Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je odločilo, da je toženka dolžna plačati tožniku 2.000.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po oceni prvostopenjskega sodišča znaša pravična denarna odškodnina za telesne bolečine 1.000.000 SIT. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je prisodilo 900.000 SIT in za strah 100.000 SIT. Višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo (tožnik je zahteval 3.700.000 SIT) je zavrnilo in odločilo še o pravdnih stroških.

Pritožbeno sodišče je toženkini pritožbi v delu, ki se nanaša na prisojeno odškodnino za telesne bolečine, ugodilo in znižalo odškodnino na 700.000 SIT. Sicer je v ostalem delu toženkino pritožbo in v celoti tožnikovo pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim sodiščem, da je tožnik za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičen do 900.000 SIT zadoščenja in za strah 100.000 SIT.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo za 2.000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi in toženki naloži v plačilo njegove stroške postopka. V reviziji povzema ugotovljena dejstva in meni, da jih pritožbeno sodišče ni v zadostni meri upoštevalo. Tožniku pripada odškodnina za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah v vtoževani višini.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V reviziji je sporna višina odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik 28.2.2000 utrpel zvin vratne hrbtenice brez nevroloških izpadov. Omenjena poškodba je po lestvici teže poškodb po Fischerju uvrščena med lahke oziroma srednje hude poškodbe (II. in III. stopnja). Tožniku je bila za kakšen teden predpisana nošnja ovratnice. Kasneje je opravil dva sklopa fizioterapij (skupaj 25). Poškodba mu je pustila trajne posledice v smislu zavrte gibljivosti vratne hrbtenice lažje stopnje. Njegova življenjska aktivnost je le nekoliko zmanjšana, po oceni izvedenca 5%, zaradi česar duševno trpi. Podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine v zvezi s temi poškodbami je v 200. in 203. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 do 57/89). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe in sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, da se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno. Pritožbeno sodišče je pravilno upoštevalo obe načeli. Sodišče prve stopnje je natančno in izčrpno ugotovilo vse konkretnosti in specifičnosti tožnikovega primera, kar je dejanska podlaga izpodbijane sodbe, na katero je revizijsko sodišče vezano.

Na nižjih stopnjah ugotovljeno dejansko stanje, ki ga revizija po nepotrebnem ponavlja, je po presoji revizijskega sodišča pravilno pravno ovrednoteno. Zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, to je za telesne bolečine 700.000 SIT, za strah 100.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000 SIT, pravilno odsevajo razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). Odškodnina 1.700.000 SIT (sedaj 7.093,97 EUR), ki je v času izdaje prvostopenjske sodbe predstavljala 10 povprečnih neto plač, je primeren rezultat natančno in izčrpno ugotovljene konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode in upoštevanja sodne prakse v podobnih primerih. Zato ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in je revizijska zahteva za zvišanje odškodnine neutemeljena.

Ker uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.