Jedro

ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu.

Prvi odstavek 13. člena ZStk neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera).

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II.Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, reintegracijo, reparacijo, plačilo nadur in stroškov postopka. (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo toženkinih stroškov postopka 888,94 EUR (II. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče kršilo načelo zakonitosti in pravico do sodnega varstva, ker je v sporu o odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo zakonitost stavke, kar je lahko le predmet kolektivnega delovnega spora. Spregledalo je 13. člen ZStk. Udeležba delavca v stavki, tudi če se ta izkaže za nezakonito, ne pomeni hujše kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, temveč je lahko kvečjemu razlog za neupravičeno odsotnost. Tožnikovo legitimno sindikalno dejavnost je sodišče v nasprotju z ustavo in zakonom opredelilo kot kršitev delovnih obveznosti. Napačno je štelo, da kot sindikalni zaupnik ni užival pravnega varstva iz 112. člena ZDR-1. Iz zapisnika o zagovoru izhaja, da je sindikat podal negativno mnenje in predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker je štelo, da formalne pomanjkljivosti avtomatično pomenijo nezakonitost stavke. Napačno je presodilo, da Sindikat A. ne obstaja. Toženka je bila o stavki pravočasno in vsebinsko dovolj natančno obveščena, saj se je dopis z dne 11. 3. 2024 skliceval na sklep stavkovnega odbora z dne 6. 2. 2024, ki je vseboval vse obvezne sestavine. Sodišče je sledilo pavšalnim in nedokazanim navedbam toženke o škodi in motnjah v delovnem procesu. S sklicevanjem na 37. člen ZDR-1 je obšlo 13. člen ZStk. Navedlo ni nobenega dejstva, ki bi utemeljevalo hudo malomarnost tožnika. Napačno je presodilo, da je toženka izgubila zaupanje vanj. Neutemeljeno je zavrnilo tudi zahtevek za plačilo nadur. Napačno je ocenilo, da tožnikove evidence niso verodostojne. Plačilo nadur je zakonska pravica delavca, ki ne more biti nadomeščena s stimulacijo kot fakultativnim institutom, vezanim na uspešnost, nagrado ali boniteto. Če delodajalec nadur ne izkaže kot takih, krši delovno zakonodajo. S sodelovanjem v komisiji se ni odpovedal pravicam iz delovnega razmerja. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja, prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter zahteva povračilo stroškov za odgovor na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je po preizkusu izpodbijane sodbe (19. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1 v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti, na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je pravilno uporabilo materialno pravo.

