Jedro

Po ustaljeni sodni praksi je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti (primerjaj s prvim odstavkom 18. člena ZOR). Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka sama krije stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.600.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Odločilo je, da mora tožeča stranka prvi toženi stranki povrniti 205.919 SIT, drugi toženi stranki pa 615.078,78 SIT pravdnih stroškov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.1.2004 do plačila. Ocenilo je, da je odškodninska terjatev tožeče stranke zastarala zaradi poteka subjektivnega zastaralnega roka. Glede neobstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom ter okvaro desnega medianega živca in okvaro vratnih korenin desno je v celoti sledilo izvedenskemu mnenju.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom. Meni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišče prve stopnje ni ugodilo dokaznemu predlogu tožeče stranke z njenim zaslišanjem, zaslišanjem dr. M. L., dr. B. M. in postavitvijo novega izvedenca medicinske stroke. Sodišče ne more pravilno presoditi, katera dejstva so dokazana, če namesto dejansko izvedenih dokazov presoja o njihovi potrebnosti. Subjektivni zastaralni rok je vezan na subjektivne okoliščine, zato lahko izvedenec medicinske stroke odgovori le na vprašanje o objektivnem aspektu zavedanja, ne more pa dati odgovora, kdaj je tožnik zvedel za vse elemente, ki so mu omogočali uveljavitev škode. Nobene potrebe ni bilo, da bi tožeča stranka posebej zatrjevala, da je mnenje izvedenca medicinske stroke napačno, saj ima pravico in dolžnost predlagati druge dokaze, ki bi potrdili njene navedbe. Če velja 212. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 36/04 - ur. p. b., ZPP), se sodišče ne more opreti zgolj na dokaz, ki ga je predlagala nasprotna stranka, vseh dokaznih predlogov, ki jih je predlagala tožeča stranka, pa zavrniti kot nepotrebnih. Posledično je sodišče nepravilno uporabilo tudi drugi odstavek 213. in 8. člen ZPP. Izhajajoč iz pravilne uporabe 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ZOR), je bistveno, kdaj je bila tožniku dejansko znana škoda in povzročitelj, ne pa, kaj o tem menijo medicinski strokovnjaki.

Druga tožena stranka v odgovoru na revizijo poudarja, da odločitev sodišča ne temelji le na mnenju izvedenca medicinske stroke z dopolnitvijo, temveč tudi na potrdilu o opravičeni zadržanosti z dela. Dokaz z izvedencem medicinske stroke sta predlagali obe pravdni stranki. Sodišče ni dolžno ugoditi dokaznemu predlogu, če oceni, da izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na njegovo odločitev.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

O pravilni uporabi materialnega prava: Za zastaranje odškodninskih terjatev veljata subjektivni in objektivni zastaralni rok. Odškodninska terjatev zastara v subjektivnem roku treh let, ki teče od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (prvi odstavek 376. člena ZOR). V obravnavani pravdi je bilo sporno, kdaj je bil izpolnjen pogoj, da je oškodovanec zvedel za škodo. Po ustaljeni sodni praksi je sestavni del ocene, kdaj je oškodovanec zvedel za škodo, presoja, ali je po nastopu škodnega primera ravnal s potrebno skrbnostjo, torej tako, da mu ni mogoče očitati malomarnosti (primerjaj s prvim odstavkom 18. člena ZOR). Ob takšnem izhodišču je odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo. Na revizijski stopnji neizpodbojna dejanska ugotovitev, da sta bila tožnikovo zdravljenje in bolniški stalež zaključena 16.1.1998, ko se je vrnil na prejšnje delovno mesto brez delovnih omejitev, utemeljuje materialnopravni sklep, da je takrat pričel teči subjektivni zastaralni rok iz prvega odstavka 376. člena ZOR. V tem trenutku se je škoda stabilizirala, saj je bilo mogoče predvideti, kakšne bodo ob normalnem teku stvari škodne posledice za tožečo stranko. Prav nobene ovire niso obstajale, ki bi ji preprečevale, da bi prišla do podatkov, pomembnih za opredelitev obsega in višine škode.

O očitanih bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka: Ker je bistveno, kot je bilo pravkar obrazloženo, kdaj je tožnik, upoštevajoč potrebno skrbnost ravnanja, lahko zvedel za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke z njenim zaslišanjem ter zaslišanjem prič dr. M. L. in dr. B. M.. Tožeča stranka je navedene dokaze predlagala z namenom, da bi se ugotovilo, "kdaj so ji bila znana zadostna dejstva, da se je lahko popolnoma zavedla obsega svoje škode" (vloga tožeče stranke z dne 17.1.2004), torej v zvezi z njenim subjektivnim zaznavanjem škodnih posledic. Ker je treba subjektivno percepcijo oškodovanca podvreči presoji, ali je ustrezala merilom potrebne skrbnosti, dejstva, ki jih je zatrjevala tožeča stranka, ne spadajo k dejanskemu stanju. Sodišče ni dolžno izvesti dokazov, s katerimi naj bi se ugotavljala dejstva, ki niso pravno relevantna. Očitane kršitve določb pravdnega postopka iz 8., 212. in drugega odstavka 213. člena ZPP zato niso podane.

Enak zaključek velja glede vprašanja (ne)obstoja vzročne zveze med škodnim dogodkom in okvaro desnega medianega živca, pri reševanju katerega se je sodišče prve stopnje oprlo na izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri Medicinski fakulteti v Ljubljani z dopolnitvijo. Revizijsko sodišče zavrača revizijsko tezo tožeče stranke, da "tožniku ni potrebno posebej zatrjevati, da je v postopku že izvedeni dokaz napačen, če ne potrjuje njegovih trditev, saj ima dolžnost in pravico predlagati druge dokaze, ki bi njegove tožbene navedbe in trditve izkazali za pravilne". Ponovitev dokazovanja z drugim izvedencem pride v poštev šele, ko sodišče (ne pa morda stranka) oceni, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca (drugi odstavek 254. člena ZPP), ali če so v mnenju nasprotja ali pomanjkljivosti ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem (tretji odstavek 254. člena ZPP). Ob dejstvu, da je tožeča stranka s svojo vlogo z dne 17.1.2004 zgolj predlagala, naj se v zadevi postavi nov izvedenec medicinske stroke, ne da bi z argumentirano kritiko ekspertize vzbudila dvom sodišča o pravilnosti izvedenskega mnenja, je vsakršno nadaljnje razglabljanje o kršitvi pravice tožeče stranke do izvedbe dokaza odveč.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker druga tožena stranka z odgovorom na revizijo ni pripomogla k njenemu reševanju in ta ni bil potreben (prvi odstavek 155. člena ZPP), je revizijsko sodišče sklenilo, da sama krije svoje revizijske stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP).