Jedro

Glede na to, da tožnica do izreka odpovednega roka svojega nadrejenega ni zaprosila za koriščenje letnega dopusta, ji tožena stranka ni dolžna plačati odškodnine/nadomestila za neizkoriščen letni dopust.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati neto znesek 1.874,12 EUR po plačilu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni (I. točka). Tožnici je naložilo, da mora v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 1.372,58 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, do plačila (II. točka).

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v konkretnem primeru odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice (prenehanje delovnega razmerja z dokončnostjo sklepa komisije) lahko predstavlja le okoliščino, ki je tožnica ni mogla predvideti, pod pogojem, da od trenutka, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo pa do dejanskega prenehanja delovnega razmerja objektivno ni mogla izrabiti svojega letnega dopusta. Od tega, ali v tem času letnega dopusta objektivno ni mogla izrabiti, je odvisna njena pravica do nadomestila za neizrabljeni letni dopust. Sodišče je dejansko stanje zmotno ugotovilo, saj pri presojanju ni upoštevalo narave tožničinega nekdanjega delovnega mesta, njenega dela in njenih zadolžitev, ki jih je tožnica obširno predstavila v tožbi in svoji pripravljalni vlogi. Tožnica je bila javna uslužbenka, zaposlena na uradniškem delovnem mestu direktorica občinske uprave Občine A.. Tožnica je po izobrazbi diplomirana ekonomistka, zato je poleg svojih nalog po nalogu župana opravljala še najzahtevnejša dela s področja ekonomije, razvoja in vodenja EU projektov. Njeno delo je bilo strokovno zahtevno, vezano je bilo na tekoče projekte, povezano pa tudi z veliko odgovornostjo (tudi odškodninsko) npr. za uspešno prijavo na razpise. V času, ko je tožnica prejela odpoved (23. 4. 2008), je intenzivno delala na pripravi investicijskega programa in vloge za pridobitev nepovratnih evropskih sredstev za izgradnjo kanalizacije B. - C. v višini preko 900.000,00 EUR. Tožnica je investicijski program in vlogo za razpis pripravljala nemoteno od objave razpisa 7. 3. 2008 oziroma že prej, do 23. 4. 2008 (skupaj 46 dni). Do tega dne je bil pripravljen več kot 70 %, od 23. 4. 2008 do 7. 5. 2008 (datum oddaje vloge), je bilo skupaj 14 dni oziroma 10 delovnih dni, kar pa je za izvedbo postopka oddaje javnega naročila zunanjemu izvajalcu z zbiranjem ponudb in za izvedbo naloge, odločno premalo. Župan tožnice ni razrešil vseh zadolžitev. Tožnica v relevantnem obdobju dejansko ni imela možnosti za izrabo letnega dopusta. V kolikor bi bil sklep o odpovedi zakonit, tožnica ne bi imela možnosti za koriščenje letnega dopusta. Župan je izpovedal, da se je s tožnico dogovoril, da bo glede na 150 dnevni odpovedni rok v tem času koristila letni dopust in zaključila svoje zadeve. Tožnica letnega dopusta ni koristila v celoti, ker tega zaradi obveznosti ni mogla. Odločba komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 21. 5. 2008 je izvršitev dogovora preprečila. V odločbi je komisija v nasprotju s pričakovanji tožnice odločila le o odpovednem roku, ne pa tudi o koriščenju letnega dopusta. Razlog za neizrabo v relevantnem obdobju je tako prvenstveno na strani delodajalca in dogovoru o nadaljnjem delu med pravdnima strankama, ki je bil dosežen zlasti v javno korist. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožnice. Pritožba tožnice je neutemeljena, izpodbijana sodba pa v celoti pravilna in zakonita. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve. Tako tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Skladno z napotili Vrhovnega sodišča RS je sodišče ugotavljalo, ali je imela tožnica od takrat, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge zanj za neizrabo. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je ta možnost obstajala, razlogi za neizrabo, ki jih je tožnica lahko predvidevala pa so izključno na njeni strani. Sodišče je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožničina trditev, ki v svojem bistvu pomeni, da tožnica pred prenehanjem delovnega razmerja naj ne bi mogla izkoristiti dopusta zaradi razlogov na strani tožene stranke, po oceni sodišča in glede na vsebino izpovedb strank, neutemeljena. Projekti, na katere so tožnica sklicuje, so sodili v delokrog delovnih mest ostalih javnih uslužbencev, in sicer so dela in naloge v zvezi za izgradnjo kanalizacije B. - C. sodile v delokrog A.A., višje svetovalke za varstvo okolja, urejanje prostora in gospodarske javne službe. Sam projekt izgradnje te kanalizacije je bil pričet v letu 2008 in uspešno dokončan v letu 2009. Tožena stranka je želela v zvezi s prijavo na javni razpis za sredstva evropskega sklada za regionalni razvoj za kanalizacijo B. - C. angažirati zunanji sodelavki D. d.o.o. (iz razlogov smotrnosti in strokovnosti), vendar je tožnica vztrajala, da sama pripravi vlogo in je zavrnila pomoč zunanjih sodelavcev. Razpis je bil objavljen že 7. 3. 2008, tožnica pa je prijavo (vlogo) oddala šele 7. 5. 2008, skrajni rok pa je bil 15. 5. 2008. Če bi tožnica v aprilu odšla na koriščenje letnega dopusta, bi poleg ostalih zaposlenih javnih uslužbencev del njenih nalog nemudoma lahko prevzela in nadaljevala zunanja sodelavka A.C. oziroma D. d.o.o., kar je dejansko tudi storila takoj po tožničinem odhodu 9. 6. 2008 (ker zaradi tožničinega nasprotovanja tega prej ni mogla). V zvezi s projektom izgradnje kanalizacije E. tožena stranka zagotavlja, da v letu 2008 ni bilo nobenega dela na tem projektu več. Sodišče prve stopnje je, tudi na podlagi lastnih izpovedb tožnice, pravilno ugotovilo, da je v okviru razgovora dne 23. 4. 2008 ali naslednji dan po vročitvi sklepa o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, tožnica županu sama predočila nalogi, ki ju je sama smatrala kot nujni in ju je želela opraviti pred koriščenjem letnega dopusta, pri čemer je ta pogovor tekel ob predpostavki predvidenega 150 dnevnega odpovednega roka, zaradi česar seveda župan temu ni nasprotoval in je pristal na način koriščenja letnega dopusta, ki ga je ta želela in predlagala. Tožnica je torej pred vložitvijo pritožbe zagotovo vedela, da v primeru pritožbe do odpovednega roka ne bo upravičena, saj je to informacijo preverila celo na sami komisiji za pritožbe, kamor je naknadno vložila pritožbo. V pritožbi na komisijo je tožnica zgolj navedla, da naj se odločitev o njeni pravici za koriščenje letnega dopusta opredeli v sklepu o prenehanju delovnega razmerja (predvidevala je torej prenehanje s sklepom komisije). Tožena stranka je tako povsem upravičeno in logično štela, da omemba koriščenja letnega dopusta v pritožbi na komisijo ne predstavlja naznanila oziroma prošnje za koriščenje letnega dopusta delodajalcu, ampak je pritožbena navedba namenjena komisiji za pritožbe, s ciljem, da se le-ta o tožničini pravici do koriščenja letnega dopusta v sklepu izrecno opredeli. Ni bilo nikakršne objektivne ovire za to, da bi tožnica takoj po vročitvi sklepa o prenehanju delovnega razmerja in opravi primopredaje odšla na koriščenje letnega dopusta. Sodišče je upoštevalo prav vse navedbe tožnice, tudi navedbe, da naj bi v relevantnem obdobju intenzivno delala na pripravi investicijskega programa in vloge za pridobitev nepovratnih evropskih sredstev, za izgradnjo kanalizacije B. - C., vendar je sledilo prepričljivi izpovedbi tožene stranke, podprti z ostalimi listinskimi dokazi, da bi vse te naloge tožena stranka mogla nemudoma in brez škode razporediti drugim. Tožena stranka je tožnici omogočila koriščenje letnega dopusta, ta pa je imela tudi več kot ustrezen čas za eventualno iskanje nove zaposlitve oziroma prehod v brezposelnost. Razlog za neizrabo tožničinega letnega dopusta je zato sodišče utemeljeno pripisalo okoliščinam s strani tožnice.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku v povezavi s 365. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ob navedenem pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo pavšalno zatrjevanih bistvenih kršitev pravil postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili obe pravdni stranki ter po zaslišanju tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke A.B. ugotovilo vsa odločilna dejstva ter utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo zneska 1.874,12 EUR iz naslova nadomestila za neizkoriščeni letni dopust. Sodišče prve stopnje je pri tem upoštevalo vsa napotila Vrhovnega sodišča RS podana v sklepu pr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu direktorice občinske uprave, pri čemer ji je bil dne 23. 