Jedro

Kazenske odgovornosti obdolženca, ki je pred leti preko gozdne ceste napeljal jekleno vrv, dobeline 10 mm, da bi na ta način preprečil vožnjo drugim osebam, ne da bi jo ustrezno zavaroval, ne more ekskulpirati dejstvo, da je do nezgode ml. ošk. prišlo na godzni cesti, ki je njegova last.

Izrek

Pritožba obdolženega V. M. se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Obdolženi V. M. je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka povprečnino v znesku 50.000,00 SIT.

Obrazložitev

: Z navedeno sodbo je bil obdolženi V. M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti po II. odstavku 317. člena KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v okviru katere mu je bila določena kazen treh mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Obdolžencu so bili v plačilo naloženi stroški kazenskega postopka v znesku 50.905,00 SIT in povprečnino v višini 60.000,00 SIT. Zakoniti zastopnik obeh mladoletnih oškodovancev pa je bil s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 30.000,00 SIT napoten na pravdo. Zoper to sodbo se je pritožil obdolženec po zagovorniku. Kljub navedbi, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov,je iz njene obrazložitve razvidno, da uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče druge stopnje je predlagal, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in obdolženca oprosti obtožbe. Pritožba ni utemeljena. Po presoji sodišča druge stopnje pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Zaključek sodišča prve stopnje, da je obdolženi V. M. s splošno nevarnim dejanjem iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi, na v izreku izpodbijane sodbe opisan način, je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ustrezno obrazložen s prepričljivimi razlogi. Tega ne morejo omajati pritožbene navedbe, ki v bistvu predstavljajo le ponavljanje obdolženčevega zagovora v okviru glavne obravnave. O tem je sodišče prve stopnje že podalo dokazno oceno, v pravilnost katere sodišče druge stopnje ne dvomi. Zato tudi sodišče druge stopnje ne more soglašati s pritožbeno ponovljenimi trditvami, da ni dokazov, da bi se mladoletna oškodovanca poškodovala prav na obdolženčevi gozdni cesti. Razloge, zakaj ni možno slediti vsem podatkom članka objavljenega v R. n., v zvezi s poročilom o obravnavani nezgodi, je prepričljivo pojasnilo že sodišče prve stopnje.K temu je dodati le še to, da v članku ni govora o električnem pastirju, kot to trdi pritožba. Nasprotno govora je prav o jekleni vrvi napeljani preko gozdne ceste. Po izvedenki sodnomedicinske stroke možen opredeljen način nastanka poškodb oškodovanca J. G., ki se sklada z izpovedjo obeh mladoletnih oškodovancev, pokaže, da nikakor ne gre slediti v pritožbi zatrjevanim vaškim govoricam, češ da sta se otroka poškodovala pri vožnji preko kupa zemlje na domačem dvorišču. Ob dejstvu, da družina G. ni bila sprta z družino obdolženca, ni videti nobenega razloga, zakaj bi si otroka izmislila kraj nezgode. Njuno izpoved v tem delu potrjuje tudi izpoved priče policista V. B., ki je opravil ogled ter iz zapisnika o ogledu kraja dejanja in fotografij razvidna dejstva. Dejstvu, da je bila jeklena vrv nameščena prav na tem mestu že več kot deset let, pa ni oporekal tudi sam obdolženec. Iz zapisnika o ogledu kraja dejanja izhaja, da je bila 10 mm jeklena vrv napeljana preko gozdne ceste, na obeh straneh privezana na drevesa. Zaradi tega dejstva, ki je razvidno tudi iz fotografij, je brezpredmetno pritožbeno izvajanje, češ da bi neprivezana jeklena vrv, v kolikor bi otroka vanjo res trčila popustila, v posledici česar se ne bi mogla poškodovati. Dokazni postopek je pokazal, da je oškodovanec J. G. istega dne, kot se je poškodoval bil pregledan pri zdravniku.Zdravstvena dokumentacija izkazuje, da je bilo to dne 24.8.1998. Zato po mnenju sodišča druge stopnje ni prav nobenega dvoma, da se je