Jedro

Sposobnost razsojanja je dejanska lastnost. Gre za dejstvo, ki ga ugotovi sodišče po opravljenem dokaznem postopku v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnik v času podpisa spornih pogodb ni bil popolno nerazsoden oziroma nerazsoden do te mere, da bi izgubil svojo poslovno sposobnost, kar bi pomenilo, da bi bila sporna pogodba nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta prv(otn)i tožnik A. J. (ki je tekom postopka umrl in sta zato v pravdo vstopili njegovi dedinji) in drugi tožnik A. Š. (nečak prvega tožnika) zahtevala ugotovitev ničnosti posojilne pogodbe s sporazumom o zavarovanju denarne terjatve v notarskem zapisu SV 2933/2013 z dne 18. 7. 2013, ki sta ju sklenila prvi tožnik kot posojilojemalec in toženec kot posojilodajalec, in neveljavnosti vknjižbe zastavne pravice in zaznambe neposredne izvršljivosti pri nepremičnini parc. št. 392/1, k. o. 0000 X, za terjatev 23.000,00 EUR v korist toženca, ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pravdne stroške toženca v znesku 1.406,05 EUR je naložilo v plačilo tožnikom.

2. Tožniki se zoper navedeno sodbo pritožujejo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlagajo spremembo sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. V obsežni pritožbi opozarjajo, da se je sodišče pri dejanskem vprašanju obstoja (ne)razsodnosti prvega tožnika, glede katerega je potrebno strokovno znanje, v bistvenem oprlo na izvedensko mnenje prim. D. T. Iz obrazložitve sodbe smiselno izhaja, da je vprašanje razsodnosti obravnavalo v kontekstu njegove splošne opravilne sposobnosti, saj med drugim omenja, da sorodniki prvega tožnika niso sprožili postopek odvzema njegove opravilne sposobnosti. Ne gre za vprašanje trajne nerazsodnosti zaradi zdravstvenih težav ampak za vprašanje, ali je bil tožnik pri sklepanju konkretnega pravnega posla razsoden v smislu razumevanja vsebine konkretnega pravnega posla in njegovih pravnih posledic. Ker pri tožniku ne gre za kontinuirano in splošno stanje nerazsodnosti, bi moralo sodišče izdelati celovito dokazno oceno upoštevaje zatrjevane okoliščine, pa tudi naravo in obliko pravnega posla, ki je kompleksna. Sodišče se ni opredelilo do tožnikovih trditev, da je bil v času sklepanja posla nerazsoden in da ni razumel vsebine in pomena pogodbe. Pojasnil je tudi okoliščine, zaradi katerih mu takšne pogodbe ni bilo treba sklepati, do česar se sodišče ni opredelilo. Nerazumevanje vsebine in posledic pravnega posla je razvidna iz izpovedi prvega tožnika v tem postopku. Sodišče se do njegove izpovedi, da je obisk pri notarju opredelil kot zaslišanje in da je podpisal, kar so ga vprašali, ni pa znal odgovoriti na vprašanje, kaj je hipoteka, ni opredelilo, pa bi se v okviru celovite dokazne ocene v smislu 8. člena ZPP moralo. Zato je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V nadaljevanju pritožba opozarja, da je sodišče svojo odločitev v celoti oprlo na izvedensko mnenje izvedenca dr. D. T., čeprav so pritožniki argumentirano in utemeljeno nasprotovali njegovim ugotovitvam. Izvedenec je tožnika pregledal, vendar pa iz mnenja ne izhaja noben zapis, ki bi se neposredno nanašal na okoliščine sklepanja posojilne pogodbe. Na pomembna vprašanja pooblaščenca tožnikov je izvedenec na glavni obravnavi odgovarjal pavšalno, nerazumljivo in strokovno neprepričljivo. Na pripombe iz pripravljalne vloge z dne 17. 3. 2016 in vprašanja na naroku za glavno obravnavo ni ustrezno odgovoril. Izvedensko mnenje je pomanjkljivo in ne dopušča svoje objektivizacije. Izvedenec pomanjkljivosti ni uspel odpraviti niti ob ustnem zaslišanju na naroku za glavno obravnavo 6. 5. 