Jedro

Pritožba ne uveljavlja nobenega od dovoljenih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP, saj ne uveljavlja niti tega, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev lahko samo odpravilo, niti tega, da bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in tudi ne tega, da bi moralo samo opraviti novo sojenje, kar so edini možni pritožbeni razlogi. Namesto tega tožena stranka povsem izven teh okvirov uveljavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo ugotavlja sodišče ter, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne.

II. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka v času misije KFOR 24 plača znesek 1.723,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2013 in zakonske zamudne obresti od zneska 1.870,94 EUR za čas od 3. 8. 2013 do 2. 8. 2016, zavrnilo pa je višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.594,00 EUR za čas od 25. 3. 2012 do 2. 8. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku iz naslova odškodnine za neizkoriščene dneve tedenskega počitka med misijo KFOR 28 plača odškodnino v znesku 134,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 (prvi odstavek II. točke izreka), višji zahtevek za plačilo zneska 1.952,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2013 dalje pa je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka). Zavrglo je tožbo v delu zahtevka za plačilo davkov in prispevkov (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje razveljavilo v drugem odstavku II. točke izreka in v delu IV. točke, ki se nanaša na odločitev o stroških postopka tožnika ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi dela prvostopenjske odločbe je tožena stranka vložila pritožbo. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča druge stopnje, da se je sodišče prve stopnje oprlo le na evidence tožene stranke, ne pa tudi na osebni dnevnik tožnika, saj se je sodišče oprlo tudi na izpovedbo tožnika in prič D. L., J. D., V. Š. in B. D. Sodišče druge stopnje je razveljavitveni sklep obrazložilo le s tem, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedbe tožnika in pisne izjave priče J. D. v zvezi z razlogi podpisovanja evidenc ter da se ni opredelilo do dokaza, ki se v spisu nahaja kot priloga A11 (osebni dnevnik tožnika). Glede navedenega naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče druge stopnje je domnevno kršitev določb pravnega postopka opredelilo kot takšno, da ne omogoča odločitve na drugi stopnji, vendar pa iz obrazložitve ni razvidno, zakaj tako meni. Opozarja, da tožnik v pritožbi te kršitve sploh ni uveljavljal, pritožbeno sodišče pa nanjo ne pazi po uradni dolžnosti. Sicer pa se možnost ugotavljanja kršitve določb pravnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko nanaša le na tiste dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna. Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji opozarjala, da listina „osebni dnevnik tožnika“ ne more biti dokazno sredstvo, tožnik pa se do tega ugovora ni opredelil. Bistveno je, da je tudi tožnik v svoji izpovedi potrdil, da na dneve, ko je imel tedenski počitek ni opravljal dela za delodajalca. Zaradi navedenega z neupoštevanjem osebnega dnevnika tožnika sploh ni moglo priti do kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi tožnik se je očitno zavedal, da osebni dnevnik ne more predstavljati dokaznega sredstva, saj te listine nikoli ni navedel kot dokaza. Ne drži, da se sodišče ni opredelilo do izpovedbe tožnika in do pisne izjave priče J. D. Kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana le takrat, kadar se sodišče ne opredeli do kakšne pomembne navedbe ali argumenta stranke. Glede na vse navedeno ni videti, do katere pomembne navedbe ali argumenta se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče druge stopnje je samo umetno ustvarilo domnevno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da bi lahko ugodilo pritožbi tožnika. Kadar gre za procesne kršitve, na katere pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti, mora stranka morebitno procesno pomanjkljivost uveljavljati takoj, ko je to mogoče. Tožnik bi zato kršitev v zvezi z neizvedbo dokaznega predloga (če je osebni dnevnik tožnika sploh mogoče šteti za dokazni predlog), moral grajati takoj, ko je sodišče dokazni postopek zaključilo, ne da bi izvedlo ta dokaz, česar pa ni storil. 4. Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Prvi odstavek 357.a člena ZPP je kot novo pravno sredstvo uvedel pritožbo zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljavitvi sodbe. Namen tega pravnega sredstva je zagotoviti učinkovito uresničevanje ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki bi lahko bila kršena, če sodišče druge stopnje ne odloči dokončno o zadevi, čeprav bi glede na procesne okoliščine primera to lahko storilo.

