Jedro

Ker je bil tožnik v spornem obdobju po mnenju sodne izvedenke zmožen za delo, je tožbeni zahtevek, da se ugotovi začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni, neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca z dne 7. 6. 2010, odločbo imenovane zdravnice toženca z dne 8. 4. 2010 pa odpravilo v delu, ki določa, da je tožnik od 17. 4. 2010 dalje zmožen za delo in ugotovilo, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo zaradi bolezni do 1. 12. 2010 (1. točka izreka sodbe). Tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi njegova začasna nezmožnost za delo za čas od 2. 12. 2010 do 6. 1. 2011, je zavrnilo (2. točka izreka sodbe) in odločilo, da je toženec dolžan tožniku povrniti 865,23 EUR stroškov postopka.

Zoper sodbe se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožba meni, da izpodbijana sodba ni upoštevala dejstva, da se tožnik, po mnenju lečečega specialista nevrokirurga, po nastanku poškodbe septembra leta 2009 ne bo mogel več ukvarjati z dejavnostmi na terenu, kot se je lahko pred nastankom poškodbe. Ta je na zadnjem specialističnem pregledu 21. 3. 2012 navedel, da v zvezi s tožnikovo degenerativno okvaro vratne hrbtenice in kroničnim bolečinskim sindromom meni, da v bodoče ne bo zmogel takih telesnih aktivnostih v zvezi s svojim poklicem kot do sedaj. Specialist mu odsvetuje prenašanje ali dvigovanje predmetov težjih od 5 kilogramov, prisilne gibe ali drže samega telesa ali vratu, ekstremne gibe z vratom oziroma s hrbtenico, sunkovite gibe z vratom v vse smeri. Primerno in ugodno stanje v zvezi z bolečinami v vratu in desnem ramenu ter proti desni roki bo tožnik dosegel le z enostavnimi aktivnostmi kot so sproščena hoja, lažji tek, pokončno držo vratu in hrbtenice ter z izogibanjem neugodnim telesnim položajem. Zdravljenje tožnika tako še zdaleč ni končano. Tožniku sta predpisani antibolečinska in obnovitvena terapija. Naročen je na kontrolni pregled, lečeči specialist nevrolog mu je predlagal celo operativni poseg, v kolikor ne bi prišlo do izboljšanja. Tožniku grozi, da, ob neupoštevanju navodil lečečega specialista nevrokirurga, postane trajen invalid paraplegik. Tožnik zato meni, da bi moral biti v polnem bolniškem staležu vse do zaključka zdravljenja, kar v konkretnem primeru pomeni do 1. 12. 2010, ko je ponovno nastopil bolniški stalež. Tožniku je bilo tudi s strani specialistov svetovano, da naj postopno prične s svojim običajnim delom in da naj v začetku začne najprej s štiriurno delovno obremenitvijo. Izvedenec je opredelil tako čas, v katerem naj bi bil tožnik po njegovem mnenju nezmožen za delo, kot tudi čas, v katerem bi bil zmožen za delo s polovičnim delovnim časom, saj bi se tožnik glede na poškodbe in bolečine le s takim, postopnim načinom dela, lahko počasi ponovno uvedel in prilagodil na delovne obremenitve. Sodišče je tudi izvedenki za psihiatrijo naložilo, da oceni, ali je terapija z opijati v obdobju do 6. 1. 2011 vplivala na tožnikovo začasno nezmožnost za delo in ali je bil tožnik v tem obdobju zmožen opravljati svoje delo v polovičnem delovnem času ali pa nezmožen za poln delovni čas. Tako je nelogična odločitev sodišča v izpodbijanem delu, da je tožnik zmožen za delo za čas od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011, saj bi sodišče glede na navedeno moralo za to obdobje odločiti tudi o času, v katerem bi bil tožnik zmožen za delo v polovičnem delovnem času. Iz pojasnila izvedenke psihiatrične stroke izhaja, da se tudi duševno počutje postopoma izboljšuje. Sodišče se ni ukvarjalo z vprašanjem psihičnega počutja oziroma ali je bil tožnik po tem, ko so se mu bolečine v vratu nekoliko zmanjšale, zmožen za delo z vidika poslabšanja duševnega stanja zaradi bolečin, ki jih je trpel najmanj v času od 12. 11. 2009 do 1. 12. 2010. Kot je pojasnila izvedenka se vsaka bolečina, še posebno, če je ta povezana z omejeno gibljivostjo in nezmožnostjo izvajanja dejavnosti, ki posamezniku pomenijo možnost preživetja, kot je bilo to v tožnikovem primeru, ustvarjalnega samopotrjevanja in izpolnjevanja osebni namen motivov, odraža tudi na poslabšanje duševnega stanja in psihosocialne funkcionalnosti osebe, pri čemer se duševno počutje postopoma izboljšuje, potem, ko izginejo oziroma ko se ublažijo fizične bolečine. Iz tega je moč zaključiti, da se čas, ko izginejo oziroma potem ko se ublažijo fizične bolečine, ne sovpada s časom, ko se izboljša duševno počutje, ki se je poslabšalo ravno zaradi dolgotrajnih fizičnih bolečin, zaradi česar je odločitev naslovnega sodišča v tem delu, kjer se čas prenehanja fizičnih in psihičnih bolečin sovpada, nepravilna. Do tega se sodišče v izpodbijani sodbi tudi ni opredelilo, zaradi česar je storilo bistveno kršitev pravdnega postopka po 14. točki 339. člena ZPP (pravilno 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi lahko bistveno vplivali na odločitev sodišča. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi. Pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 7. 6. 2010, s katero se je zavrnila pritožba tožnika, ki jo je vložil zoper odločbo imenovanega zdravnika z dne 8. 4. 2010. Imenovani zdravnik je s citirano odločbo odločil, da je tožnik od 7. 4. 2010 do 16. 4. 2010 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni in od 17. 4. 2010 dalje zmožen za delo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker se sodišče naj ne bi opredelilo do stanja duševnega počutja tožnika oziroma ker je štelo, da čas prenehanja fizičnih in psihičnih bolečin sovpadata ter je takšna odločitev nepravilna. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali v medseboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, izrek sodbe je razumljiv, ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in medseboj skladni. Sodišče prve stopnje je ravno zaradi ugotavljanja zmožnosti za delo tožnika zaradi odvisnosti in kasnejših simptomov zaradi prenehanja jemanja opiatov, zaradi vrste nezaželenih učnikov in sicer poleg spremembe razpoloženja, živčnosti, nemira, vznemirjenosti, nespečnosti, utrujenosti, zmanjšanja aktivnosti, anestezije, zmanjšanja občutljivosti na dotik in novih tegob omotičnosti, slabosti, depresivnosti, nenormalnega razmišljanja, motnje spomina, čezmernega znojenja, motnje govora ter spremembe zaznavanja in motnje vida postavilo izvedenko psihiatrične stroke, da z medicinskega vidika poda mnenje glede vpliva navedenega oziroma obstoja navedenega pri tožniku v spornem obdobju. Sodba se do navedenih stanj tožnika in do stališč izvedenke psihiatrinje v celoti opredeli, tako v točki 9. in 10. obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje tako ni mogoče očitati, da sodba o tem nima razlogov. V kolikor pa se pritožba ne strinja z zaključki sodišča prve stopnje, pa ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka, temveč za nepopolno ali nepravilno ugotovitev dejanskega stanja.

