Jedro

Tožena stranka je tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala prepozno, to je po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka, saj je razlog za izredno odpoved ugotovila najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije, da je tožnik na podlagi dostopa do notranjih informacij podal naročilo za nakup obveznic za znesek 15.000,00 EUR. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 5.989,80 EUR ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 15 dni od izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila. Višji zahtevek se zavrne.“

II. V ostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015, ki jo je tožena stranka dne 14. 4. 2015 vročila tožniku in sklep o razrešitvi z dne 27. 3. 2015 razveljavita (I. točka izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 15. 4. 2015, temveč je trajalo do 2. 9. 2015, tožena stranka je dolžna tožniku za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 15. 4. 2015 do 2. 9. 2015 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačilom nadomestila plače, kot bi jo prejel, če bi delal, pri čemer je dolžna obračunati in plačati predpisane davke in prispevke, preostalo neto razliko pa nakazati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od mesečnih neto nadomestil plače od 8. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe. Zahtevek za reintegracijo in priznanje pravic iz delovnega razmerja od 2. 9. 2015 dalje je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati denarno povračilo v višini 11.979,60 EUR ter mu po plačilu davkov in prispevkov izplačati neto znesek v roku 15 dni od izdaje sodbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do plačila (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 644,87 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka 15 dni po izdaji sodbe do plačila, da ne bo izvršbe (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožena stranka se pritožuje zoper sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma podredno pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovni postopek in odločanje sodišču prve stopnje.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana po preteku zakonsko določenega 30 dnevnega roka. V konkretnem primeru tožena stranka ni razpolagala z vsemi podatki oziroma informacijami, na podlagi katerih bi lahko presodila, ali ima očitana kršitev tožnika vse znake kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po 238. členu Kazenskega zakonika in sicer tožena stranka ni mogla ugotoviti, ali gre pri informacijah, s katerimi je razpolagal tožnik, za takšne (notranje) informacije, ki bi lahko pomembno vplivale na ceno vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta. Tožena stranka oziroma njeni zaposleni niso razpolagali z zadostnim znanjem, da bi presodili pomembnost vpliva notranje informacije na ceno vrednostnega papirja, zato je preiskovalna komisija v svojem poročilu zaključila, da je o kršitvi potrebno obvestiti A., ki bo lahko podala odgovor na vprašanje, ali gre pri informacijah, s katerimi je razpolagal tožnik, za takšne (notranje) informacije, ki bi lahko pomembno vplivale na ceno vrednostnega papirja ali drugega finančnega instrumenta. Tudi B.B., ki razpolaga z izkušnjami in znanji s področja finančnih trgov, odgovora ni znala podati, iz njene pisne izjave pa izhaja, da tudi z brskanjem po javno dostopnih podatkih o praksi v RS na področju notranjih informacij, ni mogla zaključiti, da bi te informacije lahko vplivale na ceno obveznice. Sodišče prve stopnje izpovedb zaslišanih prič ter navedenih dejstev pri odločitvi ni upoštevalo oziroma se do njih ni opredelilo, zato je poleg zmotne ugotovitve dejanskega stanja podana tudi absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da je tožena stranka takoj (22. 12. 2014), ko je prejela zaključne ugotovitve preiskovalne komisije, skladno s sklepom preiskovalne komisije o sumu poskusa trgovanja na podlagi notranjih informacij obvestila A.. V odločbi (opozorilu) z dne 26. 2. 2015, ki je bila toženi stranki vročena 27. 2. 2015, je A. kot nesporno ugotovila, da bi nedvomno razumno lahko pričakovali, da bi (notranje) informacije, s katerimi je v konkretnem primeru razpolagal tožnik, pomembno vplivale na rast cene delnice C. in obveznice z oznako D., zaradi česar bi informacije v zvezi z bodočim poslovanjem družbe E. d.d. razumen vlagatelj uporabil kot del podlage za svojo naložbeno odločitev. Tožena stranka se je torej šele 27. 2. 2015, ko je prejela odločbo A., seznanila z vsemi znaki kaznivega dejanja in s tem z razlogi za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je bila tožniku izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana 27. 3. 2015, je bila odpoved podana pravočasno in zakonito.