7. Pritožbeni razlogi, zaradi katerih sme stranka izpodbijati razveljavitveni sklep sodišča prve stopnje so taksativno našteti v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Tak sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali pa bi moralo samo opraviti novo sojenje.

8. Zakon je pritožbene razloge zoper razveljavitveni sklep sodišča druge stopnje omejil izključno na pravilnost uporabe kasatoričnih pooblastil pritožbenega sodišča. Navedeno pomeni, da sme vrhovno sodišče presojati le, ali so obstajali razlogi za razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču, ali pa bi moralo drugostopenjsko sodišče samo odpraviti kršitve sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče pri tem ne more presojati, ali je pravilno stališče sodišča druge stopnje o obstoju procesne kršitve ali pa o nepopolno oziroma zmotno ugotovljenem dejanskem stanju, temveč le, ali bi drugostopenjsko sodišče te kršitve oz. pomanjkljivosti lahko samo odpravilo. Povedano drugače, pritožba ni namenjena izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je sodišče druge stopnje razveljavilo prvostopenjsko sodbo, temveč izpodbijanju razlogov, zaradi katerih je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, čeprav za takšno vračanje ni podlage v ZPP oziroma bi moralo drugostopenjsko sodišče o zadevi samo dokončno odločiti.

9. Pritožba ne uveljavlja nobenega od dovoljenih pritožbenih razlogov iz drugega odstavka 357.a člena ZPP, saj ne uveljavlja niti tega, da bi sodišče prve stopnje ugotovljeno kršitev lahko samo odpravilo, niti tega, da bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti in tudi ne tega, da bi moralo samo opraviti novo sojenje, kar so edini možni pritožbeni razlogi. Namesto tega tožena stranka povsem izven teh okvirov uveljavlja, da ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo ugotavlja sodišče ter, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje v delu, ki se nanaša na izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe in da je na takšno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je tako povsem zgrešila dopustne pritožbene razloge, saj s pritožbo zoper razveljavitveni sklep ni mogoče uveljavljati, da ugotovljena kršitev sploh ni podana, temveč je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve drugostopenjskega sodišča o obstoju bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, prav tako pa tudi na dejanske ugotovitve in materialno pravna stališča pritožbenega sodišča. Vrhovno sodišče zato ne more ocenjevati, ali je sodišče druge stopnje v razveljavitvenem sklepu pravilno ugotovilo obstoj procesne kršitve ter, ali je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje oziroma pravilno uporabilo materialno pravo, temveč lahko presoja le, ali bi sodišče druge stopnje ugotovljene pomanjkljivosti prvostopenjske sodbe lahko odpravilo samo, tako da ne bi razveljavilo prvostopenjske sodbe.

10. Navedeno pomeni, da pritožbene navedbe o neobstoju ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja oziroma nepravilni uporabi materialnega prava niso upoštevne. Upoštevne bi lahko bile samo navedbe, da bi sodišče druge stopnje lahko samo dopolnilo postopek in odločilo v zadevi oziroma, da je bila z delno razveljavitvijo prvostopenjske sodbe toženi stranki kršena pravica do sojenja v razumnem roku, vendar pritožba tovrstnih navedb ne vsebuje.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 357.a člena ZPP pritožbo zavrnilo.

12. Tožnik je priglasil stroške odgovora na pritožbo, vendar je Vrhovno sodišče na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP odločitev o teh stroških pridržalo za končno odločbo, saj je pritožbeno sodišče z izpodbijanim sklepom delno razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Stroški postopka v zvezi s pravnim sredstvom po 367.a členu ZPP so zato nadaljnji stroški postopka, o katerih bo odločeno s končno odločbo.

13. Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.