2013. Sodišče tožnikom neutemeljeno očita nekritično poudarjanje razlik med mnenji dr. D. T. ter dr. Š. in dr. R. Razlike so in te niso nepomembne. Izvedenec D. T. ni ugotovil obstoja duševne bolezni pri prvemu tožniku. Ko mu je bila predočena ugotovitev dr. R., da je bila v času sklepanja pogodbe sposobnost presoje in predvidevanja pri tožniku bistveno prizadeta, je brez prepričljivih razlogov odgovoril, da je nasprotnega mnenja. Tudi ob predočenju mnenja dr. Š. je vztrajal pri svojem brez strokovnega pojasnila. Dr. R. je v svojem izvedeniškem mnenju, ki se šteje za del trditvene podlage, ugotovil prisotnost prave duševne bolezni, da je tožnik slabše razumsko opremljen in da je šibkejša sugestibilna osebnost, ki ne zmore uspešno oporekati avtoriteti. Zaključil je, da sta bili pri tožniku v času obravnavanega dogodka sposobnosti presoje in predvidevanja bistveno prizadeti. Tudi lečeči zdravnik L. je v svojem mnenju zapisal, da je zmožnost odločanja ob primarni nizki intelektualni opremljenosti na spodnji meji povprečja. Do enakih zaključkov kot dr. R. je prišla tudi dr. Š., ki je za potrebe kazenskega postopka izdelala psihiatrično mnenje o prvem tožniku, in v njem zapisala, da je vsakršno zahtevnejše vprašanje zaradi duševne manj razvitosti in intelektualnega upada, težje ali napačno razumel. Gre za zaključke, ki se bistveno razlikujejo od ugotovitve dr. D. T., ki tudi ni uspel zadovoljivo strokovno ovreči ugotovitve omenjenih izvedencev. Zato so tožniki utemeljeno predlagali postavitev novega izvedenca. Izvedenec D. T. bi moral ugotoviti, ali je tožnik ob sklepanju posla glede na svoje duševno in intelektualno stanje lahko razumel takšen specifičen posel, kot je obravnavani. Razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje zavrnitev dokaznega predloga, so neutemeljeni. Z zavrnitvijo predloga je kršilo določbe postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Odločitev je oprlo na pavšalne in zmotne ugotovitve izvedenca dr. D. T. Sodišče je z utemeljevanjem, da razlike med mnenji ni, poseglo v področje psihološke stroke in preseglo okvire svojega strokovnega znanja. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje dr. R., ki je svoje mnenje podal ob ugotovitvi duševne bolezni in bi lahko pojasnil svoje ugotovitve v smislu razhajanj z ugotovitvami dr. D. T. Sodišče bi moralo postaviti novega izvedenca in ugotoviti, kako so zdravstvene težave prvega tožnika, ki izhajajo iz zdravstvene dokumentacije, vplivale na njegovo zmožnosti razumeti vsebino in pravne učinke pravnega posla. Sodišče pa bi moralo tudi ovrednotiti pomen dejstev, ki se nanašajo na neobstoj razlogov za najetje posojila upoštevaje, da je bil tožnik slabše intelektualno opremljena oseba in sugestibilen. Ker tega ni storilo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tudi utemeljevanje razsodnosti z izpovedbo priče - notarske pomočnice M. M. ne more nadomestiti ustrezno objektiviziranih ugotovitev izvedenca. Notarska pomočnica ne bo nikoli pričala o obnašanju posameznika, ki sklepa posel, na tak način, da bi vzbudila dvom v pravilnost njene lastne presoje o njegovi razsodnosti. Če priča izpoveduje, da je pokojni vedel, kaj se dogaja, to še ne pomeni, da je bil sposoben razumeti vsebino pravnega posla in njegove posledice.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev, saj meni, da je neutemeljena.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V pritožbenem postopku je še vedno sporno, ali je bil (pokojni) prvi tožnik ob sklepanju posojilne pogodbe v notarskem zapisu z dne 18. 7. 2013 sposoben razsojanja. Predpostavka za veljavnost pogodbe je sposobnost razumeti pomen svoje izjave poslovne volje in sposobnost razumeti pravne posledice, ki jih takšna izjava poslovne volje povzroči. Gre za sposobnost razsojanja, ki je dejanska sposobnost in ki je izhodišče poslovni sposobnosti, to je pravno priznani sposobnosti izražati poslovno voljo, ki jo pridobi fizična oseba z dopolnitvijo 18. leta starosti. Poleg poslovne sposobnosti mora imeti subjekt, ki izjavlja poslovno voljo, tudi dejansko sposobnost razsojanja. Ker takó poslovno nesposobna oseba, kot oseba, ki nima sposobnosti razsojanja, ne more veljavno izraziti svoje volje, ki je potrebna za sklenitev pogodbe, izjava volje take osebe nima pravnih učinkov in je zato nična.

