10. 2. 2022

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Zdravka Poglajena, Straža, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Mirko Bandelj, d. o. o., Ljubljana, na seji 10. februarja 2022

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 83/2018 z dne 10. 5. 2018 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, s katero je bilo ugodeno pritožbi prekrškovnega organa Policijske postaje Dolenjske Toplice. Sodišče je z izpodbijano sodbo na podlagi devetega odstavka 163. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13 in 32/16 – v nadaljevanju ZP-1) spremenilo sodbo o zahtevi za sodno varstvo tako, da zahtevi za sodno varstvo ni ugodilo, in sicer tako, da se plačilni nalog za prekršek po tretjem odstavku 4. člena Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 109/10 in 48/12 – v nadaljevanju ZCes-1) in osmem odstavku 27. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPrCP) ni spremenil ter da stroški postopka ne bremenijo proračuna.

2.Višje sodišče je navedlo, da je iz izpodbijane sodbe Okrajnega sodišča razvidno, da sta bila prekrška izvršena na javni cesti. Obrazložilo je, zakaj je Okrajno sodišče nepravilno uporabilo 123.a člen ZCes-1. Ta naj ne bi napotoval le na uporabo 5. člena ZCes-1, saj naj bi bilo treba na podlagi sistematične, namenske in logične razlage uporabiti tudi 4. člen ZCes-1, ki naj bi ga pritožnik kršil. Po stališču Višjega sodišča naj bi bilo nelogično, da bi moral lastnik ceste po 19. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (Uradni list RS, št. 92/05 – v nadaljevanju ZJC-B) spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena, ne pa tudi iz 4. člena ZCes-1. To naj tudi ne bi bilo v skladu z namenom zakonodajalca. Varna uporaba javne ceste naj ne bi bila ogrožena le z nespoštovanjem prepovedi in zapovedi iz 5. člena ZCes-1, ampak tudi iz 4. člena ZCes-1. Tako stališče naj bi v sodbi št. IV Ips 4/2004 z dne 8. 5. 2014 potrdilo tudi Vrhovno sodišče. Višje sodišče je navedlo še, da je Občina Straža pri Novem mestu že pred izvršitvijo prekrška izvrševala aktivnosti za pridobitev nepremičnin št. 2452/8 in 2478/11, obe k. o. Jurka vas, saj naj bi se razlastitveni postopek začel 9. 6. 2014. Zato naj bi bil pritožnik na dan izvršitve prekrška dolžan spoštovati 4. člen ZCes-1 in posledično tudi ZPrCP. Dejstvo, da naj bi bile občine dolžne svoje predpise uskladiti z določbami ZCes-1 najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve, naj ne bi vplivalo na to, da je storilec 29. 1. 2015 kršil določbe ZCes-1 in ZPrCP.

3.Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave. Izpodbija stališče Višjega sodišča, da sta navedeni zasebni parceli javna cesta in da med njeno uporabo zanj veljajo cestnoprometni predpisi, zato naj bi bilo vsako ravnanje na domačem dvorišču sankcionirano. Stališče Višjega sodišča naj bi bilo tudi diskriminatorno do pritožnika in naj bi kršilo njegovo pravico do enakosti pred zakonom, saj medtem ko naj bi bil on kaznovan, sosed za enaka ravnanja na sosednjem dvorišču naj ne bi bil. Višje sodišče naj bi odločilo v nasprotju s predpisi ter smislom, namenom in bistvenimi razlogi sodbe Vrhovnega sodišča št. IV Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014. Občina Straža naj kljub navedeni sodbi Vrhovnega sodišča ne bi storila ničesar v zvezi z ureditvijo lastniških razmerij na javni poti št. JP793011. Postopek razlastitve pritožnikovega dvorišča naj bi začela šele 9. 6. 2014, kar naj bi bilo prepozno. Višje sodišče naj se tudi ne bi opredelilo do pritožnikovih navedb v zvezi s prekluzijo uporabe prehodnih določb ZCes-1.

4.Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-902/18 z dne 19. 4. 2021 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče.

B.

5.Pritožnik zatrjuje, da se Višje sodišče ni opredelilo do njegovih navedb v zvezi s potekom enoletnega roka iz 126. člena ZCes-1. Ustavno sodišče je njegove navedbe presojalo z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

6.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Sestavina navedene človekove pravice je med drugim pravica do poštenega sodnega postopka (poštenega sojenja), katere bistveni del je, glede na ustaljeno ustavnosodno presojo, obrazložena sodna odločba. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi, in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebno, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.[2] Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.[3]

7.Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. Drugačen pa je položaj, ko instančno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjih sodišč. V takem primeru zahteva po obrazloženosti zanj ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Obseg obveznosti instančnega sodišča, da zaradi zagotovitve človekove pravice do poštenega sojenja v primeru, ko spreminja sodbi nižjih sodišč, svojo sodbo obrazloži, opredeljuje sporni predmet, namreč, ali je treba za odločitev o sporu rešiti preprosto ali zapleteno pravno vprašanje oziroma ali se postopek nanaša na zadeve, ki so v sodni praksi ustaljene, ali pa gre za primer, v katerem so se na novo odprla zahtevna razlagalna vprašanja.[4] Sodišču ni treba odgovarjati na vsak argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo spora odločilni.[5] Kadar se določeno vprašanje aktualizira šele na višji stopnji sojenja, se mora instančno sodišče do njega opredeliti tako, kot da bi bilo sodišče prve stopnje.[6] V vsakem primeru mora biti iz sodbe instančnega sodišča jasno razvidno, da je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe strank in se do njih tudi opredelilo. Opredeliti se mora tudi do njihovih nosilnih pravnih naziranj, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna.[7]