Odpoved pogodbe o zaposlitvi

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnik na toženko (delodajalko) naslovil dopis "Obvestilo sindikata A. 11. 3. 2024" (obvestilo z dne 11. 3. 2024 - listina B 4). V njem je bilo navedeno, da bo 19. 3. 2024 izvedena stavka, ki bo trajala, "dokler ne bodo izplačane vse njihove pravice". Pod obvestilom so bili poleg tožnika podpisani še B.B., C.C. in D.D. (tožniki v istovrstnih sporih). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo, da tako napovedana stavka in nato tudi njena izvedba, ki je trajala od 19. 3. 2024 (8.00) do 20. 3. 2024 (popoldne), nista bili zakoniti, ter da je bila tožniku zaradi sodelovanja pri vseh teh dejanjih zakonito izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Teh razlogov pritožbeno sodišče ne ponavlja in se nanje sklicuje.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo načelo zakonitosti in pravico do sodnega varstva, ker je v sporu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo (ne)zakonitost stavke. ZDSS-1 v č.) točki 6. člena med kolektivne delovne spore sicer res umešča tudi spor o zakonitosti stavke, ki ga lahko v skladu s prvim odstavkom 48. člena tega zakona sproži, kdor ima po zakonu pravico organizirati stavko in zoper katerega je stavka organizirana. Ureditev v citiranih določbah pa ne preprečuje, da v primeru nesproženega tovrstnega kolektivnega delovnega spora ne bi bilo dopustno v aktivnostih delavca, ki se nanašajo na organizacijo in sodelovanje v stavki, prepoznati protipravnega ravnanja, ga pravno kvalificirati kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in zakonitosti iz tega razloga podane izredne odpovedi nato presojati v individualnem delovnem sporu. Pritožba zato zmotno navaja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo zakonska pooblastila in zahtevo po nepristranskem sojenju, ker je v izpodbijani sodbi tožniku očitana ravnanja presojalo z vidika organiziranja (ne)zakonite stavke in sodelovanja v njej.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje ni upoštevalo 13. člena Zakona o stavki (ZStk). V prvem odstavku tega člena je določeno, da organiziranje stavke oziroma udeležba v njej pod pogoji, določenimi s tem zakonom, ne pomeni kršitve delovne obveznosti in ne sme imeti za posledico prenehanja delovnega razmerja delavca. Že citirana določba torej neobstoj kršitve delovne obveznosti in nedopustnost prenehanja delovnega razmerja pogojuje z zakonitim organiziranjem stavke in udeležbe v njej. Uporaba argumenta sklepanja po nasprotnem razlogovanju (a contrario) vodi v zaključek, da organiziranje stavke v nasprotju s predpisi in udeležba v takšni stavki lahko pomeni kršitev delovne obveznosti in ima lahko za posledico prenehanje delovnega razmerja (kar mora biti predmet presoje okoliščin vsakokratnega primera). Vsemu navedenemu pritrjuje četrti odstavek 13. člena ZStk, ki določa, da organizatorji stavke oziroma udeleženci v stavki v nasprotju s tem zakonom, ne uživajo varstva iz prvega odstavka tega člena. Ker je sodišče prve stopnje v ravnanju, ki je bilo očitano tožniku, pravilno prepoznalo postopanje v nasprotju z ZStk, tožnik pogojev za zaščito iz prvega odstavka 13. člena ZStk ni izpolnjeval.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo 112. člen ZDR-1, na podlagi katerega delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi sindikalnemu zaupniku brez soglasja sindikata, če ravna v skladu z zakonom, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi. Pravilno in skladno s stališči ustaljene sodne prakse (VIII Ips 171/2008, VIII Ips 120/2006 idr.) je obrazložilo, da izvolitev tožnika za sindikalnega zaupnika sama po sebi ni zadoščala za priznanje posebnega varstva pred odpovedjo. Citirana zakonska določba varstvo pogojuje z ravnanjem sindikalnega zaupnika v skladu z zakonom in pogodbo o zaposlitvi, tožnik pa ju je kršil, zato za podajo izredne odpovedi toženki ni bilo treba pridobiti soglasja sindikata. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da je treba 112. člen ZDR-1 tolmačiti v povezavi z 207. členom ZDR-1, kar pomeni, da se število sindikalnih zaupnikov, ki uživajo varstvo iz 112. člena ZDR-1, določi v skladu s kriteriji, dogovorjenimi v kolektivni pogodbi oziroma med delodajalcem in sindikatom (Pdp 280/2018, VIII Ips 41/2016 idr.). Takšen dogovor v obravnavanem primeru ni bil sklenjen. Glede na vse obrazloženo je zmotno pritožbeno vztrajanje, da je bil tožnik upravičen do varstva iz 112. člena ZDR-1. Tega varstva mu ne zagotavlja okoliščina, da je sindikat na zagovoru podal negativno mnenje k morebitni odpovedi in predlagal zadržanje učinkovanja odpovedi (glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožnik ob vložitvi tožbe ni predlagal izdaje začasne odredbe).