6. Sposobnost razsojanja je torej dejanska lastnost. Gre za dejstvo, ki ga ugotovi sodišče po opravljenem dokaznem postopku v skladu z 8. členom ZPP. Sodišče prve stopnje je sprejelo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnik v času podpisa spornih pogodb ni bil popolno nerazsoden oziroma nerazsoden do te mere, da bi izgubil svojo poslovno sposobnost, kar bi pomenilo, da bi bila sporna pogodba nična. Tudi če bi se pritrdilo pritožbi, da je bila njegova sposobnost razumeti bistvo pogodbe bistveno zmanjšana oziroma okrnjena, to ne vodi do zaključka, da je pogodba nična, temveč bi lahko govorili le o izpodbojni pogodbi, ki je milejša oblika neveljavnosti pogodbe (ki se uveljavlja z oblikovalno tožbo), česar pa tožniki niso uveljavljali.

7. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče vprašanje razsodnosti prvega tožnika obravnavalo v kontekstu njegove splošne opravilne sposobnosti. To iz razlogov izpodbijane sodbe ne izhaja, pač pa ravno nasprotno. Sodišče je ravno s pomočjo v tej pravdni zadevi postavljenega sodnega izvedenca dr. D. T., tudi v povezavi z mnenjema dr. Š. in dr. R., predhodno pridobljenima iz drugih postopkov (ki jih je sodišče v skladu z zakonom in sodno prakso pravilno štelo kot del strankine trditvene podlage in ne kot dokaz), in mnenjem dr. L. (naročenega s strani tožnika), tožnikovega lečečega psihiatra, ugotavljalo, ali je bil prvi tožnik v času sklenitev sporne pogodbe sposoben razumeti bistvo pogodbe in njene pravne posledice. Vprašanja razsodnosti sodišče prve stopnje ni tolmačilo kot trajno posledico zdravstvenega stanja, kot zmotno meni pritožba.

8. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ob sklepanju pogodbe ni bil nerazsoden, ki je bil sprejet na podlagi celostne dokazne ocene, upoštevaje metodološki napotek iz 8. člena ZPP. Ne drži pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni podalo dokazne ocene o izvedenih dokazih. Prvostopenjsko sodišče je natančno in poglobljeno ocenilo izvedeniško mnenje dr. D. T. in na podlagi celotnega dokaznega postopka prišlo do prepričanja o odločilnih dejstvih. Pravilno se je osredotočilo na bistveno vprašanje - tožnikovo sposobnost razsojanja v času sklenitve sporne pogodbe - in je v zvezi s tem tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje (v tč. 15 izpodbijane sodbe), da v tem postopku ni bilo razlogov za postavitev novega izvedenca. Tudi po oceni pritožbenega sodišča je izvedenec strokovno odgovoril na vsa relevantna vprašanja strank v njihovih vlogah in postavljenih na naroku za glavno obravnavo. Odgovori so bili jasni, pri čemer gre za objektivne ugotovitve izvedenca dr. D. T., ki temeljijo na pregledu spisa, obstoječe zdravstvene dokumentacije in pregledu tožnika. Manjše nedoslednosti niso bile odločilnega pomena. Drži, da je izvedenec dr. R. v svojem mnenju z dne 7. 12. 2015 zapisal, da je pri tožniku prisotna prava duševna bolezen, a to še ne daje podlage za zaključek o obstoju nerazsodnosti tožnika ob sklepanju pogodbe. Dr. R. je ob ugotovitvi, da intenzivnost duševnih motenj varira od blage do hude oblike in da je razumsko slabše opremljen ter je šibkejša sugestibilna osebnost, zaključil, da je tožnikova sposobnost presoje in predvidevanja zgolj bistveno prizadeta. Smiselno podobne ugotovitve izhajajo tudi iz mnenja dr. L., ki je ugotovil, da je siceršnja podpovprečna intelektualna opremljenost pokojnega tožnika lahko le okrnjena. Nobeden od njiju ni ugotovil nerazsodnosti tožnika, ne v času sklenitve obravnavane pogodbe ne v širšem časovnem obdobju okrog dogodka.

10. Kot je razvidno iz razlogov izpodbijane sodbe in ugotovitev izvedenca dr. D. T., je bil tožnik res preprostejša oseba, z nižjo intelektualno sposobnostjo, a brez opazne kognitivne poškodovanosti. Spomni se dogodkov iz preteklosti, a jih ocenjuje na svoj način, znajde se tudi v prostoru in času. Iz izvedenskega mnenja je tudi razvidno, da se je izvedenec ob pregledu tožnika osredotočil predvsem na relevanten čas sklepanja sporne pogodbe. Drugačno pritožbeno stališče nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Izvedenec je nazorno in obširno pojasnil, in to dopolnil na svojem zaslišanju, da je pokojni tožnik ustrezno opisal, kako je po njegovem mnenju prišlo do sklepanja pogodbe, na podlagi česar je zaključil, da je bila pri tožniku ob tem, da tedaj ni imel izrazitejšega psihiatričnega zdravljenja, zmožnost razumeti pomen izjave in njegove posledice prizadeta (le) v manjši meri Da bi tožnik v relevantnem obdobju imel izstopajoče psihične težave, ni ugotovil niti lečeči psihiater. Izvedenec dr. D. T. sicer ni ugotovil, da bi bila pri tožniku odkrita prava duševna bolezen, je pa ugotovil ponavljajočo se depresivno motnjo (tedaj v mirovanju). O duševni motnji je govoril tudi lečeči psihiater, pri čemer je treba ponovno poudariti, da gre le za okrnjeno zmožnost odločanja. Glede na takšne zapise in ugotovitve je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da med mnenji ni bistvenega oziroma odločilnega nasprotja. S takšno presojo (primerjava ugotovitev iz mnenj) sodišče ni preseglo okvirov svojega strokovnega znanja.

11. Ob navedenem je bil pravilno zavrnjen tudi predlog za zaslišanje dr. R. kot priče. Prvič zato, ker je v drugem postopku podal izvedensko mnenje, ki predstavlja v tem postopku le navedbo tožeče stranke, ki se na to mnenje sklicuje, ne more pa ga sodišče zasliševati kot pričo, ker ni bil prisoten ob samem sklepanju pogodbe in ne kot izvedenca, ker v tem postopku ni bila postavljen za izvedenca. Drugič pa zato, ker gre med njegovimi ugotovitvami in dr. D. T. za navidezna nasprotja, dejstvo pa je, da nobeden od njiju na podlagi tožnikovega stanja ne potrjuje, da je bil tožnik ob sklepanju pogodbe dejansko nesposoben razsojanja.