Sodišče prve stopnje v sodbi zaključuje, da trditve tožene stranke, da preiskovalna komisija ni pristojna za sprejemanje odločitev glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne držijo, saj naj bi Pravilnik o prijavi in obravnavi sumov nedovoljenih ravnanj pooblaščal preiskovalno komisijo, da sproži potrebne delovnopravne postopke. Zgolj uprava tožene stranke je pooblaščena za sprožitev delovnopravnih postopkov. F.F., ki pri toženi stranki opravlja funkcijo direktorice Sektorja G., je v pisni izjavi potrdila, da je bil Sektor s strani uprave tožene stranke pooblaščen, da po pridobitvi odločbe s strani A. preuči možnost sprožitve delovnopravnih postopkov zoper tožnika. Preiskovalna komisija v konkretnem primeru ni in niti ni mogla odločati o podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in je o razlogih za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi odločal izključno Sektor, ki je poleg uprave tožene stranke edini pooblaščen za odločanje o prenehanju delovnega razmerja. V izpodbijani sodbi je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin tj. konkretno Pravilnika ... in med samo listino, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna tudi iz razloga, ker naj bi se uprava tožene stranke že v letu 2014 seznanila s kršitvami tožnika in s tem z okoliščinami, ki so bistvene za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na izpovedbo tožnika, da je tožnik o zadevi osebno seznanil takratnega predsednika uprave tožene stranka H.H., od katerega naj bi tožnik tudi zahteval odločitev. Tožena stranka poudarja, da tovrstnih navedb tožnik tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval in je tožnik o navedenih dejstvih prvič izpovedal, ko je bil na prvem naroku 2. 9. 2015 zaslišan, zato teh dejstev zaradi pomanjkanja trditvene podlage sodišče v sodbi ne bi smelo upoštevati. Tožena stranka je na navedeno nepravilnost opozorila sodišče že na samem naroku 2. 9. 2015. Tožnik naj bi glede na svojo izpoved z H.H. osebno govoril in gre torej za dejstva znotraj njegovega zaznavnega območja tj. za dejstva, ki jih je poznala in bi jih lahko (morala) zatrjevati že tekom sodnega postopka. Glede na navedeno tožnik z svojim zaslišanjem ne more nadomestiti trditvene podlage, zato je izpodbijana sodba, kjer sodišče svojo odločitev opira na izpoved tožnika, nepravilna in predstavlja kršitev določb pravdnega postopka, zlasti določb 7. in 212. člena ZPP.

V konkretnem primeru se je uprava tožene stranke z okoliščinami, bistvenimi za podajo izredne odpovedi, seznanila šele s prejemom odločbe A. dne 27. 2. 2015, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in hkrati zmotno uporabilo materialno pravo.

Tožena stranka izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na višino denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Povračilo v višini dveh bruto plač tožnika, po oceni tožene stranke ne predstavlja primernega in ustreznega denarnega povračila. Upoštevaje vse okoliščine, tožnik ne more biti nagrajen z denarnim povračilom, zlasti ne v višini, kot je določena v izpodbijani sodbi. Tožnik je funkcijo direktorja opravljal šele leto dni tj. od 24. 3. 2014, kršitev, ki se mu očita pa je bila storjena že 2. 10. 2014. Uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Ker je izpodbijana sodba v celoti nepravilna, je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Tožnik se pritožuje zoper sodbo v 2. odstavku III. točke izreka v delu, kolikor mu ni bilo priznano višje denarno povračilo nad prisojenim zneskom iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v III. točki izreka spremeni tako, da se tožniku prizna za 41.928,60 EUR višje povračilo od že prisojenega.

