stranka malomarna pri hrambi pisnih dokazov o pravočasnem grajanju napak, kar pa je dokazala s skladno izpovedjo zaslišanih prič. Če sodišče sploh ni upoštevalo, da zakon dopušča tudi dokazovanje s pričami in da gre po zakonu za enakovreden dokaz z drugimi dokazi, ni jasno, zakaj je sploh zaslišalo predlagane priče. Pritožba tožene stranke ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne glede na to, da je tožeča stranka tuja pravna oseba, dileme o tem, katero pravo je treba uporabiti za obravnavano sporno razmerje, očitno ni, saj se je tožeča stranka v svojih navedbah sklicevala na določila domačega prava, in sicer v času spornega razmerja veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR (pripravljalna vloga tožeče stranke z dne 20.11.2002), tožena stranka pa temu ni oporekala. Upoštevaje navedeno je mogoče sklepati, da sta se pravdni stranki sporazumeli za uporabo prava Republike Slovenije. V postopku na prvi stopnji je tožena stranka zatrjevala, da je s predplačili preplačala blago, ki ga je prejela od tožeče stranke, vendar pa v zvezi s tem ni niti navajala, kolikšno naj bi bilo to njeno predplačilo. Vendar pa je sodišče prve stopnje v zvezi s tem ugotovilo, da je tožeča stranka plačila tožene stranke upoštevala, saj je za znesek 25.000.000 ITL znižala račun št. 1226/99 v znesku 34.758.720 ITL in uveljavlja v tej pravdi le razliko v znesku 9.758.720 ITL. Ne kot navedbo tožene stranke, ampak kot izpovedbo njenega zakonitega zastopnika na glavni obravnavi dne 8.1.2003, je sodišče prve stopnje povzelo njegovo trditev, da je tožena stranka tožeči stranki plačala margarino in je v zvezi s tem pravilno zaključilo, da so po toženi stranki izostala dokazila o zatrjevanih plačilih in o tem, kateri računi naj bi bili plačani. 312. čl. ZOR v 1. odst. določa, da če je med istimi osebami več istovrstnih obveznosti, pa tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se mogle vse poravnati, potem se, če se o tem nista sporazumela upnik in dolžnik, obveznosti vračunajo po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik najpozneje ob izpolnitvi. Tožena stranka pa ni dokazala, da je z delnimi plačili določila, da plačuje prav vrednost margarine po spornih računih. Po toženi stranki izkazana plačila v prej omenjenem znesku 25.000.000 ITL so bila torej s strani tožeče stranke pravilno upoštevana in če je sodišče prve stopnje v delu obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je ugotavljalo vrednost margarine, po rač.št. 379/99 enkrat navedlo znesek 3.934.000 ITL, drugič pa 9.934.000 ITL, gre pri zadnjenavedeni številki za očitno pisno napako in je pravilen prvi znesek. Tožeča stranka uveljavlja plačilo toženi stranki dobavljenega blaga po treh konkretnih računih. Dokazno breme za trditve, da je bilo prejeto blago (smetana in marmelada) slabe kvalitete, je bilo na toženi stranki. Kupec, ki trdi, da ima blago, ki ga je prevzel od prodajalca, kakšno napako, ki je z običajnim pregledom pri prevzemu, ni bilo mogoče opaziti (skrita napaka), mora o njej, kadar gre za gospodarsko pogodbo, obvestiti prodajalca nemudoma, ko napako opazi (1. odst. 482. čl. ZOR). V obvestilu o napaki mora kupec natančneje opisati napako in zahtevati od prodajalca, da stvar pregleda. ZOR ne določa, da mora biti obvestilo o napaki podano pisno, zato da je veljavno. Prav ima pritožba, da dokazu z zaslišanjem prič oz. stranke v obravnavanem primeru ni bilo mogoče kar nasplošno odreči dokazne vrednosti; na pričo E. B., ki je bil v času spornega razmerja zaposlen pri toženi stranki, v času zaslišanja pri sodišču pa to ni bil več, bi dejansko težko naslovili očitek za zainteresiranost za uspeh tožene stranke v sporu. Vendar pa, četudi bi sodišče prve stopnje sprejelo izpovedbe vseh treh zaslišanih o tem, da so bile po prejemu reklamacij blaga s strani končnih odjemalcev (očitno so se napake pokazale šele pri njih, ko so marmelado in smetano pričeli uporabljati), te telefonsko posredovali tožeči stranki, je v vsakem primeru izostala dokazno podprta in časovno opredeljena trditev o tem, da so bile posredovane nemudoma (1. odst. 482. čl. ZOR) in da so bile napake natančneje opisane ter podkrepljene z zahtevo, da tožeča stranka stvar pregleda. (1. odst. 484. čl. ZOR). Gre za to, da je tožeča stranka izročila toženi stranki blago, ki je v vseh treh računih točno določeno po vrsti in vrednosti, predvsem pa je količinsko specificirano. Tožena stranka pa bi morala dokazno podprto zatrjevati, kdaj ga je sama prejela in kdaj ga je in v kolikšni količini prejel določen njen odjemalec, kdaj ga je toženi stranki reklamiral in kdaj ga je tožena stranka (ustno) naprej reklamirala tožeči stranki, poleg tega pa še, da je to storila na način iz 1. odst. 484. čl. ZOR; vsega tega pa tožena stranka tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni izkazala. Pravočasnost in določnost obvestila o napaki pa ni vse, kar je dolžan storiti kupec, če naj bo glede svojih zahtevkov uspešen; 488. čl. ZOR nalaga kupcu, da mora na prodajalca določno nasloviti eno od opcij, ki jih zaradi obstoja napake na blagu uveljavlja. Med drugim lahko zahteva od prodajalca tudi znižanje cene. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka v postopku na prvi stopnji navajala le, da se s tožečo stranko ni mogla zediniti glede znižanja cene blaga zaradi napak na njem oz. da zaradi izostanka zatrjevane kvalitete blaga tožeči stranki ne dolguje ničesar. Zato ima prav sodišče prve stopnje, da tožena stranka uveljavljenega znižanja cene ni v potrebni meri konkretizirala, tako da bi bilo mogoče njene navedbe sploh vrednostno oceniti. Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.