poškodoval prav tega dne, na kraju razvidnem iz izreka izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da obdolženčeve kazenske odgovornosti ne more ekskulpirati dejstvo, da je prišlo do obravnavanega dejanja, na gozdni cesti, ki je obdolženčeva last. Prav tako njegove kazenske odgovornosti ne more ekskulpirati tudi pritožbeno zatrjevana odgovornost staršev otrok, ki da sta dopustila, da sta se otroka nekontrolirano vozila s kolesi. Pritožba ima sicer prav, ko trdi, da ima obdolženec pravico varovati svojo posest. Pozablja pa, da jo je obdolženec varoval na neprimeren, zlasti pa nevaren način. Vsak odrasel človek ve, da se lahko v jekleno vrv napeto preko gozdne ceste, na kraju kjer je ni možno pričakovati, kar je bilo pravilno ugotovljeno v dokaznem postopku pred sodiščem prve stopnje, zaplete kolesar ali celo pešec in se poškoduje. Nevarnost je še toliko večja, v kolikor takšna nevarna ovira ni označena. Tudi sodišče druge stopnje ne najde razloga, da ne bi verjelo mladoletnima oškodovancema, da je prav zaradi neoznačene jeklene vrvi oškodovanec J. G. vanjo zapel z vratom in padel po tleh, v njega pa se je zaletel še njegov brat Matej in tudi on padel. V kolikor bi bila jeklena vrv ustrezno označena, ob dejstvu, da sta oba otroka vedela, da se nahaja nekje na tej gozdni cesti,ni najti prav nobenega razloga, zakaj bi do te nezgode sicer prišlo. Zaradi navedenega tudi sodišče druge stopnje ne verjame obdolžencu, da je jekleno vrv označil na po njemu zatrjevan način. Ker nihče razen obdolženca po nezgodi ni imel interesa, da bi jo označil, je to očitno na način, kot je razviden iz fotografij, storil šele po nezgodi obdolženec. To pa pomeni, da je obdolženec svojo lastnino zavaroval na neprimeren in nevaren način. Zaradi tega je za nezgodo mladoletnih oškodovancev kazensko odgovoren le obdolženec, ki je nevarnost povzročil in jo vzdrževal. Ob takšnih ugotovitvah se pokaže, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo niti zmotno niti nepopolno. Zaradi navedenega ni nobene potrebe po dopolnitvi dokaznega postopka s pritožbeno predlaganim zaslišanjem prič M. in R. M. ter J. M.. Izvedba teh dokazov glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje ne more privesti do drugačne odločitve. Zaradi navedenega je bilo potrebno pritožbo obdolženca iz uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot neutemeljeno zavrniti. Pritožnik sicer navaja, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov, vendar je vsebinsko obrazložil le pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je sodišče druge stopnje opravilo v skladu z določili I. in II. odstavka 383. člena uradni preizkus izpodbijane sodbe in ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kot tudi ne kršitve kazenskega zakona. Pritožnik ni obrazložil pritožbe v delu, ki se nanaša na obdolžencu izrečeno kazensko sankcijo. Zaradi uveljavljanega pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusiti tudi v odločbi o kazenski sankciji. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in ustrezno upoštevalo vse okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni. Zaradi obdolženčevega nekritičnega odnosa varovanja svojega premoženja ne neprimeren in nevaren način, ne oziraje se na posledice, ni najti nobenega razloga za spremembo kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Pritožbeni razlog, ki ga uveljavlja pritožba ni podan. Izpodbijana sodba nima nobene kršitve zakonov, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti. Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi. Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato mora plačati stroške pritožbenega postopka in sicer povprečnino v znesku 50.000,00 SIT. Višina te je določena glede na trajanje zadeve, zamotanost pritožbenega postopka ter ustrezna pridobitnim in premoženjskim razmeram obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.