Tožnik odločitve sodišča o priznanju delovnega razmerja do dneva sodne odločbe ne izpodbija, ne soglaša pa z denarnim povračilom le v višini dveh plač. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče pri določitvi povračila upoštevalo, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki dobro leto, da sta mu do upokojitve manjkali še dve leti, da se po prenehanju delovnega razmerja ni prijavil pri Zavodu za zaposlovanje ter da je do nezakonitosti izpodbijane odpovedi prišlo zaradi prekoračitve zakonskega roka, ravnanje tožnika pa je bilo obremenjeno z resnim sumom kršitev številnih predpisov. Tožnik uveljavlja, da sodišče ni upoštevalo vseh okoliščin, kot jih določa ZDR-1 za določitev povračila. Sodišče ni upoštevalo, da tožnik glede na svojo starost nima veliko možnosti za zaposlitev, pri toženi stranki ni bil zaposlen le dobro leto, temveč 1 leto in 8 mesecev, okoliščina, da naj bi tožniku manjkalo le dve leti do upokojitve, ni kriterij za odločitev o povračilu. Tudi prijava na Zavodu za zaposlovanje ne bi imela nobenega učinka na socialni položaj tožnika. Navaja, da preseneča ocena, da naj bi obstajal resen sum kršitve številnih predpisov. Sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožnik meni, da bi bilo glede na vse okoliščine primera adekvatno povračilo v znesku vsaj 9 plač.

Priglaša pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe v celoti kot neutemeljene in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter ugodi pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne.

7. Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

8. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavljata pritožbi. V okviru tega pritožbenega razloga v bistvu uveljavljata svoje nestrinjanje z zaključki in odločitvijo sodišča prve stopnje. Izpodbijani del sodbe vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Podano tudi ni nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

9. Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz razlogov, določenih z zakonom. To pomeni, da morata biti za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v skladu z določbo prvega odstavka 109. člena ZDR-1 kumulativno izpolnjena dva pogoja. Podan mora biti razlog za izredno odpoved iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1, poleg tega pa mora biti ugotovljeno, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi 1. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Po določbah 109. člena ZDR-1 delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek). Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi mora pogodbena stranka podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V primeru krivdnega razloga na strani delavca ali delodajalca, ki ima vse znake kaznivega dejanja, pogodbena stranka lahko odpove pogodbo o zaposlitvi v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek).

10. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015 mu je tožena stranka očitala, da je dne 2. 9. 2014 oddal naročilo za nakup obveznic D., po naprej znani ceni za znesek nakupa v višini 15.000,00 EUR, naročilo ni bilo izvršeno, ker ga je tožnik po opozorilu tožene stranke preklical. S svojim ravnanjem naj bi tožnik kršil pogodbo o zaposlitvi, kolektivno pogodbo tožene stranke, ZDR-1, ZTFI in KZ-1 ter interne akte tožene stranke.

11. Glede na ugovor tožnika je sodišče prve stopnje najprej preverilo pravočasnost podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po preteku 30 dnevnega subjektivnega roka. Ugotovilo je, da je tožena stranka najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije 17. 2. 2015 vedela, da je imel tožnik pred podajo naročila za nakup obveznic družbe E. d.d. dostop do notranjih informacij družbe, ki bi verjetno vplivale na cene finančnih instrumentov izdajatelja. Ugotovilo je še, da je tožena stranka že 2. 10. 2014 razpolagala s pravnim mnenjem, iz katerega je razvidno, da ravnanje tožnika, ko je hotel kupiti obveznice družbe E., ni bilo v skladu z zakonom, ker je imel dostop do notranjih informacij, poleg tega pa sta članici preiskovalne komisije v poročilu z dne 27. 11. 2014 zapisali, da bi informacije, do katerih je dostopal tožnik verjetno pomembno vplivale na cene finančnih instrumentov družbe E.. Zaključilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 3. 2015 zato podana prepozno.

12. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da je tožena stranka ugotovila razlog za izredno odpoved najkasneje ob sprejemu zaključnih ugotovitev preiskovalne komisije in da si tožena stranka z obvestilom A. ni mogla podaljšati zakonskega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sporno dejanje tožnika je bilo 2. 10. 2014, ko je tožnik oddal naročilo za nakup obveznic D. za znesek 15.000,00 EUR, 17. 10. 2014 je bila podana prijava suma nedovoljenega ravnanja, na podlagi katere je interna preiskovalna komisija tožene stranke uvedla preiskavo in 2. 12. 2014 opravila tudi razgovor s tožnikom. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je preiskovalna komisija prišla do zaključka, da obstaja sum, da je tožnik na podlagi dostopa do notranjih informacij podal naročilo za nakup, Sektor I. pa naj obvesti A.. Če bo ta presodila, da gre za poskus trgovanja na podlagi notranjih informacij, pa naj se prouči možnost delovno pravnih postopkov. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča zavzelo pravilno stališče, da je preiskovalna komisija glede na svojo strokovnost in znanje že sama ugotovila vse relevantne okoliščine pomembne za izvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. S tem, ko je tožena stranka o ravnanju tožnika obvestila A. si ni mogla podaljšati zakonskega roka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnika pisno seznanila z očitanimi kršitvami in ga vabila na zagovor dne 11. 3. 2015, tožnik se zagovora ni udeležil. Tožnik se je sicer opravičil, da je v bolniškem staležu, tožena stranka pa ni preložila zagovora. Tožena stranka se je z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanila najkasneje s poročilom oziroma ugotovitvami preiskovalne komisije 17. 12. 2014, v katerem je predlagala, da A. presodi, ali oddano naročilo predstavlja poskus trgovanja na podlagi notranje informacije. Z delom in poročilom preiskovalne komisije je bila seznanjena uprava tožene stranke, prav tako Sektor G.. Poleg tega delodajalec razloge za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi presoja samostojno in ni vezan na stališča internih organov ali zunanjih institucij. Dejstvo, da se je tožena stranka hotela pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepričati, ali ravnanje tožnika dejansko izpolnjuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zlorabe notranje informacije po prvem odstavku 238. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 50/2012) ne pomeni, da si je tožena stranka podaljšala rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na izpoved tožnika, da je takratnega predsednika uprave tožene stranke H.H. osebno seznanil z zadevo že v letu 2014 ter da je tožnik navedeno dejstvo zatrjeval šele na prvem naroku, ko je bil zaslišan. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo le na izpoved tožnika, temveč tudi na dokaze, ki jih predložil tožnik, iz katerih je razvidno, da je o zadevi seznanil upravo tožene stranke s predlogom za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi že 15. 12. 2014. 13. Predmet pritožbenega preizkusa je tudi višina dosojenega denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. V zvezi s prisojenim povračilom v višini dveh bruto plač tožnika v skupnem znesku 11.979,60 EUR, pritožbeno sodišče glede na podani pritožbi obeh strank ugotavlja, da v konkretnem primeru denarno povračilo dve plači delavca v višini 11.979,60 EUR odstopa od primerljive sodne prakse. Ob upoštevanju drugega odstavka 118. člena ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen dobro leto (dejansko 1 leto in 8 mesecev), star je 63 let in mu do izpolnitve pogojev za upokojitev manjkata še 2 leti (glede na izpoved samega tožnika), ter glede okoliščine primera, ki so bile takšne, da je bila odpoved nezakonita predvsem, ker je tožena stranka zamudila s podajo izredne odpovedi, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerno denarno povračilo na podlagi 118. člena ZDR-1 v višini ene plače tožnika pred prenehanjem delovnega razmerja v znesku 5.989,80 EUR bruto, z izplačilom neto zneska.

14. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene trditve obeh strank ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za presojo utemeljenosti pritožb (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev v III. točki izreka sodbe sodišča prve stopnje delno spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (peta alineja 358. člena ZPP). V zvezi s preostalim delom izpodbijane sodbe niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika in preostali del pritožbe tožene stranke zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo, ker s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni prispeval k rešitvi zadeve (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155.členom ZPP).