Zavrniti je treba tudi pritožbeno navedbo, da je sodišče prve stopnje kršilo materialno pravo, ker je v nasprotju s stališči iz judikata VIII Ips 120/2008 štelo, da formalne pomanjkljivosti stavke avtomatično pomenijo njeno nezakonitost. Dejansko stanje, na katero so oprta stališča v tem judikatu, ni primerljivo obravnavanemu sporu (pritožba ne utemeljuje, da bi bil primerljiv). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ustavno določbo o pravici delavcev do stavke (prvi odstavek 77. člena Ustave RS - URS) pravilno razlagalo v povezavi z drugim odstavkom 1. člena ZStk, na podlagi katerega se pravica do stavke uveljavlja pod pogoji, določenimi s tem zakonom. Ugotovljene nepravilnosti, ki nasprotujejo tej zakonski določbi, so utemeljene s pravilno in popolno ugotovljenimi dejstvi, ki so tudi po presoji pritožbenega sodišča takšne narave, da ne porajajo dvoma v pravilnost zaključka o tožnikovih kršitvah delovnih obveznosti v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo kršitev drugega odstavka 2. člena ZStk, na podlagi katerega sklep o začetku stavke delavcev pri delodajalcu sprejme organ sindikalne organizacije pri delodajalcu. Ugotovilo je, da je bilo obvestilo o napovedi stavke z dne 11. 3. 2024 dano v imenu "Sindikata A.", vendar tak sindikat ni obstajal (in zato pri toženki logično tudi ni bil notificiran v smislu 205. člena ZDR-1). Pritožba temu neutemeljeno nasprotuje. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je Sindikat E. (sekretar F.F.) 5. 2. 2024 poslal toženki obvestilo (notifikacijo), da je bil 16. 11. 2023 ustanovljan Sindikat G., podružnica H., ter da je bil za predsednika sindikata imenovan D.D., tožnik pa za sindikalnega zaupnika. Tožnik konkretnih trditev in dokazil o ustanovitvi, obstoju in notifikaciji "Sindikata A." v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podal, povsem pavšalno je tudi njegovo nasprotovanje razlogom glede neobstoječega sindikata v izpodbijani sodbi. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno navajanje, da dejstvo, da sindikat ni notificiran, delavcem ne preprečuje organizacije stavke. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZStk sklep o začetku stavke res lahko sprejme tudi večina delavcev pri delodajalcu, vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sprejema takega sklepa tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal. Četudi je stavkalo več kot 100 delavcev, to še ne dokazuje, da je bil pred tem sprejet sklep o začetku stavke z zakonsko predpisanimi sestavinami. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom, da napoved stavke s strani neobstoječega sindikata ni bila zakonita. Dodatno nezakonitost predstavlja tudi to, da obvestilo z dne 11. 3. 2024 (napoved stavke), ki ga je sopodpisal tožnik, ni vsebovalo vseh sestavin, ki jih mora imeti sklep o začetku stavke v skladu s četrtim odstavkom 2. člena ZStk (podatek o času, ko se bo začela stavka, kraju zbiranja udeležencev stavke in o tem, kdo tvori organ, ki bo zastopal interese delavcev in v njihovem imenu vodil stavko).

Presoje o nezakoniti napovedi stavke pritožnik ne more izpodbiti z navedbo, da je bila toženka o stavki pravočasno in vsebinsko dovolj natančno obveščena, ker se je obvestilo z dne 11. 3. 2024 sklicevalo na sprejeti sklep stavkovnega odbora z dne 6. 2. 2024, ta pa je vseboval vse obvezne sestavine. Takšnega sklicevanja obvestilo z dne 11. 3. 2024 ne vsebuje. V uvodu sicer omenja prvo stavko, vendar le v smislu pojasnila, da je bila odločitev o njej preklicana. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, do napovedane stavke v februarju 2024 ni prišlo, ker je bil 13. 2. 2024 med toženko in sindikalnimi organizacijami sklenjen stavkovni sporazum. Navedeno potrjuje, da je obvestilo z dne 11. 3. 2024 napoved povsem nove stavke, ki bi tudi morala biti organizirana in izvedena skladno z zahtevami ZStk, a ni bila.

