Jedro

Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni, ko so vrata zdrsnila iz okvirja in stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). V obravnavanem primeru je obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Tožnik bi se lahko izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Zato je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem.

Izrek

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi ter se izpodbijana sodba: - v I. točki izreka delno spremeni tako, da se prisojena odškodnina zviša na znesek 7.008,97 EUR (namesto 5.208,97 EUR), v presežku (za plačilo zneska 4.861,03 EUR) pa se tožbeni zahtevek zavrne ter - v II. točki izreka (odločitev o pravdnih stroških) delno spremeni tako, da se v tem delu glasi: „II. Tožena stranka sama krije stroške izvedenine v višini 2.291,16 EUR, tožniku pa je dolžna plačati stroške postopka v znesku 1.208,27 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.“

II. V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožniku pa je dolžna plačati pritožbene stroške v višini 191,36 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 5.208,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 11. 2009 do plačila, višji tožbeni zahtevek (za plačilo zneska 6.661,03 EUR) pa je zavrnilo. V II. točki izreka je odločilo, da mora tožnik plačati toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 157,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, svoje stroške postopka pa krije tožnik sam.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožnik zavzema za to, da bi pritožbeno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti, tožena stranka pa predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Podrejeno obe stranki predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožnik v pritožbi navaja, da sta podani bistveni kršitvi določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče v nasprotju z dokazi podalo svoje dejanske zaključke o tožnikovem prispevku k delovni nezgodi, ti zaključki pa so med seboj v nasprotju. Navaja, da ni imel možnosti, da bi neposredno pred začetkom zaklepanja varnostne omare opozoril na nepravilnosti ter od tožene stranke zahteval, da mu zagotovi varno delovno opremo, da so vrata nenadoma in povsem nepričakovano zdrsnila iz varovalnega previsnega roba ohišja varnostne omare na tla. Meni, da si je prizadeval zmanjšati škodo tožene stranke, saj mu je uspelo preprečiti padec vrat na tla. Navaja, da sodišče ni kritično ocenilo mnenja izvedenca, da bi lahko tožnik, potem ko je opazil, da se vrata zapirajo težje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je odgovorna za blagajne. Navodila o varnem delu tudi niso vsebovala nobenega opozorila o posledicah, tj. da lahko zaradi pomanjkljivega vzdrževanja pride do izpada osi tečajnikov in padca vrat, sodni izvedenec pa tudi ni ugotovil, da bi se na varnostni omari izvajali letni preventivni pregledi ter mazanje osi in ležišč tečajnikov. Meni, da si ni mogel predstavljati, da lahko pride do izpada osi tečajnikov, niti ni bilo to določeno v navodilih, zato je treba škodno posledico v celoti pripisati krivdi tožene stranke. V zvezi z odmero nepremoženjske škode tožnik meni, da je sodišče nekritično upoštevalo ugotovitve izvedenca medicinske stroke o tem, da bolečine v desni rami, komolcu in hrbtenici, niso povezane s poškodbo mezinca. V tem delu uveljavlja kršitev določbe 8. člena ZPP, in meni, da so bili po mnenju izvedenca pregledi pri ortopedu in nevrologih vsaj v posredni zvezi z obravnavano poškodbo, saj jih brez poškodbe mezinca ne bi bilo. Navaja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da poškodba mezinca ni v vzročni zvezi z bolečinami v desni roki, zato je prenizko odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo. Glede na trajanje in intenzivnost bolečin ter dolgotrajno zdravljenje, je tudi sicer prenizko prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je v premajhni meri upoštevalo, da je bil tožnik pred škodnim dogodkom ekstremni športnik in se je ukvarjal s številnimi dejavnostmi, ki zahtevajo ročne spretnosti. Posledično bo moral zmanjšane življenjske aktivnosti tožnik trpeti do konca življenja. Po mnenju tožnika je prenizko odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine iz naslova strahu in skaženosti. Do dogodka je prišlo povsem nepričakovano, zato je tožnik prestal močan primarni strah. Upravičeno se je zbal za svoje zdravje. Ima deformiran mezinec, ki je dobro viden v vseh letnih časih, in mu preprečuje normalno družabno življenje. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka, saj sodišče ni upoštevalo priglašenih potnih stroškov za prihod tožnika na glavno obravnavo, ogled varnostne omare in osebni pregled pri izvedencu medicinske stroke ter stroškov, ki jih je imel z vložitvijo predpravdnega odškodninskega zahtevka. Meni, da bi bilo potrebno stroške odmeriti tudi ob upoštevanju uspeha po temelju. Tožena stranka bi morala tožniku povrniti vse njegove stroške postopka, torej tudi stroške izvedenca medicinske stroke, saj je ugotovil, da je nastala škoda na tožnikovem zdravju. Tožnik zahteva povračilo stroškov postopka s pritožbo.

4. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje glede temelja odškodninske obveznosti nekritično upoštevalo izpoved tožnika, prič in mnenje izvedenca varstva pri delu. Zaradi opustitve izvedbe rekonstrukcije škodnega dogodka ob prisotnosti izvedenca varstva pri delu in predstavnika proizvajalca varnostne omare sodišče tako ni popolno ugotovilo odločilnih dejstev. Tožena stranka dvomi v potek škodnega dogodka, kot ga je opisal tožnik, še posebej ker se je zgodil v pisarni tožnika brez prisotnosti prič, saj o morebitni nevarnosti v zvezi z delovanjem vrat varnostne omare tožnik ni nikoli obvestil tožene stranke. Meni, da je podana tudi kršitev 8. člena ZPP, saj je sodišče sprejelo napačno dokazno oceno, saj bi se tožnik lahko izognil poškodbi mezinca, če bi ob prvih pokih in škripanju vrat prenehal z zapiranjem vrat varnostne omare. Tožena stranka meni, da o poteku škodnega dogodka izpodbijana sodba nima razlogov in vztraja, da ji ni mogoče očitati odgovornosti za nastalo škodo, saj ni opustila nobenih varnostnih ukrepov. Sicer pa je bil tožnik kot strokovni delavec zadolžen za varnost pri delu, zato tožena stranka niti ni mogla preprečiti nesreče. Tožnik namreč ni ugotovil, da obstaja pri zapiranju varnostne omare kakršnakoli nevarnost. Kot strokovnjak s področja varstva pri delu bi moral nemudoma prekiniti z zapiranjem vrat, ko je ugotovil, da se težje zapirajo, zato bi moral tožnikov prispevek znašati vsaj 80 %. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča, da je za nastalo škodo krivdno odgovorna. Ni podan element vzročne zveze, saj je prišlo do zdrsa vrat zaradi naključja oziroma višje sile. V zvezi z odločitvijo o višini nepremoženjske škode za prestani strah navaja, da je v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je tožnik še nekaj ur po škodnem dogodku ostal na delovnem mestu in si je zdravstveno pomoč poiskal šele naslednji dan, zato bi bil upravičen do odškodnine v višini največ 100,00 EUR. Previsoka je po oceni tožene stranke tudi odmerjena odškodnina iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Te so lahko v neposredni zvezi zgolj s poškodbo mezinca desne roke, saj so v primerjavi z drugimi obolenji telesne bolečine in nevšečnosti, ki so bile povezane s poškodbo mezinca, predstavljale le manjši del. Za tožnikove zdravstvene težave vzdolž desne zgornje okončine je izvedenec jasno ugotovil, da izvirajo iz začetnega sindroma karpalnega kanala in niso posledica poškodbe mezinca. Tožena stranka meni, da bi primerna odškodnina iz tega naslova znašala 1.000,00 EUR in bi mu v minimalnem znesku 200,00 EUR pripadala odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zaradi poškodbe ima tožnik spremenjeno obliko mezinca ter ga drži v nekoliko skrčenem in odmaknjenem položaju. Navedbe tožnika o ukvarjanju z vrhunskimi športi so močno pretirane. Na poškodovanem mezincu ni mogoče opaziti skaženosti, zato tožniku ne pripada odškodnina za duševne bolečine iz tega naslova. Posledično je nepravilna odločitev o stroških postopka. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

5. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožnika. Prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih zatrjujeta stranki.

8. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, zato stranki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako ni podana s strani obeh strank zatrjevana relativno bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v povezavi z 8. členom ZPP, ki določa načelo proste presoje dokazov. Ta določba sodišče zavezuje, da po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana. Po oceni pritožbenega sodišča dokazna ocena ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter je analitično sintetična, zato ji ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je vsebino izvedenih dokazov korektno povzelo in svoje zaključke napravilo na podlagi logične dokazne ocene vseh relevantnih dejstev, tako da je skladno z 8. členom ZPP vestno in skrbno pretehtalo vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Stranki z navedbami procesnih kršitev dejansko nasprotujeta ugotovljenemu dejanskemu stanju.

9. Glede temelja odškodninske obveznosti:

10. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva glede nastanka škodnega dogodka. Tožnik se je poškodoval v delovni nezgodi dne 15. 7. 2008 pri zapiranju vrat varnostne omare v pisarni. Sodišče prve stopnje se je glede temelja odškodninske obveznosti oprlo predvsem na pisno mnenje sodnega izvedenca za varstvo pri delu A.A., ki ga je tudi zaslišalo. Izvedenec je pojasnil, da je do izpada vrat prišlo, ker se je odvila ali izpadla spodnja os tečajnika zaradi korozije oziroma rjavenja (A2), zato tožnik tudi ni mogel zakleniti omare, ko je obrnil varnostni zapiralni ročaj. Pri tem so se vrata povesila oziroma so se iz vertikalnega položaja premaknila v smeri proti tlom in obstala na ohišju varnostne omare. Zaklepi se niso prilegali v za to namenjen utor, zato so vrata začela drseti in nato zdrsnila iz varovalnega previsnega roba spodnjega dela varnostne omare, tožnik pa jih je poskušal zadržati. Tožniku je sicer uspelo preprečiti, da bi vrata padla, ni pa mu uspelo preprečiti zdrs vrat iz okvirja. Ko so vrata zdrsnila iz okvirja, so stisnila tožnikov mezinec, ki se je nahajal v reži med vrati in okvirjem ohišja omare. Izvedenca s področja varstva pri delu in medicinske stroke sta v mnenjih skladno potrdila, da se mesto in obseg poškodbe skladata s tožnikovim opisom škodnega dogodka.

11. Tožena stranka je v pripombah k izvedenskemu mnenju predlagala dopolnitev mnenja z rekonstrukcijo dogodka s snetjem vrat na kraju samem, vendar pa je izvedenec s področja varstva pri delu na zaslišanju prepričljivo pojasnil, da je iz priloženih listin, predvsem pa iz fotografij vrat varnostne omare, razvidno, da je bil spodnji tečajnik poškodovan od rje, poleg tega pa so mu sodelavci tožene stranke na ogledu omare razložili, kako je vstavljen spodnji tečajnik. Sodni izvedenec je po pridobitvi dodatnih podatkov od proizvajalca varnostne omare izdelal pisno mnenje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča nadaljnja rekonstrukcija dogodka ne bi dosegla svojega namena, saj je sodni izvedenec s pridobitvijo dodatne dokumentacije od proizvajalca omare ugotovil, da je za brezhibno delovanje varnostne omare potreben letni preventivni pregled pooblaščene servisne organizacije z mazanjem osi in ležišč. Prav tako je sodni izvedenec iz priloženih fotografij ugotovil, da se to opravilo na konkretni varnostni omari ni izvajalo. Upoštevaje ugotovitev sodnega izvedenca, da je omara tehtala 258 kg in bi jo bilo treba postaviti na sredino pisarne, tudi po presoji pritožbenega sodišča izvedba tega dokaza ni bila potrebna oziroma ne bi pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja. O verodostojnosti in prepričljivosti izpovedb tožnika, prič in izvedencev v zvezi s potekom škodnega dogodka pa se je sodišče prepričalo že z neposrednim vtisom na zaslišanjih. Zato je sodišče ostale dokazne predloge tožene stranke utemeljeno zavrnilo in to tudi ustrezno obrazložilo. Pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s tem so zato neutemeljene.