4. 2008 vročen sklep, da ji delovno razmerje preneha po poteku 150 dnevnega odpovednega roka, saj jo je tožena stranka razrešila s položaja direktorice občinske uprave na podlagi 83. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s sprem. - ZJU). Kot je izpovedala tožnica, je tožnica ob prejemu sklepa, v pogovoru z županom predlagala, da je smiselno, da najprej opravi naloge, ki so nujne v zvezi s projektom kanalizacije E., katerega skrbnica je bila, ter izdela investicijski program za kanalizacijo C. – B., nato pa bo koristila letni dopust. Navedeno je potrdil tudi župan in navedel, da sta se dogovorila, da bo tožnica v okviru 150 dnevnega odpovednega roka izkoristila tudi letni dopust in zaključila vse svoje delovne zadeve. Tako tožnica kot župan sta soglašala, da bo tožnica v času 150 dnevnega odpovednega roka izkoristila pripadajoči letni dopust. Kot izhaja iz izvedenih dokazov tožena stranka tožnici ni pogojevala izrabo letnega dopusta s predhodno opravo nalog, ki jih je sicer tožnica ocenjevala kot nujne. Župan je tudi izpovedal, da ni tožnici rekel, da mora naloge končati nujno, temveč naj pripravi dokumente potrebne za primopredajo, torej da naj rešene in nerešene zadeve, knjižene nanjo vloži v spis in jih preda. Navedeno pomeni, da tožena stranka od tožnice ni zahtevala dokončanje nalog oziroma projektov.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožničino pritožbeno navajanje glede tega, da bi župan lahko omogočil koriščenje letnega dopusta s tem, da bi ji odvzel vse naloge (razen primopredaje), ni utemeljeno. Dejstvo je, da se odobritev letnega dopusta s strani delodajalca veže na predhodno prošnjo delavca, ki želi koristiti letni dopust in to v točno navedenih dnevih. Tudi če je bila praksa pri toženi stranki, da sta se tožnica in župan dogovarjala ustno za odobritev letnega dopusta, to ne pomeni, da je tožena stranka bila kakorkoli odgovorna za neizkoriščeni letni dopust, pač pa bi se morala tožnica dogovoriti z županom, in le v kolikor bi ta izrecno zavrnil koriščenje letnega dopusta, bi bila tožnica upravičena do nadomestila za neizrabljene dni letnega dopusta. Tožnica kasneje po razgovoru z županom ni zaprosila za dopust, čeprav je med njima veljal tudi prvotni ustni dogovor. Župan je potrdil, da tožnica od 23. 4. 2008 do dejanskega prenehanja delovnega razmerja župana ni zaprosila za koriščenje, on pa ji tudi koriščenje dopusta ni odrekel. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da v primeru, če bi tožnica koristila letni dopust, bi bile njene naloge dodeljene drugim delavcem občine ali zunanjim pogodbenih sodelavcem, tako da bi delovni proces na občini potekal normalno.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno navajanje tožnice, da je odločba komisije za pritožbe z delovnega razmerja št. ... z dne 21. 5. 2008 izvršitev dogovora o koriščenju letnega dopusta preprečila. Pritožbenega ugovora o tem, da je v nasprotju s pričakovanji tožnice, komisija za pritožbe odločila le o odpovednem roku, ne pa tudi o koriščenju letnega dopusta, ni mogoče upoštevati, saj je povsem irelevantno, kaj je pričakovala tožnica od komisije za pritožbe. Tožnica je zoper sklep delodajalca vložila pritožbo in v njej uveljavljala, da ne obstaja podlaga za določitev 150 dnevnega odpovednega roka in da zato te pravice ne želi koristiti, zlasti v takšnem primeru uveljavljenega pritožbenega razloga mora pritožnik računati s tem, da mu bo če bo pritožbi ugodeno delovno razmerje prenehalo takoj z vročitvijo drugostopnega sklepa in da pravic iz delovnega razmerja, torej tudi dopusta, ki bi ga sicer lahko izrabil do konca odpovednega roka ne bo mogel izvršiti. Tožnica ni bila aktivna v prizadevanjih koriščenja pripadajočega ji letnega dopusta, zato ne more zahtevati nadomestilo iz tega naslova. Župan je tudi v postopku pojasnil, da je tožnico večkrat opozoril, da bo treba koristiti letni dopust, vendar mu je ta odgovorila v smislu, da želi dokončati zadeve.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore tožnice ne odgovarja, saj ocenjuje, da so za rešitev zadeve irelevantni.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbo ni uspela. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.