Pritožba napačno navaja, da toženka tožniku ni očitala organiziranja in vodenja stavke, temveč naj bi mu izredno odpoved podala le zaradi udeležbe v njej. V odpovedi je toženka ravnanja tožnika strnila v izrecen očitek, da je s tem, ko je nezakonito napovedal, organiziral in vodil stavko, ki je obenem predstavljala nezakonito prekinitev dela z njegove strani in s strani številnih sodelavcev, v povezavi s kršitvijo ZStk kršil prvi odstavek 33. člena ter 37. člen ZDR-1 (in vsebinsko enaki določili pogodbe o zaposlitvi). Izvedeni dokazi so vse navedeno tudi potrdili. Na njihovi podlagi je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik z zgoraj navedenimi tremi sopodpisniki poslal toženki obvestilo z dne 11. 3. 2024, v katerem so napovedali stavko, bil je navzoč na prvem sestanku s toženko 14. 3. 2024 in 20. 3. 2024 tudi na pogajanjih, kar dokazuje njegovo sodelovanje pri organizaciji stavke. Tem ugotovitvam tožnik ne nasprotuje, tako da je treba zavrniti njegovo povsem splošno navajanje, da nobena priča ni zatrjevala, da je napovedal stavko oziroma sprejemal formalne odločitve. Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da je 19. 3. 2024 in 20. 3. 2024 stavkalo več kot 100 delavcev in da tudi tožnik v teh dveh dneh ni opravljal dela (kar v pritožbi priznava). Navedeno dokazuje tožnikovo udeležbo v stavki. Ker je bila ta nezakonita, je pravilna tudi ugotovitev, da v teh dveh dneh neupravičeno ni opravljal dela. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodeloval tudi pri vodenju stavke. Dne 14. 3. 2024 je skupaj z dvema sopodpisnikoma obvestila z dne 11. 3. 2024 sodeloval na sestanku s toženko in predstavniki zunanjih sindikalnih organizacij, na katerem so želeli doseči, da ne bi prišlo do stavke. Sodeloval je tudi na pogajanjih 20. 3. 2024 in s preostalimi tremi organizatorji stavke po predstavitvi izračuna njihovih plač sprejel odločitev, da s stavko prenehajo (v pritožbi navaja, da je šlo za subjektivno odločitev delavcev, da stavka ne dosega pričakovanih sprememb). Opisana ravnanja utemeljujejo zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik storil hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (33. in 37. člen ZDR-1 v zvezi z določbami ZStk) v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so tožnik in ostali trije organizatorji nezakonite stavke sprejeli odločitev o končanju stavke po tem, ko jim je toženka predstavila izračune njihovih plač oziroma nadur; stavka se je nato dejansko končala. Na pravilnost odločitve v zadevi ne more vplivati pritožbeno stališče, da subjektivna odločitev delavcev, da stavka ne dosega pričakovanih sprememb, ne dokazuje protipravnega ravnanja tožnika. Razlog za prenehanje stavke za presojo zakonitosti izredne odpovedi ni pomemben, saj je ključno, da je bila nezakonita že njena napoved in sodelovanje v njej (vodenje, udeležba). Tudi sicer pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost navedene ugotovitve, saj jo je sodišče prve stopnje oprlo na skladne izpovedi prič (I.I., J.J., K.K.), ki jih pritožba ni ovrgla.