12. Iz prvega odstavka 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR) izhaja, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec povrniti to škodo po splošnih pravilih civilnega prava. Določba torej napotuje na določbe Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) o povzročitvi škode. Po določbi prvega odstavka 131. člena OZ je tisti, ki povzroči drugemu škodo, to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde.

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni skrbela za brezhibno stanje varnostne omare, kot bi se od nje pričakovalo, saj je prišlo do izpada osi tečajnika vrat zaradi korozije, ki je bila posledica nezadostnega vzdrževanja. Prav ta opustitev tožene stranke je bila vzrok za nastalo posledico (tožnikovo škodo). Opustitev sama po sebi sicer nikoli ne more pomeniti vzroka nastale posledice. Odločilnega pomena pri škodah zaradi „opustitev“ je teorija o ratio legis vzročnosti (ki se sprašuje, pred katerimi škodnimi dogodki in pred katerimi škodami ima namen varovati varnostna norma, ki zapoveduje določeno ravnanje). Po določbi prvega odstavka 43. člena ZDR mora delodajalec zagotavljati pogoje za varnost in zdravje delavcev v skladu s posebnimi predpisi o varnosti in zdravju pri delu. V skladu z 8. členom Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/1999 in nasl. - ZVZD) ima delavec pravico do dela in delovnega okolja, ki mu zagotavlja varnost in zdravje pri delu. Skladno s 15. členom ZVZD mora delodajalec zagotavljati varnost in zdravje pri delu tudi tako, da zagotavlja periodične preiskave delovnega okolja in periodične preglede in preizkuse delovne opreme. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Uradni list RS, št. 101/2004) v 43. členu določa, da mora delodajalec zagotoviti periodične preglede in preizkuse delovne opreme v rokih, ki jih je določil proizvajalec. V primeru, da jih proizvajalec ne določi, mora delodajalec zagotoviti periodične preglede v rokih, ki ne smejo biti daljši od 36 mesecev. V obravnavanem primeru je torej obstajala dolžnost delodajalca (tožene stranke), da vzdržuje varnostno omaro v brezhibnem stanju s periodičnimi pregledi. Takšno pravilo je namenjeno preprečitvi in omejevanju tovrstnih škodnih dogodkov. Izpad osi tečajnika zaradi rjavenja in škodo, ki je zaradi tega nastala tožniku, je zato potrebno pripisati toženi stranki, ki je za škodni dogodek zaradi opustitve dolžne skrbnosti krivdno odgovorna. Drugačne in nasprotne pritožbene navedbe tožene stranke so torej neutemeljene.

14. V skladu s prvim odstavkom 171. člena OZ v zvezi s 185. členom OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Izpodbijana sodba ima ustrezne razloge o deležih odgovornosti tožnika in tožene stranke in jo je v tem delu mogoče preizkusiti. Zato stranki v pritožbi neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo s tem v zvezi uveljavlja tožnik v pritožbi, ni podana. Zatrjevana protislovnost med podatki iz spisa in obrazložitvijo se namreč nanaša na sodnikovo sklepanje. V takem primeru ne gre za protispisnost, pač pa za izpodbijanje dokazne ocene, ki pa ni utemeljeno.

15. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki temelji na obrazloženem mnenju izvedenca s področja varstva pri delu, bi se lahko tožnik izognil poškodbi, če bi, ko je opazil, da se vrata zapirajo težje oziroma malo drugače kot dotlej, in se je slišalo tudi drgnjenje vrat ob ohišje, poklical vzdrževalca oziroma drugo osebo, ki je bila odgovorna za blagajno. Glede na tako ugotovitev pritožbeno sodišče sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je k nastanku škodnega dogodka prispeval tudi tožnik v 10 % s svojim neskrbnim ravnanjem. Tožena stranka je sicer ravnala v nasprotju s predpisi o varstvu pri delu, kar pa ne pomeni, da so lahko delavci povsem nepazljivi. Še vedno morajo biti previdni in skrbni pri delu, kar jim narekuje že skrb za lastno varnost, kot to določa 9. člen ZVZD. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi se tožnik, ki je bil pri toženi stranki strokovni delavec, zadolžen za izvajanje strokovnih nalog varnosti pri delu, neuspešno zavzema za znižanje soprispevka oziroma izključno odgovornost tožene stranke za nastalo škodo.

16. Neutemeljeno pritožba toženke zatrjuje, da zato, ker je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen kot strokovni delavec v zvezi z zagotavljanjem varnosti pri delu, navedeno vpliva na povečanje njegovega 10-odstotnega prispevka oziroma pomeni izključno odgovornost tožnika za nastanek delovne nezgode. Iz tretjega odstavka 5. člena ZVZD namreč izhaja, da delodajalec ni razbremenjen odgovornosti na področju varnosti in zdravja pri delu, če prenese strokovne naloge na strokovnega delavca. Obveznosti delavcev na področju varnosti in zdravja pri delu ne vplivajo na načelo odgovornosti delodajalca. Tožnik ni poznal konstrukcije varnostne omare in tečajnikov, ki se jih ne vidi, niti ni imel na voljo navodil proizvajalca za vzdrževanje omare. Tožnik ni vedel niti ni mogel vedeti, kakšno je stanje vložka in osi tečajnika, da sta zarjavela, in kakšne so lahko posledice takšnega stanja. Ker niti proizvajalec omare v navodilih ni predvidel možnosti, da zaradi opustitve vzdrževanja lahko pride do izpada osi tečajnikov in posledično padca vrat, tega razumljivo ni bilo mogoče pričakovati od tožnika. Zato so tudi neutemeljene navedbe tožene stranke, da bi moral tožnik ugotoviti pomanjkljivosti pri zapiranju vrat varnostne omare in preprečiti nezgodo.

Glede višine nepremoženjske škode:

17. Presoja prvostopenjskega sodišča glede pravičnega denarnega zadoščenja za pretrpljene telesne bolečine ter neugodnosti pri zdravljenju, za prestani strah ter duševne bolečine zaradi skaženosti je skladna s temeljnima načeloma za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, to je z načelom individualizacije odškodnine in načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine iz 179. člena OZ.

18. Višina odmerjene odškodnine temelji na ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke dr. B.B., dr. med. in tožnikovi izpovedi. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnik zaradi škodnega dogodka dne 15. 7. 2008 utrpel zlom proksimalnega členka mezinca desne roke. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da bolečine, ki jih je imel tožnik tudi v desni rami, komolcu in hrbtenici, in jih še vedno občuti, niso povezane s samo poškodbo mezinca. Tožnik v obravnavani delovni nezgodi ni utrpel nobene druge poškodbe desnega zgornjega uda (rame-komolca-zapestja) niti vratu ter glede na mehanizem poškodovanja tudi ni mogel utrpeti. Težave vzdolž desnega zgornjega uda so opisane šele v fiziatričnem izvidu z dne 3. 9. 2009. Sodni izvedenec za navedene bolečine ugotavlja, da izvirajo iz bolezni (začetnega sindroma karpalnega kanala), ki je bila pri tožniku ugotovljena ob naknadnih pregledih in iz katerega izvira mravljinčenje, ki ga tožnik občasno čuti. Vse druge, tekom zdravljenja evidentirane težave, sodijo v sklop somatomorfne motnje in t. i. sindroma rama - roka ter niso neposredno povezane s poškodbo, katere zdravljenje je bilo končano 26. 9. 2008. Pri tem je izvedenec pojasnil, da četudi so bili nadaljnji kirurški, nevrološki in psihiatrični pregledi ter pregled pri ortopedu v posredni zvezi z obravnavano poškodbo, tega ni mogoče več šteti za zdravljenje. V zvezi s somatomorfno motnjo ni mogoče prezreti ugotovitve izvedenca v zvezi s psihičnimi težavami, da so po obravnavani poškodbi sledile še druge različne življenjske obremenitve (v januarju 2009 nerešen delovni spor in poslabšanje odnosov v službi), brez katerih tožnik ne bi imel takšnih psihičnih težav. Glede na navedene ugotovitve izvedenca medicinske stroke tožnikovo zdravstveno stanje ni v celoti posledica škodnega dogodka oziroma poškodbe mezinca, pač pa so k njem prispevale naknadne, zunanje okoliščine, ki opravičujejo uporabo deljene vzročnosti. Drugačne pritožbene navedbe tožnika so zato neutemeljene.

