Jedro

Zapuščinsko sodišče je samo na podlagi nespornih dejstev sprejelo materialnopravni zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti in s tem pogoja za obstoj dedne pravice, zato ni bilo razlogov za prekinitev postopka in napotitev na pravdo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem A. A. (I. točka izreka) in B. B. napotilo na pravdo, da zoper C. C. in D. D. vloži tožbo na ugotovitev, da C. C. ne pripada dedna pravica po zapustniku (II. točka izreka). Določilo je rok za vložitev tožbe in opozorilo, da bo nadaljevalo zapuščinski postopek, če tožba v roku ne bo vložena, in štelo, da ima C. C. dedno pravico po zapustniku (III. točka izreka), v primeru vložitve tožbe pa bo zapuščinski postopek prekinjen do pravnomočnosti zaključka pravdnega postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sklep je B. B. vložila pritožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je bistvo zunajzakonske skupnosti obstoj ekonomske skupnosti, torej da imata partnerja skupne finance, da ustvarjata skupno premoženje ter da trošita skupna sredstva. C. C., ki uveljavlja dedno pravico iz naslova zunajzakonske skupnosti, je v svoji vlogi zapisala, da sta imela z zapustnikom ločene finance, vsak svoje in da sta si stroške delila na pol, ne le stroške letovanja, temveč tudi tekoče bivalne stroške in stroške za hrano. Navajala je tudi, da je zapustniku posodila 10.000 EUR, kar ji je zapustnik vrnil. Takšne trditve vodijo do zaključka, da med njima ni bilo ekonomske skupnosti. Če imata partnerja vsak svoje finance, si stroške delita na pol, si posojata in vračata denar, ni mogoče govoriti o obstoju ekonomske skupnosti. Sodišče bi moralo zaključiti, da med C. C. in zapustnikom ni šlo za zunajzakonsko skupnost in zato ni njegova zakonita dedinja. Ne gre za spor o nekem dejanskem vprašanju oziroma za sporna dejstva. Ob nespornih dejstvih bi moralo sodišče samo pravilno uporabiti materialno pravo in C. C. ne bi smelo priznati dedne pravice. Zato ni potrebe po prekinitvi zapuščinskega postopka in napotitvi stranke na pravdo. Če pa sodišče šteje, da neobstoj ekonomske skupnosti ni relevanten za obstoj zunajzakonske skupnosti, je treba pravico C. C. šteti za manj verjetno od pravice zakonitega dediča, ki ima dedno pravico po samem zakonu. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa, podrejeno pa njegovo spremembo s tem, da se C. C. napoti na vložitev tožbe zoper sodediča. 3. C. C. je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V zapuščinskem postopku je spor glede obstoja zunajzakonske skupnosti med zapustnikom in C. C. Zapustnikov sin D. D. je na zapuščinski obravnavi priznal obstoj zunajzakonske skupnosti, zapustnikova hči B. B. (pritožnica) pa njen obstoj zanika.

6. V skladu z drugim odstavkom 10. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD, enako tudi prvi odstavek 4. člena Družinskega zakonika - DZ in prej prvi odstavek 12. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR) kot zakonca dedujeta drug po drugem tudi moški in ženska, ki živita v dalj čas trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, a le v primeru, če ni razlogov, iz katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Obstoj zunajzakonske skupnosti je torej pogoj za obstoj dedne pravice in s tem sestavni del dejanskega stanu ugotovitve dedne pravice. To pomeni, da je obstoj zunajzakonske skupnosti predhodno vprašanje za ugotovitev njenega obstoja. Če je obstoj zunajzakonske skupnosti predhodno vprašanje oziroma pogoj za kakšno pravico, ga je treba ugotavljati v tistem postopku, v katerem se odloča o tej pravici (drugi odstavek 4. člena DZ in prej veljavnega 12. člena ZZZDR). Če torej kdo v zapuščinskem postopku uveljavlja, da je dedič, in svojo dedno pravico utemeljuje z zunajzakonsko skupnostjo z zapustnikom, je treba obstoj te skupnosti ugotavljati v zapuščinskem postopku.

7. Iz omenjenih zakonskih določb izhajajo predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da je mogoče neko dejansko življenjsko skupnost med moškim in žensko šteti za zunajzakonsko skupnost. Pri ugotavljanju obstoja zunajzakonske skupnosti je treba presojati odnos med partnerjema kot celoto in v vsakem primeru posebej. Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, mora biti takšna skupnost po vsebini enaka življenjski skupnosti, ki naj obstaja med zakoncema. Nanjo kažejo predvsem okoliščine skupnega prebivanja, skupnega gospodinjstva, gospodarske skupnosti, in da v očeh okolja veljata za takšna življenjska tovariša kot sta mož in žena. Takšna skupnost mora temeljiti na svobodni odločitvi obeh partnerjev za skupno življenje, na spoštovanju, zaupanju in medsebojni pomoči. 8. Odločitev o obstoju zunajzakonske skupnosti kot o predhodnem vprašanju predstavlja sklep samostojnega silogizma1, v katerem je sodišče na ugotovljena dejstva uporabilo pravno normo.2 Tak sklep je podlaga, na kateri sodišče gradi svojo odločitev o glavni stvari oziroma v konkretnem primeru o obstoju dedne pravice.3

9. Sodišče lahko v zapuščinskem postopku samo reši predhodno vprašanje le, če med udeleženci niso sporna dejstva, od katerih je odvisna njegova rešitev. Če pa pri reševanju predhodnega vprašanja ugotovi, da so med udeleženci sporna dejstva, od katerih je odvisna njegova rešitev, prekine postopek in stranke napoti na pravdo (prvi odstavek 210. člena ZD).

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so dejanske okoliščine, ki opredeljujejo zunajzakonsko skupnost, nesporne. Navedlo je, da potomca zapustnika priznavata oziroma ne prerekata dejstev, da sta zapustnik in C. C. dalj časa živela skupaj, da se je njuna partnerska zveza izkazovala tudi v okolici (v krogu prijateljev, sorodnikov in sosedov), da je trajala od leta 2005 do zapustnikove smrti, da sta ves ta čas živela na enem naslovu, najprej v E. nato na F., da sta se vzajemno spoštovala, zaupala, medsebojno pomagala in bila čustveno navezana. Ni bilo sporno, da sta se spoznala v zrelih letih, ko sta že imela odrasle otroke in vsak že svoje nepremično premoženje. Sodišče prve stopnje je navedlo, da zato ni neobičajno, da sta imela ločeno premoženje ne pa tudi skupnega, da sta imela ločene finance in da sta si vse stroške delila na pol, da sta skupaj odločala o investicijah in porabi denarja, da okoliščina, ali sta si denar posojala ali vračala, za presojo ekonomske skupnosti ni odločilno, saj kaj takšnega med partnerjema ni neobičajno in zaključilo, da ni pravilna trditev pritožnice, da če par nima skupnih sredstev, potem nista zunajzakonska partnerja.

11. Po mnenju pritožnice pa okoliščine, ki jih ponavlja v pritožbi, da sta imela zapustnik in C. C. ločene finance, da sta si delila skupne stroške in da sta si izposojala in vračala denar, izkazujejo, da med njima ni šlo za ekonomsko skupnost in da zato njune partnerske skupnosti ni mogoče opredeliti kot zunajzakonske skupnosti. V obravnavanem primeru odgovor na predhodno vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti torej ni sporen, ker bi bila sporna dejstva, ampak je med udeleženci postopka sporna pravilna uporaba prava, kar v svoji pritožbi poudarja tudi pritožnica.

12. Zapuščinsko sodišče je samo na podlagi nespornih dejstev sprejelo materialnopravni zaključek o obstoju zunajzakonske skupnosti in s tem pogoja za obstoj dedne pravice C. C., zato ni bilo razlogov oziroma potrebe, kot pravilno navaja pritožnica,4 za prekinitev postopka in napotitev na pravdo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

1 Gre za miselno operacijo, v kateri je spodnja premisa dejansko stanje, zgornja premisa pravna določba in sklep izrek pravne posledice. 2 Dragica Wedam-Lukić, Procesni problemi ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti, Pravnik, št. 8-10/1987, str. 405. 3 Čeprav sklep o obstoju zunajzakonske skupnosti kot predhodnem vprašanju s tem postane sestavni del spodnje premise odločitve o dedni pravici, gre za pravno konkluzijo sodišča. 4 Pritožnica sicer meni, da ugotovljena nesporna dejstva pogojujejo drugačen materialnopravni sklep.