Zmoten je pritožbeni očitek, da se je sodišče prve stopnje oprlo na zgolj pavšalne in nedokazane navedbe toženke o obstoju škode in motnjah v delovnem procesu. Obstoj škode je oprlo na dejstvo, da zaradi nezakonite stavke dela ni opravljalo več kot 100 stavkajočih, s čimer je nedvomno v vzročni zvezi tudi nadaljnja ugotovitev, da so izkopna dela na L. zastala. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnik ni povzročil motenj v delovnem procesu oziroma škode, saj je bil eden od soorganizatorjev in sovoditeljev nezakonite stavke ter tudi on neupravičeno dva dni ni opravljal dela. Da je škoda nastala, so potrdile praktično vse priče, ki jih je predlagala toženka (M.M., N.N., J.J. itd.). Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da po določbi 37. člena ZDR‑1 za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja zadošča že, da bi očitano ravnanje materialno ali moralno lahko škodovalo poslovnim interesom delodajalca. Obstoj kršitve te določbe torej ni pogojen z nastankom škode. Da je zaradi nezakonite stavke grozila škoda ter da se je zaradi morebitne odgovornosti od nje distanciral celo krovni sindikat, pa sta v izpovedi potrdila sindikalista K.K. in F.F.. Sklep, da je organiziranje in izvedba nezakonite stavke pomenila tudi ravnanje tožnika v nasprotju s 37. členom ZDR‑1, je pravilen.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da razlogi v sodbi glede 37. člena ZDR‑1 zanikajo z URS in z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah varovano pravico do stavke, ki že po naravi stvari povzroči motnje v delovnem procesu. Drži, da je stavka kot organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in interesov iz dela (prvi odstavek 1. člena ZStk) ustavno in mednarodnopravno varovana kategorija, vendar pa to ne pomeni, da so dopustni kakršnikoli postopki njene napovedi in izvedbe. Pravica do stavke se lahko uveljavlja le pod pogoji, ki jih določa ZStk, vsako drugačno, nedopustno postopanje pa je lahko podvrženo presoji po določbi 37. člena ZDR-1.

Zmoten je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni navedlo nobene okoliščine, s katero bi utemeljilo hudo malomarnost tožnika, ki naj bi ves čas ravnal v dobri veri, da uresničuje ustavno pravico do stavke. To obliko odgovornosti je v 28. točki obrazložitve utemeljilo z ugotovitvami, da je bil tožnik seznanjen z načinom in predpisi, ki urejajo stavko, ter da je bil do dneva stavke večkrat izrecno opozorjen na nezakonitost napovedi stavke in na morebitne posledice, a je pri napovedani stavki vseeno vztrajal in jo skupaj z ostalimi podpisniki obvestila z dne 11. 3. 2024 v dneh 19. 3. 2024 in 20. 3. 2024 tudi izvedel. Tako ugotovljene okoliščine je strnilo v pravilno presojo, da tožnikovega ravnanja ni mogoče kvalificirati mileje, kot storjenega iz hude malomarnosti.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja med strankama do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Obstoju tega pogoja pritožba neutemeljeno oporeka z zatrjevanjem, da izguba zaupanja delodajalca ne more temeljiti na uresničevanju ustavnih pravic delavcev, posebej ne na ravnanju sindikalnega zaupnika, ki je užival posebno varstvo, soglasje sindikata k podani odpovedi pa ni bilo pridobljeno. Kot je bilo že obrazloženo, je toženka dokazala hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, zaščite iz 112. člena ZDR-1 tožnik ni užival, pogoji za pridobitev soglasja sindikata k odpovedi pa niso bili izpolnjeni. Pritožba zato ne more ovreči zaključka sodišča prve stopnje, da je toženka utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika in v zvezi s tem obstoja pogoja iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1.

Pritožba zmotno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ne bi smelo opreti na judikat VIII Ips 43/2013, saj se v izpodbijani sodbi nanj ni sklicevalo.

Nadure

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo nadur, ki jih je tožnik uveljavljal za obdobje od leta 2022 do leta 2024 (126. člen ZDR-1). Za leto 2022 je zahteval plačilo 587 nadur, za leto 2023 888 nadur in za leto 2024 178 nadur, skupno torej 1653 nadur. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, obstoj 1609 nadur, ki jih je toženka plačala tožniku preko stimulacij, nagrad in bonitet, zanjo glede na njene evidence ni sporen. Glede na višino drugih dodatnih plačil, ki niso označena kot nadure, po plačilnih listah tožnika (B 23 do B 34) v skupni višini 33.383,63 EUR, pa je toženka tožniku glede na urno postavko za nadurno delo 14,39 EUR plačala več kot 2300 ur, kar pomeni, da tožnik iz naslova plačila nadurnega dela ni bil prikrajšan, zato je bilo treba tudi ta zahtevek zavrniti.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je napačno in nestrokovno štelo tožnikove evidence za neverodostojne. Te ugotovitve sodišče prve stopnje ni oprlo le na ugotovitev o enaki pisavi, kot to zmotno navaja pritožba. Svojo presojo je ustrezno utemeljilo tudi z dejstvom, da je tožnik v obvestilu z dne 11. 3. 2024 zapisal, da se večina delavcev ni mogla spomniti svojih delovnih ur in so jih zapisali za nazaj, to pa pritrjuje ugotovitvi, da tudi tožnik ni sproti evidentiral, koliko ur je opravil (kot je trdil), temveč je evidence, ki jih je v tem sporu predložil kot dokazilo za opravljene nadure, izdelal za nazaj in v njih prikazal, kot da je pretežno delal 12 ur dnevno. Ob upoštevanju te okoliščine, zlasti pa tudi dejstva, da se tožnik kljub dvakratnemu vabljenju ni udeležil naroka, na katerem bi lahko s svojo izpovedjo prispeval k razjasnitvi spornih dejstev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za prepričljivejše evidence delovnega časa, ki jih je predložila toženka. Pritožba izpostavlja, da je toženko obvezovala zakonska dolžnost vodenja in hranjenja teh evidenc, kar pa je v okviru njihovega dokaznega ovrednotenja pravilno upoštevalo že sodišče prve stopnje.

Na drugačno presojo spora ne more vplivati pritožbena navedba, da je plačilo za nadurno delo obvezna zakonska pravica delavca (vezana na jasno določeno postavko in namen), ki ne more biti nadomeščena s stimulacijo kot fakultativnim institutom (vezanim na uspešnost ali poslovno odločitev delodajalca). Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi prič ugotovilo, da se pri toženki ni izvajalo ocenjevanje delavcev ter da s tožnikom ni bil sklenjen dogovor o plačilu delovne uspešnosti (navedenega niti ni zatrjeval) in da izplačani zneski pod postavkami stimulacija itd. predstavljajo plačilo nadur, ki jih je tožnik opravil nad zakonsko dovoljenim maksimumom nadurnega dela. Te ugotovitve torej ovržejo pritožbeno zavzemanje, da bi izplačilo pod navedenimi postavkami lahko predstavljalo karkoli drugega kot pa plačilo nadur.

Po mnenju pritožbe okoliščina, da delodajalec nadur ne izkaže kot takih, pomeni kršitev delovne zakonodaje. Po presoji pritožbenega sodišča se dejstvo, da je tožnik opravljal nadurno delo (tudi preko zakonsko dovoljenega obsega), mora odraziti v plačilu teh ur. Četudi ga je toženka izvršila preko postavk, poimenovanih kot stimulacija ipd., to ne more spremeniti narave izvršenega plačila, za katerega je dokazala, da je predstavljalo plačilo nadur (prim. Pdp 167/2021, Pdp 514/2011 idr.).

Kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, komisija, ki je bila ustanovljena na podlagi stavkovnega sporazuma z dne 13. 2. 2024 in katere član je bil tudi tožnik, po pregledu evidenc delovnega časa ter plačilnih list ni ugotovila odstopanj, oziroma je ugotovila, da so bile tudi tožniku vse opravljene ure dela plačane. Čeprav pritožba navaja, da ugotovitev komisije ni zavezujoče narave, pa vendarle dodatno pritrjuje pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da je bilo tožniku nadurno delo plačano, zato je sodišče tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo glede odločitve o odpovedi v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, v preostalem delu pa zato, ker odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. in prvi odstavek 155. člena ZPP).