Sodišče prve stopnje je po oceni vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ugotovilo naslednjo dejansko stanje. Tožnikov osebni zdravnik je dne 2. 4. 2010 na podlagi izvida nevrokirurga z dne 1. 4. 2010 podal predlog imenovanemu zdravniku za podaljšanje bolniškega staleža pod diagnozo M.541 (okvara korenin). Imenovana zdravnica je 8. 4. 2010 izdala odločbo, s katero je odločila, da je bil tožnik od 7. 4. 2010 do 16. 4. 2010 začasno nezmožen za delo zaradi bolezni, od 17. 4. 2010 dalje pa je za delo zmožen. Z dokončno odločbo zdravstvene komisije toženca z dne 7. 6. 2010 je bila pritožba tožnika zavrnjena z utemeljitvijo, da predložena izkazana medicinska dokumentacija in opisano zdravstveno stanje ne utemeljujeta sprememb odločitve imenovanega zdravnika. Sodišče je v postopku postavilo sodnega izvedenca specialista nevrokirurga prof. dr. A. A., ki je v mnenju z dne 9. 8. 2011 ocenil, da je bil tožnik začasno nezmožen za delo v polnem delovnem času do 15. 9. 2010, od 15. 9. 2010 do 1. 12. 2010 pa sposoben za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Pri ugotavljanju tožnikove nezmožnosti za delo je bil upoštevan njegov svobodni poklic publicista, ki zajema delo na terenu, ko opazuje in fotografira ptice v njihovih naravnih habitatih, med letom, gnezdenjem in prehranjevanjem in je delo na terenu vedno pogojeno s celodnevnim prenašanjem fotografske opreme, težje od 50 kilogramov zaradi specializiranih objektivov ter fotografiranjem ptic v prisilni drži ter pogosto tudi padcem zaradi neravnega terena ter, da dejanskega publicističnega dela, ki zajema zgolj manjši del (pisanje člankov), brez terenskega dela ni mogoče opravljati. Sodišče je izvedensko mnenje izvedenca nevrokirurga sprejelo v delu, ki se nanaša na opredelitev bolezenskega stanja v obravnavanem obdobju (akutna cervikobrahialgija – bolečinski sindrom vratu in ramen) na desni strani, ki je nastala v letu 2009 in upoštevajoč navedeno izvedensko mnenje ugotovilo trajanje začasne nezmožnosti za delo tožnika v obdobju od 17. 4. 2010 do 1. 12. 2010. V okviru ponovljenega sojenja je ostalo odprto vprašanje konca začasne nezmožnosti za delo in sicer od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011, to je do datuma, do katerega je tožnik vtoževal začasno nezmožnost za delo. V zvezi s tem obdobjem je tožnik postavil trditev, da ni bil zmožen za delo v tem obdobju tudi zaradi odvisnosti in kasnejših simptomov zaradi prenehanja jemanja opiatov. Predpisana mu je bila protibolečinska terapija z različnimi opiati, zdravljenje pa je pri tožniku povzročilo vrsto nezaželenih učinkov in mu je bil predlagan tudi pregled v ambulanti za zdravljenje odvisnosti.

Izvedenka psihiatrinja je v izvedenskem mnenju z dne 14. 12. 2012 podala oceno, da s psihiatričnega stališča ni indikacij, da bi tožnikova začasne nezmožnost za delo trajala dalj, kot je to ugotovil izvedenec nevrokirurške stroke, ki je zdravstveno stanje tožnika kot svojega pacienta tudi najbolje poznal. Izvedenka se je tako v izvedenskem mnenju, posebej pa še, ko je bila dne 21. 3. 2013 zaslišana na glavni obravnavi določno izjasnila glede vseh vprašanj, podanih s strani tako tožene, kakor tožeče stranke. Pri tem je natančno povedala, kako dolgo trajajo abstinenčni simptomi pri jemanju posameznih zdravil in kako dolgo traja odtegnitveni sindrom glede na dolžino jemanja analgetikov.

Pritožbeno sodišče se pri tem v celoti strinja z oceno izvedenskega mnenja psihiatrinje, kakor jo je podalo sodišče prve stopnje v obrazložitvi v točkah 8., 9. in 10. Pritožba, razen do sedaj navedenega gre predvsem v smeri, da bi sodišče moralo opredeliti čas, v katerem je bil tožnik za delo zmožen v polovičnem delovnem času v obdobju od 1. 12. 2010 do 6. 1. 2011. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca nevrokirurga v delu, ki se nanaša na opredelitev bolezenskega stanja in trajanja začasne nezmožnosti za delo v obdobju od 17. 4. 2010 do 1. 12. 2010, ni pa sledilo glede opredelitve o zmožnosti opravljanja dela v polovičnem delovnem času, saj je menilo, da je začasna nezmožnost za delo tožnika glede na naravo njegovega dela upravičena za polni delovni čas tudi v obdobju od 15. 9. do 1. 12. 2010, torej v obdobju, v katerem je izvedenec menil, da je tožnik že zmožen delo opravljati v polovičnem delovnem času. Iz izvedenskega mnenja nevrokirurga A. A. dr. med. izhaja, da je tožnik po 1. 12. 2010 sposoben v celoti za svoje delo, pri tem je bil predvsem pomemben izvid lečečega nevrokirurga z dne 13. 10. 2010, ki je predlagal bolniški stalež do novembra 2010. Izvedenec nevrolog je pri tem menil, da bi bil tožnik od sredine meseca septembra 2010 zmožen za delo v polovičnem delovnem času ob upoštevanju dvigovanja bremen do 5 kilogramov in brez prisilnih in sunkovitih gibov. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč obremenitve in naravo dela tožnika pravilno štelo, da tožnik do konca meseca novembra za delo ni bil sposoben, od takrat dalje pa je delo lahko opravljal v polnem delovnem času, saj s področja nevrokirurških zdravstvenih problemov ni imel več omejitev.

Navedeno pomeni, da bi sicer kakor je predlagal izvedenec nevrokirurg bilo primerno, da bi tožnik delo v skrajšanem delovnem času začel že sredi meseca septembra, kjer ne bi opravljal celotnega dela in bi se upoštevale predpisane omejitve pri delu. Temu pa sodišče ni sledilo, po ugotovitvi, da je tožnik od 1. decembra 2010 v polnem delovnem času sposoben opravljati v celoti svoje delo, ni moč slediti pritožbenim navedbam, da bi sodišče moralo še posebej določiti obdobje, ko bi tožnik bil za delo sposoben v polovičnem delovnem času, zato ni nobenih objektivnih razlogov, ki bi izhajali iz predložene medicinske dokumentacije in podanih izvedenskih mnenj. Zavarovanec je zmožen za delo v skrajšanem delovnem času (torej tudi polovičnem), v kolikor lahko v tem času opravlja vsa bistvena dela. V primeru tožnikovega dela je bilo ugotovljeno, da vseh bistvenih del tudi v skrajšanem delovnem času ne more opravljati.

Pritožba sicer pravilno navede, da je izvedenka pojasnila, da se vsaka bolečina, še posebno če je povezana z omejeno gibljivostjo in nezmožnostjo izvajanja dejavnosti, ki posamezniku pomenijo možnost preživetja, odraža tudi na poslabšanja duševnega stanja in psihosocialne funkcionalnosti osebe ter da potem, ko se bolečine ublažijo ali celo povsem izginejo, se tudi duševno počutje postopoma izboljšuje. Se je pa določno opredelila do tega, da bi moralo biti duševno stanje tožnika že izboljšano tudi takrat, ko je izvedenec nevrokirurške stroke s svojega strokovnega stališča še videl zmožnost tožnika v omejenem obsegu, kar pomeni, da je bilo duševno stanje tožnika že izboljšano v obdobju po 15. septembru 2010. Kakor so vplivali odtegnitveni simptomi na tožnikovo zmožnost za delo, je izvedenka podrobneje opredelila z navedbo možnega trajanja odtegnitvenega sindroma. Izrecno je navedla, da s psihiatričnega stališča ni indikacij, da bi tožnikova začasna nezmožnost za delo trajala dalj, kot je to ugotovil izvedenec nevrokirurške stroke, ki je zdravstveno stanje tožnika kot svojega pacienta tudi najbolje poznal. Izvedenka za začasno nesposobnost za delo tožnika po 1. 12. 2010 s psihiatričnega stališča, po proučitvi vse dosegljive zdravstvene dokumentacije, ni našla zdravstvene indikacije. Tako sodišče ne more slediti pritožbeni navedbi, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni ukvarjalo z vprašanjem psihičnega počutja tožnika. O tem ima izpodbijana sodba v točki 9., 10. in 11. obširne razloge, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja.

Pravna podlaga v sporni zadevi je Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ; Ur. l. RS, št. 9/92 s spremembami) in Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 s spremembami). Za ugotavljanje začasne nezmožnosti za delo za čas do 30 dni, je glede na določbo 80. člena ZZVZZ pristojni izbrani lečeči zdravnik nad 30 dni pa glede na določbo 81. člena oziroma 82. člena ZZVZZ v zvezi s Pravili, imenovani zdravnik oziroma zdravstvena komisija.

Po 232. členu Pravil zadržanost zavarovanca od dela nastopi z dnem, ko osebni zdravnik na podlagi pregleda ugotovi, da začasno ni sposoben opravljati svojega dela zaradi bolezni ali poškodbe oziroma z dnem, ko ugotovi potrebo po negi ožjega družinskega člana oziroma drug razlog za zadržanost od dela iz prejšnjega člena. Osebni zdravnik lahko izjemoma oceni zavarovančevo začasno zadržanost od dela za nazaj, vendar največ za 3 dni od dneva, ko se je zavarovanec oglasil pri njem, razen če osebni zdravnik zaradi praznikov ni bil dosegljiv v tem času.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 154. členom ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP pritožnik, ki v pritožbi ni uspel, krije stroške pritožbe sam.