12. V zvezi z mnenjem dr. Š. iz drugega postopka pa je bilo ugotovljeno, da je izvedenka ocenjevala tožnikovo sposobnost razsojanja na dan 19. 3. 2013, ko naj bil domnevno storil kaznivo dejanje, kar na presojo sposobnosti razsojanja v času sklenitve pogodbe (18. 7. 2013) samo po sebi ne more vplivati. Res je izvedenka ugotovila, da je tožnik duševno in intelektualno manj razvit, a to ugotavlja tudi v tej pravdni zadevi postavljeni izvedenec. Sicer pa je izvedenka izrecno poudarila, da je šlo za nekontroliran izbruh jeze in občutke ogroženosti zaradi prepričanje, da mu po krivem jemljejo posest, na katero je bil globoko vezan. Ugotovitve dr. Š. tako tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso bistveno drugačne od izvedenskega mnenja iz tega postopka.

13. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku zaslišalo tudi prvega tožnika. Res je, da se do njegove izpovedi ni izrecno opredelilo, a je to smiselno storilo, ko je pojasnilo, da gre pri oceni dejanske sposobnosti razsojanja, za dejansko vprašanje, glede katerega je potrebno ustrezno strokovno znanje in se je zato oprlo predvsem na izvedensko mnenje dr. D. T. Če sodišče v razlogih ne obravnava dokazne vrednosti prav vsakega od izvedenih dokazov, to le izjemoma predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. S tem, ko se sodišče ni podrobneje opredelilo do vsebine tožnikove izpovedi, pa tudi ni kršilo določbe 8. člena ZPP oziroma ni storilo relativne bistvene kršitve določb postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izpovedba tožnika ilustrira njegovo sposobnost razumevanja spornega posla na dan 13. 11. 2015, ki ni bila nujno enako njegovi sposobnosti na dan podpisa sporne pogodb oziroma notarskega zapisa. Potrjuje sicer okrnitev njegove intelektualne in duševne opremljenosti in razumevanja, kar pa je strokovno na podlagi pogovora z njim in zdravstvene dokumentacije ugotovil tudi izvedenec dr. D. T., pa tudi ostali omenjeni psihiatri. Okoliščina, da na zaslišanju ni znal povedati, kaj je hipoteka, pa tudi ne more ovreči prepričljive ugotovitve izvedenca, da je bil tožnik v času sklenitve pogodbe sposoben razumeti pomen konkretnega posla.

14. Neutemeljeno pritožba meni, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti tudi do zatrjevanih dejstev, ki se nanašajo na neobstoj razlogov za najetje posojila, na okoliščine domnevne izročitve posojila in na neizročitev izvoda posojilne pogodbe, saj gre za vprašanja pogodbenega namena strank in izpolnitve pogodbenih obveznosti, ki niso odločilno povezana z vprašanjem razsodnosti.

15. Sodišče prve stopnje se je v podkrepitev svoje odločitve oprlo tudi na izpoved priče M. M., pomočnice notarja S., ki je sodelovala pri samem sklepanju pravnega posla, a to za odločitev ni imelo odločilnega pomena in je pritožbeno relativiziranje njene dokazne vrednosti (ker notarski pomočnik ne bi nikoli s svojim pričanjem vzbudil dvoma v pravilnost lastne presoje o strankini razsodnosti) neutemeljeno. Sodišče prve stopnje z njeno izpovedbo tudi ni nadomeščalo pomanjkljivih ugotovitev izvedenca, ki (kot zgoraj obrazloženo) to tudi sicer niso.

16. Glede na obrazloženo pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče tožencu stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj le-ti glede na vsebino odgovora za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (155. člen ZPP).