8.V obravnavanem primeru je Višje sodišče v zvezi z enoletnim rokom po 126. členu ZCes-1 navedlo, da bi občine sicer na podlagi 126. člena ZCes-1 res morale svoje predpise uskladiti z določbami ZCes-1 najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve (tj. do 1. 4. 2012), vendar naj to ne bi vplivalo na dejstvo, da je pritožnik na dan izvršitve prekrškov kršil ZCes-1 in ZPrCP. Poleg tega je tudi obrazložilo, zakaj je bil pritožnik navedenega dne dolžan spoštovati ZCes-1 in ZPrCP; iz sistematične in logične razlage ZCes-1, namena zakonodajalca in sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 4/2014 z dne 8. 5. 2014 naj bi izhajalo, da je Okrajno sodišče nepravilno uporabilo 123.a člen ZCes-1, saj naj ta ne bi napotoval le na uporabo 5. člena ZCes-1, ampak naj bi bilo treba uporabiti tudi 4. člen ZCes-1, ki naj bi ga pritožnik kršil. Poleg tega naj bi bil po stališču Višjega sodišča izpolnjen pogoj, da so po 123.a členu ZCes-1 lastniki nepremičnin, po katerih potekajo obstoječe javne ceste, dolžni spoštovati prepovedi in omejitve iz 5. člena ZCes-1 le v času trajanja postopka iz 19. člena ZJC-B, saj naj bi Občina Straža začela svojo aktivnost, usmerjeno v pridobitev lastninske pravice na nepremičninah št. 2452/8 in 2478/11, obe k. o. Jurka vas, v pritožnikovi lasti, že pred izvršitvijo navedenih prekrškov. V zemljiški knjigi naj bi bila namreč na navedenih parcelah vpisana zaznamba začetka postopka razlastitve v javno korist. Iz navedenega izhaja, da pritožniku ni bila kršena pravica do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

9.Pritožnik navedenemu stališču Višjega sodišča tudi vsebinsko nasprotuje in zatrjuje, da 126. člen ZCes-1 določa prekluzivni rok, kar je Ustavno sodišče presojalo z vidika prepovedi očitne napačnosti. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je kršeno v primeru, ko je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna. Taka pa je tedaj, ko ni oprta na minimalno razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljen sklep, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, ampak na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.[8]

10.Na podlagi 126. člena ZCes-1 morajo sicer res občine svoje predpise uskladiti z določbami tega zakona najpozneje v enem letu od njegove uveljavitve, tj. v enem letu od 1. 4. 2011. Vendar je bil 123.a člen ZCes-1 sprejet z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o cestah (Uradni list RS, št. 48/12 – ZCes-1A), ki je začel veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, tj. 27. 6. 2012. Ureditev 123.a člena ZCes-1, ki v času prizadevanj občine za pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, po katerih poteka kategorizirana javna cesta, predvideva uporabo 5. člena ZCes-1, je bila sprejeta po poteku enega leta, v katerem naj bi občine uskladile svoje predpise z ZCes-1. Že iz navedenega izhaja, da stališče Višjega sodišča, da dejstvo, da bi morale občine svoje predpise uskladiti z določbami ZCes-1 najkasneje v enem letu od njegove uveljavitve (tj. do 1. 4. 2012) in da je občina kasneje začela razlastitveni postopek, ne vpliva na to, da je pritožnik na dan izvršitve prekrškov kršil ZCes-1 in ZPrCP, ni očitno napačno.

11.Pritožnik tudi izpodbija stališče Višjega sodišča, da sta navedeni zasebni parceli javna cesta in da zanju veljajo cestnoprometni predpisi, s čimer po vsebini zatrjuje kršitev načela zakonitosti iz prvega odstavka 28. člena Ustave. Poleg tega zatrjuje kršitev enakosti pred zakonom v razmerju do soseda ter kršitev bistvenih razlogov in namena sodbe Vrhovnega sodišča št. IV Ips 4/2014. Vendar so navedeni očitki pavšalni in neobrazloženi, zato Ustavno sodišče njihove utemeljenosti ni presojalo. Zatrjevanih kršitev pravic iz 23. in 25. člena Ustave pa pritožnik ni z ničimer izkazal.

12.Ustavna pritožba je neutemeljena, zato jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

13.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Matej Accetto ter sodnici in sodniki dr. Rok Čeferin, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Rajko Knez, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, dr. Rok Svetlič in dr. Katja Šugman Stubbs. Sodnik Marko Šorli je bil izločen pri odločanju o tej zadevi. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

dr. Matej Accetto Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve.

[2]Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22), 8. točka obrazložitve.

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), 12. točka obrazložitve.

[4]Primerjaj prav tam.

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09, 11. točka obrazložitve.

[6]Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 8. točka obrazložitve.

[7]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12), 13. točka obrazložitve.

[8]Primerjaj npr. z 8. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-320/15 z dne 19. 1. 2017 in 9. točko odločbe Ustavnega sodišča št. Up-484/14 z dne 3. 12. 2015.