19. Zdravljenje poškodbe mezinca (kirurško, konservativno in ambulantno) je bilo zaključeno 26. 9. 2008, tožnik pa je bil v bolniškem staležu do 1. 10. 2008. Bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter vse druge težave, ki jih je utrpel med zdravljenjem, upravičujejo tožnika do prisojene odškodnine v znesku 2.500,00 EUR. Pri odmeri odškodnine za pretrpljene telesne bolečine so upoštevane hude bolečine od trenutka zloma do imobilizacije, ki so nato v prvih dneh po poškodbi, po odstranitvi imobilizacije ter med razgibavanjem prstov desne roke prešle v srednje bolečine, najprej stalne in nato občasne po nekaj ur dnevno. Čas trajanja bolečin srednje intenzitete je izvedenec opredelil v obsegu štirih tednov, bolečine lažje intenzitete pa so bile prisotne še naslednje štiri tedne. Tožniku so v kirurški ambulanti naravnali zlomljeni prst v lokalni anesteziji, kar je bilo zanj zelo neprijetno. Štiri tedne je imel mezinec imobiliziran z Bohlerjevo opornico, ki ga je kot desničarja ovirala pri higienskih opravilih, pri jedi in opravljanju telesnih potreb. V tem času je tudi jemal protibolečinska sredstva. Sledila je ambulantna fizioterapija v zdravilišču. Tožnik je opravil 15 fizioterapij ter številne preglede pri specialistih in izbranem zdravniku ter bil zaradi poškodbe pri delu v bolniškem staležu od 15. 7. 2008 do 1. 10. 2008. Upoštevaje trajanje ter obsežnost bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prisojena odškodnina iz tega naslova v znesku 2.500,00 EUR (2,5 povprečnih neto plač) primerna(1) , zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika in tožene stranke za spremembo odmerjene odškodnine iz tega naslova.

20. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožnik ob škodnem dogodku močno prestrašil. Ob škodnem dogodku je doživljal hipen intenziven strah, ki je trajal približno pol ure. Sekundarni strah je bil ob naravnavanju mezinca nekaj ur intenziven, nato pa srednje intenziven več mesecev, zlasti ker gibljivost poškodovanega mezinca ni napredovala po predvidevanjih, mezinec pa je ostal v nespremenjenem položaju. V času zdravljenja se je pri tožniku večkrat pojavila mora v spanju. Sekundarni strah je izzvenel do konca leta 2008. Glede na takšne ugotovitve je pravilno odmerjena odškodnina iz naslova prestanega strahu v višini 750,00 EUR(2). Drugačne pritožbene navedbe tožnika in tožene stranke takšne presoje ne morejo omajati.

21. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da gre pri deformaciji mezinca, ki je nekoliko skrčen in štrli, za skaženost lažje stopnje. Pri tem je sodišče tudi upoštevalo, da je roka poleg obraza najbolj izrazen del človeškega telesa. Tožnik desno roko podzavestno skriva pred nezaželenimi pogledi, ki so zanj neprijetni. Tožnik pa je izpovedal, da se je počasi navadil na štrleči del roke. Kljub temu posledice poškodbe šteje za omejitev, pri čemer ga tudi motijo vprašanja drugih v zvezi s prstom. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev tudi po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno zadoščenje iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti ustreza znesku 500,00 EUR(3). Zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje tožnika in tožene stranke za spremembo odmerjene odškodnine iz tega naslova.

22. Drugače pa je glede odškodnine za pretrpljene in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožniku je bila iz tega naslova odmerjena odškodnina 2.000,00 EUR. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je odškodnina v taki višini odmerjena prenizko. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera v premajhni meri upoštevana okoliščina, da gre za tožnika, ki je ekstremni športnik, ki se je ukvarjal z alpinizmom, kajakaštvom in turnim smučanjem, in obenem glasbenik, ki je 20 let igral trobento in horn v pihalnem orkestru, doma pa tudi pianino. Tožnik je pred poškodbo izdeloval tudi umetne muhe za muharjenje (ribolov). Pri izvajanju teh aktivnosti, ki zahtevajo ročno spretnost, je zaradi poškodbe mezinca bodisi močno omejen bodisi se z njim ne more več ukvarjati. Ta dejstva, ob upoštevanju tožnikove starosti 46 let v času delovne nezgode, pri čemer bo moral omejitve življenjskih aktivnosti trpeti do konca življenja, narekujejo zvišanje odškodnine iz tega naslova za 2.000,00 EUR, torej odmero pravične denarne odškodnine v zahtevanem znesku 4.000,00 EUR.

23. Zaradi navedene spremembe odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tako skupno prisojeni znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo sedaj znaša 7.750,00 EUR, skupaj s prisojeno odškodnino za premoženjsko škodo 7.787,74 EUR, ob upoštevanju tožnikovega prispevka 10 % pa v višini 7.008,97 EUR. Prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 7.750,00 EUR znaša nekaj manj kot 7,5 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS v času sojenja.

Glede stroškov postopka:

24. Zaradi spremembe odločitve o višini odškodnine je pritožbeno sodišče v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP ponovno odločalo o stroških vsega postopka. Tožnik je v odškodninskem sporu uspel deloma, po ustaljeni praksi pritožbenega sodišča pa je v takem primeru stranka upravičena do povrnitve deleža svojih pravdnih stroškov, ustreznega razmerju med prisojenim in s tožbo zahtevanim. Glede na spremenjeni pravdni uspeh pritožbeno sodišče ocenjuje, da je uspeh tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje 59 %.

25. Tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da bi mu sodišče prve stopnje moralo priznati stroške prevoza za pristop na štiri naroke za glavno obravnavo v C. (25. 9. 2013, 18. 12. 2013, 1. 10. 2014 in 18. 3. 2015), za ogled varnostne omare pri toženi stranki dne 18. 4. 2014 in osebni pregled pri izvedencu medicinske stroke dne 5. 12. 2014. Iz dokumentacije v spisu je namreč razvidno, da ima tožnik stalno bivališče v D. pri E., pravdna stranka pa je na podlagi določbe 19. člena v zvezi z drugim odstavkom 5. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/2003 in nasl. - Pravilnik) upravičena do povračila izdatkov za potovanje od stalnega prebivališča do kraja, v katerem sodišče opravi narok za glavno obravnavo in izvedensko delo, in za vrnitev. Tožnik je v postopku na prvi stopnji (stroškovnik na list. 235) sicer priglasil stroške kilometrine za pristop na štiri naroke za glavno obravnavo, vendar pa se v skladu s prvim odstavkom 6. člena Pravilnika potni stroški povrnejo za potovanje po najkrajši poti in z najcenejšim prevoznim sredstvom. Tožnik je zato upravičen do povračila stroškov za prevoz z avtobusom in vlakom, sodišče prve stopnje pa bi mu iz tega naslova moralo priznati 103,20 EUR potnih stroškov (enosmerna vozovnica za avtobusni prevoz na relaciji D. pri E. - E. stane 1,80 EUR, za železniški prevoz na relaciji E. - C. pa 6,80 EUR, skupaj torej 8,60 EUR). Višji zahtevek iz naslova potnih stroškov tožnika je pritožbeno sodišče zavrnilo.

26. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da stroški odškodninskega zahtevka, podanega pred pravdo, ne spadajo med potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP. Upoštevati je namreč treba večinsko stališče sodne prakse, ki strošek uveljavljanja odškodninskega zahtevka pred pravdo šteje za potreben strošek, ki je nastal v zvezi s pravdo(4). Skladno z določbo prvega odstavka 151. člena ZPP so namreč pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka, mednje pa spadajo tudi tovrstni predpravdni odškodninski zahtevki, katerih namen je doseči izvensodno poravnavo obveznosti, zato ni nobenega dvoma o tem, da gre za potrebne stroške v smislu 155. člena ZPP, do povračila katerih je tožnik upravičen. Zato je tožnik upravičen do povrnitve stroškov odškodninskega zahtevka, podanega pred vložitvijo tožbe, v znesku 341,00 EUR po tarifni številki 2200 Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008 in nasl. - ZOdvT).

27. V skladu z določbo 38. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) lahko sodišče plačilo stroškov, ki so nastali z izvedbo dokazov, v celoti naloži delodajalcu. Pogoja sta dva. Prvi pogoj je, da mora delavec vsaj delno uspeti z zahtevkom, naslednji pogoj pa je, da zaradi delne zavrnitve zahtevka delavca niso nastali posebni stroški. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta oba navedena pogoja v tem sporu izpolnjena, zato je v skladu z 38. členom ZDSS-1 plačilo stroškov v višini 2.291,16 EUR, ki so nastali z izvedbo dokaza z izvedencem varstva pri delu in medicinske stroke naložilo delodajalcu, toženi stranki, kakor izhaja iz izreka sodbe.

28. Tožnik je s tožbenim zahtevkom uspel v višini 59 %, tožena stranka pa v višini 41 %. V tem sorazmerju morata stranki druga drugi povrniti odmerjene pravdne stroške. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožnika pred sodiščem prve stopnje tako znašajo 2.654,23 EUR, 59 % od tega zneska pa 1.566,00 EUR, tožene stranke pa 872,50 EUR, 41 % od tega zneska pa 357,73 EUR. Po medsebojnem pobotanju tako odmerjenih pravdnih stroškov mora tožena stranka plačati tožniku še 1.208,27 EUR pravdnih stroškov.

29. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 351. člena ZPP ter 5. alinee 358. člena ZPP delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, tako kot je razvidno iz izreka. Ker v preostalem niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je v tem obsegu pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe (353. člen ZPP).

30. V pritožbenem postopku je tožnik glede glavne stvari uspel v višini 27 %. Ob upoštevanju opisanega uspeha je pritožbeno sodišče odločilo, da je tožena stranka v skladu z določbami 154. in 155. člena ZPP dolžna tožniku glede na uspeh s pritožbo povrniti tudi pritožbene stroške, odmerjene v skladu z ZOdvT, v skupnem znesku 191,36 EUR (nagrada za pritožbo po tarifni št. 3210 – 388,80 EUR, poštni in telekomunikacijski izdatki po tarifni številki 6002 - 20,00 EUR, 22 % DDV, stroški sodne takse 210,00 EUR).

(1) Glej sodbo VDSS opr. št. Pdp 303/2010 z dne 16. 9. 2010. (2) Enako sodba opr. št. Pdp 303/2010. (3) Glej sodbo VDSS opr. št. Pdp 349/2011 z dne 16. 6. 2011. (4) Glej odločbe VSL opr. št. II Cp 2585/2013, I Cp 2052/2011, II Cp 3318/2010, II Cp 1846/2014, III Cp 2419/2015, VDSS Pdp 27/2016 z dne 3. 3. 2016 in drugih.